VSRS Sodba VIII Ips 19/2013

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v višini 4.032 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2011, zavrne.

Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.319,64 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 4.032 EUR iz naslova sorazmernega dela odpravnine. Ugotovilo je, da je tožena stranka dolžna plačati navedeni znesek, ker je tožnici ponudila neustrezno zaposlitev, ki jo je sicer tožnica sprejela. Tožničino novo delovno mesto se nahaja v Lendavi (tj. v drugem kraju glede na prvotno pogodbo o zaposlitvi), med tem krajem in krajem tožničinega prebivališča pa ni na voljo ustreznega dnevnega javnega prevoza, niti ni tožena stranka organizirala prevoza na delo. Za ustrezno zaposlitev pa mora delodajalec delavcu ponuditi zaposlitev, pri kateri nov kraj zaposlitve ni oddaljen od prebivališča delavca več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali organiziranim prevozom delodajalca. Dejstvo, da tožena stranka tožnici pokriva stroške prevoza z osebnim vozilom, kot jih je pokrivala že po stari pogodbi o zaposlitvi, na drugačno odločitev nima vpliva.

2Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke glede sorazmernega dela odpravnine in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Dor 96/2012 z dne 21. 11. 2012 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali gre za ustrezno zaposlitev delavca na delovnem mestu v drugem kraju, do katerega delavec od svojega bivališča nima javnega prevoza, ki ne bi v obe smeri trajal več kot tri ure, se pa na delo vozi z lastnim prevoznim sredstvom, s tem da čas vožnje v obe smeri traja eno uro in deset minut.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da javni prevoz v manj kot treh urah med tožničinim prebivališčem in krajem dela ni mogoč, saj so bile številne avtobusne linije pred kratkim ukinjene. Vožnja z avtom v obe smeri skupaj traja 70 minut. Že na prvotno delovno mesto je tožnica prihajala z lastnim prevozom, na novo delovno mesto pa tudi po lastni želji prihaja na enak način. Namen tretjega odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je v tem, da delodajalec delavcu ponudi delo, ki ni nesorazmerno daleč stran od njegovega prebivališča, in da bi delavec za pot na delo porabil čim manj časa. Zakonska določba ne izključuje primerov, v katerih se delavec želi sam voziti na delo, delodajalec pa mu stroške lastnega prevoza povrne, zaradi česar ne organizira prevoza na delo. Odločitev o tem, kako se bo vozil na delo, je pravica delavca in če so navedeni pogoji podani, ni razumno od delodajalca pričakovati, da bo organiziral prevoz na delo. Razlaga sporne določbe s strani pritožbenega sodišča je v nasprotju z namenom zakonodajalca.

5Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena tožnici, ki predlaga njeno zavrnitev.

6Revizija je utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo pri dopuščeni reviziji samo glede pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8ZDR v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove po 90. členu predvideva dva pravna položaja glede na ustreznost ponujene zaposlitve. V prvem primeru po tretjem odstavku istega člena delavec nima pravice do odpravnine, če sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, obdrži pa pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. Ustrezna zaposlitev je zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. V drugem primeru ima delavec ob neustreznosti nove zaposlitve pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem (četrti odstavek 90. člen ZDR).

9Ugotovljeno je bilo, da je imela tožnica pri revidentu sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu knjigovodje. Dne 30. 6. 2011 ji je revident redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe, ki jo je tožnica tudi podpisala 15. 7. 2011. Po njej je bilo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas na delovnem mestu prodajalec I s 1. 9. 2011. Sodišče druge stopnje je še ugotovilo, da je bila ponujena zaposlitev ustrezna glede na zahtevano izobrazbo na starem delovnem mestu.

10Vendar po presoji sodišča druge stopnje ustreznosti zaposlitve po določbi 90. člena ZDR ne ustrezata oddaljenost in čas vožnje med krajem dela po novi zaposlitvi in krajem tožničinega bivanja. Tožnica se je v času veljavnosti stare pogodbe o zaposlitvi vozila s svojim vozilom iz kraja bivanja (Fokovci) na delo v Mursko Soboto. Revident ji je zato izplačeval stroške prevoza na delo po kilometrini. Po novi pogodbi se je vozila s svojim vozilom iz kraja bivanja na delo v Lendavi, ponovno pa ji je revident kril kilometrino za prevoz na delo. Ker ni javnega prevoza med Lendavo in tožničinim krajem bivanja, ki bi bil krajši od treh ur vožnje v obe smeri, in revident kot delodajalec ni poskrbel za organizirani prevoz, ponujena zaposlitev po presoji nižjih sodišč ni bila ustrezna.

11Revizija utemeljeno izpodbija takšno materialnopravno presojo. V obravnavani zadevi vožnja tožnice na in z dela traja skupno 1 uro 10 minut. Tolikšno trajanje je ugotovljeno za vožnjo z njenim prevoznim sredstvom. Ker revident tožnici pokriva stroške lastnega prevoza, trajanje skupne vožnje na delo in z dela pa je v povprečju občutno krajše od treh ur, je treba šteti novo zaposlitev kot ustrezno glede na določbo tretjega odstavka 90. člena ZDR. Tožnici zato ne pripada sorazmerna odpravnina po četrtem odstavku istega člena, saj ponujena zaposlitev ni bila neustrezna. Tožnica je že po odpovedani pogodbi o zaposlitvi na delo prihajala z lastnim prevoznim sredstvom, zato se z njenim pristankom na nadaljevanje delovnega razmerja po novi pogodbi o zaposlitvi in nadaljnjim prihajanjem na delo z lastnim prevoznim sredstvom tozadevno ni nič spremenilo. Pri preverjanju ustreznosti ponujene pogodbe o zaposlitvi po ZDR (1) je pomembno, da se delavčev delovnopravni položaj zaradi sprejema ponudbe nove zaposlitve občutno ne spremeni na slabše.

12Ozka jezikovna razlaga, ki jo je zavzelo sodišče druge stopnje, ne upošteva namena zakonskega pravila iz tretjega odstavka 90. člena ZDR. Ta določba predvsem varuje delavčev prosti čas, ki naj bi bil čim manj (do tri ure dnevno) obremenjen zaradi vožnje na delo. Pri tem zgornjo mejo treh ur upošteva glede na javni prevoz ali organiziran prevoz delodajalca. Javni prevoz ali organiziran prevoz delodajalca od kraja bivanja je treba razlagati v tesni povezavi s prvim odstavkom 130. člena ZDR, po katerem mora delodajalec med drugim delavcu povrniti stroške za prevoz na delo. Če obstoječa praksa pri delodajalcu omogoča kritje kilometrine prevoza na delo in ne javnega prevoza, so stroški prevoza delavcu povrnjeni, njegova izguba časa zaradi prevoza pa bo v sprejemljivih okvirjih, če bo znotraj skupnih treh ur. Neupravičeno je zahtevati od delodajalca organiziran prevoz na delo, če ni javnega prevoza in če se delavec strinja, da se bo sam vozil na delo in da mu delodajalec za to povrne strošek prevoza. Ker se je tožnica po odpovedani pogodbi vozila na delo z lastnim prevozom in se tudi po novo podpisani pogodbi vozi na delo z lastnim prevozom, čas vožnje na delo v obe smeri pa je uro in deset minut (tj. manj kot tri ure) in ji revident krije stroške takšnega prevoza, je bila ponujena zaposlitev ustrezna glede na kriterije tretjega odstavka 90. člena ZDR, saj je zadostila namenu zakonskega pravila.

13Glede na navedeno je revizijsko sodišče spremenilo sodbi sodišča druge in prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

14Glede na izid revizijskega postopka, v katerem je revident uspel v celoti (drugi odstavek 165. člena ZPP), mu je tožnica dolžna povrniti stroške postopka, ki upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) znašajo 555 EUR za zastopanje na prvi stopnji, 339,84 EUR za zastopanje na drugi stopnji in 424,8 EUR za zastopanje v revizijskem postopku. Skupaj mora tožnica revidentu torej povrniti 1.319,64 EUR stroškov postopkov v paricijskem roku, sicer začnejo teči zakonite zamudne obresti.

---.---

Op. št. (1): Podobno ureja ustrezno zaposlitev Zakon o urejanju trga dela v prvem odstavku 12. člena (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in naslednji).