UPRS sodba II U 421/2013

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru št. Bpp 1330/2013 z dne 28. 10. 2013 odpravi ter se zadeva vrne organu v ponovno odločanje.

Z izpodbijano odločbo je bila tožeči stranki zavrnjena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki zastopanja po odvetniku v pravnem postopku Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II P 286/2013 zaradi neizpolnjevanja objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Organ za brezplačno pravno pomoč je pri presoji objektivnega pogoja vpogledal v spis Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II P 286/2013 in ugotovil, da gre v zadevi za izvršbo zaradi izterjave 27.575,45 EUR s strani upnika A. d.d. Po ugovoru tožnika je bil sklep o izvršbi dne 28. 2. 2013 delno razveljavljen, o zahtevku in stroških bo odločeno v pravdnem postopku. Iz spisa izhaja, da je tožnik dolžan plačati terjatev A., predložena je vsa dokumentacija, iz katere izhaja obstoj terjatve. Dne 27. 1. 2011 sta namreč pravdni stranki sklenili nenamensko potrošniško kreditno pogodbo z EURIBOR klavzulo št. 104-133003 v znesku glavnice v višini 29.300,00 EUR, ki naj bi jo prosilec vrnil v 96 obrokih s pogodbeno dogovorjeno obrestno mero 6 mesečni EURIBOR + 1,80 % letno. Isti dan sta pravdni stranki sklenili aneks k pogodbi, s katerim sta se dogovorili, da se obrestni pribitek z 1,80 % spremeni na 3,39 % v primeru prenehanja delovnega razmerja prosilca pri tožeči banki. Tožnik svojih obveznosti po tej pogodbi ni redno izpolnjeval, zapadlih obveznosti ni izpolnil niti v dodatnem roku, zato je tožeča stranka s pisno odstopno izjavo z dne 8. 1. 2013 odstopila od pogodbe, s čimer je v plačilo zapadla celotna preostala obveznost iz naslova pogodbe. Pred vložitvijo predloga za izvršbo je tožnik plačal skupaj 3.750,11 EUR. Tožnik ne prereka, da sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo v navedeni višini, da ni redno izpolnjeval obveznosti ter da je tožeča stranka odstopila od pogodbe, zatrjuje pa, da pogodba ni bila sklenjena v ustrezni obliki, da v času sklenitve pogodbe ni bil kreditno sposoben, da pogodba ni bila ustrezno zavarovana, da gre za poslovno goljufijo in je pogodba nična ter da obveznosti ne more izpolniti po krivdi upnikov oziroma tožeče stranke. Organ za brezplačno pravno pomoč je tako zaključil, da je zadeva očitno nerazumna, saj je pričakovanje tožnika v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, prav tako pa tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh, zato je njegovo prošnjo zavrnilo.

V vloženi tožbi tožeča stranka nasprotuje izpodbijani odločitvi, ker meni, da njene prošnje ni mogoče opredeliti kot očitno nerazumne. Poudarja, da se vodita pod opr. št. II P 286/2013 dva postopka, odgovor na tožbo tožeče stranke, kot tudi nasprotna tožba tožene stranke. Zadeva je zelo pomembna za tožnikov osebni in socialno-ekonomski položaj, saj je pričakovani izid zadeve za tožnika oziroma njegovo družino življenjskega pomena. Tožnik se sklicuje na Zakon o potrošniških kreditih, ki jasno navaja, da mora kreditodajalec oceniti kreditno sposobnost kreditojemalca, na podlagi informacij o njegovih prejemkih oziroma njegovem premoženjskem stanju, ki jih pridobi od potrošnika. Informacijo o zadolženosti potrošnika dajalec kredita pridobi iz zbirk osebnih podatkov, ki se vodijo na podlagi zakona, ki ureja bančništvo in do katerih ima lahko dostop v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Tožniku je bila obljubljena zaposlitev pri A. do poplačila kredita. A. je sklenila kreditno pogodbo s svojim zaposlenim brez vsakršnega zavarovanja le nekaj mesecev pred odpustom iz delovnega razmerja, za katerega je vseskozi trdila, da je imela narejen plan presežnih delavcev ter da tožnika ni bilo na njem. Po tožnikovem mnenju je tako goljufija očitna, saj ga je ravno A. odpustila iz delovnega razmerja, čeprav mu je odobrila kredit v nasprotju z Zakonom o potrošniških kreditih, saj se je predobro zavedala, da z njegovim odpustom iz poslovnih razlogov iz delovnega razmerja lahko pride do njegove nepremičnine preko izvršilnega naslova, čeprav je takrat zaposleni tožnik zahteval vrnitev v delovno razmerje, saj se je predobro zavedal kaj pomeni ostati brez zaposlitve. Tožnik poudarja, da gre za pomembno zadevo, saj se zadeva obravnava pred Okrožnim sodiščem in bi tako bil zagovornik njegov pomočnik, ki bi mu s pravnim znanjem in izkustvom pomagal pri tožbi.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. V smislu določila prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca oziroma njegovo družino življenjskega pomena. Izpolnjevanje ene od dveh zakonskih zahtev torej ni dovolj za izpolnjevanje objektivnega pogoja. Tožena stranka še poudarja, da je potrebno pri presoji, ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh, kot standard upoštevati ali več dokazov govori v prid kot pa v škodo stranki. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V konkretni zadevi je med strankama sporen morebiten uspeh oziroma neuspeh tožeče stranke v pravdnem postopku pod opr. št. II P 286/2013 Okrožnega sodišča v Mariboru. 24. člen ZBPP namreč pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoj upošteva okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravdna sredstva oziroma nanje odgovarjati.

Pod opravilno številko II P 286/2013 Okrožnega sodišča v Mariboru se vodi pravdni postopek o terjatvi A. d.d. in o ugovorih tožnika zoper obstoječo terjatev. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi natančno navedla pravna dejstva, ki govorijo o obstoju terjatve in dolžnosti tožnika, da jo poravna, umanjka pa del, ki bi pravno ocenil tožnikove ugovore zoper to terjatev. Tožena stranka jih le našteje in nato pavšalno zavrne. Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni razlog, da tožena stranka v svojih razlogih ni dovolj pojasnila razlogov o odločilnih dejstvih in se odločbe ne da preizkusiti. Sodišče samo ne more preizkusiti tožnikovih trditev, ki govorijo o eventualni ničnosti pogodbe ali celo o poslovni goljufiji, saj za takšen sklep nima nikakršne podlage, ki bi izhajala iz konkretne ocenitve dejstev in dokazov ter navedb, ki jih je podal tožnik v svojem navajanju v pravdnem postopku.

Res je sicer, kot pravi tožena stranka, da je potrebno pri presoji, ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh, kot standard upoštevati, ali več dokazov govori v prid kot pa v škodo stranki ter da se izpolnitev obravnavanega pogoja presoja na podlagi verjetno izkazanih dejstev. Vendar je potrebno po presoji sodišča za pravično presojo morebitnega uspeha tožnika v pravdnem postopku presojati tako dejstva na strani A. d.d. kot dejstva na strani tožnika.

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka presoditi vse postavke konkretnega pravdnega postopka, ki se nanašajo na sporno terjatev, navesti njihovo pravno podlago in verjetnost izgleda za uspeh.

Glede na navedeno, sodišče ne more preizkusiti zakonitosti izpodbijane odločitve, ker odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato jo je po določbi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in jo po tretjem odstavku tega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.