VSK sodba in sklep Cpg 234/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da se razveljavijo učinki pravnih dejanj med pravdnima strankama, in sicer plačila bančnega nakazila dne 19.2.2009 v višini 126.000,00 EUR (točka I izreka) zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (v točkah II, III in IV).

III. Dopolnitev pritožbe tožene stranke z dne 2.1.2014 se zavrže.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 2.856,20 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče razveljavilo učinke pravnih dejanj med pravdnima strankama, in sicer plačila z bančnim nakazilom, ki ga je dne 19.2.2009 v višini 126.000,00 EUR opravila tožeča stranka na račun toženca (točka I izreka sodbe), in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti v stečajno maso znesek 126.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.2.2009 dalje (II izreka sodbe), da se ugovor pobotanja zavrže (III izreka sodbe), in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 4.785,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov in navedla, da so od zaključka postopka na prvi stopnji nastopila nova dejstva, katera tožeča stranka uveljavlja v skladu s 337. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženi stranki je prenehal status družbenika pri tožeči stranki in to z učinkom za nazaj od sklenitve pogodbe o prenosu poslovnega deleža (po kateri je družba B. d.o.o., odstopila del poslovnega deleža tožencu za kupnino 840.000,00 EUR, katero bi moral plačati do 17.6.2013, pa se je odločil, da je ne bo plačal, niti po naknadno postavljenem roku, zaradi česar se je štela pogodba za razdrto). Toženec zato v času, ko naj bi dal posojilo tožeči stranki, in ko naj bi bilo vrnjeno, ni bil družbenik tožeče stranke in zato ni dopustno uporabiti 498. in 499. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Iz previdnosti pa je izpodbijal sodbo tudi iz razlogov, na katerih je sodišče utemeljilo ugoditvi zahtevkov. Ponovil je svoje ugovore, da je bila posojilodajalec družba O. d.o.o., in da ne ve, zakaj so se napačno knjižila prejeta posojila, na kar ga tudi nihče ni opozoril in tudi ne vprašal, kako naj se knjiženja opravijo. Tudi letnega poročila za leto 2008 ni pisal sam, ampak strokovne službe, zato bi mu lahko kot direktorju očitali le, da ni zagotovil pravilnih knjiženj. Da je bil dejanski posojilodajalec zgoraj navedena družba, izkazujeta tudi izpiska prometa, iz katerih izhaja, da je dan po nakazilu 126.000,00 EUR vrnil znesek 100.000,00 EUR družbi O. d.o.o.. Zapis o namenu nakazila je pri fizičnih osebah nepotreben, iz višine in časovnega redosleda pa je jasno, da se je ta znesek nanašal na vračilo posojila. Za preostali znesek 26.000,00 EUR pa je že v postopku na prvi stopnji izkazal, kaj je z njim bilo. Sodišče je pri svoji oceni zanemarilo pogodbe, ki jih je podpisala tudi tožeča stranka, in so bile v tem sporu s strani tožene stranke pridobljene od tožeče stranke. Sodišče navedb, da je tudi iz njih mogoče zaključiti, da je bila tožena stranka posojilodajalec, ni z ničemer utemeljilo, zato se v tem delu sodba ne more preizkusiti. Obligacijski zakonik (OZ) ne prepoveduje, da bi dejansko nakazilo denarja za posojilodajalca izvedel nekdo drug in tudi prejel vračilo. Pomanjkanje pasivne legitimacije ne utemeljuje niti 271. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), saj vračilo posojila ni bilo storjeno v korist tožene stranke, ki je bila posrednik ali vmesni člen, korist je imela le družba O. d.o.o.. Sodišče ni izvedlo niti enega predlaganega dokaza z zaslišanjem prič, ki bi lahko pojasnile in potrdile, da tožena stranka ni bila posojilodajalec. Tudi pojasnilo ni, zakaj teh dokazov ni izvajalo, zato se sodba v tem delu ne da preizkusiti, neizvedba dokazov brez ustrezne utemeljitve pa tudi predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 213. in 8. členom ZPP, kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Celo tožene stranke ni zaslišalo. Pritožba je nadalje grajala stališče sodišča, da naj bi bila tožena stranka seznanjena s stanjem tožeče stranke že v letu 2008. Toženec je prevzel poslovodenje tožeče stranke poleti 2008, dejansko in resnično stanje družbe pa se je ugotovilo šele ob pripravi poslovnega rezultata za leto 2008 v prvih dveh mesecih leta 2009, ko se je tudi tožena stranka seznanila s tem, da je družba v letu 2008 ustvarila 2 milijona EUR izgube. Nepravilna in zavajajoča je ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka že v letu 2008 imela večkrat blokiran račun, saj iz izpisa blokad izhaja, da jih je imela blokirane le nekaj krat v obdobju med 27.6.2008 in 19.8.2008, ne pa v času najetja navedenih kratkoročnih kreditov in v času njihove vrnitve. Na dan 19.2.2009 je bilo stanje na njenem računu ob koncu dneva + 116.482,00 EUR. Očitno insolventna družba takšnega stanja na računu ne bi imela, zato so ugotovitve sodišča povsem zmotne in napačne. Tega ne izpodbije niti ugotovitev sodišča, da tudi iz letnega poročila za leto 2008 izhaja, da je bila tožeča stranka v letu 2008 insolventna. To poročilo se je pripravljalo v začetku leta 2009 za leto 2008, to je takrat, ko je v mesecu marcu toženec predlagal začetek stečaja prav zaradi insolventnosti tožeče stranke, ugotovljene pri pripravi letnega poročila, kar ne dokazuje, da bi toženec že v letu 2008 vedel ali moral vedeti, da je tožeča stranka insolventna. Neutemeljena je po oceni pritožbe tudi odločitev sodišča v zvezi z zavrženjem pobotnega ugovora. Toženec lahko podredno in iz previdnosti poda pobotni ugovor za primer, da bi sodišče trditvam in zahtevku tožeče stranke ugodilo, sicer bi z njim pripoznal tožbeni zahtevek. Pritožnik ne soglaša z zaključki sodišča, da je pobot nedopusten po 236. členu ZFPPIPP. Toženec je s pogodbo o odstopu terjatve pridobil od podjetja B. d.o.o. del terjatve, ki je bila odstopniku v stečaju priznana v višini 151.311,19 EUR. S tem je toženec postala upnik tožeče stranke. V pobot je uveljavljal to svojo pridobljeno, v stečajnem postopku priznano terjatev. Ne gre za pobot, ki bi bil prepovedan po določbah 263. ali 264. člena ZFPPIPP. Terjatev tožeče stranke namreč ne bo nastala pred začetkom stečajnega postopka, ampak bo nastala šele v primeru pravnomočnosti izpodbijane sodbe, zato ne gre za primer prepovedi pobota iz 263. člena, niti iz 264. člena ZFPPIPP. Stališče sodišča, da je tožeča stranka terjatev pridobila s trenutkom nakazila dne 19.2.2009, je neutemeljeno, saj bi jo lahko pridobila v najslabšem primeru kvečjemu z začetkom stečajnega postopka, pa še to le v primeru, da bi nato uspela v sporu izkazati vse elemente izpodbojnosti pravnega posla. V primeru, če stečajnega postopka ne bi bilo, tožeča stranka terjatve do tožene stranke na podlagi nakazila z dne 19.2.2009 ne bi imela, kar je tudi ključno za presojo, kdaj je terjatev nastala. Ne gre torej za prepovedan, ampak za dopusten pobot.

3Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila, označila jo je za neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev.

4Dne 2.1.2014 je tožena stranka svojo pritožbo dopolnila z navedbami o tem, da je po vložitvi pritožbe prišlo do realizacije razdrtja pogodbe s strani B. d.o.o. v sodnem registru, navedla, kakšni vpisi so se opravili pri tožeči stranki, in za te vpise predložila registrski sklep in zgodovinski izpisek iz sodnega registra.

5Pritožbeno sodišče je na seji senata ob reševanju pritožbe tožene stranke spoznalo, da je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja izvesti še dokaz z zaslišanjem toženca, česar prvostopno sodišče ni izvedlo in tudi ni obrazložilo razlogov, zaradi katerih tega dokaza ni izvedlo (2. alineja tretjega odstavka 347. člena ZPP). Zato je dne 11.3.2014 opravilo pritožbeno obravnavo, na njej zaslišalo toženca in nato o pritožbi odločilo.

K dopolnitvi pritožbe tožene stranke

6Dopolnitev pritožbe tožene stranke, z dne 2.1.2014, se zavrže.

7Pritožba zoper sodbo mora biti v skladu s prvim odstavkom 333. člena ZPP vložena v roku petnajstih dni od vročitve njenega prepisa pravdni stranki. Medtem, ko je tožena stranka, ki je prepis izpodbijane sodbe prejela dne 9.9.2013, pritožbo vložila znotraj navedenega roka dne 24.9.2013, in je torej pravočasna, pa je dopolnitev pritožbe vložila šele 2.1.2014, to je znatno po poteku zakonskega pritožbenega roka. Zato je pritožbeno sodišče, ker tega ni storilo že prvostopno sodišče, dopolnitev pritožbe zavrglo kot prepozno (prvi odstavke 346. člena ZPP). Pri tem višje sodišče pritožniku pojasnjuje, da lahko stranka nova dejstva in nove dokaze, ki jih brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti in predložiti v postopku na prvi stopnji (na kar se v dopolnitvi pritožbe toženec sklicuje), v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP poda le v okviru pravočasne pritožbe, torej v zakonskem pritožbenem roku.

K pritožbi tožene stranke

8Pritožba je delno utemeljena.

9Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi zahtevku tožeče stranke, da toženec plača 126.000,00 EUR, ugodilo na pravni podlagi iz 499. člena ZGD-1 (1), v zvezi z zahtevkom, ki ga je kot primarnega tožeča stranka temeljila na določbah Pododdelka 5.3.4. ZFPPIPP (2), pa je ugotovilo, da tožeča stranka objektivnega pogoja izpodbojnosti ni dokazala.

10V skladu s 499. členom ZGD-1 je dolžan družbenik, ki mu je družba vrnila posojilo v zadnjem letu pred uvedbo stečaja ali prisilne poravnave, družbi nadomestiti vrnjeni znesek posojila. Navedena določba se nanaša za posojilo, ki ga je družbenik dal družbi v času, ko bi ji moral kot dober gospodarstvenik zagotoviti lastni kapital (prvi odstavek 498. člena ZGD-1). Takšna posojila se namreč v času, ko je družba v kritičnem gospodarskem položaju, štejejo za lastni kapital, zato je zakonodajalec določil v primeru insolvenčnega postopka nad družbo izplačilno prepoved (prvi odstavek 498. člena ZGD-1)oz. obveznost nadomestitve vrnjenega posojila v primeru, ko je bilo slednje družbeniku vrnjeno v zadnjem letu pred uvedbo insolvenčnega postopka (prvi odstavek 499. člena ZGD-1).

11Sodišče je vsa pravno pomembna dejstva, ki ustrezajo navedeni pravni normi, pravilno in popolno ugotovilo ter nato na tako ugotovljena dejstva tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede tega, da je dejanje vrnitve posojila štelo za izpodbojno dejanje, in ga je zato (v I. točki izreka) razveljavilo. V skladu z 94. členom Obligacijskega zakonika (OZ) je dejanje s pravno posledico (3) izpodbojno, če ga je opravila poslovno omejena oseba, če so bile pri tem napake volje, ali če je v OZ ali drugem zakonu tako določeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobeden izmed naštetih razlogov, ki bi kazali na izpodbojnost dejanja vrnitve posojila, ni podan. Iz povzete zakonske določbe 499. člena ZGD-1 ne izhaja, da bi bilo samo dejanje vrnitve posojila oz. dodelitve posojila s strani družbenika družbi izpodbojno in takšno ne postane niti po tem, ko začne nad družbo insolvenčni postopek. Dejanje tako ostane pravno veljavno, družbenik pa je dolžan družbi nadomestiti (plačati) znesek, ki ga je od družbe prejel kot vrnitev za dano posojilo; ta znesek pa je nato namenjen poplačilu upnikov v insolvenčnem postopku. Zato je pritožbeno sodišče, ki je ob obravnavi pritožbe po uradni dolžnosti preverilo pravilnost uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), spremenilo odločitev prvostopnega sodišča iz točke I. izreka izpodbijane sodbe, s katero je slednje razveljavilo učinke pravnih dejanj med tožečo stranko in tožencem, to je plačila zneska 126.000,00 EUR z bančnim nakazilom, z dne 19. 2. 2009, in sicer tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

