VDSS sodba Pdp 5/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 2. 2013 nezakonita in se razveljavi in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu plačati nadomestilo plače, kot če bi delal, od odpovedi dalje do vrnitve na delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto mesečnih plač, od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo, ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik krije svoje stroške sodnega postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve pravic iz 23. in 25. člena Ustave RS ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v sporni zadevi odločalo dvakrat in je v prvem sojenju tožbenemu zahtevku ugodilo, v ponovljenem sojenju pa ga je zavrnilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je to storilo na podlagi napotila višjega sodišča. Sodišče prve stopnje je na podlagi maloprodajne opcije (priloga B4) zaključilo, da je bila prodaja na zaposlenega v januarju 2013 za 1.484,25 EUR manjša od planirane prodaje in je navedeno štelo kot takšen razlog, ki utemeljuje prenehanje potreb po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje pa ni navedlo nobenih razlogov, zakaj ni upoštevalo dokazov tožnika glede dodatnega zaposlovanja pri toženi stranki po tem, ko je bila tožniku pogodba odpovedana. Tožena stranka ni trdila, da ne dosega plana, temveč, da ne dosega plana na zaposlenega. Ob takšnem argumentiranju je jasno, da se sodba v imenovalcu (število zaposlenih) odraža v vrednosti ulomka. Tožnik pa s svojimi navedbami o dodatnem zaposlovanju izpodbija točnost podatkov, s katerimi je tožena stranka utemeljevala odpovedni razlog, ki tudi ne izhaja iz predloženih listin. Izpodbijana sodba glede ugotovitve obstoja poslovnega razloga, nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje v 10. in 11. točki obrazložitve, saj se po eni strani sklicuje na listino tožene stranke in sicer maloprodajno opcijo, ki navaja, da je prodaja na zaposlenega v januarju 2013 zaostala za planirano prodajo, po drugi strani pa očitno meni, da razlog za odpoved ni bil utemeljen, če se število zaposlenih dejansko ni zmanjšalo, s čimer bi tožena stranka izboljšala rezultat na zaposlenega. S tem pa je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodba nima jasnih razlogov o odločilnih dejstvih, je tožniku tudi onemogočena učinkovita pritožba, kar predstavlja kršitev ustavne pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Stališče sodišča, da je za obstoj poslovnega razloga že dovolj, da tožena stranka predloži zgolj svoje enostranske listine, ki jih je sama sestavila in pri tem verodostojnost teh listin oz. njihove vsebine v sodnem postopku ni dovoljeno preverjati, je nesprejemljivo in pravno nevzdržno. Tožnik tako izrecno uveljavlja kršitev pravice do sodnega varstva, ki mu ga daje 23. člen Ustave RS. Tožena stranka je kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi navedla nedoseganje plana na zaposlenega in kot navaja tudi sodišče prve stopnje, tožena stranka poslovnega razloga ni utemeljila v absolutnih številkah temveč v sorazmerju. Glede na navedeno pa je bistvenega pomena ugotovitev, da je tožena stranka v poslovalnici A. zaposlovala nove delavce tudi po tem, ko je odpovedala pogodbo tožniku, kar je bilo ugotovljeno v prvotnem sojenju. Tožena stranka bi zato, v skladu s prvim odstavkom 82. člena ZDR, morala predložiti dokaze o tem, kako je potekalo poslovanje v poslovalnici A. po odpovedi tožniku. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi glede dejstva ali je tožena stranka spoštovala tretji odstavek 88. člena ZDR, razen tega pa je podana absolutna bistvena kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o tem ali je tožena stranka preverila možnost prekvalifikacije tožnika. Sodišče se je v razlogih opredelilo zgolj do možnosti premestitve tožnika na delovno mesto, pri čemer je ocenilo, da tožena stranka v kritičnem času ni imela delovnega mesta, na katerem bi lahko zaposlila tožnika. Sodba pa tudi nima razlogov o trditvah in dokazih tožnika, da bi mu tožena stranka lahko ponudila zaposlitev na mestu prodajalca v poslovalnicah B. in C., kjer je maja 2013 zaposlila tri nove delavce. Tožena stranka bi morala zadostiti svojemu dokaznemu bremenu, tako da bi z listinami dokazala, kdaj se je pojavila potreba po delovnih mestih v B. in C., vendar tega ni storila. Sodišče prve stopnje bi zato moralo glede na pravilo o dokaznem bremenu šteti, da je šlo za ustrezno zaposlitev, ki pa je tožena stranka tožniku ni ponudila. Prav tako pa je tožena stranka pred odpovedjo tožniku, odprla dve novi trgovini v D. in bi lahko v teh trgovinah zaposlila tožnika. Tožnik pa se tudi ne strinja z zaključkom sodišča, da so bila delovna mesta, ki jih je tožena stranka objavila v obdobju od 12. 2. 2013 do 26. 2. 2013, za tožnika neustrezna. Zlasti obe delovni mesti prodajalca v E. bi bili za tožnika primerna zaposlitev, saj je bilo v prvem sojenju ugotovljeno, da je tožena stranka razpisovala nova delovna mesta samo za določen čas. Dokazano ni tudi, da bi vožnja z javnim prevozom v obe smeri trajala več kot tri ure in da gre za preveč oddaljeno delovno mesto. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen in da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita. Sodišče prve stopnje je v sodbi izrecno navedlo, da je tožena stranka spoštovala tretji odstavek 88. člena ZDR, ker je izkazala, da v kritičnem času ni imela delovnega mesta, na katerem bi lahko zaposlila tožnika. Sodišče prve stopnje pa je ravnalo tudi skladno z napotili Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki je navedlo, da samo dejstvo, da je tožena stranka zaposlovala nove delavce, ni dovolj za zaključek, da je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Izkazovanje poslovnih rezultatov delodajalca pa ni mogoče drugače kot na podlagi listin, ki opredeljujejo finančne kazalce, takšno stališče pa je zavzelo tudi VDSS v sklepu z dne 30. 7. 2014. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasled.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil postopka s tem, ko ni navedlo razlogov glede dodatnega zaposlovanja delavcev in s tem kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno navedlo, da je tožena stranka spoštovala tretji odstavek 88. člena ZDR, ker je izkazala, da v kritičnem času, torej ob nastanku odpovednega razloga do odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ni imela prostega delovnega mesta, na katerem bi lahko zaposlila tožnika. Vsa delovna mesta, ki jih je v tem času razpisala tožena stranka, so bila bodisi preveč oddaljena, bodisi pa se je zanje zahtevala višja stopnja strokovne izobrazbe kot jo je imel tožnik, ob tem pa so bila vsa razpisana delovna mesta le za določen čas in zato tudi niso ustrezala kriteriju ustrezne zaposlitve. Glede na navedeno je neutemeljeno sklicevanje tožnika, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev in dokazov tožnika, da mu tožena stranka ni ponudila zaposlitve na delovnem mestu prodajalca v poslovalnici B. in C., ter da je tam v maju 2013 zaposlila tri nove delavce. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem tudi obstoj razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi presoja ob upoštevanju okoliščin v času, ko je delodajalec delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi in morebitno zaposlovanje delavcev kasneje ne vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče namreč presoja ali je odpovedni razlog obstajal v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka, v okviru katerega je izvedlo vse odločilne dokaze in ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek tožnika ni utemeljen. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga obstajal resen in utemeljen razlog. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil pri toženi stranki podan poslovni razlog, ki ga opredeljuje 1. alineja prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in s spremembami). V dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bila v januarju 2013 prodaja na zaposlenega za 1.484,25 EUR manjša od planirane prodaje. Glede na navedeno pa se je tožena stranka odločila zmanjšati število zaposlenih na delovnem mestu prodajalec.

Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec dokazati le, da je zaradi reorganizacije, delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno, ni mu pa potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ali celo dokazati njihove potrebnosti in smotrnosti. Poudariti je potrebno, da 47. člen Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami) določa, da je gospodarska pobuda svobodna, kar pomeni, da lahko delodajalec organizira delovni proces tako, kot on meni, da bo to zanj najbolj smotrno in najbolj ekonomično (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 261/2013 z dne 28. 1. 2014 in VIII Ips 201/2012 z dne 4. 3. 2013). Delodajalec se lahko odloči za spremembo organizacije dela že, ko so samo ekonomski kazalci slabši oz. da bi preprečil nastalo izgubo in ni potrebno, da pride do slabših ekonomskih rezultatov oz. izgube delodajalca. Zato je tožena stranka že s predložitvijo listin, s katerimi je dokazovala, da je bila v januarju 2013 prodaja na zaposlenega za 1.484,25 EUR manjša od planirane prodaje, dokazala, da je obstajal ekonomski razlog.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba tožnika, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita že zato, ker je tožena stranka meseca maja 2013 zaposlila tri nove delavce v B. in C.. Tožena stranka je tekom sodnega postopka dokazala, da so bili novi delavci zaposleni štiri mesece po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, zato navedene zaposlitve niso v nobeni pravno relevantni zvezi z odpovedjo tožnika. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo, se razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi presojajo ob upoštevanju okoliščin v času, ko je delodajalec delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi in morebitno zaposlovanje delavcev kasneje ne vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da so neutemeljene pavšalne pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe 22. in 23. člena Ustave RS, saj je bila tožniku v postopku pred sodiščem prve stopnje zagotovljena enakost pred zakonom, prav tako mu je bilo pred sodiščem zagotovljeno enako varstvo pravic kot ostalim strankam, kršena pa mu tudi ni bila pravica do sodnega varstva, saj je o njegovi zahtevi odločalo pristojno sodišče brez nepotrebnega odlašanja.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore tožnika ne odgovarja, ker pritožbeno sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške.