VSRS Sklep I Up 3/2015

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne Upravnemu sodišču RS v Ljubljani v novo sojenje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi v izvrševanju sklepa Vrhovnega sodišča I Up 310/2014 z dne 25. 9. 2014 v novem postopku ugodilo tožbi ter na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo tožene stranke št. 2142-94/2014/10 (1312-15) z dne 29. 5. 2014 odpravilo (I. točka izreka), in prošnjama za mednarodno zaščito prosilke O. K., roj. ..., državljanke Ukrajine, in prosilca D. B., roj. ..., državljana Ukrajine, ugodilo tako, da je obema prosilcema priznalo subsidiarno obliko zaščite (II. točka izreka), ter odločilo, da ta sodba z dnem pravnomočnosti velja kot dovoljenje za začasno prebivanje za čas dveh let, s tem da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določbami uvede postopek za odvzem oziroma prenehanje tega statusa (III. točka izreka).

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je zaslišalo tožnico, tožnika in pričo V. D., vztraja pri zaključku, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca, izpolnjujeta pa pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Po vpogledu v informacije o izvorni državi, ki so jih predložile stranke, ter po zaslišanju tožnikov in priče sodišče ugotavlja, da tožnikoma grozi resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situaciji notranjega oboroženega spopada, ki poteka v Donjecku, od koder sta prišla. Iz virov UNHCR in UN New Service je razvidno, da oborožene skupine še vedno terorizirajo prebivalstvo na območjih, ki jih nadzorujejo, prebivalci so prikrajšani za temeljne pravice do šolanja, ustreznega zdravstva, nastanitve in možnosti za preživljanje, ponekod vsak dan potekajo boji s topništvom, tanki in lahkim orožjem, čeprav od prekinitve ognja 5. septembra ni velikih ofenziv. Oborožene skupine so uničevale hiše in zasegale imetje, v vzhodni Ukrajini je bilo od srede aprila do 6. oktobra ubitih vsaj 3.660 ljudi in 8.756 ranjenih, razmere se stalno slabšajo ter v regijah Donjeck in Lugansk prizadevajo širše prebivalstvo. Enako izhaja tudi iz drugih virov Amnesty International, Washington Post, Al Jazeera in UNHCR ter tudi iz izpovedi obeh tožnikov na glavni obravnavi, ki sta izpovedala, da v Donjecku poteka notranji oborožen spopad take intenzitete, da življenje civilistov v tem mestu ni varno. Živela sta v kijevski mestni četrti, kjer so najhujši spopadi, saj je blizu donjecko letališče, ki je strateška točka. Ta četrt je popolnoma uničena. Glede na vse navedeno je očitno, da v Donjecku, od koder sta tožnika doma, poteka notranji oborožen spopad, ki je take intenzivnosti, da je vsak civilist, ki bi se tam nahajal, lahko ogrožen, zaradi česar bi tožnikoma v primeru vrnitve v Donjeck grozila resna škoda v smislu tretje alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ).

3Sodišče prve stopnje je presojalo tudi možnost notranje zaščite in ugotovilo, da ne bi bila mogoča. Ob upoštevanju meril za notranjo zaščito, ki jih je oblikovalo oziroma pojasnilo Vrhovno sodišče (na primer v sklepu I Up 258/2014), ugotavlja, da iz vseh zbranih dokazov ter zaslišanj ne izhaja, da bi bila tožnikoma, če bi se naselila v zahodnem delu Ukrajine, kjer ni oboroženega spopada, zagotovljena učinkovita notranja zaščita v smislu 68. člena ZMZ, ker ni razumno pričakovati, da bi se v tem delu države lahko nastanila glede na kriterije, potrebne za notranjo zaščito, kot izhajajo iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča. Glede na to, da imata sorodnike le v Donjecku in Lugansku, v varnem delu Ukrajine pa ne, bi bila potem edina možnost notranje razselitve v katerega od begunskih centrov. Tam pa glede na zbrane dokaze niso take razmere, da bi nudile možnost ekonomskega preživetja, zato ni razumno pričakovati, da bi se tam nastanila.

4Sodišče je zaključilo, da tožnikoma grozi resna škoda v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ, notranja zaščita po 68. členu ZMZ pa ni možna, saj obstaja utemeljen razlog, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo, zato je izpodbijano odločbo odpravilo in s sodbo samo odločilo o stvari. Ker je priznalo subsidiarno zaščito, odločba o priznanju z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji (91. člen ZMZ), dokler traja ta zaščita, vendar ne manj kot za čas enega leta. Sodišče je določilo, da ta sodba velja kot dovoljenje za začasno prebivanje za dve leti, ker je to dovolj dolga doba, po preteku katere bi že moralo biti jasno, ali bo notranji oborožen spopad prenehal.

5Zoper navedeno prvostopenjsko sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6Tožena stranka na podlagi vseh proučenih informacij ocenjuje, da v vzhodnih regijah Ukrajine Donjeck in Lugansk poteka oborožen spopad, da pa situacija v regiji Donjeck ni takšna, da bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za njegovo življenje ali osebnost. Iz sodne prakse sodišča Evropske unije izhaja, da je obstoj takšne škode mogoče priznati le v izjemnih situacijah, obstajati morajo resni in utemeljeni razlogi in tudi samo tveganje mora biti utemeljeno. Uporaba takšnih besednih zvez kaže, da gre za visok prag, ki ga Evropsko sodišče res ni konkretiziralo, je pa dovolj jasno izrazilo, da gre za izjemne in hude situacije. Na podlagi razpoložljivih informacij pa ni mogoče šteti, da je stopnja nasilja v regiji tako visoka. Podpisan je bil sporazum o prekinitvi ognja ter izražena pripravljenost za sodelovanje z mednarodno opazovalno misijo. Iz najnovejših informacij izhaja tudi izboljšanje varnostne in humanitarne situacije na območju spopadov, saj potekajo obsežne obnove, izrecno pa je to mogoče razbrati za mesto Lugansk. V obe regiji so začele v juliju potekati vrnitve razseljenih oseb v glavnem na območja pod nadzorom ukrajinske vlade. Vrnitev na območja pod nadzorom oboroženih skupin se je začela v avgustu in se bistveno okrepila po prekinitvi ognja 5. septembra. Glede na vse okoliščine situacija v regiji Donjeck ni takšna, da bi vrnitev osebe na to območje pomenila resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v oboroženem spopadu. Iz informacij izhaja, da se je bistveno zmanjšalo število civilnih žrtev, da se obnavlja infrastruktura in da je boljši dostop do zdravstva in šolstva. Pri tožnikih tudi ni zaznati kakšnih posebnih osebnih okoliščin, ki bi ju bistveno razlikovale od ostalega prebivalstva v regiji Donjeck oziroma povečevale verjetnost, da bosta bolj ogrožena kot ostali. Tožnica je na glavni obravnavi sama navedla, da njena mati, brat in stric živijo v Donjecku, da se je brat vselil v stanovanje prijateljev na drugem koncu mesta, kjer ni tako hudo, torej bi tudi tožnika lahko varno živela v Ukrajini, saj imata tako v Donjecku, Lugansku kot v Dnepropetrovsku sorodnike, ki tam tudi prebivajo. V zvezi s tem je prišlo do neskladij izjav, saj je tožnica ob podaji prošnje navedla, da v izvorni državi živita njena mati in brat, na osebnem razgovoru pa, da ima še sestrične, ki živijo v kraju Lugansk in v kraju Dnepropetrovsk, ter da imajo kontakte, medtem ko je na glavni obravnavi na izrecno vprašanje sodišča odgovorila, da nima sorodnikov v varnem delu Ukrajine, kjer bi lahko bivala, oziroma šele na dodatno vprašanje odgovorila, da sicer ima sestrično v Dnepropetrovsku, vendar z njo nima nobenih kontaktov.