12Pritožba ni utemeljena v delu, ko sicer uveljavlja dopustna nova dejstva (in za njih predloži tudi nova dokazila) (4), da toženec v času, ko je posojila družbi dal, in ko so mu bila vrnjena, naj ne bi bil družbenik, ker je bila pogodba, s katero je 17.6.2008 kupil poslovni delež pri tožeči stranki, razdrta z 17.6.2013, in sicer z učinkom za nazaj (ker kupnine za poslovni delež ni plačal). Kot je pravilno presodilo že prvostopno sodišče, lahko učinkuje razdrtje takšne vrste pogodbe le od trenutka, ko je pogodba prenehala (ex nunc). Pogodba, s katero je toženec 17.6.2008 pridobil od takratnega edinega družbenika B. d.o.o, del poslovnega deleža v višini 14 stotink, je pričela takoj veljati (5), zato je toženec od tedaj dalje imel v družbi člansko pravico in je na tej podlagi izvrševal z njo povezane pravice iz deleža (glasovalno pravico, pravico do dobička, pravico do informiranja itd.), pa tudi imel obveznosti do družbe (dolžnost zvestobe, prepoved konkurence itd.) (6). Za takšna obveznostna razmerja, kot jih vzpostavi pridobitev članske pravice v gospodarski družbi, pa ni mogoče zagovarjati stališča, da so predstavljala le „trenutno obveznost“, zaradi katere naj bi po razdrtju pogodbe učinkovalo prenehanje pogodbe za nazaj (ex tunc), in da bi nekdo, ki je bil (v konkretnem primeru 5 let) družbenik (7) prenehal biti družbenik z učinkom od pridobitve poslovnega deleža, torej naj ne bi nikoli niti bil družbenik. Takšnega stališča ne bi mogli zagovarjati ne samo zaradi medsebojnih, notranjih razmerij med družbeniki in razmerja družbenika do družbe, ampak tudi z vidika pravne varnosti drugih subjektov na trgu.

13Toženec je bil torej v času, ko so bila sporna tri posojila tožeči stranki dana (8), njen družbenik. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa je bil prav on posojilodajalec, ki je v svojem imenu in za svoj račun družbi dal vsa tri posojila. V vseh treh Pogodbah o kratkoročnem kreditu (B2, B3 in B4), ki so v izpostavljenih delih besedila povsem enake, je toženec opredeljen kot „dejanski izplačevalec“, ki „...dejansko nakaže denarna sredstva na račun kreditojemalca“ (3. člen), kreditodajalec pa je podjetje O. d.o.o., ki „bo nakazal kreditojemalcu kratkoročni kredit...“ (1. člen) in se s tem, da bo dejansko nakazilo opravil S.V. „... na podjetje O. d.o.o. prenašajo vse obveznosti, ki bi nastale zaradi eventualne insolventnosti kreditojemalca.“ (3. člen). Iz teh določil, predvsem iz zadnje navedenega, je mogoče narediti le sklep, da so bile pogodbe v delu, kjer je določeno, kdo je posojilodajalec, le fiktivne in so prikrivale pogodbeni položaj toženca, ki je bil družbenik družbe, kateri je dajal posojilo, prav z namenom, da se z navideznim prikazovanjem, da naj bi bil le „izplačevalec“, slednji izogne (takrat še morebitnim) zakonsko določenim posledicam iz prvega odstavka 498. člena in iz prvega odstavka 499. člena ZGD-1. Toženec, ki je tudi na zaslišanju na pritožbeni obravnavi ponavljal navedbe, da so bila nakazila posojil opravljena po nalogu B. d.o.o., in da mu ni bilo znano, zakaj so morala plačila potekati prek njega, bi se lahko razbremenil očitkov o navideznosti zapisov v posojilnih pogodbah, če bi kaj navedel (in izkazal) o tem, katera sredstva je v dneh 16. 9., 14. 11. in 19. 11 2008 tožeči stranki nakazal iz svojega računa. Če je toženec svojo obrambo temeljil na trditvi, da je nakazila opravil po nalogu večinskega družbenika in iz sredstev družbe O. d.o.o. (ki naj bi bila dejanski posojilodajalec), bi bile njegove trditve lahko prepričljive, če bi navedel in izkazal denarni tok teh sredstev v času, preden jih je tožeči stranki „prenakazal“ zgolj kot dejanski izplačevalec, to je če bi izkazal, da ni nakazal svojih lastnih sredstev, ampak denar od dejanskega posojilodajalca. Teh navedb toženec ni podal. Toženec s pritožbenim ponavljanjem svojih ugovorov, da so zapisi na posojilnih pogodbah drugačni in jasni, da ni sam opravljal knjigovodskih knjiženj, in da je vrnil znesek 100.000,00 EUR v „časovnem redosledu“, ne more omajati dejstev, ki jih je pravilno in celovito ugotovilo že prvostopno sodišče, to je, da so bila nakazila posojil in vračilo slednjih v knjigovodski dokumentaciji tožeče stranke knjižena na ime toženca, in da so se ti podatki uporabili tudi pri sestavi poslovnih poročil (vse pri družbi, pri kateri je bil toženec poslovodja, kar pomeni, da bi na morebitno napačno knjigovodsko knjiženje teh podatkov lahko reagiral), da so bila plačila izvedena iz in na račun toženca brez kakršnegakoli pripisa (ki resda ni obvezen, je pa mogoč in bi ga bilo ob zatrjevanem izjemnem položaju, da se iz računa fizične osebe ne nakazujejo sredstva imetnika računa, mogoče pričakovati), pa tudi, da za vračilo vseh treh posojil na račun toženca ni bilo osnove v posojilnih pogodbah, pa se je vseeno tako opravilo. Pritožba je zato v delu, ki izpodbija ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bil toženec dejanski posojilodajalec, neutemeljena. Ker na navedeno ugotovitev ne bi mogla vplivati niti izvedba zaslišanja prič T.B. in Ž.Ž., ki ob odsotnosti navedb o tem, katera sredstva je toženec tožeči stranki nakazal, ne bi mogle o tem ključnem vprašanju ničesar povedati, je bila izvedba teh dokazov po presoji pritožbenega sodišča nepotrebna.

