VSRS Sklep X Ips 52/2015

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Tožeča stranka (v nadaljevanju revident) je vložila revizijo zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje. Dovoljenost revizije utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Murska Sobota, št. DT 42150-2/2008-827-5(10021-11) z dne 21. 2. 2013, s katero je davčni organ revidentu odmeril in naložil v plačilo dohodnino od obresti (prejetih v letu 2007 pri izplačevalcu zavarovalnici iz Švedske) od davčne osnove 41.188,96 EUR po stopnji 15 % v znesku 6.178,34 EUR, ki se šteje kot dokončen davek. Revidentovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa je tožena stranka zavrnila z odločbo, št. DT-499-01-98/2013-2 z dne 15. 5. 2013.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je treba po dikciji ZUS-1 in po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ter ob primerni uporabi 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz razloga pravnega vprašanja podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago besedila predpisa (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2008 obe z dne 9. 4. 2009).

6Revident v reviziji navaja pravno vprašanje, ki naj bi bilo pomembno v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, in sicer „ni dopustno obdavčevati odtegljajev v državi vira in hkrati v državi rezidenstva, saj to pomeni dvojno obdavčenje“.

7Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki ga revident navaja, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vprašanje je namreč zastavljeno le na načelni (splošni) ravni in zahteva le splošen odgovor, ki izhaja iz jasnih določb petega odstavka 22. člena in 11. člena Sporazuma med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in Kraljevino Švedsko o izogibanju dvojnemu obdavčevanju v zvezi z davki na dohodek in premoženje(1)(v nadaljevanju Sporazum). Taka vprašanja po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča za dovoljenost revizije ne zadoščajo (odločbe Vrhovnega sodišča, kot npr.: X Ips 387/2009, X Ips 387/2010, X Ips 398/2011, X Ips 89/2012, X Ips 206/2012, X Ips 408/2012, X ips 44/2013, X Ips 253/2013 in druge).

8V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, kot vse izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje, da je revidentu Zavarovalnica iz Švedske v letu 2007 izplačala obresti. V času nastanka davčne obveznosti je bil revident rezident Slovenije. Revident v reviziji navaja, da je bila davčna obveznost poravnana že ob izplačilu dohodka v državi vira (na Švedskem), zato je nedopustno še obdavčenje v državi rezidenstva (v Sloveniji).

9Sporazum v petem odstavku 22. člena določa odpravo dvojnega obdavčenja v državi rezidenstva (Sloveniji) z metodo izvzetja (oprostitve) s progresijo le, če gre za dohodek, ki se po tem sporazumu lahko obdavči na Švedskem. Sporazum pa v 11. členu določa, da se obresti, nastale v državi pogodbenici in izplačane rezidentu druge države pogodbenice, obdavčijo le v tej drugi državi.

10Odgovor na revidentovo vprašanje je jasen že z branjem teh določb: obresti, nastale na Švedskem in izplačane rezidentu Slovenije, se obdavčijo le v Sloveniji. Oprostitev plačila davčnega odtegljaja oziroma vračilo davka od dohodka, ki je v skladu z mednarodno pogodbo oproščen davka, se v primeru, kot je obravnavani, uveljavlja v državi vira (na Švedskem) in sladno z njeno notranjo zakonodajo. Revident v Sloveniji kot državi rezidenstva zato ne more uspeti z ugovori načelne prepovedi dvojnega obdavčevanja.

11Revident pogoj za dovoljenost revizije utemeljuje tudi s 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 346/2010, X Ips 149/2010, X Ips 159/2010), mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

12Revident v zvezi s tem navaja le, da ima odločitev zanj hude posledice. Po presoji Vrhovnega sodišča revident zgolj s takšnimi pavšalnimi navedbami obstoja zelo hudih posledic ni izkazal. Naložitev določenih obveznosti pa sama po sebi še ne pomeni zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

13Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

14Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Uradni list RS – MP, št. 07/93-Akt o nasledstvu sporazuma (14.05.1993) in Uradni list SFRJ – MP, št. 07/81 (30.07.1981).