VDSS sklep Pdp 663/2014

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo (pravilno: tožbeni zahtevek) za ugotovitev, da je tožena stranka tožniku nezakonito in neutemeljeno odpovedala individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 3. 2013; da sta odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi in razrešitev, ki jo je podala tožena stranka tožniku (ki je bila tožniku vročena dne 23. 4. 2013) in v njej navedeni odpovedni razlog, neutemeljena, nezakonita in se v celoti razveljavita, da individualna pogodba o zaposlitvi sklenjena med tožnikom in toženo stranko z dne 25. 3. 2013 velja, da je tožnik še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas s polnim delovnim časom in z vsemi pravicami iz delovnega razmerja in pod istimi pogoji kot pred odpovedjo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo pod pogoji iz individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 3. 2013 in mu od 23. 4. 2013 dalje pod temi pogoji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, obračunati vse plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, od njih odvesti vse davke in prispevke, neto zneske pa izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dospelosti posameznega denarnega zneska dalje do plačila ter mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo tudi za čas od 23. 4. 2013 dalje, ga od 23. 4. 2013 ponovno prijaviti v vsa zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe ter da mu je tožena stranka dolžna plačati stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in vsem tožbenim zahtevkom, oziroma da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa naj toženi stranki naloži v plačilo vse stroške postopka. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je vpis nadzornega sveta v sodni register deklaratorne narave. Iz sodne prakse izhaja, da je vpis nadzornega sveta v sodni register konstitutivne narave, vpis poslovodij in uprave pa deklaratorne narave. Torej ne gre zgolj za publicitetni učinek vpisa nadzornikov v sodni register. Na podlagi imenovanja z dne 12. 3. 2012 pa vse do 12. 7. 2013 A.A. ni bil v sodnem registru vpisan niti kot član nadzornega sveta niti kot predsednik nadzornega sveta. Isto velja tudi za člana nadzornega sveta, ki je bil prav tako imenovan dne 12. 3. 2012. Torej nadzorni svet na podlagi imenovanja 12. 3. 2012 ni bil veljavno konstituiran. Vse odločitve nadzornega sveta, sprejete do 12. 7. 2013, so neobstoječe, nične in brez pravne veljave. Tožniku je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani nepristojne osebe, brez zakonite ali utemeljene podlage. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna tožniku omogočiti izjave v postopku, kaj šele zagovora. Navaja, da v konkretnem primeru ne gre zgolj za razrešitev s funkcije člana uprave družbe, pač pa tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer opozarja, da tožniku, v kolikor je bil odpoklican in razrešen s funkcije člana uprave, ni več mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi z uporabo določb zakona, ki se nanašajo na prekinitev pogodbe o zaposlitvi članov uprave družbe. Po razrešitvi je bil še vedno v delovnem razmerju za nedoločen čas, zanj pa so veljala tista določila ZDR, ki veljajo za vse delavce. V pogodbi o zaposlitvi ni bilo določeno, da se tožniku z razrešitvijo prekine ali mu preneha tudi delovno razmerje. Jasno je bilo določeno, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas in da zaposlitev ni vezana na njegovo funkcijo člana uprave v družbi. Pogodbe o zaposlitvi na podlagi določb ZDR, statuta, ustave in sodne prakse ni mogoče razlagati tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Iz odpovedi izhaja, da naj bi nadzorni svet že 21. 4. 2013 razrešil tožnika z mesta člana uprave in delovnega razmerja. Listina je torej sama s seboj v nasprotju ko navaja, da se ga s to listino razrešuje, nadalje pa v obrazložitvi določa, da naj bi tožnika razrešili že 21. 4. 2013. Kakršnakoli listina nadzornega sveta z dne 21. 4. 2013 tožniku ni bila vročena, poleg tega pa tudi tožnik ni bil niti vabljen na domnevno sejo nadzornega sveta, niti o njej obveščen. V drugem odstavku obrazložitve je tožena stranka oziroma predsednik nadzornega sveta zapisal, da lahko nadzorni svet v skladu z drugim odstavkom 15. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, izhajajoč iz interesov družbe ali zaradi neizpolnjevanja nalog, kadarkoli razreši vodilnega delavca „iz mandata in iz delovnega razmerja“, kar pa ne drži. Tožena stranka odpovedi ni obrazložila tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti in je s tem dejansko tudi tožniku odvzeta možnost obrambe ter mu je kršena njegova pravica do izjave po Ustavi RS in pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Podane so tudi številne postopkovne kršitve po ZDR, ZGD-1 in OZ. Tožnik ni deloval v škodo tožene stranke, kakšni pa naj bi bili interesi tožene stranke pa tožena stranka v obrazložitvi odpovedi ne pove. Kakršnakoli morebiti kasnejša širitev ali dodatno utemeljevanje opisanega pa s strani tožene stranke tudi ni dopustna, pri čemer je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnil, da na naroku predložena dodatna obrazložitev odpovedi predstavlja falsifikat oziroma je bila napravljena kasneje, zgolj za potrebe sodnega postopka. Prvostopno sodišče se do tega ni opredelilo, češ da je to za konkretni postopek nepomembno. Nadalje tožnik opozarja, da za odpoklic s funkcije člana uprave niso obstajali nikakršni utemeljeni razlogi oziroma zakoniti pogoji. Še manj pa so obstajali utemeljeni ali resni pogoji za odpoved ali za prekinitev individualne pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tudi postopkovno ni ravnala pravilno, saj je bila tožena stranka (pravilno: tožnik) pri tožeči stranki (pravilno: toženi stranki) zaposlena za nedoločen čas in polni delovni čas. Sodba sodišča prve stopnje je sama s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje namreč navaja, da ni presojalo (ker tega ni dolžno glede na postavljene zahtevke) utemeljenosti odpovednega razloga, po drugi strani pa v obrazložitvi povzema in pritrjuje toženi stranki, da je nadzorni svet tožnika razrešil zaradi interesov podjetja in zaradi obstoja suma delovanja v škodo podjetja. Tožnik se sprašuje, kako in na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje sprejelo to odločitev, saj to pomeni, da je sodišče prve stopnje že pritrdilo toženi stranki in seveda ni preverilo, da naj bi prišlo do škodnega ali protipravnega ravnanja ali ravnanja v nasprotju z interesi podjetja. Ali je torej interes podjetja, da je po razrešitvi direktorja komerciale prodaja v podjetju upadla za 30 % (dokaz je izkaz poslovnega izida za 2013), kajti za prodajo je bil neposredno odgovoren tožnik. Sodišče prve stopnje navaja, da je predsednik nadzornega sveta pojasnil, da so tožnika razrešili, ker jim to nalaga ZGD-1 in pravila skrbnosti dobrega gospodarja. Tudi v tem delu sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki, ne da bi se spustilo v obravnavanje ali razčiščevanje dejanskega stanja s tem v zvezi. Torej sodišče v sodbi priznava, da je določene trditve sprejelo, ne da bi jih preverjalo ali tehtalo, kaj šele obravnavalo. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo določbe statuta o razrešitvi uprave.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niti tiste, ki jo uveljavlja pritožba, vendar pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo vseh pravno odločilnih dejstev, zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je najmanj preuranjena.

Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto člana uprave za komercialo, proizvodnjo, razvoj in kakovost. S toženo stranko je sklenil prvo pogodbo o zaposlitvi dne 25. 5. 2012, ki se je začela uporabljati 1. 6. 2012 (A1). Pogodba v drugem odstavku XV. člena določa, da je pogodbenima strankama znano, da lahko nadzorni svet, izhajajoč iz interesov družbe, ali zaradi neizpolnjevanja nalog, kadarkoli razreši vodilnega delavca iz mandata in delovnega razmerja brez odpovednega roka. Nato sta stranki podpisali novo individualno pogodbo o zaposlitvi za člana uprave za komercialo, pri čemer je nova pogodba enako določala v drugem odstavku XV. člena, in sicer da je pogodbenima strankama znano, da lahko nadzorni svet, izhajajoč iz interesov družbe in zaradi neizpolnjevanja nalog kadarkoli razreši vodilnega delavca iz mandata in delovnega razmerja brez odpovednega roka (A2 - pogodba z dne 25. 3. 2013, ki se je začela uporabljati od 1. 4. 2013 dalje). Tožena stranka je na seji nadzornega sveta dne 21. 4. 2013 sprejela sklep, da se z 23. 4. 2013 tožnika razreši z mesta člana uprave za komercialo in iz delovnega razmerja brez odpovednega roka, izhajajoč iz interesov podjetja in zaradi obstoja suma delovanja v škodo podjetja (priloga A11). Tožniku je bila podana tudi odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi (A3), ki določa, da se tožnika dne 23. 4. 2013 ob 8.40. uri razreši z mesta člana uprave za komercialo in iz delovnega razmerja, brez odpovednega roka. Iz odpovedi izhaja, da lahko nadzorni svet, v skladu z drugim odstavkom XV. člena veljavne individualne pogodbe o zaposlitvi, izhajajoč iz interesov družbe ali zaradi neizpolnjevanja nalog, kadarkoli razreši vodilnega delavca iz mandata in iz delovnega razmerja brez odpovednega roka. Nadzorni svet tožene stranke je tožnika na izredni seji dne 21. 4. 2013, izhajajoč iz interesov podjetja in zaradi obstoja suma delovanja v škodo podjetja, razrešil z mesta člana uprave za komercialo in iz delovnega razmerja brez odpovednega roka.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji; ZDR) v 72. členu določa, da lahko, če poslovodna oseba ali prokurist sklepa pogodbo o zaposlitvi, v pogodbi o zaposlitvi stranki, ne glede na drugi odstavek 7. člena tega zakona drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, med drugim tudi v zvezi prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi po 72. členu ZDR in v njej drugače uredili pravice tožnika, tudi glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno analiziralo tekst drugega odstavka XV. člena pogodbe o zaposlitvi ter sprejelo pravilen zaključek, da gre za določilo, na podlagi katerega sta stranki drugače uredili prenehanje delovnega razmerja tožnika v primeru razrešitve in sicer tako, da če nadzorni svet razreši tožnika s poslovodne funkcije, zaradi interesov družbe ali zaradi neizpolnjevanja nalog, lahko nadzorni svet tožniku tudi odpove pogodbo o zaposlitvi brez odpovednega roka. Pri tem pritožbeno sodišče sicer dodaja, da je besedilo v pogodbi nekoliko nerodno formulirano, saj govori „o izključitvi iz delovnega razmerja“, kar sicer ni zakonski termin, vendar je povsem jasno, da razrešitev s poslovodne funkcije pomeni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (torej za „razrešitev iz delovnega razmerja“, kot to določa pogodba o zaposlitvi). Tožnik zato neutemeljeno navaja, da formulacija v tem členu ni jasna in da zaradi tega ni mogoče šteti, da bi pogodba določala drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi od načinov določenih v ZDR.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nadzorni svet dne 21. 4. 2013 razrešil tožnika s funkcije člana uprave s 23. 4. 2013, ter je s tem dnem tožniku tudi odpovedal (individualno) pogodbo o zaposlitvi. S tem v zvezi tožnik v pritožbi izpostavlja nekatere domnevne postopkovne kršitve v zvezi s samo razrešitvijo in odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljen je očitek v pritožbi, da je o razrešitvi in odpovedi pogodbe o zaposlitvi odločal nazorni svet v nepravilni sestavi in da so zaradi tega sklepi nadzornega seta pravno neobstoječi oziroma nezakoniti. Čeprav predsednik nadzornega sveta A.A. v času podaje odpovedi ni bil vpisan v sodni register, to ni vplivalo na zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da vpis v sodni register o imenovanju za člana nadzornega sveta ali predsednika nadzornega sveta ni konstitutivne narave, temveč gre za deklaratorni sklep. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil A.A. v obravnavnem obdobju predsednik nadzornega sveta, je šlo za osebo, ki je bila upravičena tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi oziroma je odločitev sprejel pristojni organ. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je ustaljena sodna praksa drugačna. Stališče, da gre za deklaratoren sklep, je npr. zavzelo Višje sodišče v Ljubljani v sklepu opr. št. IV Cpg 623/2013 z dne 29. 5. 2013, po katerem so vpisi podatkov o članih nadzornega organa pri subjektu vpisa le deklaratornega značaja. Konstitutivni učinek imajo samo tisti vpisi, glede katerih je v zakonu tako izrecno določeno (npr. pridobitev lastnosti pravne osebe po določbi prvega odstavka 5. člena ZGD-1 - prim. stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi opr. št. III Ips 100/2009). Za člane nadzornega sveta Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 in naslednji; ZGD-1) tega ne določa, zato je sklep lahko le deklaratorne narave. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da iz besedila odpovedi izhaja, da je bil sklep o razrešitvi sprejet 21. 4. 2013, veljati pa je začel 23. 4. 2013. Nadzorni svet je tak sklep z odloženim učinkovanjem lahko sprejel, zato zaradi tega razrešitev in odpoved pogodbe o zaposlitvi nista nezakoniti.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna vabiti tožnika na sejo nadzornega sveta, na kateri je bil razrešen s funkcije, kot tudi ne v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Stranki sta namreč v pogodbi o zaposlitvi določili, da razrešitev iz razloga interesov družbe ali zaradi neizpolnjevanja nalog pomeni razlog za odpoved, zato ne gre za kršitev tožnikove pravice do zagovora, če pri tako določenem razlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi, v smislu 72. člena ZDR, delodajalec delavcu ne omogoči zagovora. Iz teksta pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da bi bil zagovor predviden oziroma je kot razlog za prenehanje določen sprejem sklepa o razrešitvi zaradi interesov družbe ali zaradi neizpolnjevanja nalog. Ker je bil tak sklep formalno sprejet, ni šlo za kršitev tožnikovih pravic, ker mu ni bil omogočen zagovor, temveč za upoštevanje drugačne ureditve prenehanja delovnega razmerja tožniku. Tožnik tudi materialnopravno zmotno navaja, da v trenutku razrešitve ni bil več član uprave in je s tem postal „navaden delavec“ ter da zanj torej ni bilo več mogoče uporabiti 72. člena ZDR. To bi namreč pomenilo, da 72. člen ZDR onemogoča odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z individualno pogodbo, če veže razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi na razrešitev s funkcije poslovodne osebe.

Pravilno pa je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje vsebinsko preveriti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno menilo, da bi moralo vsebinsko presojati utemeljenost razrešitve le, če bi tožnik uveljavljal odpravnino kot pravico, ki bi mu šla po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo točke a) prvega odstavka 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS; št. 2/2004 in 10/2004; ZDSS-1) odloča v individualnem delovnem sporu o prenehanju delovnega razmerja. Odločanje pomeni presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato mora sodišče v delovnem sporu (tudi) vsebinsko preveriti razlog za podajo odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi. To v konkretnem primeru pomeni, da mora sodišče ugotoviti, ali je tožena stranka s sklepom o razrešitvi s poslovodne funkcije upoštevala interese družbe oziroma ali je šlo za neizpolnjevanje nalog. Ker ne gre za pravico do odpravnine, temveč za presojo utemeljenosti odpovednega razloga (čeprav sta ga pravdni stranki določili v skladu z 72. členom ZDR), je zmotno sklicevanje sodišča prve stopnje na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 195/2008 z dne 13. 9. 2011. Iz citiranega sklepa izhaja, da je bila predmet (gospodarskega) spora odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo 25.123,87 EUR oziroma da tožniku kot poslovodji d.o.o. pripada odpravnina po korporacijskopravnih pravilih, ker ga je tožena stranka kot ustanoviteljica družbe odpoklicala s funkcije poslovodje iz neutemeljenih razlogov. Citirana odločitev se torej sploh ne nanaša na delovnopravni vidik posledic razrešitve, temveč izključno na odpravnino zaradi (statusnopravne) razrešitve in torej temelji na korporacijskopravni pravici razrešenega poslovodje. Zato zapis v sklepu nadzornega sveta, ki le povzema tekst individualne pogodbe o zaposlitvi glede odpovednega razloga, ne zadošča za sklepanje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana iz razloga, ki ga določa individualna pogodba o zaposlitvi v skladu z 72. členom ZDR. To stališče ni pravilno, saj bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kateri so bili ti razlogi. V tem delu je torej dejansko stanje ostalo v celoti neugotovljeno. Zaradi tega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, torej preveriti utemeljenost razloga, ki je naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem v zvezi bo moralo po potrebi ponovno dodatno zaslišati tožnika, predsednika nadzornega sveta A.A., B.B., ki je bil generalni direktor pri toženi stranki do aprila 2012 in C.C.. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo navedla nekatere razloge za razrešitev tožnika in sicer, da je tožnik (z ostalimi zaposlenimi) načrtoval, da bi toženi stranki odvzel del poslov, v ta namen pa naj bi dobavitelje tožene stranke prepričeval, da tožena stranka posluje slabo ter jih napeljeval, da bi posle sklenili z novoustanovljeno družbo, ki so jo ustanovil tožnik in ostali zaposleni pri toženi stranki. Prav v zvezi z ustanavljanjem vzporedne družbe je izpovedala priča C.C., in sicer, da je bila prisotna pri dogovoru z vodilno ekipo tožene stranke o ustanovitvi vzporedne družbe, A.A. pa je izpovedal, da mu je C.C. na službenem potovanju na Slovaško v aprilu 2013 namignila, da so določeni vodje pri toženi stranki ustanovili podjetje, ki naj bi predstavljalo konkurenco toženi stranki. Po potrebi bo moralo sodišče prve stopnje v okviru doslej podanih dokaznih predlogov izvesti tudi druge dokaze ter vsebinsko presoditi odločitev tožene stranke o tožnikovi razrešitvi s poslovodne funkcije. Opredeliti se bo moralo tudi do vprašanja, ali so bili podatki o zatrjevanem tožnikovem delu v škodo tožene stranke pridobljeni na zakonit način. Tožnik namreč navaja, da naj bi tožena stranka nekatere podatke pridobila z nezakonitim vstopom v njegov računalnik. V zvezi z vsebinsko presojo utemeljenosti tožnikove razrešitve pa pritožbeno sodišče poudarja, da je zmotno stališče pritožbe, da teh razlogov v sodnem postopku ni mogoče preveriti, ker naj bi bil obseg sodnega varstva vezan na razloge, navedene v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V obravnavani zadevi namreč ne gre za širjenje obsega sodnega varstva, temveč le za to, da se preveri utemeljenosti obstoječega razloga. To pa tožena stranka lahko dokaže v sodnem postopku.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za tak primer pa gre v obravnavani zadevi, saj sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo dejstev, ki se nanašajo na utemeljenost odpovednega razloga. Če bi sodišče druge stopnje samo ugotavljalo vsa dejstva v zvezi s tem, bi šlo v takem primeru za prevzemanje pristojnosti sodišča prve stopnje, kar ni namen zakona. Glede na naravo stvari in okoliščine primera ter upoštevaje z Ustavo RS zajamčeno pravico strank do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje, dopolnitev postopka s strani pritožbenega sodišča ni možna.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.