14Obveznost družbenika, da v skladu z 499. členu ZGD-1 nadomesti znesek posojila, ki mu je bilo vrnjeno v zadnjem letu pred uvedbo insolvenčnega postopka nad družbo, se veže na pogoj (9), da je bilo družbi posojilo dano v času, ko bi ji morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti lasten kapital. Gre za objektivno merilo o stanju družbe, ki ga pravna teorija poimenuje kot kriza družbe (10), in pri katerem ni v primeru, ko je nad družbo začet insolvenčni postopek, pravno pomembno, ali so družbeniki ob dajanju posojila vedeli, ali bi morali vedeti, da je družba v takšnem kriznem stanju, da bi ji morali zagotoviti lastni kapital. Ne glede na to pritožbeno sodišče povsem soglaša z ugotovitvijo prvostopnega sodišča (obsežno in jasno obrazloženo v točki 13 izpodbijane sodbe), da je toženec poznal ali pa bi vsaj moral poznati ekonomsko finančno stanje družbe, saj je bil v spornem obdobju (11) ne samo družbenik, ampak tudi poslovodja družbe. Toženec se tako ne more izogniti vračilni obveznosti z zatrjevanjem, da ni poznal dejanskega gospodarskega stanja družbe v času dajanja posojil družbi, da se je z njim seznanil šele v začetku naslednjega leta pri pripravi pregleda poslovnih rezultatov za predhodno leto, in celo s sklicevanjem na zagotovila, da je družba v »dobri kondiciji«, kot to ponavlja tudi v pritožbi. Pravni položaji, ko se ugotavlja vedenje o gospodarskem stanju družbe, so dopuščeni upnikom, ne pa družbenikom ali celo v konkretnem primeru poslovodji, to je osebam, ki morajo finančno stanje družbe poznati že zato, da pravočasno in ustrezno ukrepajo v smeri premagovanja krize družbe. Zato je glede izpolnitve pogojev za vračilo prejetega zneska pravno relevantno le, ali je bila tožeča stranka v času, ko so ji posojila bila dana, v gospodarski krizi. To dejstvo se tudi po mnenju pritožbenega sodišča presoja po merilih iz 14. člena ZFPPIPP (12) torej s presojo, ali je bila družba v času, ko so ji posojila bila dana, insolventna. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je bila tožeča stranka že v letu 2008 insolventna, česar pritožba tudi ne izpodbija. Vsi zakonsko določeni pogoji, da toženec nadomesti znesek, ki ga je prejel kot vračilo posojil, so torej izpolnjeni.

