VSRS sklep VIII Ips 221/2014

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, posledično pa tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu administratorka v enoti tajništvo. Obseg dela je bil določen s pogodbo o zaposlitvi, na sestanku 14. 1. 2011 pa ji je bilo odrejeno opravljanje dodatnega dela, ker je bilo ugotovljeno, da ni bila delovno obremenjena 8 ur. Tožnici je bilo dano dodatno obdobje do 17. 5. 2011 za seznanitev s področjem dela tehničnega pregleda zaključnih nalog. Tožnica v dveh primerih (16. 6. in 13. 7. 2011) tehničnega pregleda nalog ni izvršila kvalitetno, strokovno in v skladu z navodili. Tožena stranka je preverila tudi možnost zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je presoji prvostopnega sodišča, da je bila odpoved podana pravočasno in da je bil tožnici omogočen zagovor o konkretnih očitkih, ki predstavljajo utemeljen razlog za redno odpoved iz razloga nesposobnosti. Tožnici so bile dodatne naloge odrejene v skladu s pogodbo o zaposlitvi.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s presojo sodišča, da so bili očitki v vabilu na zagovor dovolj konkretizirani in ji je bila zato zagotovljena pravica do učinkovitega zagovora. Zaključki sodišča so brez podlage v izvedenih dokazih in tudi brez trditvene podlage tožene stranke. Do konkretnih pritožbenih navedb v zvezi s tem se sodišče druge stopnje ni opredelilo. Neutemeljeno je poudarjanje sodišča, da tožnica ni predložila pisnega zagovora, saj se je toženka nanj sklicevala v odpovedi. Opravljanje drugih del, ki niso predmet pogodbe o zaposlitvi, ne more biti edini predmet presoje nedoseganja pričakovanih rezultatov. Sodišče druge stopnje popolnoma spregleda pritožbene navedbe, da je treba presoditi tudi, ali ob zgolj dveh neustrezno pregledanih nalogah glede na celotno število pregledanih nalog, res obstaja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Tožnica je tudi po podatkih tožene stranke v obdobju od 17. 5. 2011 do 12. 10. 2011 pregledala 104 naloge. Sodišče ne pojasni, zakaj šteje, da očitka z dne 16. 6. 2011 in 13. 7. 2011 predstavljata resen in utemeljen razlog za odpoved in zakaj nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče. Sodišče tudi materialno pravno zmotno in popolnoma neobrazloženo zaključuje, da je toženka zadostila pogojem iz tretjega odstavka 88. člena ZDR, saj je tožena stranka preverjala možnost za zaposlitev tožnice že junija 2011 in ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi v septembru 2011.

4Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5Revizija je utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Če delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, je po 2. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR to lahko utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar le, če ta razlog obstaja in onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 88. člena ZDR). Nadaljnji pogoj za zakonitost take odpovedi je še, da mora delodajalec preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo (tretji odstavek 88. člena ZDR).

8Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnici v sporni odpovedi očitala, da svojega dela ni opravljala strokovno in kvalitetno, ne pa da je naklepoma ali iz malomarnosti kršila pogodbene obveznosti. Zato je tožena stranka imela podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi iz razloga nesposobnosti, ker tako ravnanje lahko pomeni, da so bili tožničini delovni rezultati v nasprotju s pričakovanimi. Na odločitev o zakonitosti odpovedi iz razloga nesposobnosti ne vpliva okoliščina, da je tožena stranka zaradi podobnih ali celo enakih očitkov tožnici pred tem očitala tudi kršitev delovnih obveznosti, torej krivdno ravnanje. Pravilno pa sta nižji sodišči presodili, da ravnanj tožnice, ki jih je tožena stranka štela kot kršitev delovnih obveznosti iz krivdnega razloga in je zanje tožnici izrekla disciplinsko sankcijo in opomin pred odpovedjo, ne morejo biti podlaga še za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

9Revizijsko sodišče se strinja tudi s presojo, da ni bilo ovire, da so bile tožnici naložene dodatne delovne naloge in je taka možnost izhajala že iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Toda iz izpodbijane in tudi iz prvostopne sodbe ni razvidno, ali so te dodatne naloge predstavljale manjši ali večji del delovnih nalog tožnice, kot tudi ne, kakšen je bil dejanski obseg (količina) dodatnih nalog. Če delavec na svojem delovnem mestu opravlja v skladu s pogodbo o zaposlitvi več različnih delovnih nalog in pri tem le ene od njih ne opravlja strokovno in kvalitetno, ni nepomembno, ali gre za vsebinsko in količinsko manj pomembno nalogo ali pa za nalogo, ki pomeni bistveno zadolžitev delavca. Prav tako ni nepomembno, ali gre le za občasne, posamične napake, ali gre za nestrokovno in nekvalitetno delo v celoti oziroma pri večini opravljenih nalog. Tožena stranka je v sporni odpovedi tožnici očitala napake le pri dveh pregledanih nalogah od - po zatrjevanju tožnice - več kot stotih. Če tožnica pri vseh ostalih ni delala napak, je težko govoriti o njeni nesposobnosti, to je o nedoseganju pričakovanih delovnih rezultatov zaradi nestrokovno in nekvalitetno opravljenega dela in posledično o tem, da gre za utemeljen odpovedni razlog, zaradi katerega nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče.

10V zvezi z možnostjo zagovora se je sodišče druge stopnje strinjalo s presojo sodišča prve stopnje, da so v vabilu na zagovor in obrazložitvi razloga nameravane odpovedi očitki dovolj konkretizirani, da bi se tožnica lahko zagovarjala, saj sta očitani napaki dovolj razumljivi tudi brez navajanja imen študentov. Tožnica utemeljeno uveljavlja, da izpodbijana sodba v tem delu nima obrazložitve o pritožbenih navedbah glede možnosti učinkovitega vsebinskega zagovora in glede neskladji med razlogi prvostopne sodbe ter vsebino listin in zapisnikov o zaslišanju prič. Pri zahtevi po predhodni zagotovitvi zagovora delavcu v smislu določb drugega in tretjega odstavka 83. člena ZDR sicer ne gre za poseben dokazni postopek pri delodajalcu, gre pa za obveznost delodajalca, da delavcu dovolj jasno predoči, kaj se mu očita, da se lahko zagovarja.

11V skladu z ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) mora vsako sodišče svojo odločitev ustrezno obrazložiti. Obrazložitev sodbe mora odražati spoštovanje načela kontradiktornosti, kar pomeni, da mora sodišče proučiti strankine navedbe in nanje odgovoriti. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih morda ni enostavno prezrlo. Pravica do izjave in tej ustrezna obveznost sodišča do opredelitve mora biti spoštovana tudi pred instančnimi sodišči, pred katerimi je standard obrazloženosti sodbe sicer nižji. To pomeni, da razlogov za odločitev, kadar so izčrpno vsebovani že v sodbi sodišča prve stopnje, ni treba ponavljati. Kadar pa pritožnik v pritožbi uveljavlja nove pravne argumente o relevantnih dejstvih (in v tem primeru jih je), je do njih tudi v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje treba zavzeti stališče in nanje odgovoriti.

12Ker je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 360. člena ZPP ter bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo. Ker pa je bilo za pravilno materialno pravno presojo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče razveljavilo tudi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

13Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku ustrezno dopolniti dokazni postopek tudi glede tega, za kakšni napaki je šlo v očitanih dveh primerih tako glede na težo teh napak kot v primerjavi s celotnim obsegom dela tožnice. Presoditi bo moralo, ali je zaradi očitanih dveh napak tožnica res v celoti nesposobna za opravljanje dela na svojem delovnem mestu in predvsem, ali očitani napaki res pomenita utemeljen odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

14Izrek o stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.