UPRS sodba in sklep IV U 111/2014

I. Tožba prvotožnice A.A. se zavrne.
II. Tožba drugotožnika C.C. se zavrže.

1Z izpodbijano odločbo Upravne enote Šentjur pri Celju, številka 352-3/2013-223 z dne 16. 12. 2013, je v 1. točki izreka odločeno, da se v korist Republike Slovenije dovoli razlastitev nepremičnin parcele št. 1486/13 (ID...) in parcele št. 1486/14 (ID...), obe k.o. … (1142), ki sta v lasti A.A., v zemljiški knjigi vpisani pod imenom A.B. V 2. točki izreka je odločeno, da se pri teh parcelnih številkah izbriše zaznamba razlastitvenega postopka, vknjižena na podlagi sklepa Upravne enote Šentjur pri Celju, številka 352-3/2013-223 z dne 12. 6. 2013. 3. točka določa, da se razlastitvena upravičenko in zavezanko napoti na sodišče za odmero odškodnine za razlaščeni nepremičnini v nepravdnem postopku; 4. točka določa, da pritožba ne zadrži prenosa lastninske pravice. V 5. točki izreka je določena enoletna doba za pričetek gradnje objekta.

2V obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da je bila vložena zahteva za razlastitev nepremičnin parcel št. 1486/13 in št. 1486/14 obe k.o. ..., ki sta v lasti A.A. (tožnice v tem sporu), kateri so bile priložene vse potrebne listine v skladu z določili prvega odstavka 98. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). Te listine v nadaljevanju obrazložitve našteva, kar pa sodišče v sodbo ne povzema. Upravni organ navaja celotni postopek razlastitve z izdajo sklepa o začetku razlastitvenega postopka št. 352-3/2013-223 z dne 12. 6. 2013 in vse ugovore (dopise) razlastitvene zavezanke. Razlaga več (ponovljenih) geodetskih postopkov, na podlagi katerih so bile izdane odločbe v zvezi s parcelacijo obeh parcel št. 1486/2 in 1486/3 k.o. ..., ki jih navaja Uredba o državnem prostorskem načrtu za izvennivojsko križanje glavne in regionalne železniške proge z glavno cesto Šentjur-Mestinje v Grobelnem, ki je kot državni prostorski načrt (DPN) podlaga za razlastitev. V nadaljevanju razlaga izdelano projektno dokumentacijo (načrt) številka 506, vsa oporekanja tožnice v zvezi s temi projekti ter številna dopisovanja med Slovenskimi železnicami in tožnico. 20. 9. 2013 je upravni organ izvedel ustno obravnavo, njen potek organ prve stopnje v obrazložitvi podrobno navaja.

3Razlastitvena upravičenka Direkcija za ceste je poskušala nepremičnino sporazumno pridobiti. V zvezi s tem je bilo opravljenih več narokov oziroma ponudb, vse brezuspešno. Upravni organ je ugotovil, da je razlastitvena upravičenka dokazala nujnost razlastitvenega postopka. Gre za pridobitev nepremičnin potrebnih za izgradnjo gospodarske infrastrukture, ki je v javnem interesu. Nujnost postopka terja rok izgradnje in zagotovljena finančna sredstva, tudi evropska, kot izhaja iz Odločbe št. ESRR OP ROPI/3/1 Grobelno/0 o dodelitvi sredstev za „izvennivojsko križanje glavne in regionalne železniške proge z glavno cesto G2/107/1275 Šentjur-Mestinje v Grobelnem“ z dne 12. 10. 2012, ki določa kot pričetek del marec 2013, zaključek gradbenih del pa december 2015. Zaradi pridobivanja zemljišč, se je gradnja razdelila v dve fazi, z drugo fazo gradbenega dovoljenja se bo začela gradnja tudi na zavezančinih nepremičninah. V nadaljevanju navaja še pravno podlago za izrek ostalih točk izpodbijane odločbe, kar pa sodišče v sodbo ne povzema.

4Tožena stranka s pritožbeno odločbo potrjuje prvostopenjsko odločbo in navaja enako dejansko in pravno podlago za odločitev.

5Tožnika A.A. in C.C. v tožbi uveljavljata tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. V uvodu navajata povzetke prvostopenjske odločbe in dopis Ministrstva za infrastrukturo in prostor, Direktorat za prostor, Sektor za gradnje in stanovanja, z dne 9. 12. 2013, s katerim so ju obvestili, da je investitor z dopolnitvijo gradbenega dovoljenje z dne 4. 12. 2013, umaknil zahtevo za gradnjo na parcelnih številkah 1486/13, 1846/14 in 1846/16 vse k.o. ..., ki so v lasti prvotožnice. V tem primeru so površine za pešce ukinjene, komunalni vodi pa izvedeni izven navedenih parcel. S tem se je strinjala Občina Šentjur z danim soglasjem z dne 26. 11. 2013. To izhaja tudi iz priloge vodilne mape projekta št. 2011/VM-021.

