VSL sklep II Ip 5242/2013

I. Pritožba se v delu, v katerem upnik izpodbija I. točko izreka ter ugodilni del III. in IV. točke izreka, zavrže; v preostalem izpodbijanem delu (glede II. točke izreka in zavrnilnega dela III. in IV. točke izreka) pa se pritožba zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim dodatnim sklepom o izvršbi dovolilo izvršbo na dolžnikove transakcijske račune in premične stvari še zaradi izterjave dveh zneskov v višini 6.669,44 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in stroškov izvršilnega predloga v višini 101,34 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka); zavrnilo predlog za izvršbo z dne 8. 12. 2011 glede izterjave glavnice z zamudnimi obrestmi v presežnem delu, kot je priznano v I. točki izreka (II. točka izreka); delno ugodilo predlogu z dne 8. 12. 2011 za povrnitev izvršilnih stroškov tako, da je dolžniku naložilo povrnitev 101,34 EUR izvršilnih stroškov upniku v roku 8 dni, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa je predlog zavrnilo (III. točka izreka), in delno ugodilo predlogu z dne 4. 1. 2012 za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov tako, da je dolžniku naložilo povrnitev 315,96 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov upniku v roku 8 dni, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa je predlog zavrnilo (IV. točka izreka sklepa).

2Zoper ta sklep je upnik vložil pravočasno pritožbo. Izjavlja, da se pritožuje v celoti, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in dveh absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je dolžnikova obveznost po sodni odločbi fakultativna, in pojasnjuje, zakaj meni, da gre za alternativno obveznost. Poudarja, da je dolžnikova obveznost postala enostavna šele z izbiro ene od alternativnih obveznosti, ki jo je dolžnik opravil konkludentno z delnim plačilom. Obveznost je nastala šele z dolžnikovo izbiro po začetku prisilne poravnave nad dolžnikom in je z izbiro učinkovala zgolj za nazaj (ex tunc), kar pa ne pomeni, da je bila obveznost enostavna že v času izdaje izvršilnega naslova. S tem, ko se je dolžnik po začetku prisilne poravnave odločil, da upnika poplača kot navadnega upnika, je bilo kršeno načelo obveznosti enakega obravnavanja upnikov po tretjem odstavku 34. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP. Z izbiro obveznosti je namreč dolžnik upnika, ki je imel v postopku prisilne poravnave (tudi) položaj izločitvenega upnika, degradiral na navadnega upnika. Sodišče v sklepu ni pojasnilo, zakaj zavrača takšno stališče. Poleg tega se je sodišče spustilo v presojo izvršilnega naslova, s tem pa je odločalo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno. Sodišče tudi ni imelo pravne podlage za presojo izvršilnega naslova po slovenskem pravu, saj bi moralo kvečjemu uporabiti avstrijsko pravo, razlogov za uporabo slovenskega prava pa tudi ni pojasnilo. Ker je bila upniku priznana nižja terjatev od predlagane, pa je sklep napačen tudi v stroškovnem delu. Višjemu sodišču predlaga ugoditev pritožbi in priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Dolžnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila svojih stroškov postopka upniku.

4Pritožba je deloma nedovoljena, deloma pa neutemeljena.

Glede delnega zavrženja pritožbe

5Ob predhodnem preizkusu pritožbe je višje sodišče ugotovilo, da glede na določila Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki se po določbi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, smiselno uporabljajo tudi v izvršilnem postopku, pritožba v delu, v katerem upnik izpodbija I. točko izreka ter ugodilni del III. in IV. točke izreka, ni dovoljena.

6Odločitev, da se izvršba zoper dolžnika dovoli še v določenem dodatnem obsegu (I. točka izreka), ter odločitvi, da se (dodatno) delno ugodi tudi upnikovima predlogoma za povrnitev izvršilnih stroškov in dolžniku naloži v plačilo še te dodatne stroške z zamudnimi obrestmi (ugodilni del III. in IV. točke izreka), namreč za upnika ne predstavljajo neugodnih odločitev. V navedenih delih je bilo namreč upnikovim predlogom ugodeno, kar je upniku nedvomno v korist. Ker upnik z vložitvijo pritožbe zoper I. točko izreka ter ugodilni del III. in IV. točke izreka sklepa ne more doseči izboljšanja svojega pravnega položaja, nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper te dele sklepa. Glede na to, da ima pomanjkanje pravnega interesa (kot ene od procesnih predpostavk za dovoljenost pritožbe) za posledico nedovoljenost pritožbe (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ), je višje sodišče upnikovo pritožbo v navedenih delih zavrglo kot nedovoljeno (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede delne zavrnitve pritožbe

7V delu, v katerem pritožbe ni zavrglo kot nedovoljene, je višje sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

8Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo določbe prvega odstavka 212. člena ZFPPIPP z utemeljitvijo, da dolžnikova obveznost ni bila enostavna že v času izdaje izvršilnega naslova, temveč je takšna postala šele z dolžnikovo izbiro ene od dveh alternativnih obveznosti po začetku prisilne poravnave nad dolžnikom. Višje sodišče ugotavlja, da je bilo ob izdaji izpodbijanega sklepa pravilno ugotovljeno, da pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave nad dolžnikom St 1358/2010 z dne 15. 7. 2011 učinkuje tudi za izterjevano terjatev, saj gre za navadno denarno terjatev, ki je nastala pred dnem začetka postopka prisilne poravnave nad dolžnikom.

