VSL sodba I Cpg 1988/2014

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje:

- v izpodbijani prvi alineji točke I./I. izreka in v izpodbijanem delu točke I./II. izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

"I. V razmerju med tožečo K., d. o. o. - v stečaju, in toženo stranko I., d. o. o., , se razveljavi pravni učinek:

- pogodbe o odstopu terjatve do družbe L. v višini 17.640,61 EUR z dne 5. 6. 2012,

- pogodbe o odstopu terjatve do družbe IM., d. o. o. v višini 32.576,29 EUR z dne 20. 11. 2012,

- pogodbe o odstopu terjatve do družbe IM., d. o. o. v višini 18.992,04 EUR z dne 21.11.2012,

- pogodbe o odstopu terjatve do družbe IM., d. o. o. v višini 12.2327,68 EUR z dne 15. 1. 2013,

- pogodbe o odstopu terjatve do družbe IM., d. o. o. v višini 10.101,29 EUR z dne 14. 8. 2012,

- pogodbe o odstopu terjatve do družbe IM., d. o. o. v višini 48.452,98 EUR z dne 9. 10. 2012.

II. Tožena stranka je dolžna v petnajstih dneh v stečajno maso stečajnega dolžnika - tožeči stranki plačati znesek 140.090,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 17.640,61 EUR od 5. 6. 2012 dalje do plačila, od zneska 32.576,29 EUR od 20. 11. 2012 dalje do plačila, od zneska 18.992,04 EUR od 21. 11. 2012 dalje do plačila, od zneska 12.327,68 EUR od 15.1.2013 dalje do plačila, od zneska 10.101,29 EUR od 14.8.2012 dalje do plačila in od zneska 48.452,98 EUR od 9. 10. 2012 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 6.027,98 EUR od 5. 6. 2012 do pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe.“ (točka I. izreka).

Prvostopno sodišče pa je ugodilo zahtevku, da se v razmerju med tožečo stranko in toženo stranko razveljavi pravni učinek pogodbe o odstopu terjatve do družbe L. d. d., v višini 6.027,98 EUR, dne 5. 6. 2012 (točka II. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v petnajstih dneh v stečajno maso stečajnega dolžnika tožeče stranke plačati znesek 6.027,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti te sodbe, da ne bo izvršbe (točka III. izreka).

Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 2.951,03 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka do plačila (točka IV. izreka).

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče zavrnilo njen tožbeni zahtevek, ki izvira iz pogodbe o odstopu terjatve do družbe L. d. d., z dne 5. 6. 2012, glede 17.640,61 EUR (prva alineja točke I./I. in delno I./II. izreka sodbe). Višjemu sodišču je predlagala, da prvostopno sodbo v izpodbijanem delu spremeni in zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa zadevo vrne v novo sojenje. Zahtevala je še povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni, po preteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Tožena stranka se zoper odločitev prvostopnega sodišča ni pritožila in na pritožbo tožeče stranke tudi ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnica uveljavlja bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, ker v izreku sodbe po njenem mnenju obstoji nasprotje med prvo alinejo točke I./I. izreka in točko II. izreka sodbe. Navaja, da je pogodba o odstopu terjatve z dne 5. 6. 2012 en sam pravni posel, ki ga je mogoče le v celoti razveljaviti, ali pa zahtevek v celoti zavrniti. Zato je treba glede celotnega pravnega posla enotno presoditi obstoj objektivnega in subjektivnega pogoja izpodbojnosti.

6Prvostopno sodišče je ugotovilo, da se pogodba o odstopu terjatev do družbe L. d. d., v višini 23.668,59 EUR, z dne 5. 6. 2012, nanaša na sedem računov, ki so zapadli v plačilo ob različnem času od 14. 4. 2012 do 18. 6. 2012. Glede plačila najstarejših petih računov v skupnem znesku 17.640,61 EUR, ki so zapadli v plačilo v mesecu aprilu in maju (torej pred sklenitvijo pogodbe o odstopu terjatev z dne 5. 6. 2012), je prvostopno sodišče zaključilo, da je tožena stranka v tem delu uspela izpodbiti domnevi o obstoju objektivnega in subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 272. člena ZFPPIPP. Glede zadnjih dveh računov in sicer računa št. 106/12, ki je zapadel v plačilo 9. 6. 2012 in računa št. 136/12, ki je zapadel v plačilo 18. 6. 2012, v skupnem znesku 6.027,98 EUR, pa je štelo, da sta podana tako objektivni kot tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti, saj sta bila oba računa plačana pred zapadlostjo in v roku, ki ni bil običajen med strankama (glede na prejšnjo ugotovitev, da je tožeča stranka račune sicer vedno plačevala z zamudo).

