VSL sklep I Ip 920/2015

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani 1. točki izreka potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upnikov predlog za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov z dne 24. 4. 2014 (1. točka izreka) in odločilo, da se izvršba ustavi (2. točka izreka).

2Upnik vlaga po pooblaščencu pravočasno pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sklep izpodbija v delu, v katerem je sodišče zavrnilo njegov predlog za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter v obeh primerih dolžniku naloži plačilo upnikovih stroškov v zvezi s pritožbo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v smeri pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

5Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroških, katerih povrnitev zahteva upnik, predstavlja določba 38. člena ZIZ. Sodišče mora pri tem najprej presoditi, ali so stroški postopka priglašeni pravočasno. Po sedmem odstavku 38. člena ZIZ se mora, če zakon ne določa drugače, povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v 30 dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo.

6Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka sklepa je pravilna in zakonita. Iz obrazložitve sklepa in podatkov v spisu (končnega poročila izvršitelja o opravljeni zadevi izvršbe z dne 29. 5. 2014) namreč izhaja, da je izvršitelj upniku že dne 15. 6. 2012 posredoval obračun stroškov z dne 7. 6. 2012. V navedenem obračunu je upnika opozoril, da lahko, če ne soglaša s stroškovnikom, v osmih dneh od prejema stroškovnika pri izvršitelju vloži zahtevo, da o obračunu odloči sodišče, drugače velja stroškovnik za dokončnega. Upnik v pritožbi ne izpodbija navedenih dejstev, ki so odločilna za presojo pravočasnosti priglasitve stroškov, temveč pritrjuje ugotovitvi, da mu je bil obračun poslan že dne 15. 6. 2012.

7Neutemeljene so pritožbene navedbe upnika, da je sodišče zavzelo zmotno stališče, da ni bistveno, ali gre za informativen ali zavezujoč stroškovnik, da mu je bil dne 15. 6. 2012 poslan informativni obračun in da zgolj s predložitvijo informativnega obračuna upniku stroški še niso nastali niti mu ni bila znana njihova višina, temveč zgolj njihov okvirni znesek. V ZIZ namreč pojma „informativnega“ obračuna ni. V določbi 38.c člena ZIZ je uporabljen le pojem „obračun plačila za delo in stroškov“, ki ga izvršitelj po opravi neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja vroči upniku. Če upnik ne vloži zahteve, da o obračunu odloči sodišče, velja obračun za dokončnega (drugi odstavek 38.c člena ZIZ). Glede na to, da je izvršitelj upniku že 15. 6. 2012 posredoval obračun, je bil upnik najkasneje po poteku osemdnevnega roka, v katerem bi lahko vložil zahtevo, da o obračunu izvršitelja z dne 7. 6. 2012 odloči sodišče (prim. drugi odstavek 38.c člena ZIZ), dokončno seznanjen z nastankom priglašenih stroškov in njihovo višino. Upnik se v pritožbi sklicuje še na sklepa Višjega sodišča v Ljubljani J 654/14-52 z dne 27. 8. 2014 in III Ip 5775/2013. Višje sodišče pri tem ugotavlja, da tudi iz ustaljene sodne prakse (iz sklepa Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 219/2013 z dne 28. 8. 2014 in iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 5775/2013) izhaja, da je upnik dolžan priglasiti stroške takoj ob dokončnosti obračuna. Sklepa Višjega sodišča v Ljubljani J 654/12-52 pa pritožnik ne prilaga, niti ni objavljen v javno dostopnih bazah, zato se do njega višje sodišče ne more opredeliti.

8Navedeno pa, upoštevajoč da ZIZ ne predpisuje izdaje dveh obračunov plačila za delo in stroškov izvršitelja (informativnega in zavezujočega), pomeni, da bi moral upnik, da bi zadostil zakonski zahtevi po takojšnji priglasitvi stroškov, stroške po izvršiteljevem obračunu priglasiti takoj ob dokončnosti obračuna, s katerim je bil seznanjen že junija 2012, in ne šele dne 24. 4. 2014 po ponovnem prejemu obračuna stroškov izvršitelja. Da ne obstajata dva ločena obračuna izvršitelja priznava tudi upnik v pritožbi, saj navaja, da zakon informativnega obračuna ne pozna. Tudi iz samega obračuna z dne 7. 6. 2012 ne izhaja, da bi šlo za drug obračun ali vlogo, kot za obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja iz 38.c člena ZIZ. Višje sodišče nadalje še ugotavlja, da sta obračuna z dne 7. 6. 2012 in z dne 23. 4. 2014 popolnoma enaka po višini in po izvršilnih dejanjih, za katera je izvršitelj na podlagi Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom obračunal plačilo za delo in povračilo stroškov. Obračuna se razlikujeta le v stopnji DDV-ja, upoštevajoč da je bila od vključno 1. julija 2013 dalje splošna stopnja DDV povišana z 20 na 22 %.

9Ker je pritožba neutemeljena in ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10Upnik s pritožbo ni uspel, zato do povračila stroškov pritožbenega postopka ni upravičen in je višje sodišče sklenilo, da jih krije sam (peti odstavek 38. člena ZIZ).