UPRS sodba II U 449/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

V izpodbijani odločbi je tožena stranka v točki 1 izreka odločila, da se vloga A.A. za ureditev prevoza v osnovno šolo za B.B. zavrže. V točki 2 izreka je bilo vlogi A.A. za ureditev prevoza v osnovno šolo za C.C. ugodeno. Učenka lahko koristi pogodbeni prevoz od doma najbližje avtobusne postaje, to je relacije Klopce do Osnovne šole Zgornja Polskava in obratno ob upoštevanju 7. in 87. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP). V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je vlogo za ureditev prevoza v osnovno šolo za B.B. vlogo zavrgla, saj je bilo o njej že pravnomočno odločeno dne 12. 6. 2013. Vlogi za ureditev pogodbenega prevoza za C.C. pa je tožena stranka ugodila, in sicer s koriščenjem pogodbenega prevoza od domu najbližje avtobusne postaje, to je relacije Klopce do Osnovne šole Zgornja Polskava.

Tožeča stranka vlaga tožbo, v kateri pojasnjuje, da je tožeča stranka otrok star 6 let, ki obiskuje 1. razred Osnovne šole Antona Ingoliča, in sicer na podružnični enoti šole na lokaciji Zgornja Polskava. Skupaj s staršema živi na lokaciji ... v Pragerskem. Dom tožeče stranke je od šole oddaljen približno 1800 m in poteka po izredno nevarni poti. Tožena stranka je sicer tožeči stranki ugodila, vendar je odločila na način, ki je nezakonit, nerazumen in neučinkovit. Za pristop do koriščenja pogodbenega prevoza bi morala tožeča stranka iti peš 1,8 km v smer, ki je povsem nasprotna od smeri, v kateri je šola. Taka pot do vstopnega mesta za prevoz je še bolj nevarna, še bolj prometna in še daljša kot neposredna pot od doma do osnovne šole, ki jo obiskuje tožeča stranka. Situacija je absurdna, ker mimo doma tožeče stranke že vozi šolski kombi, ki otroke vozi v šolo v Zgornjo Polskavo (to je ravno v šolo, ki jo obiskuje tožeča stranka). Če bi kombi na poti pobral še tožečo stranko, ne bi imela tožena stranka nobenih dodatnih stroškov, temveč bi bili njeni stroški zgolj nižji. Odločba tožene stranke je v delu, v katerem tožeči stranki nalaga, da na prevoz pristopi na lokaciji, ki je 1,8 km oddaljena od doma, ter jo pri tem do doma loči cesta, ki je prometna in nepregledna, je nezakonita, saj bi njeno izvajanje ogrozilo varnost tožeče stranke na poti v šolo. V bližini tožeče stranke stanuje še osem drugih otrok, ki so pri iskanju rešitev za ureditev pogodbenega prevoza že obupali. Sodišču predlaga izvedbo določenih dokazov na naroku za glavno obravnavo ter sodišču predlaga, da se odločba tožene stranke spremeni tako, da se glasi, da se vlogi A.A. za ureditev prevoza v osnovno šolo za C.C. ugodi. C.C. ima pravico koriščenja pogodbenega prevoza. Učenka lahko koristi pogodbeni prevoz od doma na naslovu ..., Pragersko do osnovne šole Zgornja Polskava in obratno. Toženi stranki pa naj se naložijo stroški postopka. Podrejeno pa naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Navaja, da je bilo za C.C. v odločbi ugodeno koriščenje pogodbenega prevoza od domu najbližje avtobusne postaje, to je relacije Klopce do Osnovne šole Zgornja Polskava in obratno ob upoštevanju 7. in 87. člena ZPrCP. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrže, saj niti iz zahtevka niti iz obrazložitve tožbe ni jasno, kaj izpodbija tožeča stranka. Nadalje navaja, da je Osnovna šola Antona Ingoliča Spodnja Polskava matična šola z dvema podružnicama, in sicer na Zgornji Polskavi in na Pragerskem. Na osnovi Uredbe o merilih za oblikovanje javne mreže osnovnih šol, javne mreže osnovnih šol in zavodov ter za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ter javne mreže glasbenih šol je v 10. členu Odloka o ustanovitvi Javno-vzgojnega izobraževalnega zavoda Osnovna šola Antona Ingoliča Spodnja Polskava opredeljen šolski okoliš matične šole in podružnic. V skladu s šolskimi okoliši in določilom 56. člena Zakona o osnovni šoli (ZOŠ)je tožena stranka v sodelovanju z Osnovno šolo Antona Ingoliča Spodnja Polskava določila linije prevozov in nato z izvajalcem prevozov D. sklenila pogodbo, ki izvaja prevoze na dogovorjenih linijah. Naselje Pokoše nima redne avtobusne povezave z ostalimi kraji. Opredeljeno je k šolskemu okolišu matične osnovne šole na Spodnji Polskavi. Za otroke s Pokoš sta dogovorjeni pogodbeni liniji Loka – Zgornja Polskava – Pokoše – Spodnja Polskava z začetkom prevoza iz Loke ob 7.05 in obratno z začetkom prevoza iz matične šole na Spodnji Polskavi ob 13.35 uri. Tožeča stranka je vpisana v Podružnično šolo na Zgornji Polskavi in potrebuje prevoz v obratni smeri kot sta navedeni pogodbeni liniji. V tej smeri ni pogodbenega prevoza, ker so otroci iz Pokoš opredeljeni v matično šolo na Spodnji Polskavi. Če bi tožeča stranka obiskovala matično šolo na Spodnji Polskavi, v katere šolski okoliš spada, bi lahko koristila pogodbeni prevoz iz njihovega naselja do šole in obratno. Za podružnično šolo Zgornja Polskava, ki jo obiskuje tožeča stranka, je določena pogodbena linija Klopce – Zgornja Polskava – Spodnja Polskava ob 7.10 uri in obratno Spodnja Polskava – Zgornja Polskava – Klopce ob 14.45 uri in za to pogodbeno linijo je bilo tožeči stranki ugodeno koriščenje prevoza. Ne drži trditev tožeče stranke, da mimo doma vozi kombi, ki vozi otroke na šolo v Zgornji Polskavi. Kombi vozi mimo doma tožeče stranke iz Loke v šolo na Spodnji Polskavi ob 7.05, ob 13.35 pa iz šole na Spodnji Polskavi v Loke. V šolo na Zgornji Polskavi vozi pogodbena linija iz Klopc. Na podlagi 7. in 87. člena ZPrCP morajo starši tožeče stranke poskrbeti, da le-ta varno prispe do avtobusnega postajališča na Klopcah. Starši imajo možnost, da ob pridobitvi soglasja šole svojega otroka vpišejo v drugo šolo kot bi jo po glede na šolski okoliš morala, kar se je v tožničinem primeru zgodilo, vendar to ne pomeni, da bi v takšnih primerih morale občine za vsakega otroka posebej določati prevoze od doma do šole. Ugoditev tožbi bi pomenilo, da bi tožena stranka samo za tožečo stranko z izvajalcem morala dogovoriti popolnoma novo linijo prevoza. Zavrača pa tožena stranka tudi trditve tožeče stranke, da naj bi uslužbenka tožene stranke vršila na Svet staršev tožeče šole pritisk. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

82člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja določa, da sredstva za prevoze otrok v okviru pravice otroka do brezplačnega prevoza zagotavlja lokalna skupnost. 56. člen ZOŠ določa, da ima učenec pravico do brezplačnega prevoza, če je njegovo prebivališče oddaljeno več kot 4 kilometre od osnovne šole. Učenec pa ima pravico do brezplačnega prevoza ne glede na oddaljenost od osnovne šole v 1. razredu, v ostalih razredih pa, če pristojni organ za preventivo v cestnem prometu ugotovi, da je ogrožena varnost učenca na poti v šolo. V konkretnem primeru gre za učenko 1. razreda, kjer se pravica do prevoza ureja na specifičen način in se jo priznava ne glede na oddaljenost prebivališča od osnovne šole.

Čeprav je bil tožeči stranki v izpodbijani odločbi pogodbeni prevoz zagotovljen, ima tožeča stranka še vseeno pravni interes za vložitev tožbe, saj zasleduje cilj tožbe, ki je odobritev pogodbenega prevoza od naselja Pokoše, kjer tožeča stranka stanuje do Osnovne šole Zgornja Polskava, ki jo le-ta obiskuje.

Odlok o ustanovitvi Osnovne šole Antona Ingoliča Spodnja Polskava (Odlok) določa območje matične in podružničnih šol s šolskimi okoliši. Matična enota je osnovna šola Antona Ingoliča Spodnja Polskava, s sedežem v Spodnji Polskavi. Naselje Pokoše spada v šolski okoliš matične osnovne šole na Spodnji Polskavi. Matična šola ima dve podružnici in sicer Pragersko in Podružnico Zgornja Polskava. Tožnica se je vpisala v OŠ Zgornja Polskava, čeprav naselje Pokoše, ki sicer nima svojega avtobusnega prevoza, spada po Odloku v šolski okoliš šole Spodnja Polskava. Omenjeno dejstvo je seveda pravica tožeče stranke, ki se jo izvršuje v soglasju z matično šolo. Logično pa je tudi, da ima lokalna skupnost, ki ureja prevoz osnovnošolskih otrok, interes, da določi nek finančno najbolj optimalen linijski prevoz šolskih kombijev, seveda v sodelovanju z osnovnimi šolami. Tožena stranka je le-to storila, med drugim zagotavlja brezplačni prevoz osnovnošolskim otrokom na relaciji Klopce – Zgornja Polskava – Spodnja Polskava in na relaciji Loke – Pokoše – Spodnja Polskava in obratno. Če bi se tožeča stranka vpisala na šolo na Spodnji Polskavi, bi imela zagotovljen prevoz od svojega doma direktno do šole, ker pa se je vpisala na šolo na Zgornji Polskavi, ji prav tako pripada brezplačni prevoz, vendar je vstopna oziroma izstopna postaja oddaljena 1,8 km, kar je pa še vedno v litimih 4 km, ki jih določa ZOŠ. S tem je tožena stranka ravnala tudi po presoji sodišča zakonito. Res je, da se najbolj optimalne linije za prevoz otrok določajo z medsebojnim sodelovanjem lokalne skupnosti, šole in staršev (preko Sveta staršev) in da je za zadovoljstvo lokalne skupnosti priporočljivo, da se čim več želja prebivalcev upošteva, seveda pa v mejah danih finančnih in drugih možnosti.

Nadalje pa 7. in 87. člen ZPrCP določata, da je naloga staršev, da poskrbijo za varen dostop otrok do vstopne oziroma izstopne postaje. Tudi po mnenju sodišča je tožena stranka pri izvedbi omenjenih linij sledila principu racionalnosti in usklajevanju potreb z osnovno šolo in tudi s starši: s tem, ko je tožnici omogočila brezplačni prevoz od določene vstopne postaje za kombi, ki vozi v smeri njene tožničine izbrane šole, je ravnala v skladu z zakonom.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.