7Tožena stranka v pritožbi poudarja, da je podelitev mednarodne zaščite zadnja možnost, če oseba nima možnosti notranje razselitve v svoji izvorni državi. Zato je ključnega pomena ocena, ali bi lahko oseba živela v svoji izvorni državi brez nevarnosti, da utrpi preganjanje ali resno škodo. Ni sporno, da imata tožnika sorodnike v varnem delu Ukrajine in z njimi stike, čeprav je tožnica to najprej zanikala, vendar pa je nato zagotovila, da ima stike s sorodniki njena mama. Ti sorodniki v varnem delu Ukrajine bi jima lahko nudili pomoč pri nastanitvi. V kraju Dnepropetrovsk oziroma v tej regiji je situacija zelo mirna. Veliko se posluje in investira. Mesto Dnepropetrovsk je postalo zatočišče notranje razseljenih oseb, ki so v tem mestu za razliko od Kijeva dobrodošle in prijazno sprejete. Iz informacij je tudi razvidno, da je Dnepropetrovsk poseljen večinoma z rusko govorečimi, domačini so zelo solidarni do priseljenih iz Donjecka, ni vidnih znakov separatizma, torej se tožnika lahko naselita v tem delu Ukrajine. V ta del države lahko tudi varno potujeta, saj jima ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bilo treba potovati čez Donjeck. Od njiju se lahko razumno pričakuje, da se bosta v tem delu države nastanila. V Ukrajini je sicer zabeleženih preko 442.000 notranje razseljenih oseb, civilna družba jim je prva in v velikem obsegu priskočila na pomoč. Od tega 20% notranje razseljenih oseb živi v državnih zbirnih centrih, ostali v zasebnih stanovanjih ali centrih. Nevladne organizacije so poročale o nasilju med nastanjenimi osebami v centrih zaradi posttravmatske stresne motnje, slabih življenjskih pogojev in negotove prihodnosti. Vpis v šolo pa je tudi za notranje razseljene osebe potekal neovirano, dostop imajo tudi do javnega zdravstva, v parlamentu pa je bil sprejet zakon o notranje razseljenih osebah. To kaže na napredek v odnosu države do notranje razseljenih oseb, Ministrstvo za socialno politiko sodeluje z UNHCR in drugimi strokovnjaki. UNHCR zagotavlja pomoč v glavnih regijah - obnova 40 zbirnih centrov, delitev oblačil, hrane in podobno. Tožena stranka tako ocenjuje, da se na podlagi vseh informacij, ki se nahajajo v spisu, tožnika lahko preselita tako v Dnepropetrovsk ali v kakšen drug kraj v Ukrajini glede na to, da je ogromen del države varen pred oboroženim spopadom in torej tudi primeren za razselitev tudi glede kriterija odsotnosti preganjanja ali resne škode.

8Tožnika v odgovoru na pritožbo poudarjata, da ni sporno, da v vzhodnih regijah Ukrajine Donjeck in Lugansk poteka oborožen spopad. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo intenzivnost notranjega oboroženega spopada in brez dvoma je stopnja nasilja tako visoka, da je mogoče šteti, da dosega prag resne škode. Tožena stranka drugačna stališča utemeljuje s predloženimi poročili, ki pa jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj se nanašajo na obdobje pred zaključkom glavne obravnave in tožena stranka ne pojasni, zakaj jih ni predložila že prej. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, da notranja razselitev tožnikov ni mogoča. Neutemeljene so trditve, da je tožnica želela zamolčati sorodnike. Kot je pojasnila na glavni obravnavi, je prišlo do šuma v komunikaciji pri osebnem razgovoru. Sam obstoj sorodnikov, s katerimi nima nobenih stikov, gotovo ne more biti razlog za možno notranjo razselitev. Zato posledično tudi niso relevantne informacije o stanju v regiji Dnepropetrovsk, na katere se sklicuje tožena stranka.

9Pritožba je utemeljena.

10Po določbi 2. člena ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se je zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

11V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje že v sodbi I U 1015/2014-7 z dne 25. 7. 2014 pritrdilo toženi stranki, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca, kar je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 310/2014.

12Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 310/2014 med drugim navedlo, da tudi po presoji Vrhovnega sodišča dogodki, ki sta jih tožnika opisala, ne dosegajo kriterijev preganjanja oziroma ne kažejo na preganjanje zaradi političnega prepričanja. Med razlogi preganjanja je tudi politično prepričanje (5. alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ), vendar pa ta razlog po določbi sedmega odstavka 27. člena ZMZ obsega zlasti imeti neko mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s potencialnimi subjekti preganjanja iz 24. člena tega zakona in z njihovo politiko ali metodami, ne glede na to, ali je prosilec v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem tudi ravnal. V skladu s 24. členom ZMZ pa se kot subjekti preganjanja ali resne škode v postopku po tem zakonu lahko štejejo: država; politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnika pa, kot sta pravilno ugotovila tožena stranka in sodišče prve stopnje, nista izkazala, da jima država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite.

13Sporno ostaja izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite oziroma možnost vrnitve tožnikov v izvorno državo, tudi v okviru pogojev notranje razselitve oziroma notranje zaščite v skladu z 68. členom ZMZ.

14Glede vrnitve v Donjeck, od koder prihajata tožnika, iz informacij, ki sta jih predložila, izhaja, da v Donjecku, poteka notranji oborožen spopad, ki je take intenzivnosti, da je vsak civilist, ki bi se tam nahajal, lahko ogrožen. Zato bi tožnikoma v primeru vrnitve v Donjeck grozila resna škoda v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ (resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situaciji notranjega oboroženega spopada).