6V nadaljevanju prvotožnica navaja socialno stanje svoje družine z dvema otrokoma in opisuje lokacijo, kjer biva in je zelo nevarna. Njene nepremičnine so obdane na eni strani z železniško, na drugi strani pa s cestno infrastrukturo. Nedopustno je, da upravna enota dopusti, da nasprotna stranka v postopku spreminja podlago za razlastitev nepremičnin, za vzdrževalna dela po drugih novih predpisih, pa ji niti ne ponudi možnosti za odgovor. Uredba DPN ne vključuje območja njenih nepremičnin parc. št. 1486/13 in 1486/14 obe k.o. ..., na katero se sklicuje razlastitvena odločba. Nasprotujoča je trditev pravobranilstva z dne 24. 1. 2014, da je bila zaradi njenega zavlačevanja pridobitev gradbenega dovoljenja razdeljena v prvo in drugo fazo, nato pa v nadaljevanju trdi, da se v drugi fazi nepremičnine zaradi njenega zavlačevanja izvzamejo iz gradbenega dovoljenja. V nadaljevanju kot neprimerno ocenjuje projektno dokumentacijo št. 506. Kršene so njene temeljne pravice povedati vsa dejstva, kršena je pravica sorazmernosti, ker se ni uporabila možnost zamenjave z zemljišči, ki so jih na podlagi njenega soglasja ponudile Slovenske železnice, ker sami teh nepremičnin ne potrebujejo. Ni treba, da se njena površina razlasti na zalogo oziroma za vsak primer, zato predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi. Predlaga, da investitor, ki je začel postopek, postavi celotno katastrsko dokumentacijo nepremičnin v prvotno stanje. Ker so ji nastali visoki stroški (tudi v zvezi z duševnimi bolečinami in žalitvami), jih mora investitor povrniti, čeprav je odstopil od gradnje na teh parcelah. Tožnika smiselno predlagata, da se izpodbijana odločba odpravi.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

8Tožba prvotožnice A.A. ni utemeljena.

9Kot sta prvotožnici pravilno pojasnila oba upravna organa, je v tretjem odstavku 93. člena ZUreP-1 določeno, da se šteje, da je javna korist za nepremičnine, na katerih je nameravana gradnja iz prvega odstavka tega člena (v tem primeru za gradnjo gospodarske infrastrukture) izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu. Po 92. členu ZUreP-1 je namreč razlastitev dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (drugi odstavek).

10Prvotožnica v tožbi uveljavlja tožbeni ugovor, da nepremičnini parc. št. 1486/12 in 1486/13 nista navedeni v Uredbi o državnem prostorskem načrtu za izvennivojsko križanje glavne in regionalne železniške proge z glavno cesto Šentjur-Mestinje v Grobelnem, ki je državni prostorski načrt in s tem pravna podlaga za razlastitev. Nesporno med strankami postopka je, da je del od vsake parcele, ki sta navedeni v Uredbi (št. 1486/2 in št. 1486/3 obe k.o. ...), v postopkih parcelacije, ki je bila opravljena po izdaji Sklepa o začetku razlastitve, na podlagi pravnomočne geodetske odločbe, št. 02112-164/2011-18 z dne 15. 1. 2013, spremenil v parceli št. 1486/13 in 1486/14. Glede na navedeno, je bila podana pravna podlaga za razlastitev, kakršno določa 92. člen, v zvezi s tretjim odstavkom 93. člena ZUreP-1.

11Glede na to, da med strankama postopka tudi ni sporno, da je v skladu s prvim odstavkom 98. člena ZUreP-1 razlastitvena upravičenka oziroma predlagateljica zahtevi za razlastitev nepremičnin vložila vse potrebne listine, ter tudi izvedla obsežen razlastitveni postopek (čeprav imenovan skrajšani postopek), sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov za odločitev ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

12Neutemeljen je tako tožbeni ugovor, da lastnica, to je prvotožnica ni imela možnosti sodelovanja v tem postopku, ker številne spisovno izkazane listine dokazujejo drugačno dejansko stanje, ki se nanaša na to, da je prvotožnica v vseh teh postopkih sodelovala, bodisi z osebno navzočnostjo na ogledih in narokih ali preko dopisovanja z upravnim organom. Vabljena je bila tudi k sklenitvi sporazumno določene odškodnine, prav tako ji je bila ponujena možnost drugačne infrastrukturne ureditve, ki ne bi zajela njenih nepremičnin. Iz listin v spisu je tudi razvidno, na kar opozarja prvotožnica v tožbi, da iz Dopolnilnega gradbenega dovoljenja razlastitvenega upravičenca z dne 24. 3. 2014 (to je bilo izdano pred odločbo tožene stranke z dne 28. 3. 2014) izhaja, da ta ne zajema več parcel, ki so predmet razlastitve. To pomeni, da bo lahko prvotožnica, kot že opozarja tožena stranka v pritožbeni odločbi, v skladu z določbo 111. člena ZUreP-1, zahtevala odškodnino in stroške nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, kolikor razlastitveni upravičenec na pridobljenih nepremičninah ne bi zagotovil začetka gradnje objekta, kot je to določeno v 5. točki izreka prvostopenjske odločbe. V upravnem sporu sodišče namreč nima pravne podlage, da bi odločilo o vseh stroških, ki so prvotožnici nastali v vseh dosedanjih razlastitvenih postopkih (tudi za duševne bolečine in žalitve), zato tudi zavrača tožbeni ugovor oziroma zahtevo za plačilo odškodnine, ki jo bo prvotožnica morebiti lahko uveljavljala v civilnem postopku pred drugim stvarno pristojnem sodišču.

13Sodišče je tožbo zoper prvotožnico zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki II izreka:

14Tožba drugotožnika C.C. se zavrže.

15V skladu z določbo 17. člena ZUS-1 je v upravnem sporu lahko tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Ker drugotožnik v postopku izdaje obeh upravnih aktov ni bil niti stranka, niti stranski udeleženec, tudi ne more biti stranka upravnega spora, kar posledično pomeni, da tudi ne more vložiti tožbe po 4. člena ZUS-1. Takšno stališče o tem, kdo je lahko tožnik v upravnem sporu je v upravnosodni praksi že sprejeto (npr. sklep VS I Up 547/2012).

16Glede na navedeno je sodišče tožbo drugotožnika zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže, če tožnik po tem zakonu ne more biti stranka.