9V konkretnem primeru je upnik v predlogu za izvršbo skladno s sodbo avstrijskega sodišča in potrdilom o evropskem nalogu za izvršbo (kar skupaj predstavlja izvršilni naslov v predmetni zadevi) zahteval le izterjavo denarne terjatve (ne pa nedenarne terjatve). Tudi glede na Uredbo št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (v nadaljevanju: Uredba) je bil upnik zoper dolžnika na podlagi predloženega izvršilnega naslova upravičen uveljavljati le denarni zahtevek. Iz omenjene Uredbe namreč izhaja, da se pojem "zahtevek" nanaša le na (nesporen in zapadel) denarni zahtevek.(1) Glede na navedeno je v konkretnem primeru kakršnokoli razpravljanje o tem, ali gre za fakultativno ali alternativno obveznost, ter ali je dolžnikova obveznost do upnika denarna ali (tudi) nedenarna, pravno nepomembno. Iz istih razlogov pa je neutemeljena tudi pritožbena graja glede kršitve načela obveznosti enakega obravnavanja upnikov iz tretjega odstavka 34. člena ZFPPIPP.

10Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da se je nezakonito spustilo v presojo izvršilnega naslova in prekršilo prepoved ponovnega odločanja o že pravnomočno razsojeni stvari (res iudicata). Višje sodišče ugotavlja, da se je pritožnik sam po nepotrebnem poglobil v vsebino in ozadje izdaje izvršilnega naslova (zlasti pri navedbah glede vračila blaga, ki je bilo prodano pod pridržkom lastninske pravice), pri čemer pa sodišču sploh ni predložil (overjenega) prevoda sodbe avstrijskega sodišča iz nemščine v slovenščino. Glede na to, da je bilo med strankama v tem postopku sporno, ali pravnomočno potrjena prisilna poravnava nad dolžnikom učinkuje tudi na izterjevano terjatev, je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru moralo ugotoviti, kdaj je nastala izterjevana terjatev (prim. 215. v zvezi z 212. členom ZFPPIPP), to pa je lahko ugotovilo le z vpogledom v potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo, iz katerega je razvidna vsebina izreka (neprevedene) sodbe avstrijskega sodišča.

11Prav tako niso utemeljeni pritožbeni očitki glede nezadostne obrazloženosti izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri odgovorilo na upnikove navedbe v vlogi z dne 27. 6. 2012, do navedb v upnikovi vlogi z dne 5. 6. 2013 pa se mu sploh ne bi bilo treba opredeljevati, saj so bile te podane prepozno (t.j. po poteku roka za izjavo - prim. dopis z dne 18. 6. 2012).

12Višje sodišče v nasprotju s pritožnikom tudi ugotavlja, da je izpodbijana odločitev povsem v skladu z določbami Uredbe, ZIZ in ZFPPIPP, zaradi česar ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam glede zmotne uporabe materialnega prava. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo nobenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v delu, v katerem je ni zavrglo kot nedovoljene, zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep v II. točki izreka ter zavrnilnem delu III. in IV. točke izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na petem in šestem odstavku 38. člena ZIZ.

14Višje sodišče še pojasnjuje, da je predmetno odločitev sprejelo kljub temu, da se je nad dolžnikom po podatkih AJPES dne 9. 1. 2014 začel nov postopek prisilne poravnave (St 2797/2013) in je bil s tem dnem predmetni izvršilni postopek prekinjen po samem zakonu (prvi odstavek 132. člena ZFPPIPP). Do prekinitve izvršilnega postopka je namreč prišlo šele po opravi vseh procesnih dejanj strank na pritožbeni stopnji, zaradi česar z izdajo odločbe višjega sodišča procesna upravičenja strank niso bila v ničemer ogrožena (prim. drugi odstavek 207. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 41/97 z dne 4. 12. 1998). V nadaljevanju postopka pa bo moralo sodišče prve stopnje ustrezno upoštevati določbi prvega in drugega odstavka 132. člena ZFPPIPP ter druge relevantne določbe ZFPPIPP.

-------------

Op. št. (1): Pojem "zahtevek" je v 2. točki 4. člena Uredbe opredeljen kot "zahtevek za plačilo določenega zneska denarja, ki je zapadel v plačilo ali za katerega je datum zapadlosti naveden v sodbi, sodni poravnavi ali javni listini“.