UPRS sodba in sklep I U 1623/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku začasno omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za mesec, in sicer od dne 7. 10. 2014 od 12.00 ure do 7. 1. 2015 do 12.00 ure. Gibanje mu je omejila zaradi ugotavljanja istovetnosti in zaradi namena predaje odgovorni državi članici Republiki Hrvaški. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik pri toženi stranki zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Ugotovljeno je bilo, da je pred tem že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji in tudi v Republiki Hrvaški. V Slovenijo je prišel ilegalno skrit v tovornjaku, v postopku se je izkazoval za osebo A.A., pri sebi pa ni imel nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi izkazal svojo istovetnost. Bangladeš je zapustil v letu 2006 in ilegalno pripotoval do Grčije, kjer je živel do 15. 6. 2014. Z različnimi prevoznimi sredstvi je prispel do srbsko hrvaške meje, jo ilegalno prestopil in na Hrvaškem je bil nastanjen v azilnem domu v Zagrebu. Po osmih dneh je iz azilnega doma odšel v skupini drugih oseb, namenjeni so bili v Italijo.

Ker tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Pri podaji prošnje ni z gotovostjo utemeljil, zakaj potuje brez osebnih dokumentov. Povedal je, da na Hrvaškem ni dal takih osebnih podatkov kot v Sloveniji, ampak drugačne. Tožena stranka meni, da s tem, ko je Hrvaškem dal drugačne osebne podatke, tožnik zavaja uradne organe.

Ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovostjo ugotoviti, katera država članica je na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 odgovorna za obravnavo njegove prošnje, se je tožena stranka zaradi obstoja znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, odločila, da tožnika pridrži. Ukrep pridržanja je nujen, da tožnik do predaje odgovorni državi članici ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije. Tožena stranka je prepričana, da glede na dosedanje ravnanje tožnika v primeru predaje Grčiji ali Hrvaški ne bo počakal na izvršitev predaje. V Grčijo je vstopil ilegalno in se tu zadrževal od leta 2006 do 2014. Čeprav mu je dovoljenje poteklo, je v Grčiji ostal še naprej, nato odpotoval do Hrvaške in tam zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je tudi Hrvaško samovoljno zapustil in želel oditi v Italijo, a je bil prijet s strani policije v Sloveniji. Tožena stranka se sklicuje na drugi odstavek 28. člena citirane Uredbe (EU) št. 604/2013, ki določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v smislu te Uredbe, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev. Glede na to, da je tožnik prosil za mednarodno zaščito v Grčiji in nazadnje tudi na Hrvaškem, obe državi pa samovoljno zapustil, tožena stranka ugotavlja, da bo poskušal samovoljno zapustiti tudi Slovenijo glede na to, da je njegova ciljna država Italija. Ker je zapustil izvorno državo že pred 10 leti, se več let nahajal v Grčiji, nazadnje prosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil in onemogočil predajo odgovorni državi članici. Razen tega pa ima tožnik druge ciljne države, saj je bil dogovorjen, da ga bo sprovajalec pripeljal do Italije. Ukrep pridržanja je tudi sorazmeren, saj je tožnik že dvakrat zabeležen v bazi EURODAC. Obstaja znatna verjetnost, da bo takoj, ko mu bo omogočeno svobodno gibanje, zapustil Republiko Slovenijo in s tem onemogočil izvedbo postopkov po citirani uredbi. Ukrep je sorazmeren, saj bo tožena stranka lahko le na tak način zagotovila morebitno predajo odgovorni državi članici. Razen tega ni mogoče učinkovito uporabiti milejšega ukrepa, kot je ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce, saj bo s tem pridržanjem mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo mogoče zagotoviti predaje tožnika državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