15Iz informacij, ki sta jih predložila tožnika, iz svetovnih medijev ter iz izpodbijane sodbe med drugim izhaja, kar potrjujejo podatki v upravnem in sodnem spisu, da v mestu Donjeck potekajo oboroženi spopadi, da je bilo na vzhodu Ukrajine od 16. septembra 2014 ubitih vsaj 3.219 ljudi in 8.198 ranjenih, 341.000 ljudi pa je zapustilo vzhodno Ukrajino, da bi si poiskali mednarodno zaščito v sosednjih državah. Iz istih virov (UNHCR, Amnesty International, Washington Post, Al Jazeera) tudi izhaja, da se je situacija v mestih Lugansk, Donjeck in Horlivka še poslabšala, saj je ukrajinska vojska okrepila svoje blokade okrog glavnih oboroženih skupin. Oborožene skupine preprečujejo prebivalcem zapuščati območja, podvrženi so nadlegovanju na kontrolnih točkah in prebivalci poročajo, da so jih uporniki tam oropali ter streljali na vozila civilistov, ki so zapuščali območje. Oborožene skupine locirajo svoje strateške točke in vodijo napade iz gosto poseljenih območij, kar pomeni, da so prebivalci teh območij ogroženi. Obe strani sta odgovorni za številne nediskriminatorne napade na poseljena območja, za smrti in poškodbe civilistov in uničevanje njihovih domov. Kot izhaja iz podatkov v sodnem spisu, je tudi tožnica na glavni obravnavi izpovedala, da se v Donjecku dogajajo strahovite stvari, ljudje nimajo nobenih pravic, nobene zaščite in varnosti. Živeli so namreč v kijevski mestni četrti, kjer so najhujši spopadi, ker je v bližini donjecko letališče, ki je strateška točka. Da so njena pričevanja najmanj glede slednjega resnična, je razvidno iz svetovnih medijev, ki so poročali, da je bilo januarja 2015 letališče obstreljevano oziroma bombardirano.

16Glede vrnitve v izvorno državo in notranje razselitve pa glede notranje zaščite 68. člen ZMZ določa, da notranja zaščita pomeni zaščito v delu izvorne države, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem(1) ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo(2), ali če ima prosilec dostop do zaščite v skladu s 25. členom tega zakona(3), če lahko v ta del države varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v tem delu države nastanil. Pri ugotavljanju se upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca.

17V zvezi z uporabo te določbe je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče (npr. sklep I Up 258/2014 z dne 9. 10. 2014), da za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki ga zagotavlja 3. člen EKČP. Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči UNCHR ali lokalnih oblasti, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne pomenijo kršitve 3. člena EKČP. Hkrati pa izpolnitev teh pogojev izključuje nevarnost, da bi se prosilec izselil v drug del države, kjer mu grozi preganjanje oziroma resna škoda (glej sodbi ESČP A.A.M. proti Švedski z dne 3. 4. 2014 in W.H. proti Švedski z dne 27. 3. 2014). Če pa gre za razselitev v begunsko taborišče, je treba prosilcu zagotoviti (njegov) individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb, kot so hrana, higiena, zavetje, ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. V primerih notranje razselitve je tako treba ob upoštevanju prosilčevih osebnih okoliščin ugotoviti, ali ima prosilec realno možnost ekonomskega preživetja.

18V obravnavani zadevi ni več sporno, da imata tožnika sorodnike v izvorni državi, tako v kraju, od koder sta prišla, kot v varnem delu države. Iz izpodbijane sodbe izhaja, kar potrjujejo podatki v upravnem in sodnem spisu, da ima tožnica sorodnike v varnem delu Ukrajine, in sicer v mestu Dnepropetrovsk, kjer po predloženih dokazih tožene stranke in kot izhaja iz poročil iz svetovnih medijev ne potekajo oboroženi spopadi in tudi pot do tja je varna. Glede stikov s sorodniki tožnica v svojih izjavah ni konsistentna, na kar pravilno in utemeljeno opozarja tožena stranka. Ta okoliščina za odločitev v zvezi z možnostjo notranje razselitve ni nepomembna. Res je relevantno, ali je izkazana domneva, da imajo prosilci dostop do zaščite v skladu s 25. členom ZMZ, vendar se pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev poleg splošnih okoliščin, ki prevladujejo v tem delu države, upoštevajo tudi osebne okoliščine vsakega konkretnega prosilca, mednje pa gotovo spada med drugim tudi eventualen obstoj sorodnikov v varnem delu države oziroma možnost nastanitve pri njih ali vsaj njihove pomoči pri tem.

19Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni v zadostni meri preučilo, ali je notranja razselitev mogoča oziroma je dejansko stanje v tej smeri ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo predvsem na izjavi tožnikov oziroma dokaze, ki sta jih predložila, ter na izjavo priče, ki je sicer o stanju v centrih vedela zgolj posredno (o tem naj bi ji povedal njen sorodnik, ki naj bi v enem od teh centrov delal kot prostovoljec) in iz katerih izhaja, da je težko dobiti stanovanje v najem in da so najemnine visoke, da so odnosi med prebivalci in begunci napeti ter da prihaja tudi do fizičnih obračunov. Zaključilo je, da bi bila zato za tožnika edina možnost notranje razselitve v katerega od begunskih centrov. Tam pa razmere niso take, da bi nudile možnost ekonomskega preživetja in da ni razumno pričakovati, da bi se tožnika tam lahko nastanila, saj je okoli 60 % zbirnih centrov neprimernih za bivanje v zimskem času, razseljene osebe nameščajo tudi v šotore, nekateri centri so prenatrpani, zagotovljena je sicer zdravstvena oskrba, ki pa ne krije tudi stroškov zdravil, slabe so tudi zaposlitvene možnosti. Na nekaterih območjih pa notranje razseljene osebe živijo kar v avtih ali šotorih v poletnih kampih z nezadostnimi stranišči in brez pitne vode. Zaključilo je, da ni razumno pričakovati, da bi se tožnika v tem trenutku lahko tam nastanila. Pri tem pa se ni opredelilo do tega, ali navedene okoliščine že pomenijo resno škodo oziroma da ni zagotovljena ekonomska in socialna eksistenca vsaj v obsegu, ki ga zagotavlja 3. člen EKČP, niti do osebnih okoliščin tožnikov (npr. starost in spol, izobrazba, premoženjske razmere, obstoj sorodnikov in podobno).

20Tožena stranka se o tem vprašanju na glavni obravnavi ni izjavila, nekaj podatkov o stanju v zahodnem delu države in centrih pa je navedla v pritožbi, s katero je izpodbijala tudi ugotovitev, da notranja razselitev ni mogoča. Poudarila je, da je ogromen del Ukrajine varen pred oboroženim spopadom in tudi glede kriterijev preganjanja ali resne škode primeren za razselitev. Sklicevala se je na podatke UNHCR in med drugim opozorila na sprejet zakon o notranje razseljenih osebah in na programe za pomoč notranje razseljenim osebam. Ti podatki kažejo na to, da dejansko stanje glede možnosti notranje razselitve ni bilo v celoti popolno ugotovljeno.

21Po mnenju Vrhovnega sodišča je zelo pomembna aktivna vloga strank (tako tožeče kot tožene), ki morajo navesti vsa odločila dejstva in za njih ponuditi dokaze. Vendar pa Vrhovno sodišče opozarja na pooblastila, ki jih ima sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva glavne obravnave. Sodnik ima aktivno vlogo in s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način skrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih in sploh da se dajo vsa pojasnila, ki so pomembna za odločitev, tudi glede na pravno naziranje sodišča. Glede na namen glavne obravnave - izvajanje dokazov oziroma ugotavljanje dejanskega stanja ter potrebno aktivno vlogo sodišča bi torej sodišče (tudi) s postavljanjem dodatnih vprašanj glede na pravno naziranje moralo dati toženi stranki možnost, da navede dejstva in predloži dokaze tudi v tej smeri.(4) Tu namreč ne gre za primer, ko stranka za določena dejstva in dokaze predhodno je ali ni vedela oziroma so ali niso bili, temveč za položaj, ko je zanje vedela oziroma so obstajali, vendar jih sodišču ni predložila, ker še niti ni mogla pričakovati, da bodo sploh relevantni.

22Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 79. člena ZUS-1 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

----

(1) Lastnosti preganjanja so opredeljene v 26. členu ZMZ.

(2) ZMZ v 28. členu določa: Resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja); resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (tretja alineja).

(3) ZMZ v 25. členu določa:

1Kot subjekti zaščite v postopku po tem zakonu se štejejo: - država, ali

- politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, če so pripravljene in sposobne zagotavljati zaščito v skladu z drugim odstavkom tega člena. 2. Zaščita pred preganjanjem ali resno škodo mora biti dejanska in nezačasna. Načeloma se nudi takrat, ko subjekti iz prejšnjega odstavka sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite.

(4) Prim. Ude L. in ostali, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, GV Založba, 2006, 2. knjiga, str. 582 in nasl.