7Računi tožene stranke, ki so bili poravnani na podlagi pogodbe o odstopu terjatev, so bili izdani za dobavo in montažo izolacije na različnih objektih in po različnih naročilnicah ob različnem času. Tudi v plačilo so zapadli posamično in ločeno. Izvršene dobave in storitve ne predstavljajo enovitega pravnega posla. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo obstoj objektivnega in subjektivnega elementa izpodbojnosti ločeno v zvezi s plačilom posameznih računov. Pritožbene trditve, da gre pri pogodbi o odstopu terjatev za en sam pravni posel in je za celotno vrednost po cesijski pogodbi podana zakonska domneva subjektivnega elementa izpodbojnosti na podlagi 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP zato, ker sta zadnja dva računa plačana pred zapadlostjo, so neutemeljene. Domneva, ki se nanaša na plačilo nezapadlih računov, ne izkazuje vedenja o insolventnosti tožeče stranke v zvezi z računi, ki so bili plačani z zamudo. Pritožbeno stališče, da je treba elementa izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj v razmerju do cesijske pogodbe z dne 5. 6. 2012 presojati kot celoto, je glede na povedano zmotno. Posledično izrek sodbe tudi ni obremenjen z zatrjevano kršitvijo nejasnosti izreka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka ni uspela izpodbiti domneve iz prve točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP (objektivni element izpodbojnosti), oziroma da je zaključek prvostopnega sodišča o tem pavšalen in ga ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju dejstva, da je bilo med pravdnima strankama običajno, da so se računi tožene stranke poravnavali z večmesečno zamudo, oprlo na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke in priče D.P. ter listine, ki jih je v spis predložila tožena stranka. V zvezi s tem ugotovilo, da je kljub dogovorjenemu roku plačila 60 do 90 dni, tožeča stranka račune običajno poravnavala v daljših rokih, tudi z večmesečno zamudo. Res je, da tožena stranka ni konkretno navedla, kateri računi so bili plačani z zamudo, kdaj so zapadli v plačilo in kdaj so bili plačani. To pa še ne pomeni, da so trditve tožene stranke v smeri običajnega plačevanja med pravdnima strankama z večmesečno zamudo zaradi tega nesklepčne in odločitev sodišča prve stopnje v tem delu prepavšalna.

10Tožeča stranka je trditve tožene stranke o plačevanju računov z večmesečno zamudo le pavšalno prerekala (prva stran pripravljalne vloge z dne 30. 4. 2014, listovna številka 39). Zato toženi stranki navedenih trditev o običajnem plačevanju računov z večmesečno zamudo ni bilo treba konkretizirati tako, da bi navajala posamezne račune, ki so bili plačani z zamudo in roke plačil. Trditvenemu bremenu o običajnem plačevanju računov z večmesečno zamudo, je s tem zadostila in tudi predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika in priče D.P. Z izvedbo navedenih dokazov prvostopno sodišče ni zagrešilo očitane relativne kršitve postopka, saj ni šlo za izvajanje informativnih dokazov, kot to navaja pritožnica.

11Neutemeljeno je tudi pritožbeno grajanje dokazne ocene prvostopnega sodišča, češ da sta se izpovedi A. P. in D. P. glede časa plačila razlikovali. Zatrjevano neskladje med izpovedmi navedenih oseb ni podano. Ni res, da je D. P. izpovedal o večmesečnih zamudah, A. P. pa o različnih rokih plačil. Tudi iz izpovedi slednjega namreč izhaja, da je tožeča stranka v vsem obdobju poslovanja (pravdni stranki sta poslovali že 15 let) vedno zamujala s plačili od 30 do 60 dni, v zadnjih šestih letih pa so bili redni prilivi redki. Zaključek prvostopnega sodišča o skladnosti izjav v smeri plačevanja obveznosti tožeče stranke z večmesečno zamudo, je glede na povedano pravilen.

12Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili že zapadli računi tožene stranke, ki so bili predmet pogodbe o odstopu terjatev z dne 5. 6. 2012, plačani v roku, ki je bil običajen med pravdnima strankama za izpolnitev obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika, saj je v daljšem obdobju medsebojnega poslovanja tožeča stranka toženi stranki običajno poravnavala obveznosti z zamudo enega do dveh mesecev. Z odstopom terjatev do družbe L. d. d. po navedeni pogodbi je tožeča stranka poravnala svoje obveznosti do tožene stranke po priloženi specifikaciji (4. člen pogodbe). Račun št. 48/2012 je zapadel v plačilo dne 14. 4. 2012, torej je bil plačan z zamudo 52 dni, račun št. 107/2012 je zapadel v plačilo 20. 5. 2012, torej je bil plačan z zamudo 15 dni, računa št. 59/2012 in št. 60/2012 sta zapadla v plačilo 16. 5. 201, torej sta bila plačana z zamudo 20 dni in račun št. 82/2012 je zapadel v plačilo 14. 5. 2012, torej je bil plačan z zamudo 22 dni. Vsi navedeni računi so bili nedvomno plačani z zamudo, v roku manj kot 60 dni, ki je bil po ugotovitvah prvostopnega sodišča običajen pri poslovanju med pravdnima strankama v daljšem časovnem obdobju. Zaključek prvostopnega sodišča, da je tožena stranka uspela izpodbiti domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti, je glede na to pravilen.

13Ker pritožbene navedbe glede obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti v tem postopku niso pravno odločilnega pomena, pritožbeno sodišče na pritožbo v tem delu ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče pa tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega dela odločbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške.