VSM sklep IV Kp 24396/2014

I. Pritožba okrožnega državnega tožilca se kot neutemeljena zavrne.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom III K 24396/2014 z dne 16. 6. 2014 na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 27. 2. 2014, št. MB-Kt/0/4038/2010, dopolnjen dne 20. 3. 2014, vložen zoper obdolženega M.J. zaradi kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in obdolženega D.S. zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena v zvezi z 38. členom KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolžencev proračun.

2Zoper sklep se je pritožil okrožni državni tožilec, ki se ne strinja z stališčem prvostopenjskega sodišča, da v opisu ravnanj, očitanih obdolženima, niso podani znaki kaznivih dejanj, kot so navedeni v obtožbi, in tudi ne kakšnega drugega kaznivega dejanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne v obravnavanje sodišču prve stopnje, ki naj čim prej, ker so za to podani pogoji, razpiše glavno obravnavo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po oceni pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialni zakon, ker je napačno ocenilo, da obdolženi M.J., ko je predložil lažno izjavo S.S., ni zavedel pristojnega organa, da je v javni knjigi - registru gospodarskih družb potrdil nekaj lažnega, kar naj bi bilo oziroma je dokaz v pravnem prometu. Navaja vsebino 10. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) glede poslovodstva pri družbi z omejeno odgovornostjo, komentar tega zakona glede pravnega temelja pridobitve pooblastila za vodenje poslov družbe in 515. člen istega zakona, ki glede družb z omejeno odgovornostjo v prvem odstavku določa, da ima družba enega ali več poslovodij (direktorjev), ki na lastno odgovornost vodijo posle družbe in jo zastopajo ter nato našteva opravila po komentarju, ki sodijo v poslovodstvo. Obdolženi D.S. je tako s podpisom soglasja za imenovanje na mesto direktorja potrdil svoj resni in resnični namen, da bo tudi dejansko vodil poslovanje družbe in da bo odgovarjal za izpolnjevanje zakonskih obveznosti ter njeno zakonitost poslovanja, prenos pooblastil za zastopanje oziroma prenos funkcij direktorja na „slamnatega moža“ pa je imel v obravnavanem primeru izključen namen prikriti identiteto oseb, ki dejansko vodijo poslovanje družbe in s tem otežiti ugotavljanje odgovornosti za zakonitost njenega poslovanja ter se izogibati morebitnim postopkom. Stališče prvostopenjskega sodišča, da obdolženi D.S. s tem, ko je podal soglasje k imenovanju za direktorja družbe, naj ne bi izrazil tudi namena, da bo dejansko vodil poslovanje družbe in da torej J. ni pomagal pri zavajanju pristojnega organa, da je slednji v javni knjigi potrdil nekaj lažnega, kar bi naj bilo dokaz v pravnem prometu, je zato po oceni pritožbe zmotna.

5Stališču pritožbe, ki graja odločitev prvostopenjskega sodišča, ni mogoče pritrditi. V svojem sklepu je namreč pravilno pojasnilo, da ravnanji obeh obdolžencev, kot sta opisani, nista kaznivi dejanji overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 in pomoči k temu kaznivemu dejanju ter da je kaznivo dejanje overitve lažne vsebine posebna oblika goljufije takrat, ko storilec spravi v zmoto pristojni organ s tem, da mu navaja lažne okoliščine ali določene okoliščine zamolči, izključno na podlagi teh navedb pa pristojni organ v javni listini potrdi nekaj, kar ni resnično. Te okoliščine, ki so lažne, oziroma ki so zamolčane, morajo biti neka obstoječa dejstva, ki jih organ potrdi v javni listini, s tem pa je spravljen v zmoto. Okoliščina, da D.S. nikoli (to je po vpisu v register gospodarskih družb) ni vodil poslovanja družbe, kot je zapisano v opisu dejanja, očitanega obdolženemu M.J., ni lažna okoliščina v smislu kaznivega dejanja po prvem odstavku 253. člena KZ-1, torej tista, ki že obstaja, temveč ima obtožba očitno v mislih bodoči namen, torej bodoče dejstvo D.S., da dejansko družbe ne bo vodil, in hkrati namen obdolženega J., da se s takšnim vpisom prikrije identiteto oseb, ki so to družbo kasneje, v nadaljevanju, dejansko vodile. Prikrivanje oseb, ki družbo dejansko vodijo, oziroma ravnanje obeh obdolžencev, kot je opisano v obtožnem predlogu, pa ne pomeni, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, da je uslužbenka AJPES-a potrdila nekaj lažnega, temveč je na podlagi izjave novega zastopnika, iz katere je razvidno, da bo zastopal družbo, in ne tudi, da bo vodil njeno poslovanje, ter sklepa o spremembi zastopnika, prišlo do vpisa spremembe zastopnika v sodni register. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tudi, če je obdolženi M.J. ob predložitvi listine, ki jo je podpisal obdolženi D.S., vedel, da ta ne bo dejansko opravljal poslov direktorja družbe, tega ni mogel lažno prikazovati in s tem spraviti v zmoto pristojni organ v smislu kaznivega dejanja overitve lažne vsebine, saj gre zgolj za formalni postopek, kjer namena vlagatelj ni dolžan pojasnjevati, in na izjavah v trenutku predložitve pristojnemu organu ni bilo ničesar lažnega, prav tako ni bilo mogoče v tem postopku zamolčati določenih okoliščin. Sodišče prve stopnje je tako pravilno sklenilo, da ravnanje obdolženega M.J. ni kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, ravnanje obdolženega D.S. pa tudi ne more biti kaznivo dejanje pomoči k temu kaznivemu dejanju in je obtožni predlog zoper njiju utemeljeno zavrglo.

6Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

7Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 96. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP.