VSL sklep III Cp 2650/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom štelo za umaknjeno toženčevo pritožbo z dne 23. 9. 2013 zoper sklep istega sodišča z dne 26. 8. 2013.

2Toženec se je pravočasno pritožil brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov in brez opredeljenega pritožbenega predloga. Navaja, da je bila višina sodne takse napačno izračunana. Po 39. členu ZST-1 se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po predpisih in tarifi, ki so veljali do njegove uveljavitve. Poleg tega je sodišče v plačilnem nalogu uporabilo napačno osnovo oziroma neustrezno tarifno številko. Sicer pa je toženec dolgovano takso poravnal v predpisanem roku, zato niso izpolnjeni zakonski pogoji za domnevo o umiku pritožbe. Toženec še posebej poudarja, da je tožničina terjatev, ki je bila predmet postopka, zastarana, pogodba o naročniškem razmerju, iz katere izvira ta terjatev, pa je nična in zato izvršba ni dopustna.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep pravilno oprlo na domnevo iz tretjega odstavka 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem se šteje, da je pritožba umaknjena, če v odrejenem roku ni bila plačana predpisana sodna taksa zanjo. Iz spisa je razvidno, da je toženec namesto sodne takse v višini 33,00 EUR, ki mu jo je sodišče naložilo v plačilnem nalogu z dne 8. 1. 2014, plačal le 3,00 EUR. Toženec torej v resnici ni poravnal celotne dolgovane takse, kot trdi v pritožbi. Sodišče prve stopnje mu je pravilno pojasnilo, da se z delnim plačilom takse ni mogel izogniti nastopu navedene zakonske domneve.

5Zgrešena je tudi pritožbena trditev, da je bila taksa napačno izračunana. Sodišče prve stopnje je pri izdaji plačilnega naloga uporabilo ustrezno materialnopravno podlago, namreč zdaj veljavni Zakon o sodnih taksah (ZST-1), ki v tarifni številki 30010 za postopek o posebnih pritožbah, ki niso posebej taksirane in niso takse proste, kar velja tudi za pritožbo z dne 23. 9. 2013, predpisuje plačilo takse v višini 33,00 EUR. Navedeni zakon je začel veljati 1. oktobra 2008, medtem ko se je postopek v tej zadevi začel z izvršilnim predlogom, ki ga je tožnica vložila 2. 12. 2008. Tako ni podlage za plačilo takse po prejšnjih predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZST-1, za kar se zavzema pritožba.

6Preostale pritožbene trditve, s katerimi toženec izpodbija odločitev o glavni stvari, za ta postopek niso relevantne. Do vsebinskega odgovora nanje bi bil toženec upravičen le, če bi plačal predpisano takso za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 22. 5. 2012, pa tega ni storil.

7Po navedenem pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku na prvi stopnji tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, drugih pa toženec opredeljeno ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.