VDSS sodba Pdp 1501/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke v višini plače, skupaj s stroški za prevoz na delo in z dela ter regresom za malico za meseca december 2009 in januar 2010 v skupnem znesku 783,68 EUR in zakonite zamudne obresti, ki tečejo od zneska 493,19 EUR od 19. 12. 2009 do 23. 12. 2009, od zneska 584,83 EUR od 19. 1. 2010 dalje do plačila in od zneska 198,85 EUR od 19. 2. 2010 dalje do plačila, regres za letni dopust za leto 2009 v neto znesku 576,24 EUR in ta znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2010 dalje do plačila (I. točka). V nadaljevanju je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke v znesku 1.081,87 EUR (II. točka). Posledično navedenemu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati zneske navedene pod I. točko ter obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v znesku 686,00 EUR z odvodom dohodnine ter izplačilom neto zneska, navedenega pod I. točko. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 675,87 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila (III.A, III.B točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 675,87 EUR, v 15-dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila (III.C točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper I., II., III.A, III.C točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbene stroške pa prizna kot nadaljnje stroške, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico za tožnika. Izpodbijana sodba se ne da preizkusiti, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik, zaslišan na naroku, je povedal, da ni bilo dogovora o plačilu potnih stroškov, kljub temu pa mu jih je tožena stranka plačevala. Takšen dogovor je obstajal zato, ker je tožnik uporabljal službeni kombi za prihode in odhode na delo in z dela, gorivo pa je šlo na stroške tožene stranke. Tožena stranka je zgolj zato, da ne bi morebiti kršila zakon, potne stroške plačevala tožniku, kar pa ne pomeni, da so mu ti stroški tudi pripadali. Tožena stranka je povedala, da kolikor se spominja naj bi stroški ne bili dogovorjeni v pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka ni trdila, da tožniku ni dolgovala zneskov dveh plač in regresa za letni dopust, zatrjevala pa je, da je terjatev prenehala s pobotom. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik si je med trajanjem delovnega razmerja sposojal določene zneske od tožene stranke, kot to sam priznava, z navodilom, da se mu odtegne od plače, kar je tožena stranka tudi storila. Tožena stranka je dokazala višino svojega pobotnega zahtevka. Če tožnik ne bi dolgoval zneskov toženi stranki, se le-ta ne bi odločila za pobot, ki pa je izveden v soglasju s tožnikom. Tožena stranka je upoštevala pri pobotu le odprte zneske. V zvezku so bili zneski, za katere ni mogoče sklepati, da so bili vrnjeni. Sodišče je preuranjeno sklepalo, da dolg tožene stranke ne obstoji. Tudi stroški niso odmerjeni pravilno. Prvoten znesek je znašal 1.276,87 EUR neto, sodišče pa je prisodilo 783,68 EUR, tako da je tožnik le delno uspel. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče ga je zaslišalo glede uporabe službenega kombija in glede stroškov goriva ter drugih stroškov sodelovanja, pri čemer je res te stroške krila tožena stranka, kot je sicer zatrjevala. Tožnik pa je na zaslišanju prepričljivo in logično pojasnil, da se je v službo vozil s svojim vozilom, v službi je nato prevzel službeni kombi, pri čemer je ključe kombija sicer tudi pustil v pisarni, ki je bila poleg skladišča, od pisarne pa je imel ključ pri sebi. Tožnik je povedal, da se nikoli ni vozil domov s službenim kombijem, iz plačilnih list za meseca avgust in september 2009 pa je tudi razvidno, da je tožena stranka tožniku obračunala tudi prevoz na delo in to mu je tudi izplačala. Enako velja za ostale mesece, razen za vtoževane mesece. Tako tožniku potni stroški oziroma nadomestilo za prevoz na delo pripadajo, poleg tega pa še drugi prejemki v skladu z ZDR in kolektivno pogodbo. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predložila plačilne liste za mesece november in december 2009 ter januar 2010 in tožnik je prilagodil tožbeni zahtevek tem plačilnim listam. Tako je zahteval za vse te mesece plačilo neto zneskov, ki so navedeni v plačilnih listah, ki jih je predložila tožena stranka in sicer pod rubriko „za izplačilo“. Tožnik tudi poudarja, da je tožena stranka šele po prvem naroku za glavno obravnavo navajala, da se je tožnik vozil na delo s službenim kombijem. Tožnik je povedal, da ni nikoli dal soglasja za to, da bi mu tožena stranka izposojeni znesek odtegnila od plače, prav tako ni povedal, da bi se kdaj dogovorila za pobot. Tožena stranka mora najprej dokazati obstoj tega dolga, kar pa ji ni uspelo. Odločitev je pravilna tudi glede stroškov postopka. Tožnik ni uspel le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zato mu mora tožena stranka povrniti vse potrebne stroške. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ni podana bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi bilo razvidno, kakšne zneske tožnik vtožuje. Tožena stranka je ves čas postopka lahko jasno pojasnila, kaj in kdaj je tožniku dejansko izplačala dolgovane zneske iz naslova plač, regresa za malico oziroma stroškov prevoza in glede na to, da navedenega ni dokazala, je odločitev sodišča pravilna. Pritožbeno sodišče navaja, da ni potrebno, da iz izreka izrecno izhaja, kakšno višino je sodišče priznalo tožniku iz naslova potnih stroškov in iz naslova regresa za prehrano kot to navaja tožena stranka, saj je sodišče v obrazložitvi jasno pojasnilo, da tožniku pripadajo navedeni stroški prevoza na delo in regresa za prehrano le za tiste dni, ko je tožnik delal, prav tako pa je iz plačilnih list za meseca december 2009 in januar 2010 jasno razvidno, da tožniku za mesec januar 2010 ne pripada nadomestilo za prevoz in za prehrano, saj v tem mesecu ni delal, kot je izpovedal sam tožnik, to pa med strankama niti ni bilo sporno. Tako sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter z vpogledom v izpis iz sodnega registra ter po zaslišanju strank je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, pri čemer je v celoti zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke. Ugotovilo je, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 15. 6. 2009 do 14. 1. 2010, pri čemer mu tožena stranka ni redno izplačevala plač in mu tudi ni izplačala plač za mesece november 2009, december 2009 in januar 2010.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 s sprem.) v 126. členu določa, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Pri plači mora delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom in kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca, plača pa je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. ZDR v 134. členu tudi ureja plačilni dan in določa, da se plača izplačuje za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca in se izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Ob navedenem ZDR v 136. členu določa, da delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, vsa morebitna določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila pa so neveljavna. Delodajalec mora tudi delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, kot to določa 131. člen ZDR, pri čemer mora biti regres izplačan do 1. julija tekočega koledarskega leta.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bilo finančno poslovanje tožene stranke dokaj neurejeno, saj je zamujala z izplačili plače, prav tako plač ni nakazovala na transakcijski račun tožnika, tožnik pa je tudi izpovedal, da si je iz dnevnega izkupička, ki ga je prejel od strank, katerim je sicer prodajal cvetlične lonce, vzel denar zato, da je lahko poplačal stroške za službeno vozilo, ob tem pa si je včasih iz izkupička vzel tudi del plače. Če je tožnik vzel denar je te zneske tudi vrnil toženi stranki, kot to izhaja iz potrdil z dne 17. 4. 2009 v višini 186,20 EUR, ki jih je nato vrnil 22. 4. 2009. Tudi ostale zneske je tožnik vrnil, saj je na primer zabeleženo „ostane 79,21 EUR“, na listu pa je označeno „A.A. dužan 286,00 EUR odbiti pri plači“, prav tako je oznaka „plačano oziroma trgano“. Tako je izkazano, da je tožnik vrnil vse oziroma mu je tožena stranka odtrgala od plače, kar posledično pomeni, da tožena stranka ni izkazala, da ji je tožnik karkoli dolžan. Poudariti je tudi, da mora delodajalec voditi evidenco o vseh prihodkih in odhodkih, oziroma izplačanih plačah ter blagajniških prejemkih oziroma izdatkih.

Tožena stranka tudi navaja, da je bil pobot dogovorjen v soglasju s tožnikom, kar pa ne izhaja iz izvedenih dokazov. Glede zadržanja plače oziroma pobota izplačila plače pa kot navedeno 136. člen ZDR izrecno določa, da delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih pogojih, ker je konkretno tudi bilo upoštevano. Pravilno in utemeljeno je bilo zadržanje plač na podlagi sklepa o izvršbi VL 5123/2009, kar pa med strankama tudi ni bilo sporno in tožnik navedenega tudi ni uveljavljal. Kot določa ZDR so vsa ostala zadrževanja izplačila plače neveljavna, pri čemer tožena stranka ni z ničemer izkazala, da bi tožnik morda pisno pristal na kakršnokoli neizplačilo plače. Ker tožena stranka ni izkazala, da njene terjatve do tožnika obstojijo, je sodišče pravilno štelo, da ne obstoji pobot tožene stranke v znesku 1.081,87 EUR.

Glede stroškov postopka je sodišče odločilo na podlagi določil 154. člena ZPP, ki sicer določa, da je stranka, ki v pravdi ne uspe, dolžna nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške in sicer na podlagi določil 155. člena ZPP. Tožnik ni uspel s sorazmerno majhnim delom zahtevka, zaradi navedenega pa niso nastali potrebni stroški, zato je sodišče pravilno odločilo, da mu je dolžna tožena stranka povrniti potrebne stroške postopka v višini 675,87 EUR, kar je pravilno glede na vtoževano višino zneska in glede na neobstoj uveljavljane terjatve v pobot. Nenazadnje je tožnik najprej predstavil tožbeni zahtevek, ker ni razpolagal s plačilnimi listami, po prejemu plačilnih list pa je tožbeni zahtevek znižal in sicer zato, ker ga je prilagodil prejetim plačilnim listam, ki jih je posredovala tožena stranka. Tako zaradi znižanja tožbenega zahtevka upoštevaje prejete plačilne liste tudi niso nastali posebni stroški.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.