15Pravilno pa je v zvezi s pobotnim ugovorom opozorilo pritožbe, da terjatev tožeče stranke na nadomestitev vrnjenega zneska posojil ni nastala pred začetkom stečaja, tako kot je to napačno presodilo prvostopno sodišče. Pogoj, da je terjatev tožeče stranke sploh nastala, je bil, da je nad njo začel stečajni postopek. Tako prepoved vrnitve posojila (498. člen ZGD-1), kot dolžnost nadomestiti vrnjeni znesek posojila (499. člen ZGD-1) se navezujeta na začetek stečajnega postopka oz postopka prisilne poravnave. Zato je mogoče kot čas nastanka terjatve tožeče stranke opredeliti le z dnem začetka stečajnega postopka. Nasprotna terjatev, ki jo tožena stranka uveljavlja v procesni pobot, pa je stečajnemu upniku, podjetju B. d.o.o., nastala pred začetkom stečajnega postopka, na kar tudi pogodba o odstopu terjatve tožencu ni vplivala, saj se je terjatev spremenila le glede upnika, vsebinsko pa se ni spremenila (13). Imamo tako terjatev tožeče stranke, ki je nastala po začetku stečajnega postopka, nasproti nje pa terjatev toženca, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka. Pobotanje takšnih dveh terjatev pa v skladu s 264. členom ZFPPIPP ni dopustno. Četudi je prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo glede časa nastanka obeh terjatev, pa je njegova odločitev o zavrženju pobotnega ugovora pravilna, zato je tudi v tem delu pritožbeno sodišče potrdilo odločitev iz izpodbijane odločbe (5. alineja 358. člena ZPP).

16Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in razen v delu, ko je izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo (glej 11. točko te odločbe), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. členu ZPP. Toženec s svojimi pritožbenimi razlogi ni uspel. Spremenjeni del prvostopne sodbe, do katerega je ob obravnavanju pritožbe prišlo po uradni dolžnosti, pa ne predstavlja v sporu tako pravno in dejansko pomembne odločitve, ki bi vplivala na odločitev, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti v 15 dneh 2.856,20 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki predstavljajo izdatke tožeče stranke za pritožbeni postopek (po tar. štev. 3210), za narok (po tar. štev. 3212) in materialne stroške pooblaščenca za pristop na narok v Koper (2 x 110km x 0,37 EUR). Tožeči stranki ne gre pravica do povrnitve materialnih stroškov po tar. štev. 6002, ker so ji bili v tej zadevi že priznani (ob odmeri stroškov po zaključku prvostopnega postopka). V primeru zamude s povrnitvijo stroškov bo tožena stranka tožeči dolgovala še zakonite zamudne obresti.

---------------------------------------------------

op. št. 1: Ker je tožeča stranka svojo tožbo oblikovala tako, da je za obe pravni podlagi postavila le en (enaki) tožbeni petit, ni prvostopno sodišče zapisalo svoje odločitve glede primarnega zahtevka tudi v izreku izpodbijane sodbe, ampak zgolj v obrazložitvi.

op. št. 2: o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika

op. št. 3: določba govori o pogodbi

op. št. 4: glej prvi odst. 337. člena ZPP

op. št. 5: po neprerekanih tožbenih trditvah je bil toženec od 17. 6. 2008, ko je pridobil poslovni delež, tudi poslovodja družbe, zato prijava in dokazovanje pridobitve poslovnega deleža po prvem odstavku 482. člena ZGD-1 ne more biti sporna.

op. št. 6: glej S. Prelič in dr., Družba z omejeno odgovornostjo, GV Založba, Lj. 2009, str. 150 in nasl.

op. št. 7: in kot tak tudi vpisan v sodnem registru

op. št. 8: čas, ki je odločilen glede obveznosti nadomestitve vrnjenega posojila (498. člen ZGD-1)

op. št. 9: iz prvega odst. 498. člena ZGD-1

op. št. 10: P. Pogorelc, Posojila med družbo in družbeniki, PP 2006, štev. 35

op. št. 11: obdobju dajanja posojil in prejetja njihove vrnitve

op. št. 12: Veliki komentar ZGD, GV Založba, Lj 2007, 3. knjiga, str. 135

op. št. 13: glej M. Juhart: OZ s komentarjem, GV Založba, Lj 2003, 2. knjiga, str. 571 in nasl.