Tožnik v tožbi najprej pojasnjuje, kakšne vrste omejitve gibanja se izvajajo v Centru za tujce ter kako je potrebno uporabiti strogi test sorazmernosti. Nadalje zatrjuje, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov. Obstajati mora dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Tožena stranka ni upoštevala, da je tožnik iskreno pojasnil, da se je na Hrvaškem predstavil pod drugim imenom in da so pravi podatki ti, ki jih je podal v Sloveniji. Z iskrenim odgovarjanjem je želel izkazati, da nima namena zavajati uradne osebe. Glede nacionalne osebne izkaznice iz Bangladeša pa je eden od pogojev, ki je tam potreben za osebno izkaznico, tudi ta, da oseba ne sme biti mlajša od 18 let. Iz navedenega razloga tožnik nobenega dokumenta ni imel in je to tudi pojasnil. Tožnik dvomi, da je ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce sorazmeren in da ne bi bilo mogoče izreči milejšega ukrepa. Tožena stranka ni pojasnila, v čem bo omejitev gibanja na Center za tujce pripomogla pri ugotavljanju identitete. Ta ukrep ni nujen zato, da bi se ugotavljala identiteta. Tožena stranka tudi ni pojasnila, na kakšen način bo ugotavljala identiteto tožnika. Ni pojasnjeno, kako bo s tako omejitvijo gibanja zasledovala cilj ugotavljanja identitete. V zvezi s postopkom azila na Hrvaškem pa tožnik pojasnjuje, da ni imel vseh informacij in ni vedel niti tega, ali je odvzem njegovih podatkov že prošnja za azil ali ne. O Hrvaški je dobil informacije, da je usoda ljudi, ki dobijo status begunca, črna, saj ne morejo dobiti dela, to ga je prestrašilo in je zato odšel iz Hrvaške. Glede dogajanja v Grčiji pa pojasnjuje, da je grški azilni sistem v razsulu in njihovi organi sploh ne uspejo sprejeti vseh prošenj za azil, kaj šele, da bi lahko prosilcem zagotovili ustrezne postopke in nastanitev v času trajanja postopkov. Utemeljevanje nevarnosti pobega zaradi zapustitve Grčije je zato neustrezno. Glede navedbe, da je imel tožnik drugo ciljno državo, pa pojasnjuje, da noben prosilec nima za ciljno državo Slovenijo. Zdaj pa je tožnik razumel, da je Slovenija varna država, kjer se spoštujejo človekove pravice in bo v njej počakal na odločitev o zadevi. Tožnik meni, da tako strog ukrep, kot je omejitev gibanja v Centru za tujce, ni nujen in je to mogoče doseči tudi z blažjim ukrepom. Lahko bi tožniku tožena stranka izrekla omejitev gibanja na Azilni dom. V Centru za tujce je močno poseženo v pravico do osebne svobode. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pa predlaga tudi, naj sodišče izda začasno odredbo, s katero naj zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve in naj odredi toženi stranki, da ga je dolžna nemudoma izpustiti iz prostorov Centra za tujce. Izvršitev sklepa bo tožniku prizadela nepopravljivo škodo, ker se tožnik v Centru za tujce počuti izredno slabo, razen tega pa mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Na obravnavi je predstavnica tožene stranke predložila informacijo o izvorni državi, iz katere izhaja, da morajo vsi državljani Bangladeša imeti rojstni list.

K točki I. izreka:

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 16. 10. 2014 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da nikoli ni imel nobenega dokumenta. Iz Bangladeša v Pakistan je odšel s potnim listom druge osebe, od Pakistana naprej je potoval skozi več držav brez potnega lista. Leta 2004, ko je odšel iz Bangladeša, ni bilo treba nujno imeti osebne izkaznice ali kakršnegakoli dokumenta. V Grčiji je imel neko rdečo izkaznico za tujce, neko prošnjo je dal, pa ne ve, ali je bilo to za azil ali ne. Ta rdeča izkaznica je bila veljavna šest mesecev, ko je po šestih mesecih prosil za novo, je dobil nek dokument, na katerem je pisalo, da mora v enem mesecu zapustiti Grčijo. Po tem je bil v Grčiji osem let brez dokumentov. Grčijo je zapustil zato, ker se tam ne dobi dela, policija aretira tujce in lahko dobi tri leta zapora, česar se je bal. Na Hrvaškem ni dal prošnje za azil, vzeli so mu prstne odtise, ga slikali, drugega pa ne. Njegov cilj je bil Italija. Hrvaško je zapustil kar tako, ker je slišal, da se tam tudi ne dobi dela. Za to, da se je na Hrvaškem predstavil pod drugim imenom, mu je žal. Sicer pa sta oba njegova imena prava. V šoli je bil pod imenom B.B., domači in prijatelji pa so ga klicali A.A. Njegovo uradno ime je B.B. Družinsko ime pa je A. Oče ima poleg imena tudi A. Na šolskem spričevalu je bilo napisano ime B.B.

Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 1. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ ter drugega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013. ZMZ v 1. alineji prvega odstavka 51. člena določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Iz drugega odstavka 28. člena Uredbe št. 604/2013 pa izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Iz citirane določbe prvega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu o omejitvi gibanja odloča po prostem preudarku. Tudi iz drugega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 izhaja, da tožena stranka lahko odloča po prostem preudarku. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1. Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja obeh razlogov za omejitev gibanja in glede tega v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev sklepa tožene stranke, ki jo je iz tega razloga nekoliko podrobneje povzelo v tej sodbi.

Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, ampak mora obstajati dvom v izkazovano identiteto, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Vendar pa je treba upoštevati, da razlog za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti ne temelji zgolj na tem, da je tožnik brez dokumentov, ampak tudi na tem, da se je tožnik na Hrvaškem predstavljal z drugim imenom in priimkom. To pa je po mnenju sodišča v toženi stranki upravičeno vzbudilo dvom v njegovo identiteto in je tako razlog omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti nedvomno podan. Tudi če je tožnik iskreno pojasnil, da se je na Hrvaškem predstavil pod drugim imenom, kot navaja v tožbi, in tudi če je iskreno odgovoril na vprašanje, pa se je pri toženi stranki vseeno lahko upravičeno vzbudil dvom v zatrjevano identiteto, saj se je na Hrvaškem uradnim osebam predstavil z drugim imenom. Na obravnavi je sicer rekel, da sta oba imena njegova prava imena, medtem ko je v prošnji na vprašanje, ali je na Hrvaškem dal enake osebne podatke, odgovoril: „Tam sem dal drugo ime. Tam sem se predstavljal za osebo B.B. in to so moji pravi osebni podatki.“ Glede na vse navedeno je tudi po mnenju sodišča podan razlog iz 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Tožnik nadalje v tožbi pojasnjuje, zakaj v Bangladešu še ni mogel dobiti osebnih dokumentov, vendar pa, kot je sodišče že poudarilo v tej sodbi, ne gre le za to, da je tožnik brez osebnih dokumentov, zgolj to tudi po mnenju sodišča še ne zadostuje za ukrep omejitve gibanja, ampak je dodatno podan še razlog, povezan z imeni.

Tožnik se nadalje sprašuje, ali je v zvezi z ugotavljanjem identitete ukrep omejitve gibanja na Center za tujce sorazmeren in ali ne bi bilo mogoče izreči milejšega ukrepa. Vendar pa je po mnenju sodišča potrebno upoštevati, da tožniku ni bilo le iz tega razloga omejeno gibanje, ampak je tožena stranka dodatno ugotovila, da je tožnik že dve državi samovoljno zapustil in da je bila njegova ciljna država Italija. Torej ne gre zgolj za to, da obstaja dvom v tožnikovo identiteto, ampak so bile dodatno ugotovljene okoliščine, ki kažejo na to, da bi lahko tudi Azilni dom v Ljubljani tožnik zapustil, če bi mu bilo omejeno gibanje na območje Azilnega doma.

Sodišče tudi meni, da ni pomanjkljivost sklepa, če tožena stranka posebej ne navede, na kakšen način bo ugotavljala identiteto tožnika v času omejitve gibanja. Tožena stranka ne more v celoti vnaprej predvideti vseh možnih načinov ugotavljanja tožnikove identitete. Tožnik nadalje navaja, da omejitev gibanja na Center za tujce ni primeren poseg za dosego zasledovanega cilja in da je teža posledic neproporcialna vrednostim zasledovanega cilja, oboje v povezavi z razlogom ugotavljanja identitete tožnika. Sodišče pojasnjuje, da tožniku gibanje na objekt Centra za tujce ni bilo omejeno le iz razloga ugotavljanja identitete, ampak tudi zaradi ocene tožene stranke, da obstaja znatna nevarnost, da bi tožnik lahko pobegnil, kar je razlog za omejitev gibanja iz drugega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013.

Tožnik nadalje v tožbi pojasnjuje, zakaj je zapustil Republiko Hrvaško in sicer s tem, da je dobil informacije, da ljudje tam ne dobijo dela. Ne glede na navedeno pa je dejstvo, da je tožnik Hrvaško zapustil, ne da bi bilo odločeno o njegovi prošnji (iz baze EURODAC pa izhaja, da je tam vložil prošnjo) in to je po mnenju sodišča pri toženi stranki upravičeno vzbudilo bojazen, da bi lahko tudi v Sloveniji zapustil Azilni dom, če mu gibanje ne bi bilo omejeno na prostore Centra za tujce. Tožnik nadalje tudi navaja, da je utemeljevanje nevarnosti pobega zaradi zapustitve Grčije neustrezno zaradi azilnega sistema v Grčiji, vendar pa je potrebno upoštevati, da tožena stranka svoje odločitve ni utemeljila zgolj na tem, ker je tožnik zapustil Grčijo, ampak tudi na številnih drugih razlogih, ki kažejo na znatno nevarnost, da bi tožnik lahko pobegnil. Prav tako tožena stranka ni utemeljevala tožnikove begosumnosti izključno na tem, ker je bila njegova ciljna država Italija in ne Slovenija, ampak gre za sklop vseh razlogov, ki kažejo na nevarnost, da bi tožnik lahko pobegnil.

Tožnik v tožbi tudi navaja, da se ne strinja z oceno tožene stranke o tem, zakaj ga je bilo potrebno nastaniti v Centru za tujce, češ da tak ukrep ni nujen in da je cilj mogoče doseči tudi z blažjim ukrepom. Ta ukrep naj tudi ne bi bil primeren. Sodišče s tem v zvezi meni, da je tožena stranka v zadostni meri pojasnila, zakaj ni mogoče učinkovito uporabiti milejšega ukrepa od pridržanja na prostore Centra za tujce. Tožena stranka je namreč na zadnji strani sklepa pojasnila, da ni mogoče učinkovito uporabiti milejšega ukrepa, kot je ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce, saj bo s takim pridržanjem mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo mogoče zagotoviti predaje prosilca državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Ker že v Grčiji ni upošteval odstranitve iz države po šestih mesecih bivanja in je tam ilegalno bival še več let ter ker je Hrvaško po podani prošnji zelo hitro samovoljno zapustil, je tožena stranka zapisala, da z milejšim ukrepom, kot je pridržanje na območje Azilnega doma, ne bi bilo možno doseči svojega namena in bi tako tožnik izvršil namen, da odide v Italijo. Nadalje je na isti strani navedeno, da bo z omejitvijo na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje in bo le tako mogoče zagotoviti njegovo predajo pristojni državi članici. Iz te obrazložitve se da razumeti, da bo izključno z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da tožnik območja Republike Slovenije ne bo zapustil, kar smiselno pomeni, da tega ne bo mogoče zagotoviti z nobenim drugim, milejšim ukrepom. Vsak milejši ukrep namreč ne bi mogel jamčiti, da tožnik Republike Slovenije ne bo zapustil, kot le omejitev gibanja na prostore Centra za tujce. Iz obrazložitve je torej mogoče razumeti, zakaj se je tožena stranka odločila prav za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce. Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K točki II. izreka:

Predlogu za izdaje začasne odredbe se ne ugodi iz naslednjih razlogov:

Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

V konkretnem primeru je sodišče ocenilo, da se z izvršitvijo akta tožniku ne bo prizadela težko popravljiva škoda. Škoda, ki jo tožnik zatrjuje, ni dovolj konkretizirana niti ni obrazloženo, zakaj bi bila ta škoda težko popravljiva. Tožnik v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja to, da se v Centru za tujce počuti izredno slabo. Zgolj ta navedba pa je premalo obrazložena, da bi sodišče lahko ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe. Tožnik ni pojasnil, v kakšnem pomenu besede se počuti slabo, kakšno škodo mu omejitev na prostore Centra za tujce povzroča in zakaj bi bila ta škoda težko popravljiva. Nadalje tožnik še navaja, da mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Iz slednje navedbe smiselno izhaja, da naj bi bila težko popravljiva škoda že zgolj zaradi omejitve gibanja same po sebi, zgolj to pa ne more biti razlog za izdajo začasne odredbe, saj če bi se izhajalo iz tega stališča, bi vsak prosilec, ki bi mu bilo gibanje omejeno, lahko z zahtevo za izdajo začasne odredbe uspel že zgolj z navajanjem, da mu je gibanje omejeno in da se tega za nazaj ne da popraviti. To pa po mnenju sodišča ne zadostuje za izdajo začasne odredbe. Ker sodišče ocenjuje, da škoda ni dovolj izkazana in konkretizirana ter ni podan pogoj njene težke popravljivosti, je zahtevo za izdaje začasne odredbe zavrnilo.