VSL sodba II Kp 16130/2012

I. Pritožbi obtoženega A. A. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 900,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1 ter kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen eno leto in devet mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen deset mesecev zapora, na kar mu je izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtoženemu v izrečeno enotno kazen vštelo čas pridržanja od 6.58 ure do 16.50 ure z dne 27. 3. 2012. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obtoženec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa nagrado in potrebne izdatke zagovornice po uradni dolžnosti.

2Zoper sodbo sta se pritožila:

- zagovornik obtoženega iz razlogov bistvene kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter podrejeno zoper odločbo o kazenski sankciji in odločbo o stroških postopka. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom;

- obtoženi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

3Seja senata pritožbenega sodišča je bila opravljena v navzočnosti obtoženčevega zagovornika, odvetnika D. A., ter v nenavzočnosti obtoženega in državnega tožilstva (obvestilo o seji izkazano), skladno z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP.

4Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornika obtoženega A. A.:

5Zagovornik navaja, da je že v ugovoru zoper obtožnico opozarjal, da obdolžencu ni mogoče očitati dveh kaznivih dejanj, saj naj bi bilo kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 konzumirano v poskusu kaznivega dejanja goljufije po prvem in tretjem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Enake navedbe je uveljavljal že v ugovoru zoper obtožbo, katerim Okrožno sodišče v Ljubljani ni sledilo (sklep I Ks 16130/2012 z 8. 11. 2012), saj jih je utemeljeno zavrnilo že Višje sodišče v Ljubljani v sklepu I Kp 16130/2012 z dne 5. 10. 2012, ki je presodilo, da za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja listin zadostuje, da se je storilec zavedal, da je krive oziroma ponarejene listine uporabil kot prave. Glede enakih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je sicer res obtoženi s predložitvijo krive listine poskušal storiti kaznivo dejanje goljufije, oziroma, da uporaba krive listine predstavlja en zakonski znak (poskusa) kaznivega dejanja goljufije (lažno prikazal, da ima S. pri švicarski X banki denarna sredstva v višini 545 milijonov USD), vendar to samo po sebi še ne pomeni, da je uporaba krive listine glede na poskus kaznivega dejanja goljufije zanemarljiva. Obravnavana predrugačena listina bi namreč lahko bila uporabljena tudi v drugih poslovalnicah iste banke in pri drugih finančnih institucijah (kjer je tudi bila), ne le na naslovu X banke. Gre torej za samostojen dokument, ki je bil predrugačen z namenom, da se uporabi kot pravi, kar je obtoženi kasneje tudi storil in to z namenom storiti drugo kaznivo dejanje, to je goljufijo, in ne morda za prikaz nekega samostojnega dejstva, ki ne bi predstavljalo samostojnega kaznivega dejanja. S takim ravnanjem je ogrozil dve samostojni pravni dobrini – pravni promet in premoženje oziroma (poskušal) izvršil dve samostojni kriminalni količini, ki sta v odnosu druga do druge enakovredni. Zato očitana kršitev kazenskega zakona ni podana.

6Prav tako pritožnik vztraja, da so podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, katere je sodišče prve stopnje pri presoji ugovora zoper obtožnico utemeljeno zavrnilo. Glede navedb, da podatki iz preiskave ne zadostujejo za vložitev obtožnice, je pravilno presodilo, da je tožilstvo ob vložitvi obtožnice predložilo take podatke in dokaze, na podlagi katerih obstoji stopnja utemeljenosti suma, da naj bi obdolženec storil očitani kaznivi dejanji, ki upravičuje vložitev obtožnice. Prav tako je utemeljeno zavrnilo protispisne navedbe pritožnika, da zagovornik odvetnik B. P. obtožnice ni prejel, saj je iz spisovnih podatkov razvidno, da mu je bila obtožba s pravnim poukom o pravici do ugovora poslana po faxu dne 24. 9. 2012 skupaj z dopisom, naj poda odgovor na predlagano podaljšanje ukrepa javljanja na policijski postaji, kar sicer ni ustaljena praksa, vendar je zoper obtoženega odrejen ukrep javljanja na policijski postaji zahteval hitro ukrepanje. Dejstvo, da je odvetnik B. P. na predlog za podaljšanje ukrepa odgovoril, dokazuje, da je obtožnico prejel. Prav tako sodišče druge stopnje ne sprejema navedb pritožnika, da je bil obtoženi prikrajšan za pravico uporabljati svoj jezik v postopku, ker obtožnice ni prejel v svojem jeziku. V skladu s takrat veljavno zakonsko ureditvijo (novela ZKP-M je stopila v veljavo šele 20. 12. 2014) je sodišče obtožencu obtožnico pravilno vročalo v slovenskem jeziku, saj mu ni bila odvzeta prostost (9. člen ZKP).

7Posplošenih pritožbenih navedb, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni izjasnilo o dokazih in listinah v spisu, iz katerih naj bi izhajalo, da je obtoženi imel pravice koristiti sredstva na spornih računih iz certifikata pridobil na podlagi veljavnih poslov, pa brez navedbe konkretnih dokazov in listin ni možno preizkusiti.

8Pritožnik opozarja, da je obramba vztrajala pri zahtevi za pridobitev podatkov o osebnih listinah in računih, za katere je sodišče prve stopnje že v fazi preiskave zaprosilo v prošnji za mednarodno pravno pomoč z dne 4. 4. 2012, vendar je zadevo zaključilo brez pridobitve teh podatkov. Ker razlogov za to ni navedlo, ni mogoče preveriti sprejete dokazne ocene sodišča (smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Navedenemu ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 17. 4. 2014 prebralo odgovor tožilstva Švicarske konfederacije (v nadaljevanju Švica) z dne 10. 4. 2014, iz katerega izhaja, da se v spisih pravne pomoči nahaja drugo zaprosilo Okrožnega sodišča v Ljubljani (glede na zavrnitev zaprosila z dne 4. 4. 2012 ni zahtevalo informacij o morebitnih obstoječih bančnih dokazilih oziroma o povezavah z računi) in številne vloge obrambe, katere za tožilstvo v Švici niso pravno zavezujoče. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obtoženca in njegovega zagovornika pozvalo, naj podata morebitne dokazne predloge. Zagovornik je vztrajal pri dokaznih predlogih, podanih v vlogi z dne 7. 4. 2014 (sodišče prve stopnje jo je že posredovalo tožilstvu v Švico), v kateri je zgolj vztrajal pri vprašanjih, ki jih je sodišče prve stopnje podalo v prošnji za mednarodno pravno pomoč z dne 4. 4. 2012, ne da bi jo popravil v skladu z napotki tožilstva v Švici, prav tako ni priložil nobenih dokazil, čeprav je bil v odgovoru tožilstva poučen, da vse njegove že vložene vloge niso pravno zavezujoče. Z navedenim dokaznim predlogom obramba očitno ni zadostila zahtevanemu kriteriju zaprošenega organa glede utemeljitve dokaznega predloga, zato so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zadevo zaključilo brez pridobitve teh dokazov neutemeljene. Iz zapisnika o zaslišanju prič v tujini tako izhaja, da je tožilstvo v Švici pričam postavilo vsa zahtevana vprašanja, hkrati pa utemeljeno navedlo, da obramba kljub večkratnim pozivom po predložitvi dodatnih vprašanj, (razen tistih v zaprosilu, ki jih je upoštevalo), tega ni storila niti ni posredovala nobenih dokumentov. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ne sprejema protispisnih navedb pritožnika, da pričam, zaslišanim v tujini, niso bila postavljena dodatna vprašanja in predočene listine s strani obrambe iz razloga, ker jih sodišče prve stopnje ni posredovalo tožilstvu v Švico oziroma, ker jih tožilstvo v Švici ni upoštevalo.

9Pritožnik neutemeljeno navaja, da pogoji za branje zapisnikov o izpovedbah prič, zaslišanih v postopku pravne pomoči v Švici, niso bili podani, saj priče na obravnavo niso bile pravilno vabljene, izjavo o odklonitvi pričanja pa je podala X banka, ki za to ni bila pristojna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani sodbi sicer navedeno, da je sodišče pričam vabilo vročilo preko X banke, kjer so zaposlene (pod točko 55), vendar iz vročilnic izhaja, da je vse tri priče vabilo na naslove, katere so priče navedle na zaslišanju v Švici, in sicer K. A. B. in F. M. J. na naslov pri X, kjer sta bila še vedno zaposlena (na podlagi prvega odstavka 119. člena ZKP), R. S., ki ni bil več zaposlen pri X, pa na naslov banke ni vabilo. Neposredna vročitev je bila v skladu z 52. členom Šengenske konvencije, katere podpisnica je Švica, ki določa, da vsaka pogodbenica lahko pošlje procesne listine po pošti neposredno osebam, ki so na ozemlju druge pogodbenice. Ker kljub izkazani pravilni vročitvi vabil pričam v tujino, priče na glavno obravnavo niso prišle (razlog za neprihod ni relevanten), je sodišče prve stopnje na podlagi 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP zapisnike o izpovedbah prič J. F. M., R. S. in K. A. B. utemeljeno prebralo. Hkrati je pravilno ugotovilo, da sta imela tako obtoženi kot njegov zagovornik možnost sodelovati pri zaslišanju prič pred zaprošenim organom v Švici, saj sta bila seznanjena z datumom zaslišanja prič in o pravici, da se zaslišanja udeležita, vendar tega nista storila, torej sta se sama odrekla pravici postavljati pričam vprašanja.

10Obramba tudi neutemeljeno navaja, da tožilstvo I Kantona Zürich ni ravnalo pravilno, ko je zapisnike poslalo sodišču v Ljubljano pred dopolnitvijo postopka in pred izdajo končne odredbe, saj obramba za to ni dala soglasja. Sodišče druge stopnje pritrjuje ugotovitvi izpodbijane sodbe, da je spisovno razvidno, da se pritožijo lahko le priče, ki so bile zaslišane, ne pa obramba (pojasnilo M. V. na zaprosilo sodnice C. C. po elektronski pošti dne 30. 6. 2014). Iz zapisnika o zaslišanju prič v Švici pa izhaja, da so bile vse priče o tem poučene in so soglašale z izdajo zapisnikov slovenskim oblastem brez izdaje zaključne odredbe.

11Zatrjevana prekoračitev obtožbe (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), ki jo pritožnik vidi v tem, da je sodišče prve stopnje v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je nalog za plačilo S. ponarejen, kar se obtožencu v obtožbi ni očitalo, ni podana. Sodišče namreč prekorači obtožbo, če v opisu dejanja v izreku sodbe spremeni dejstva in okoliščine, vsebovane v obtožbi, tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete, česar sodišče prve stopnje s citirano navedbo v obrazložitvi ni storilo. Podrejeno sodišče druge stopnje pojasnjuje, da gre le za neroden zapis v celotni obrazložitvi, katerega ne gre presojati samostojno, saj ni vplival na pravno oceno sodišča prve stopnje, ki je v skladu z očitkom obtožbe ugotovilo, da je dokazano, da je bil ponarejen certifikat, ne pa tudi nalog za plačilo. Posledično so brezpredmetne tudi pritožbene navedbe, da je obtoženi le posredoval nalog S. in je zato storilec lahko le S.

12Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo zavrnitve dokaznega predloga, da se ugotovi, ali se pri X banki nahaja račun 000, naveden na certifikatu, in ali so bila 14. 3. 2012 (dan nameravanega nakazila) na njem sredstva. Zavrnitev tega dokaznega predloga je namreč zadostno obrazložena v točkah 35 in 50-53 izpodbijane sodbe, sicer pa razlogov zavrnitve pritožnik ne izpodbija. Nadaljnje navedbe pritožnika, da ta dokazni predlog ni bil potreben, ker je bil podan že v prošnji za mednarodno pravno pomoč z 4. 4. 2012, so protispisne, saj predlog, naj se ugotovijo podatki za račun 000 nikoli ni bil podan; ampak za drug račun 010 in sicer šele na naroku 18. 9. 2014.

13Glede zatrjevane kršitve pravic obrambe, ker sodišče ni ugodilo njenim dokaznim predlogom, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da sodišče ni dolžno izvesti dokazov, katerih stranke ne utemeljijo z zadostno stopnjo verjetnosti, da bo dokaz uspešen. Predlog strank za izvedbo dokaza mora biti substanciran, mora se nanašati na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek, ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da je s predloženim dokazom mogoče ugotoviti zatrjevano dejstvo. Ko gre za dokaze v korist obtožencu, mora obramba izkazati materialno-pravno relevantnost dokaza, njegov obstoj in verjetnost, da bo predlagani dokaz uspešen.

14Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da obramba navedenim kriterijem ni zadostila. Predlagala je postavitev izvedenca, ki bi kot strokovnjak ugotovil pristnost certifikata, ker je menila, da K. A. B. kot zainteresirana priča ne more prevzeti vloge neodvisnega izvedenca, saj pripada koncernu X banke in je enako kot ostali zaposleni v X Banki izvršil kaznivo dejanje zoper S. in obtoženega, kar izhaja iz podane kazenske ovadbe. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, saj zgolj vložena kazenska ovadba še ne izkazuje, da so ovadene osebe tudi v resnici izvršile kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje navedenim razlogov v celoti pritrjuje, neutemeljena so tudi posplošena namigovanja, da naj bi šlo pri priči za pripadnost h koncernu X. Sicer pa obramba razen navedenih neosnovanih očitkov, da gre za neverodostojno pričo, strokovnosti K. A. B. sploh ni izpodbijala, saj ni izpostavila nobenih pomanjkljivosti v njegovem mnenju, in s tem ni izkazala vsaj določene stopnje verjetnosti, da bi predlagani dokaz ustvaril dvom v izpovedbo oziroma stališče K. A. B. Glede na to, da je K. A. B. že dolgo časa zaposlen na banki prav z namenom odkrivanja zlorab preko preverjanja pristnosti bančnih garancij, je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da gre nedvomno za priznanega strokovnjaka, saj pristnost certifikata lahko najbolje oceni oseba, ki najbolj pozna interne značilnosti in značilnosti dokumentov X banke. Zato je v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) predlog obrambe po postavitvi izvedenca, ki naj bi ugotovil pristnost certifikata, utemeljeno zavrnilo kot nepotrebnega, saj zaključka, da je bil certifikat ponarejen, podanega v „mnenju“ K. A. B. in v poročilu o preiskavi z mnenjem NFL, eventuelno odrejeni izvedenec ne bi mogel omajati.

15Glede na opis del K. A. B. v X banki (preiskovanje primerov kaznivih dejanj strank in sodelavcev ter velike kršitve pooblastil sodelavcev) ni dvoma, da je bil pristojen v imenu banke podati oceno, da je certifikat ponarejen, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da banka ni uradno potrdila, da je certifikat ponarejen.

16Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje oškodovane X banke, ki ga je obramba predlagala iz razloga, ker kazenskega postopka brez zaslišanja predstavnika oškodovanca ni mogoče zaključiti, saj „brez tožnika ni sodnika“. Takšne pavšalne navedbe je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot neupoštevne, saj se obe kaznivi dejanji preganjata po uradni dolžnosti. V prvem odstavku 288. člena ZKP je predpisano, da mora sodišča povabiti oškodovanca na glavno obravnavo zaradi pravic, ki jih ima ta v postopku. Zaslišanje oškodovanca kot priče na glavni obravnavi je z vidika obrambe relevantno le v dokaznem pogledu. Obramba pa sploh ni navedla, glede česa naj bi sodišče zasliševalo oškodovanca oziroma predstavnika X banke, zato je sodišče prve stopnje dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Tega zaključka pritožnik z posplošenim vztrajanjem, da je sodišče prve stopnje obrambi onemogočilo, da oškodovancu postavlja vprašanja, kar naj bi vplivalo na končno odločitev o zadevi, nikakor ne more omajati.

17Z navedbami, da je bilo v obtoku več certifikatov na ime S., pritožnik izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženi prav predmetni certifikat že večkrat neuspešno poskušal unovčiti v X banki, vendar mu sodišče druge stopnje ni sledilo, saj je v izpodbijani sodbi navedeno, da to izhaja delno tudi iz zagovora obtoženega, česar pa pritožnik ne izpodbija.

18Nepravilno je tudi tolmačenje pritožnika, da se kaznivo dejanje ponarejanja listin lahko stori le z direktnim naklepom in zato sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri kazenske sankcije za navedeno kaznivo dejanje te okoliščine ne bi smelo šteti kot obteževalne, saj se uporaba krive ali predrugačene listine, ki se je očitala obtoženemu, lahko stori tudi z eventualnim naklepom.

K pritožbi obtoženega A. A.:

19Obtoženi v pritožbe vztraja pri svojem zagovoru in v pretežnem delu navaja enake navedbe kot njegov zagovornik, katere je sodišče druge stopnje že presojalo v okviru pritožbe zagovornika in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na tam navedene razloge.

20Nesprejemljive so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje namerno ni presojalo vseh predloženih javnih listin in prevedenih dokazov višjega tožilstva v Zürichu o preiskavi zoper X banko, ki se na podlagi kazenskih ovadb obtoženega in S. vodi zaradi organiziranega mednarodnega kriminala in goljufije, ampak je navedene dokaze odtujilo iz spisa in zavestno napačno interpretiralo izjave vseh zaslišanih prič. Kot je že zgoraj navedeno, sodišče prve stopnje ni zanikalo, da je obtoženi zoper uslužbence X banke in tudi zoper predsednico senata ter okrožno državno tožilko N. H. podal kazensko ovadbo. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ni sledilo posplošenemu zatrjevanju pritožnika, da je sodišče prve stopnje dokaze odtujilo iz spisa, ampak je v celoti pritrdilo sodišču prve stopnje, ki je enake očitke zavrnilo kot neosnovane (glede na zaporedne številke listin in oznake prilog) in neizkazane (obtoženi ni navedel, katere listine naj bi bile odtujene). Nikakor pa zatrjevana odtujitev dokazov iz spisa ne more izhajati iz zatrjevane namerne napačne interpretacije izjav vseh zaslišanih prič, s čemer pritožnik dejansko izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišče prve stopnje glede obeh kaznivih dejanj. Sodišče druge stopnje po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru takih pavšalnih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede obeh kaznivih dejanj izvedlo vse potrebne dokaze, jih pravilno ocenilo in na njihovi podlagi utemeljeno zaključilo, da ju je obtoženi storil z direktnim naklepom, kot je obrazloženo v točkah 27-32 izpodbijane sodbe.

21Navedenega zaključka sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti listine, katere je obtoženi predložil v pritožbenem postopku. Oba pritožnika navajata, da iz teh listin izhaja, da račun, naveden na depozitnem potrdilu, na katerega se nanaša nalog za plačilo, pri X banki dejansko obstaja oziroma je obstajal. Navedbe so protispisne, saj zagovornik v pritožbi enako kot že v dokaznem predlogu pred sodiščem na prvi stopnji navaja račun 000 oziroma 001, obtoženi pa račun 001, na depozitnem certifikatu (potrdilu) in nalogu za plačilo pa je naveden drug račun 010. Sicer pa se je sodišče prve stopnje do računa, navedenega na depozitnem certifikatu v celoti opredelilo s tem, ko je z gotovostjo ugotovilo, da je ponarejen, zato je dejstvo, ali je na tem ponarejenem certifikatu navedeni račun obstajal ali ne, brezpredmetno.

22Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče opravilo po 386. členu ZKP in ugotovilo, da je bila obtoženemu ob pravilnem vrednotenju teže obeh kaznivih dejanj, krivde obtoženca ter okoliščin iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, ki vplivajo na vrsto izrečene kazni in na njeno višino, izrečena primerna in pravična kazenska sankcija.

23Ostali pritožbeni očitki obtoženca in njegovega zagovornika, do katerih se pritožbeno sodišče ni posebej opredelilo, za odločitev o obravnavanih pritožbah niso pravno pomembni.

24Ker se je izkazalo, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo in glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno odločitev, ko je obtoženca spoznalo za krivega za obe kaznivi dejanji, hkrati pa sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), razlogi, ki jih uveljavljata pritožnika, pa niso podani, je njuni pritožbi v celoti zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. čl. ZKP).

25Obtoženi in njegov zagovornik s pritožbama nista uspela, zato je obtoženi v skladu s prvim odstavkom 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Sodna taksa je odmerjena v višini 900,00 EUR, kar temelji na tarifnih številkah 7114 ter 7122 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Sodišče druge stopnje je znotraj tarifnega razpona po številki 7114 ZST-1 določilo znesek 600,00 EUR kot primeren glede na pravnomočno izrečeno kazensko sankcijo, trajanje in zahtevnost postopka ob upoštevanju premoženjskih razmer obtoženca, kar je pomnožilo s količnikom 1,5 (številka 7122 ZST-1). Zmnožek predstavlja znesek, ki ga bo obtoženi glede na svoje dohodke zmogel plačati, ne da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje.