VSK sodba III Kp 5961/2013

Pritožbam obtoženih B.G., Ba.G., V.P. in R.T. ter njihovih zagovornikov se deloma ugodi ter izpodbijana sodba spremeni,
A)
glede obtoženega B.G. tako, da se ga iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP
- oprosti obtožbe, da je „kot stečajni upravitelj družbe H. d.o.o. - v stečaju, imenovan z odločbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. St 1 z dne 19.4.2005 pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri sklenitvi pogodbe o prodaji pravne osebe H. d.o.o. - v stečaju, pooblaščencu kupca R. d.o.o. dne 15.2.2008 prikazoval, da je sprožil vse ustrezne postopke s predlogi za realizacijo vpisov lastništva družbe H. d.o.o. na prodajanih nepremičninah skupaj s pravno osebo, da so vsa ta zemljišča „čista“ in zamolčal in s tem prikril, da so nepremičnine, vpisane v zemljiškoknjižni vložek št. x k.o. B., ki so bile ocenjene in prodane s pravno osebo kot njeno premoženje, na podlagi cenitve le-teh pa je bila določena tudi prodajna cena, dejansko javno dobro, v zvezi s čimer pa ni sprožil nobenega postopka za ukinitev tega statusa in ne poseduje listine, na podlagi katere bi bil status javnega dobra lahko ukinjen ter, da jih kupec z nakupom dejansko ne bo pridobil, zaradi česar je preslepil pooblaščenca družbe R. d.o.o., da je sklenil omenjeno kupoprodajno pogodbo za skupno ceno 4.169.000,00 EUR, ker pa je bila v ceni upoštevana tudi vrednost omenjenih nepremičnin v vrednosti 2.485.738,00 EUR, ki jih z nakupom ni pridobila, je družbi R. d.o.o. nastala škoda v znesku 2.485.738,00 EUR, za kolikor je bilo stečajni masi H. d.o.o. pridobljene premoženjske koristi, kar je velika premoženjska škoda oz. velika premoženjska korist;“
s čimer naj bi storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po 2. in 1. odstavku 234.a člena KZ, kot je to opisano v točki I/1 izreka sodbe;
- iz opisa nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po 3. in 5. odstavku 257. člena KZ-1 v točki I/2 iz izreka sodbe izpusti očitek v točki I/2a do podpičja (t.j. glede protipravne premoženjske koristi pridobljene družbi M. d.o.o.) in izpusti očitek v točki I/2d (glede izplačila nagrade kot stečajnemu upravitelju), in sicer, da je:
„družbi H. d.d. - v stečaju prizadejal škodo, družbi M. d.o.o. pa pridobil protipravno premoženjsko korist s tem, da je dne 4.11.2006 in 22.11.2006 kršil dolžnost iz 6. tč. 80. čl. ZPPSL, da mora poskrbeti za izterjavo terjatev stečajnega dolžnika tako, da je podal upniškemu odboru predlog, naj da soglasje k prodaji priznane terjatve za ceno 8 mio SIT družbi M. d.o.o., ki je bila priznana v postopku prisilne poravnave opr. št. St 2 Okrožnega sodišča v Kopru do družbe T. d.o.o. v znesku 16.225.887,43 SIT (t.j. 67.709,43 EUR), terjatev pa je bila zavarovana s hipoteko na nepremičninah T. d.o.o. parc. št. 1459/5 in 1570/11 k.o. K., pri tem pa lažnivo prikazoval, da so nepremičnine na prvem mestu obremenjene s hipoteko banke, ki je po glavnici višja od vrednosti nepremičnine, zaradi česar H. d.d. ob prodaji le-te ne bo poplačana, čeprav je vedel, da je vrednost teh nepremičnin nekajkrat višja od zavarovane terjatve in je na prvem mestu vknjižena zastavna pravica H. 1 d.o.o. v tolarski protivrednosti le 200.299.400,00 SIT (t.j. 835.834,59 EUR), s čimer je upniški odbor in stečajni senat zavedel, da sta mu verjela in dala soglasje oz. je bila dne 6.12.2006 izdana odredba za prodajo terjatve po ceni 8 mio SIT (t.j. 33.383,41 EUR) in, ker je bila terjatev dne 20.12.2006 za omenjeno ceno tudi prodana, M. d.o.o. pa v nadaljevanju v celoti poplačan, je družbi M. d.o.o. na škodo H. d.o.o. - v stečaju pridobil za najmanj 8.225.887,43 SIT (t.j. 34.326,02 EUR) protipravne premoženjske koristi;“
in da je :

“v obdobju od decembra 2006 do konca stečajnega postopka t.j. do dne 10.8.2010 stečajnemu senatu zamolčal, da je z odkupi terjatev stečajnih upnikov kot opisano pod tč. I/2b ter tč. II sodbe, postal upnik stečajnega dolžnika, da ga ta že takoj konec decembra 2006 ob nastopu prepovednega oz. izločitvenega razloga, navedenega v nadaljevanju ni razrešil z namenom, da bi si z opravljanjem funkcije stečajnega upravitelja pridobil tudi pravico do nagrade v zadevi, pač pa mu je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. St 3 z dne 15.5.2009 v K. določena nagrada za vodenje stečajnega postopka tudi zaradi zaslug pri povečanju stečajne mase, povišana za skupno 15 % na podlagi 1., 3. in 4. odst. 3. čl. in 5. čl. odredbe o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem v skupnem znesku 119.317,75 EUR, ki je bila tudi izplačana, kar vse je protipravna premoženjska korist“;

- ga pod točko I/2 spozna za krivega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po 3. in 5. odstavku 257. člena KZ-1,
- mu za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja pod točko I/2 izreka sodbe, na podlagi 5. odstavka 257. člena KZ-1 določi kazen 3 leta in 6 mesecev zapora in na podlagi 2. odstavka 45. člena in 47. člena KZ-1 določi stranska denarna kazen v višini 600 dnevnih zneskov, to je 20.115,00 Eur, ter nato ob upoštevanju določenih kazni zapora in denarne kazni za kaznivo dejanje pranja denarja pod točko III/1 in 2 izreka, na podlagi 2. in 4. točke 2. odstavka 53. člena KZ-1 izrečeta enotna kazen 6 let zapora ter enotna denarna kazen 1350 dnevnih zneskov, to je 45.258,74 Eur,
- v odločitvi o odvzemu premoženjske koristi tako, da se obtoženemu B.G. odvzame premoženjska korist v skupni višini 2.132.883,77 EUR,

B)
-glede obtoženih Ba.G. in V.P. tako, da se ju iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe, da sta:
„B.G., Ba.G. v imenu G. d.o.o. in V.P. v imenu S. d.o.o., skupaj s P.K. v imenu O. d.o.o. in K. in B. d.n.o., S.S., ki se je dogovorila v imenu družbe B. in v imenu družbe L. ter R.T. v imenu F. d.o.o., s premoženjem, za katerega so vedeli oz. bi Ba.G. in V.P. morala in mogla vedeti, da je pridobljeno s kaznivim dejanjem, pri čemer je bil B.G. njegov storilec, kot opisano pod točko I/1 in I/2b in c sodbe, P.K. in S.S. kot pomočnici pri kaznivem dejanju I/2b in c kot opisano pod točko II ter Ba.G. in V.P. pa z dejanji kot opisano pod točko II sodbe sta po predhodnem dogovoru sodelovala pri prenašanju zneskov „posojil“ v verigi računov družb kot opisano pod točko II/1 do 6 sodbe, čeprav G. d.o.o. in S. d.o.o. prejetih zneskov domnevnih posojil za svojo dejavnost nista potrebovala in sta jih prenakazovala na dogovorjen račun po navodilu B.G. in s tem prikrili stečajnega upravitelja B.G. kot novega upnika stečajnega postopka družbe H. d.o.o. - v stečaju, vračila teh „posojil „ pa bodo povrnjena z izkupičkom iz tako odkupljenih terjatev iz stečajne mase in torej s tem kot udeleženci pri njegovi storitvi razpolagali tako, da so s pranjem na način, ki tudi po 1. in 2. točki I. odstavka 2. člena Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma (ZPPDFT) pomeni pranje denarja prikrili njegov nezakoniti izvor s tem, da so v L. in K.: po predhodnem medsebojnem dogovoru, da bodo s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženje sprejeli in z njim razpolagali pri svoji gospodarski dejavnosti na način, ki pomeni prikrivanje prave narave njegovega gibanja in razpolaganja: 1. v času od začetka leta 2007 do 6.7.2010 B.G. in P.K. v imenu O. d.o.o. najprej prenesla terjatve, ki so bile pridobljene s kaznivim dejanjem pod tč. I/2 b in c v zv. s tč. II/6 a-v sodbe družbam B., L. in F.1 d.o.o., zaradi česar je na tej podlagi B.G. kot stečajni upravitelj H. d.o.o. - v stečaju iz unovčene stečajne mase, tem družbam nakazoval iz razdelitve stečajne mase zneske, kjer so jih S.S. v imenu B., družba L. ter R.T. v imenu F.1 d.o.o. skladno z dogovorom sprejeli in sicer: – dne 18.6.2007 znesek 15.785,97 EUR družbi B. v A., – v obdobju v več manjših zneskih dne 1.10.2007 na dva bančna računa skupno znesek 175.423,53 EUR družbi B. v A., – dne 22.1.2008 znesek 31.581,40 EUR družbi B. v A., po prejemu kupnine za nepremičnine iz kaznivega dejanja pod tč. I/1 pa tudi denar, ki je bil pridobljen s tam opisanim kaznivim dejanjem in sicer: – dne 14.5.2008 skupno 8 nakazil v skupni vrednosti 1.855.280,18 EUR na dva bančna računa družbi B. v A. – dne 23.12.2008 znesek 252.961,56 EUR družbi L. v A. – dne 6.7.2010 dve nakazili v skupni vrednosti 62.228,24 EUR družbi F.1 d.o.o. 2. delno poplačilo kupljenih terjatev iz tč. I/2b in c v zv. z II/6 a-v družbam v A. pa bosta O. d.o.o. in B.G. skladno z dogovorom prejela v več manjših, razdrobljenih zneskih od družbe B. po obratnem vrstnem redu nakazil preko bančnih računov družb, kot to izhaja iz tč. II/1-6 kot „plačilo računov“ oz. „vračilo posojila“, F.1 d.o.o. pa bo denar za to nakazal na enak način G. kot „vračilo gotovine“, zaradi česar so s premoženjem iz tč. III/1, 1-6. alineja razpolagali skladno z dogovorom in sicer: a) P.K. prejeti denar naveden pod tč. III/1, 1-4 alineje te sodbe na računu B. v A. uporabila tako, da ga je posredovala iz prejetih sredstev v obdobju od 12.10.2007 do 6.3.2008 kot „plačilo računov“ v več manjših zneskih in v skupnem znesku 320.014,18 EUR na račun družbe O. d.o.o., s preostankom denarja pa v dogovoru z B.G. razpolagala tako, da ga je porabila za prenakazila v zvezi s poslovanjem družbe, b) P.K. je zneske od B. pod prejšnjo točko sprejela na bančnem računu O. d.o.o. in jih nato kot „vračilo KK“, „vračilo posojila“ s štirimi nakazili v obdobju od 18.10.2007 do 6.3.2008 v L. v skupnem znesku 317.037,31 EUR prenakazala na bančni račun K. in B. d.n.o., od tam dalje pa še v znesku 16.350,00 EUR na bančni račun S.S., s štirimi nakazili v skupni višini 300.692,64 EUR pa na bančni račun družbe S. d.o.o., c) kjer jih je V.P. v imenu te družbe sprejel in jih v obdobju od 19.10.2007 do 20.3.2008 v L. s petimi nakazili v skupnem znesku 299.625,44 EUR prenakazal kot „vračilo KK“, „vračilo posojila“ na bančni račun družbe G. d.o.o., d) kjer jih je Ba.G. sprejela in jih v imenu družbe v obdobju od 3.7.2007 do 20.3.2008 s petimi nakazili v skupnem znesku 300.375,90 EUR prenakazala kot „vračilo posojila“ na bančni račun B.G.; e) R.T. v imenu F. d.o.o. sprejel denar iz razdelitve stečajne mase družbe H. d.o.o. - v stečaju pod tč. III/1, 6. alineja te sodbe in ga s petimi nakazili v dneh 7.7., 8.7., 13.7. in 24.8.2010 v skupnem znesku 56.231,66 EUR prenakazal na osebni račun B.G. kot „vračilo gotovine“ in „plačila računov“, kjer si ga je ta prilastil, preostanek v znesku 5.996,58 EUR pa je F.1 d.o.o. porabila za plačila pri poslovanju družbe in je vedel, da je bil denar pridobljen s kaznivim dejanjem, ker do razdelitve iz omenjene stečajne mase F.1 d.o.o. ni bil upravičen, ker ni bil stečajni upnik, pa zneskov kljub temu ni vrnil; f) po že navedenem predhodnem dogovoru s S.S. je bil denar naveden pod tč. III/1, 5. alineja te sodbe sprejet na računu L.T., da ga je ta uporabil pri svoji gospodarski dejavnosti, za plačila pri poslovanju družbe, s čimer so oprali skupno za najmanj 2.386.079,11 EUR pridobljenega premoženja oz. denarja velike vrednosti iz kaznivega dejanja in na opisan način prikrili njegov izvor.“,
s čimer naj bi obtožena Ba.G. in obtoženi V.P. storila kaznivo dejanje pranja denarja po 1., 3. in 5. odstavku 245. člena KZ-1, kot je opisano v točki III/1 in 2 izreka sodbe;
C)
- glede obtoženega R.T. tako, da se mu izrečena zaporna kazen zniža na eno leto zapora.

V preostalem se pritožbe obtoženega B.G. in njegovih zagovornikov ter pritožbe obtoženega R.T. in njegovega zagovornika zavrnejo, v celoti pa zavrne pritožba višje državne tožilke ter v nespremenjenih a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki in nagrada zagovornikov, kolikor se nanašajo na obtožena Ba.G. in V.P., obremenjujejo proračun.

Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za krive, obtoženega B.G. pod točko A I/1 izreka kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234.a člena KZ, za katero mu je na podlagi drugega odstavka 234.a člena KZ določilo kazen štiri leta zapora, pod točko A I/2 izreka nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po tretjem in petem odstavku 257. člena KZ-1, za katero mu je na podlagi petega odstavka 257. člena KZ-1 določilo kazen štiri leta zapora in na podlagi drugega odstavka 45. člena ter 47. člena KZ-1 stransko denarno kazen v višini 800 dnevnih zneskov, to je 26.820,00 EUR, pod točko A III/1 in 2 izreka kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1 za katero mu je na podlagi tretjega odstavka 245. člena KZ-1 določilo kazen tri leta zapora in denarno kazen v višini 800 dnevnih zneskov, to je 26.820,00 EUR, nakar mu je na podlagi 2. in 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen deset let zapora in enotno denarno kazen v višini 1.491 dnevnih zneskov, to je 49.985, 77 EUR. Na podlagi 71. člena KZ-1 je obtožencu izreklo varnostni ukrep prepovedi opravljanja dolžnosti stečajnega upravitelja za dobo petih let, šteto od pravnomočnosti sodbe dalje, pri čemer se čas prestan v zaporu ne všteva v čas trajanja tega ukrepa. Obtoženo Ba.G. je pod točko A III/1 in 2 izreka spoznalo za krivo kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, tretjem in petem odstavku 245. člena KZ-1 ter ji na podlagi petega odstavka 245. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto zapora, obtoženega V.P. je za dejanje opisano pod točko A III/1 in 2 izreka spoznalo za krivega kaznivega dejanja pranja denarja po prvem tretjem in petem odstavku 245. člena KZ-1 in mu izreklo na podlagi petega odstavka 245. člena KZ-1 kazen eno leto zapora. Obtoženega R.T. je za dejanje opisano v točki A III/1 in 2 izreka spoznalo za krivega kaznivega dejanja pranja denarja po prvem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1 ter mu na podlagi tretjega odstavka 245. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter denarno kazen v višini 300 dnevnih zneskov, to je v znesku 10.057,00 EUR. Na podlagi četrtega odstavka 47. člena KZ-1 morata obtožena B.G. in R.T. izrečeni denarni kazni plačati v roku enega meseca po pravnomočnosti sodbe. Če se ne bo dalo denarne kazni niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se obtoženemu B.G. v izrečeno zaporno kazen všteje čas, ki ga je prebil v priporu od 13.2.2013 od 6.20 ure dalje. Na podlagi 74., 75. in 77. člena KZ-1 v zvezi s 503. členom ZKP je obtoženemu B.G. odvzelo premoženjsko korist v skupni višini 2.252.201,52 EUR, kar ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi in sicer tako, da se mu na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1 vzame premoženje, ki je zavarovano z odredbama za začasno zavarovanje odvzema premoženjske koristi in sicer vozila s ključi, ki so njegova last z registrsko številko L.-D. znamke M., številka šasije 1, registrske številke L.-R. znamke M., številka šasije 2 in registrske številke L.-H. znamke M., številka šasije 3 ter na podlagi četrtega odstavka 75. in 77. člena KZ-1 odvzame naslednje premoženje: družbi F. d.o.o., se vzamejo vse nepremičnine s številko parcele 460/22 in 460/73, vpisane v vložni številki y k.o. S., vpisane v zemljiški knjigi pri Občinskem sodišču v Bujah, Republika Hrvaška, M.B. se vzame terjatev v višini 9.967.300 HRK z dogovorjenimi obrestmi in za zavarovanje te terjatve ustanovljena zastavna pravica, na parceli številka 460/22, številka vložka y k.o. S., s pogodbo z dne 4.7.2013, ki se po pravnomočnosti sodbe izvrši iz zemljiške knjige. M.B. številka osebne izkaznice in F.G. se vzame osnovni kapitalski delež v skupni višini 860.200 HRK, ki ga imata v družbi F. d.o.o., v presežku pa se premoženjska korist v delu, v katerem ne bo poplačana s prodajo odvzetega premoženja na podlagi drugega odstavka 75. člena KZ-1 naloži v plačilo obtoženemu B.G., ki jo je dolžan plačati v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo. Obtoženim B.G., Ba.G., V.P. in R.T. je sodišče prve stopnje naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar vse bo naknadno odmerjeno s posebnim sklepom. Pod točko B sodbe je sodišče prve stopnje obtožena Ba.G. in V.P. iz razlogov po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi pod točko II/b obtožbe storila vsak kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja po tretjem in petem odstavku 257. člena KZ-1 ter odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki in nagrada zagovornikov, proračun.

Zoper sodbo so pritožbe vložili višja državna tožilka B.M.R. za Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije, obtoženi B.G. sam in njegova zagovornika, obtožena Ba.G. sama in njen zagovornik, obtoženi V.P. in njegov zagovornik ter obtoženi R.T. sam in njegov zagovornik, poleg tega so pritožbe vložili še M.B., F.G. ter pravna oseba F. d.o.o., ki jim je z izpodbijano sodbo odvzeto premoženje.

Višja državna tožilka vlaga pritožbo iz razlogov po 2., 3. in 4. točki 370. člena ZKP – to je kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji ter odvzemu premoženjske koristi. Pritožbo vlaga zoper oprostilni del sodbe iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da sta obtožena Ba.G. in V.P. izpolnila vse znake kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja. Meni, da je zato, ker se obtoženima Ba.G. in V.P. pod točko A/II očita, da sta skupaj s P.K. in S.S. pomagala pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja pod 257. členu KZ-1, v B točki izreka pa jima je bila izrečena oprostilna sodba, sodba sama s seboj v nasprotju, očita torej bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tožilka se tudi ne strinja s pravno kvalifikacijo glede kaznivega dejanja pranja denarja pri obtoženih Ba.G. in V.P.. Meni, da sta kaznivo dejanje storila najmanj z eventualnim naklepom. Tožilka se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje v zvezi z očitkom obtoženemu B.G. pod točko I/2e obtožbe in uveljavlja pritožbeni razlog iz 2. točke 370. člena ZKP. Ne strinja se s stališčem sodišča, da v opisu tega kaznivega dejanja manjka zakonski znak pridobitve protipravne premoženjske koristi. Tožilka se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede izrečene kazni obtoženima Ba.G. in V.P., prav tako se ne strinja z odločitvijo sodišča glede odvzema premoženja. Meni, da bi moralo družbi F.1 d.o.o. odvzeti tudi nepremičnine v k.o. V.. Predlaga, da Višje sodišče v Kopru pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega B.G. spozna za krivega tudi za kaznivo dejanje pod točko I/2e obtožbe, obtoženo Ba.G. in obtoženega V.P. tudi za kazniva dejanja, za katera jima je bila izrečena oprostilna sodba ter zanju ugotovi strožjo pravno kvalifikacijo storjenega kaznivega dejanja pranja denarja, vsem trem obtožencem pa izreče višje zaporne kazni in izreče tudi odvzem navedenega premoženja v lasti F.1 d.o.o. z izbrisom zemljiškoknjižnega dolga vpisanega dne 18.4.2012 iz zemljiške knjige.

Obtoženi B.G. vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi kršitve pravic in svoboščin iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in sicer po členu 3 (prepoved mučenja), saj je odreditev pripora na podlagi odločb, ki temeljijo na zlorabi prava ravnanje, ki pomeni ponižujoče ravnanje s pritožnikom in kršitve pravice do poštenega sojenja po členu 6 EKČP, saj zloraba prava, zanikanje obstoja razbremenilnih dokazov in sojenje v nerazumnem roku pomenijo navedene kršitve, kršitve ustavnih načelnih kršitev človekovih pravic in svoboščin iz Ustave Republike Slovenije in sicer 2. člena (kršitev načela, da je Slovenija pravna država), člena 14 (enakost pred zakonom), člena 19 (varstvo osebne svobode), člena 20 (odreditev in trajanje pripora), člena 21 (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva), člena 22 (enako varstvo pravic), člena 23 (pravica do svobodnega varstva), člena 27 (domneva nedolžnosti), člena 28 (načelo zakonitosti v kazenskem postopku), člena 29 (pravna jamstva v kazenskem postopku), 1. točke prvega odstavka 370. člena ZKP zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP zaradi kršitve kazenskega zakona, po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi, o stroških postopka in o premoženjskopravnih zahtevkih). Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi v celoti in ga oprosti obtožbe. Zagovornika obtoženega B.G., odvetnika mag. M.J.N. in mag. E.Z. izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki 370. člena ZKP ter predlagata, da Višje sodišče v Kopru izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo obravnavanje pred spremenjen senat.

Obtožena Ba.G. vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji in stroških postopka. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se jo oprosti vseh obtožb po vloženi obtožnici. Zagovornik obtožene Ba.G. vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 373. členom ZKP, podrejeno kršitve kazenskega zakona iz razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, podrejeno zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, podrejeno in smiselno na podlagi določbe 386. člena ZKP tudi v odločbi o kazni (374. člen ZKP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v prvi vrsti na podlagi določbe prvega odstavka 394. člena, v zvezi s petim odstavkom 392. člena ZKP, ob pravilni oceni ugotovljenih odločilnih dejstev, podrejeno, ob ugotovitvi, da dejanje, za katero se obtoženka preganja, ni kaznivo dejanje, napadeno sodbo v obsodilnem delu pod točko A/III spremeni tako, da Ba.G. po 3. točki podrejeno po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe za kaznivo dejanje pranja denarja po petem v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 245. člena KZ-1, podrejeno, da na podlagi določbe prvega odstavka 392. člena ZKP v tem delu napadeno sodbo razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred popolnoma spremenjen senat.

Obtoženi V.P. sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji ter Višjemu sodišču v Kopru predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in ga v celoti oprosti obtožbe. Poziva tudi, da ga višje sodišče povabi na sejo senata. Zagovornik obtoženega dr. B.K.M. pritožbo zoper izpodbijano sodbo vlaga zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji ter Višjemu sodišču v Kopru predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni in obtoženca v celoti oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da obtožencu izreče sankcijo opominjevalne narave (pogojno obsodbo). Tudi on predlaga, da ju z obtožencem sodišče povabi na sejo senata.

Zagovornik obtoženega R.T. sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz razlogov po 1., 2, 3. in 4. točki 370. člena ZKP. Predlaga, da Višje sodišče v Kopru izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na obtoženega R.T. spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na obtoženega razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo obravnavanje pred spremenjen senat. Pritožbo je vložil tudi obtoženi R.T. sam, kot navaja, iz pritožbenenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in ga oprosti obtožbe, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje pred popolnoma spremenjeni senat.

M.B. in F.G. sta pritožbo vložila najprej dne 16.7.2014 v svojem imenu in tudi kot zastopnika družbe F. d.o.o. in sicer v delu, v katerem se družbi F. d.o.o. odvzame premoženje in sicer nepremičnine s parcelno št. 460/22 in 460/73 vpisane v vložni številki y k.o. S.. Poleg tega se pritožujeta zoper odločitev s katero se M.B. odvzame premoženje – terjatev v znesku 3.967.300 HRK z obrestmi in zavarovanje te terjatve ustanovljene z zastavno pravico s pogodbo z dne 4.7.2013 ter obema , to je M.B. in F.G., osnovni kapitalski delež v družbi F. d.o.o. S.. Pritožbo vlagata zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi ter kršitve z ustavo zajamčene pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije. Predlagata, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se v celoti razveljavi izrečeni ukrep odvzema in postopek ustavi.

Kot samostojno pritožbo za družbo F. d.o.o. sta kot zakonita zastopnika družbe zoper odločitev s katero je sodišče prve stopnje odvzelo premoženje družbi F. d.o.o. pritožbo vložila M.B. in F.G. Tudi 4.8.2014 (po vročitvi sodbe na naslovu družbe v R Hrvaški), iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi ter kršitve z ustavo zajamčene pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije. Predlagata, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se v celoti razveljavi izrečeni ukrep odvzema in postopek ustavi.

Na pritožbo, ki jo je vložila za Specializiran oddelek državnega tožilstva RS višja državna tožilka B.M.R. so podali odgovor obtoženi B.G., obtožena Ba.G. in njen zagovornik, zagovornik obtoženega V.P. in obtoženi sam ter kot zastopnik pravne osebe F.1 d.o.o. obtoženi R.T.. Obtoženi B.G. meni, da so vse pritožbene navedbe višje državne tožilke neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe v celoti, enako predlagata, da višje sodišče kot neutemeljeno zavrne pritožbo višje državne tožilke zagovornik obtožene Ba.G. in Ba.G. sama. Enak predlog – zavrnitev pritožbe višje državne tožilke dajeta zagovornik obtoženega V.P. in tudi sam obtoženi. Kot zastopnik družbe F.1 d.o.o. tudi obtoženi R.T. predlaga, da se pritožba višje državne tožilke zavrne kot neutemeljena.

Pritožbe obtoženih B.G., Ba.G., V.P. in R.T. ter njihovih zagovornikov so deloma utemeljene, pritožba višje državne tožilke pa ni utemeljena.

Obramba obtoženega B.G. uveljavlja absolutno bistveno kršitev kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodnika J.G.. Sodnik je na predobravnavnih narokih za obtoženi S.S. in P.K. Dne 12.11.2013 sprejel njuno priznanje krivde za pomoč obtoženemu B.G. pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in storitev kaznivega dejanja pranja denarja. Predsednik senata je, ko je sprejel priznanje krivde soobtoženih S.S. in P.K., moral izhajati iz predpostavke, da je obtoženi B.G. kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja storil, in sicer povsem arbitrarno, ne da bi izvedel en sam dokaz v okviru dokaznega postopka zoper obtoženega B.G. in ne da bi mogel (glede na obširno dokazno gradivo) vnaprej oceniti, da je dejanje dejansko storil. Obramba izpostavlja, da preizkus sklenjenega sporazuma o priznanju krivde s strani sodnika, kot ga nalagajo določbe ZKP, od sodnika ne terja zgolj preizkusa formalnih pogojev za sklenitev sporazuma (450.a do 450.c člena ZKP), ampak vsebinski preizkus (2. točka drugega odstavka 450. člena ZKP), to je zlasti, da je priznanje podprto z drugimi dokazi v spisu (3. točka prvega odstavka 285.c člena ZKP). Če gre za pomočnika, ki priznava krivdo, pa to, v smislu pravila o akcesornosti udeležbe pomeni, da mora sodnik presoditi zlasti tudi, ali je soobtoženi storilec, ki krivde ni priznal, niti o obstoju njegovega dejanja in krivde še ni bil izveden dokazni postopek, očitano kaznivo dejanje dejansko storil, saj sicer sploh ne more presoditi o kazenski odgovornosti pomočnika pri očitanem kaznivem dejanju. V položaju, ko kaznivo dejanje priznava pomočnik, ne pa tudi storilec, ne gre zgolj za to, da bi sodnik preveril, ali je priznanje obtoženega pomočnika podprto z drugimi dokazi v spisu, ampak mora nujno izhajati iz predpostavke (katera pa je tedaj še povsem arbitrarna), da je storilec dejanje tudi res storil, torej mora izhaja iz domneve krivde. V takšni situaciji ne gre zgolj za okoliščine, ki vzbujajo dvom v pristranskost sodnika in izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP, ampak dejansko za razlog, zaradi katerega je sodnik, ki sprejme priznanje pomočnikov, ne da bi predhodno izvedel dokazni postopek glede glavnega storilca, ki storitev kaznivega dejanja zanika, absolutno nesposoben za sojenje (iudex incapax). To smiselno izhaja iz določbe 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP, ki obravnava vsebinsko povsem enako pravno situacijo, le da v obratni smeri. Po določbi 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP je namreč za sojenje absolutno nesposoben sodnik, ki je izdal sklep, da se priznanje obdolženca zavrne, oziroma sklep, da se sporazum o priznanju krivde zavrne. Kot izhaja iz utemeljitve sprememb ZKP-K, kot jih je v zakonodajni postopek vložil predlagatelj, to je Vlada Republike Slovenije oziroma Ministrstvo za pravosodje, je predlagatelj navedeno dopolnitev izločitvenih razlogov utemeljeval z navedbo, da gre za primere oziroma situacije, v katerih si je sodnik o zadevi v naprej ustvaril določeno mnenje in zato ne more biti nepristranski. Če pa je po oceni zakonodajalca, ki je takšno spremembo z novelo ZKP-K tudi uveljavil, torej ex lege pristranski sodnik, ki zavrne priznanje krivde oziroma zavrne sporazum o priznanju krivde obtoženca, potem je na dlani, tako pritožba, da je nedvomno pristranski tudi sodnik, ki sprejme priznanje krivde pomočnika, saj je jasno, da si je v takšnem primeru sodnik „v naprej ustvaril mnenje“, da je tisti obtoženec, ki naj bi bil storilec kaznivega dejanja, dejanje res storil. Po mnenju obrambe je zato jasno, da o obtožbi zoper glavnega storilca ne more odločati sodnik, ki je sprejel priznanje krivde pomočnikov, še preden se je sploh začel dokazni postopek zoper glavnega storilca, saj se tak sodnik očitno nagiba k izreku obsodilne sodbe za storilca, sicer ne bi mogel sprejeti priznanja krivde pomočnikov, katerih udeležba je zgolj akcesorna. Enak ugovor glede pristranskosti predsednika senata obramba uveljavlja tudi v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi česar je bila obtožencu kršena tudi njegova pravica do nepristranskega sojenja po 23. členu Ustave Republike Slovenije.

Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem zagovornikov, smiselno enako stališče pa izhaja tudi iz pritožbe obtoženca, ne strinja. Ne more biti utemeljen razlog za izločitev sodnika, ki je v pripravah na glavno obravnavo na predobravnavnem naroku ravnal v skladu z določbami ZKP in sprejel priznanje dveh soobtoženk (S.S. in P.K.), četudi se jima očita pomoč pri storitvi kaznivega dejanja, katerega je obtožen B.G.. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 14015/2013 z dne 6.11.2014 (točka 12 obrazložitve), bi bil sprejem stališča, da bi tudi sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobtoženih pomenil razlog za njegovo izločitev, v nasprotju z namenom izvedbe tega naroka, ki je v pospešitvi postopka in racionalizaciji nadaljnjih procesnih dejanj. In kot je še navedlo, „... se sodnik, enako kot kadar je dano priznanje katerega od soobtoženih na glavni obravnavi, o dokazanosti kaznivega dejanja, o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obtoženca posebej in pri tem tehta morebiti dano priznanje (ne glede na to ali je bilo dano na predobravnavnem naroku ali šele na glavni obravnavi) tudi v luči ostalih izvedenih dokazov.“

Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 36893/2010-423 z dne 13.3.2014 (točka 12 obrazložitve), institut priznanja krivde dopušča izjemo od splošnega načela kazenskega postopka, po katerem je mogoče obsodilno sodbo izreči le, če se resničnost očitanih dejstev, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja potrdi v kontradiktornem postopku na glavni obravnavi. Obdolženčevo priznanje krivde ne izključuje dolžne presoje sodišča glede ugotavljanja obstoja pravno relevantnih dejstev in ne vpliva na sodnikovo materialno pravno presojo dejanja: to je presojo ali (priznana) objektivna in subjektivna dejstva predstavljajo vse zakonske znake določenega kaznivega dejanja (izpolnjenost biti inkriminacije) ter ali je obdolžencu to dejanje moč očitati (krivda).

Nikakršnega dvoma ni, da mora biti sodnik preden se odloči, ali bo na predobravnavnem naroku sprejel priznanje krivde posameznega obtoženca, seznanjen z vsebino vseh dokazov, saj sicer glede na določbo 3. točke prvega odstavka 285. člena ZKP priznanja obtoženca, čeprav bi bilo le to sicer „jasno in popolno“, ne more sprejeti, če le to ni podprto tudi z drugimi dokazi v spisu. Čeprav se je moral sodnik pred predobravnavnim narokom seznaniti z vsebino spisa in dokazi, in si torej tudi na podlagi sprejetega priznanja krivde posameznega obtoženca o zadevi ustvaril mnenje, pa to ne pomeni, da mu ni treba dokazne ocene glede ostalih obtožencev, ki krivde ne priznajo, sprejeti v skladu s 355. členom ZKP, torej, da lahko sodbo opre zgolj na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi in sicer potem, ko je vestno pretehtal vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje sprejel sklep o dokazanosti oziroma nedokazanosti dejstev, in to, kot je bilo že povedano, za vsakega obtoženca posebej. Zato dejstvo, da je sodnik sprejel priznanje krivde glede dveh obtoženk, samo po sebi ne more privesti do zaključka, da iz tega razloga sodnik ne more biti nepristranski glede ostalih obtožencev in da torej nadaljnji kontradiktorni postopek z izvedbo dokazov na glavni obravnavi ne more privesti do drugačnega spoznanja o krivdi obtožencev, ki krivde na predobravnavnem naroku niso priznali.

Glede kaznivega dejanja pod točko A I/1 izreka sodbe:

Obramba glede kaznivega dejanja poslovne goljufije opisanega v točki A I/1 izreka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, glede na to, da je prvostopno sodišče obtoženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po 234.a členu KZ, z obtožnico Specializiranega državnega tožilstva (v nadaljevanju: SDT) pa se obtožencu očita storitev kaznivega dejanja poslovne goljufije po 228. členu KZ-1. Takšne svoje odločitve oziroma spremembe pravne kvalifikacije glede na očitek v obtožnici prvostopenjsko sodišče v sodbi ni obrazložilo.

Očitek, da sodišče prve stopnje svoje odločitve o spremembi pravne opredelitve obtoženemu B.G. očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije ni obrazložilo, je utemeljen. Sodišče glede na določbo drugega odstavka 354. člena ZKP ni vezano na predlog tožilca glede pravne presoje dejanja, vendar mora drugačno odločitev obrazložiti. Tega sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo, pač pa je ostalo pri utemeljevanju kaznivega dejanja poslovne goljufije, kot ga opredeljuje 234.a člen KZ. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem obrambe obtoženega B.G., da je v tem primeru sodišče prve stopnje v škodo obtoženca kršilo določbo kazenskega zakonika, ki v primeru kasnejše spremembe zakona napotuje na uporabo zakona, ki je za storilca milejši (3. člen KZ oz. 7. člen KZ-1). Glede opisa kaznivega dejanja in predpisane kazni med kaznivim dejanjem po 234.a členu KZ, ki je veljal do 30.10.2008 in 228. členom KZ-1, ki je stopil v veljavo s 1.11.2008, ni pomembnih razlik. Ker pa je mogoče to kaznivo dejanje storiti samo pri opravljanju gospodarske dejavnosti, je treba upoštevati tudi določbe splošnega dela Kazenskega zakonika (KZ), ki v petem odstavku 126. člena opredeljuje pojem gospodarske dejavnosti. Ta določa, da se za gospodarsko dejavnost po tem zakoniku štejejo „ proizvodnja in promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno in drugo finančno poslovanje“, medtem ko kazenski zakonik (KZ-1), ki je stopil v veljavo 1.11.2008 v svojem pojasnjevalnem 99. členu pojma gospodarske dejavnosti ni posebej opredeljeval. Kot pravilno opozarja obramba, so bile pojasnjevalne določbe v zvezi s tem, kaj se šteje za gospodarsko dejavnost dodane šele z novelo KZ-1B, ki je stopila v veljavo 12.5.2012. V vmesnem času je bilo pojem gospodarske dejavnosti treba razumeti v smislu tedaj veljavnih določb Zakona o gospodarskih družbah, ki pa je v določbi drugega odstavka 3. člena kot gospodarsko dejavnost opredeljeval pridobitno dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobitve dobička. Zato po presoji pritožbenega sodišča formalne sklenitve pogodbe o prodaji pravne osebe, ki jo je obtoženi B.G. kot stečajni upravitelj sklenil na podlagi odredbe sodišča, ni mogoče šteti kot opravljanje pridobitne dejavnosti na trgu zaradi pridobitve dobička. Strinjati se je zato treba s stališčem zagovornikov obtoženega, da je s tem sodišče prve stopnje v škodo obtoženca uporabilo strožji zakon, kar poleg kršitve materialnega zakona predstavlja tudi kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave).

Pritrditi je treba tudi stališču zagovornikov obtoženca, da si sodišče prve stopnje napačno tolmači določbo 146. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL). Dejansko je bil obtoženi B.G. pri sklenitvi pogodbe o prodaji pravne osebe H. d.o.o. - v stečaju izpolnitveni pomočnik sodišča (stečajnega senata). Gre za ravnanje stečajnega upravitelja kot organa stečajnega postopka in ne kot organa upravljanja oziroma zakonitega zastopnika pravne osebe (1). Da takšen očitek v obtožbi, ki ga je v izrek sodbe povzelo sodišče prve stopnje, ni pravilen, je jasno tudi iz obtožencu očitanega kaznivega dejanja, opisanega v točki A I/2a, kjer se mu očita kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja, v obeh primerih gre za prodajo, v prvem primeru pravne osebe kot celote, v drugem pa terjatve. Nikakršnega dvoma ni, da je v obeh primerih obtoženi kot stečajni upravitelj ravnal kot organ stečajnega postopka in ne kot organ upravljanja pravne osebe v stečaju.

Ne glede na vse navedeno pa pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da tudi ni dokazano, da je obtoženi B.G. kot stečajni upravitelj pooblaščencu kupca pravne osebe v stečaju R. d.o.o. dne 15.2.2008 v K. prikazoval, da je sprožil vse ustrezne postopke s predlogi za realizacijo vpisov lastništva družbe H. d.o.o. na prodajanih nepremičninah skupaj s pravno osebo. Dokazni postopek, ki ga je izvedlo sodišče prve stopnje, namreč ni postregel s prav nobenim dokazom, da bi obtoženi v tej smeri pooblaščencu kupca karkoli prikazoval. Nobenega dokaza namreč ni, da bi obtoženca pooblaščenec kupca, odvetnik S. spraševal za kakršnokoli listino na podlagi katere bi bilo „javno dobro“ ukinjeno, predvsem pa ga ni spraševal o kakršnihkoli postopkih glede realizacije vpisov lastništva na nepremičninah, ki so bile prodajane kot premoženje pravne osebe in vpisane v zemljiškoknjižni vložek x k.o. B.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer ni dvoma, da je obtoženi najmanj od prejema odločbe Okrajnega sodišča v Kopru Dn št. 1 z dne 23. maja 2007 vedel, da nepremičnine vpisane v zemljiškoknjižni vložek številka x k.o. B. ne spadajo v premoženje pravne osebe H. d.o.o. v stečaju. Obtoženi dokazuje, da pri spornih nepremičninah v zemljiški knjigi javno dobro ni bilo vknjiženo. Vendar to, glede na vrsto vknjižbe v zemljiški knjigi, ni pomembno. V zemljiški knjigi je bila namreč za nepremičnine v zemljiškoknjižnem vložku x k.o. B. vknjižena lastninska pravica kot družbena lastnina v splošni rabi in upravi H. d.o.o., kar pomeni, da je imela pravna oseba zgolj upravljalska upravičenja (in ne pravice uporabe na podlagi katere bi po zakonu – ZLNDL ali katerem drugem- postale lastnina pravne osebe). Sicer pa je splošno znano, da je bila pravna oseba ustanovljena in imela koncesijo Ministrstva za okolje in prostor za upravljanje z vodotoki in morjem ter za pobiranje odpadkov z ladij v koprskem pristanišču. Nikakršnega dvoma torej ni, da so navedene nepremičnine predstavljale dobrine v splošni rabi za katere se je tako v teoriji kot v praksi uporabljal izraz „javno dobro“ (2), čeprav kot takšne v zemljiški knjigi niso bile vknjižene . Glede na to, da obtoženi tudi ne trdi, da bi bile v postopku lastninskega preoblikovanja nepremičnine vknjižene v zemljiškoknjižnem vložku št. x k.o. B. vključene v otvoritveno bilanco torej vodene kot osnovna sredstva pravne osebe (3), mu je bilo vseskozi tudi jasno, da so po lastninjenju lahko postale le last države ali lokalne skupnosti. Ker pa je bilo dejstvo, da je imela pravna oseba na navedenih nepremičninah zgolj upravljalska upravičenja razvidno iz zemljiške knjige, sta se lahko tako predstavnik kupca kot stečajni senat o tem neposredno seznanila. Zato obtoženec ni mogel nikogar zavajati, kot se mu očita, z zamolčanjem in s tem prikritjem, da so nepremičnine vpisane v zemljiškoknjižni vložek št. x k.o. B. dejansko javno dobro. Posledično pa mu tudi ni mogoče očitati, da ni sprožil nobenega postopka za ukinitev tega statusa in ne, da bi komurkoli prikazoval, da poseduje listine, na podlagi katerih bi bil status javnega dobra lahko ukinjen, niti, da jih kupec z nakupom dejansko ne bo pridobil. Ni nepomembno, na kar opozarja tudi obramba obtoženega, da v obravnavanem primeru predmet javne dražbe in posledično sklenjene prodajne pogodbe ni bila prodaja oziroma nakup posameznega premoženja stečajnega dolžnika (zlasti tudi ne nepremičnin), temveč nakup pravne osebe kot take, kar pomeni, da je kupec z nakupom pridobil originarno lastninsko pravico nad stečajnim dolžnikom kot pravno osebo oziroma njegovo pravno organizacijsko obliko, ne pa na posameznem premičnem ali nepremičnem premoženju stečajnega dolžnika. Glede na to, da se je kupec stečajnega dolžnika kot pravne osebe kot lastnik vpisal tudi v sodni register gospodarskih družb, to pomeni, da so bile obveznosti po sklenjeni prodajni pogodbi v celoti izpolnjene.

Obtoženec s pritožbi priloženimi listinami dokazuje, da je bila družba H. d.o.o. dejanski lastnik nepremičnin vknjiženih v zemljiškoknjižnem vložku št. x k.o. B.. Vendar je iz primera prodaje zemljišča, ki je bilo vknjiženo v istem zemljiškoknjižnem vložku (med prilogami 1) razvidno, da je bila potrebna odobritev prodaje s strani Sklada stavbnih zemljišč, še posebej pa stališče obtoženca ovrže prav tako priložena listina – sklep Občinskega sveta Mestne občine K. (med prilogami 2) o ukinitvi javnega dobra na treh parcelah v vl. št. x k.o. B. z dne 7.5.1998, s katerim se ukinja značaj javnega dobra na navedenih nepremičninah in te postanejo last H.. Prav navedeni sklep povsem jasno kaže, da obtoženec ni imel podlage za trditev o neobstoju javnega dobra kot tudi za zatrjevanje lastninske pravice pri nepremičninah, glede katerih takšnega sklepa ni imel.

Kljub temu pritožbeno sodišče ugotavlja, da obtoženemu B.G. kaznivo dejanje poslovne goljufije, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe v točki A I/1 ni dokazano in ga je zato v tem delu oprostilo obtožbe. Ne zaradi ravnanja obtoženca v zvezi s prodajo pravne osebe, pač pa zaradi tega, ker ni dokazano, da bi obtoženec dejanje storil pri opravljanju gospodarske dejavnosti niti da bi predstavniku kupca prikazoval, da je sprožil vse ustrezne postopke s predlogi za realizacijo vpisov lastništva družbe H. d.o.o. na prodajanih nepremičninah skupaj s pravno osebo. Obtoženi namreč ni mogel zavesti ne stečajnega senata ne zastopnika kupca o pravnih vprašanjih glede statusa nepremičnin vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku x k.o. B.

Glede kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja pod točko A I/2 izreka.

Obramba obtoženega B.G. v pritožbi izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi imel obtoženi status uradne osebe. Pri tem se sklicuje na opredelitev pojma uradne osebe v 4. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1, ki določa, da je uradna oseba po tem zakoniku lahko tudi „druga oseba, ki opravlja določene uradne dolžnosti na podlagi pooblastil, katera ji daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi ali na podlagi zakona sklenjena pogodba o arbitraži“. S tem v zvezi se pritožba sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 146/98 z dne 29.8.2002 in I Ips 197/2006. Zagovornika poudarjata, da položaja uradne osebe stečajnemu upravitelju ne pripisuje noben pozitivni predpis, zlasti mu ga ne pripisuje stečajna zakonodaja, ne zdajšnja, ne tista, ki je veljala v času storitve kaznivega dejanja, to je tedaj veljavni ZPPSL, na katero se sklicuje prvostopno sodišče. Prav tako po mnenju obrambe ne daje podlage za sklepanje, da je stečajni upravitelj uradna oseba, sodba Vrhovnega sodišča I Ips 9993/2009 na katero se v obrazložitvi sklicuje tudi sodišče prve stopnje. To pa zato, ker iz vsebine navedene sodbe ne izhaja, da bi se sodišče posebej ukvarjalo z vprašanjem statusa stečajnega upravitelja oziroma, da bi presojalo vprašanje, ali je stečajni upravitelj uradna oseba. Takšna morebitna kršitev materialnega prava v tisti kazenski zadevi tudi ni bila zatrjevana s strani pravnomočno obsojenih oziroma njihovih zagovornikov.

Pritožbeno sodišče se s stališčem obrambe ne strinja. Obravnavano kaznivo dejanje je tiha blanketna norma, ki napotuje na uporabo predpisov v okviru katerih uradna oseba dela pri opravljanju uradnega dejanja, ali pri uresničevanju pooblastil, ki jih ima. Stečajni upravitelj opravlja svojo funkcijo zaradi interesov upnikov, da dosežejo čimvečje poplačilo svojih terjatev. Zato v stečajnem postopku nad pravno osebo stečajni upravitelj nima položaja zastopnika dolžnika, temveč položaj posebnega procesnega organa sodišča (4). Na posebnost položaja stečajnega upravitelja med drugim kaže tudi določba 72. člena ZPPSL, v kateri je stečajni upravitelj uvrščen med organe stečajnega postopka (poleg stečajnega senata in upniškega odbora). Pritožbeno sodišče zato glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obtoženec zlorabil svoj uradni položaj to je kot uradna oseba na podlagi določil ZPPSL, nima pomislekov.

Pritožbeno sodišče se prav tako ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bilo kaznivo dejanje opisano v točki A I/2 izreka obtožencu dokazano v celotnem obsegu. Po presoji zadeve, ki jo je pritožbeno sodišče opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 1. odstavka 383. člena ZKP, ugotavlja, da obtoženemu B.G. ni dokazano kaznivo dejanje, kot je opisano v točki A I/2a in sicer v obsegu do podpičja, torej v delu, ko se obtoženemu očita, da je z namenom, da bi družbi H. d.o.o. v stečaju prizadejal škodo, družbi M. d.o.o. pa pridobil protipravno premoženjsko korist s tem, da je dne 4.11.2006 in 22.11.2006 v K. kršil dolžnost iz 6. točke 80. člena ZPPSL, da mora poskrbeti za izterjavo terjatev stečajnega dolžnika tako, da je podal upniškemu odboru predlog, naj da soglasje k prodaji priznane terjatve za ceno 8.000.000,00 SIT družbi M. d.o.o., ki je bila priznana v postopku prisilne poravnave opr. št. St 2 Okrožnega sodišča v Kopru do družbe T. d.o.o. v znesku 16.225.887,43 SIT (to je 67.709,43 EUR), terjatev pa je bila zavarovana s hipoteko na nepremičninah T. d.o.o. parc. št. 1459/5 in 1570/11 k.o. K., pri tem pa lažnivo prikazoval, da so nepremičnine na prvem mestu obremenjene s hipoteko banke, ki je po glavnici višja od vrednosti nepremičnine, zaradi česar H. d.d. ob prodaji le te ne bo poplačana, čeprav je vedel, da je vrednost teh nepremičnin nekajkrat višja od zavarovane terjatve in je na prvem mestu vknjižena zastavna pravica Hy. d.o.o. v tolarski protivrednosti le 200.299.400,00 SIT (to je 835.834,59 EUR), s čimer je upniški odbor in stečajni senat zavedel, da sta mu verjela in dala soglasje oziroma je bila dne 6.12.2006 izdana odredba za prodajo terjatve po ceni 8.000.000,00 SIT (to je 33.383,41 EUR) in, ker je bila terjatev dne 20. decembra 2006 za omenjeno ceno tudi prodana, M. d.o.o. pa v nadaljevanju v celoti poplačan, je družbi M. d.o.o. na škodo H. d.o.o. v stečaju pridobil za najmanj 8.225.887,43 SIT (to je 34.326,02 EUR) protipravne premoženjske koristi.

Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo, ki jo je podalo sodišče prve stopnje glede položaja stečajnega upravitelja, kot tudi z navedbami, kakšne so naloge stečajnega upravitelja (stran 43 in 44 obrazložitve sodbe). Vendar pa je v nadaljevanju obrazložitev, ki jo je podalo sodišče prve stopnje k točki I/2a, zmotna. Za ugotovitev, ali je obtoženi družbi H. d.o.o v stečaju s prodajo terjatve do družbe T. d.o.o. prizadejal škodo oziroma družbi M. d.o.o. pridobil protipravno premoženjsko korist, je po presoji pritožbenega sodišča ključen odgovor, ali je imela družba H. d.o.o. v stečaju ob zapadlosti terjatve možnost, da se poplača iz premoženja družbe T. d.o.o. za znesek, ki bi bil višji od tega, ki je bil s prodajo terjatve dosežen. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (stran 45 obrazložitve), je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. St 2 z dne 15.5.2003 potrjena prisilna poravnava dolžnika T. d.o.o., v njej pa določeno, da so po potrjeni prisilni poravnavi upniki, razporejeni v prvi razred, upravičeni do 100% poplačila v roku petih let z obrestno mero v višini slovenske medbančne obrestne mere. Glede na to, da je sklep o prisilni poravnavi postal pravnomočen 31. maja 2003, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je torej terjatev družbe H. d.o.o. v stečaju dospela v plačilo 1.6.2008. Stečajna upraviteljica M.Š., ki je vodila stečajni postopek družbe H. d.o.o. v stečaju pred obtoženim B.G. je namreč terjatev, ki je bila sicer pred tem zavarovana s hipoteko na nepremičninah priglasila kot navadno terjatev. Ni dvoma, da je kupec terjatve M. d.o.o. v odgovoru na dopis Okrajnega sodišča v Kopru dne 10. septembra 2008 umaknil predlog za izvršbo ter izjavil, da je dolžnik poravnal terjatev s pripadki. Vendar takšna izjava ne daje odgovora, kakšna je bila možnost poplačila terjatve ob zapadlosti le te, če ne bi bila prodana pred zapadlostjo. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe (stran 48), sodišče prve stopnje ne oporeka zagovoru obtoženca, da na dan zapadlosti terjatve ni obstajalo več nobeno premoženje dolžnika T. d.o.o. ter da tudi terjatev H. d.o.o. ni bila več zavarovana s hipoteko. Razlaga sodišča prve stopnje, da gre za vrednost zemljiška, ki zagotovo znaša več kot terjatev prvega vpisanega hipotekarnega upnika Hy. d.o.o., se tako izkaže za nepomembno v odnosu do še nezapadle terjatve, ki jo je imela do dolžnika T. d.o.o. družba H. d.o.o. v stečaju. Vprašanje je, kaj se zgodi z vpisano hipoteko na nepremičninah po sklenitvi prisilne poravnave. Glede na to, da je terjatev prejšnja stečajna upraviteljica M.Š. v postopku prisilne poravnave priglasila kot navadno terjatev, je postala vpisana hipoteka brezpredmetna oziroma tudi če bi ta še naprej obstajala, je postala utesnjena s pogoji iz prisilne poravnave.

Prav tako se pritožbeno sodišče ne strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje o stanju nepremičnine, ko izpostavlja bistveno višjo vrednost le te. Vsakomur, ki pozna lokalne razmere, nenazadnje tudi sodišču prve stopnje, saj se obravnavana nepremičnina nahaja preko ceste nasproti sodišča, bi moralo biti jasno, da obtoženi kot stečajni upravitelj v času, ko je podal predlog stečajnemu senatu za prodajo terjatve ni imel nikakršnega razloga verjeti, da je vrednost nepremičnine nekajkrat višja od zavarovane terjatve. Tudi, če je res, da gre za nepremičnino namenjeno gradnji in so bila nekatera dela na njej nekoč pred tem že opravljena (priprava za temelje), je splošno znano, da je bilo v času stečajnega postopka v naravi to močvirno zemljišče, zalito z vodo in uporabnost do takrat opravljenih del ne le laiku hudo vprašljiva. Nenazadnje se to kaže tudi v sedanjem stanju nepremičnine, saj je celotno območje v naravi zravnano z zemljo – torej tudi preko že opravljenih gradbenih del, kar je lokalnemu prebivalstvu prav tako splošno znano.

Zato ne zdrži kritične presoje očitek, da je obtoženi lažnivo prikazoval, da so nepremičnine na prvem mestu obremenjene s hipoteko banke, ki je po glavnici višja od vrednosti nepremičnine. Dokaza, da bi vedel za že sklenjeno pogodbo M. d.o.o. o nadaljnji prodaji družbi K. ni, glede na stanje nepremičnine v naravi pa stališče, ki ga je o vrednosti nepremičnine imel na podlagi informacije izvedenca, tudi ne daje podlage za drugačno sklepanje. K navedenemu pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje v tem primeru tudi spregledalo bistvo stečajnega postopka – hitro vnovčenje premoženja stečajnega dolžnika zaradi poplačila upnikov. Jasno je torej, da se v stečajnem postopku pri prodaji premoženje običajno ne doseže cena, ki bi jo bilo sicer mogoče doseči v najugodnejših razmerah na trgu. Glede na to, da v trenutku zapadlosti terjatve ni bilo premoženja za poplačilo kakršnegakoli zneska, pa se izkaže, da je bila prodaja terjatve smotrna, saj je bila stečajna masa za znesek, ki ga sicer ne bi bilo, povečana.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da se strinja s pritožbo zagovornikov obtoženega tudi v delu, ko opozarjajo, da oddajanje predlogov sodišču in izvrševanje sklepov sodišča ni izvršitvena oblika kaznivega dejanja zlorabe položaja. Jasno je, da zgolj predlog sam zase še ni ustvaril nobenih posledic in tudi dejansko ne pomeni razpolaganja s premoženjem stečajnega dolžnika. Obtoženi prav tako ni mogel zlorabiti položaja s samo sklenitvijo pogodbe o prodaji terjatve, če je ravnal v skladu s sklepom stečajnega senata, ki je takšno prodajo odobril. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da to kaznivo dejanje obtožencu ni dokazano in ga je zato izpustilo iz izreka obsodilnega dela sodbe.

Zgolj na rob navedenemu pritožbeno sodišče dodaja, da pa ni utemeljen očitek v pritožbi o relativnem zastaranju pregona, zaradi česar naj bi bila podana kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP. Državna tožilka je namreč na podlagi poročila KPK z dne 13.5.2008 naslovljenega na Okrožno državno tožilstvo (od listovne št. 1106 do 1116) in kazenske ovadbe policije (od listovne št. 1117 do 1127), ki bremeni tudi obtoženega B.G., izposlovala odredbo preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Kopru (21. julija 2008) glede transakcij, ki se nanašajo na prodajo nepremičnine T., dne 5.4.2013 pa je bil izdan sklep o razširitvi preiskave zoper obtoženca (listovna št. 1137). Glede na navedeno in zagroženo kazen za to kaznivo dejanje po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 (do petih let zapora) relativno zastaranje pregona za to kaznivo dejanje še ni nastopilo.

Prav tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da obtoženemu B.G. ni dokazana krivda glede izvršitvenega dejanja v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po 3. in 5. odstavku 257. člena KZ-1, opisanega v točki A I/2d izreka, ko se mu očita, da je v obdobju od decembra 2006 do konca stečajnega postopka to je do dne 10. avgusta 2010 v K. stečajnemu senatu zamolčal, da je z odkupi terjatev stečajnih upnikov kot opisano pod točko I/2b ter točko II sodbe, postal upnik stečajnega dolžnika, da ga ta že takoj konec decembra 2006 ob nastopu prepovednega oziroma izločitvenega razloga, navedenega v nadaljevanju ni razrešil z namenom, da bi si z opravljanjem funkcije stečajnega upravitelja pridobil tudi pravico do nagrade v zadevi, pač pa mu je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. St 3 z dne 15.5.2009 v K. določena nagrada za vodenje stečajnega postopka tudi zaradi zaslug pri povečanju stečajne mase, povišana za skupno 15% na podlagi prvega, tretjega in četrtega odstavka 3. člena in 5. člena Odredbe o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem v skupnem znesku 119.317,75 EUR, ki je bila tudi izplačana, kar vse je protipravna premoženjska korist.

Bistvo obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje v tem delu predstavlja stališče, da zato, ker obtoženec kot kupec terjatev in s tem upnik stečajnega dolžnika ne bi smel opravljati funkcije stečajnega upravitelja ni bil upravičen do izplačila nagrade za delo stečajnega upravitelja.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da se vlogi stečajnega upravitelja in upnika v stečajnem postopku izključujeta, oziroma, da ne more biti stečajni upravitelj nekdo, ki je hkrati tudi upnik stečajnega dolžnika. Vendar pa pritožbeno sodišče ne deli stališča sodišča prve stopnje (navedenega na strani 80 in naslednjih obrazložitve), da je zato prejeta nagrada za izvrševanje funkcije stečajnega upravitelja v celoti protipravna. Glede na predhodno obrazloženo v zvezi z dejanjem opisanim v točki I/1 izreka, se izkaže, da obtoženi nagrade, ki mu je bila odmerjena, ni pridobil zaradi kaznivega dejanja, pač pa je posledica opravljenega dela. Strinjati se je zato treba tako z obtožencem kot zagovornikoma, da zgolj odkup terjatev stečajnih upnikov ne utemeljuje stališča, da zato obtožencu tudi ne gre nagrada za delo, glede katerega tudi sodišče prve stopnje ne trdi, da ne bi bilo opravljeno.

V preostalem delu glede kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja kot je opisano v točki A I/2 (b in c) pritožbeno sodišče nima pomislekov. Nikakršnega dvoma namreč ni, da je obtoženi B.G. z ravnanjem, kot je opisano v preostalem delu izreka izpodbijane sodbe izpolnil vse tako objektivne kot subjektivne znake tega kaznivega dejanja. Pripomniti je treba le, da gre dejansko za opis enega kaznivega dejanja, pri katerem sta s točkama b in c zamejeni le fazi celotnega dogajanja in sicer prvi del, ki vključuje pripravo, to je, dogovor obtoženega B.G. s S.S., da bo zagotovil denar za odkup terjatev iz stečajnega postopka, ona pa da mu bo pomagala pri prikrivanju njega kot novega upnika stečajnega postopka in odkupovanju terjatev s pritegnitvijo k dejanju tudi P.K., drugi sklop obtoženčevih ravnanj, opisanih v točki c) pa se nanaša na sam odkup terjatev. Strinjati se je sicer treba s pritožbo, da je opis kaznivega dejanja nekoliko nespretno umeščen za točko I/2a, zgolj ločen s podpičjem, vendar kljub temu ni nerazumljiv, še manj povsem nerazumljiv, kot trdi pritožba. Glede na zapisano je povsem jasno, da se obtožencu očita zloraba uradnega položaja in sicer, da je kot uradna oseba na podlagi določil ZPPSL z namenom, da bi si pridobil veliko premoženjsko korist, zlorabil svoj uradni položaj in dano zaupanje in opustil dolžnosti, ki jih imel na podlagi Zakona o prisilni poravnati stečajev in likvidaciji … nakar sledi opis konkretnega ravnanja obtoženca v zvezi s tem kaznivim dejanjem.

Kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po tretjem in petem odstavku 257. člena KZ-1 stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi mejo uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti, pri čemer kvalifikatorno okoliščino po petem odstavku 257. člena KZ-1 predstavlja velika protipravna premoženjska korist.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo in v sodbi tudi pojasnilo, da so v ravnanju obtoženca podani vsi znaki očitanega kaznivega dejanja. Ob ugotovitvi, da je obtoženec imel lastnost uradne osebe je opisano tudi njegovo konkretno ravnanje, dogovor s S.S., da bo zagotovil denar za odkup terjatev iz stečajnega postopka, da mu bo le ta pomagala pri prikrivanju njega kot novega upnika stečajnega postopka in pri odkupovanju terjatev, nakar je do odkupa terjatev na v izpodbijani sodbi opisan način tudi prišlo ter do pridobitve protipravne premoženjske koristi. Na očitke obtoženca in obrambe, da se obtožencu ne očita, da je kot stečajni upravitelj odkupoval terjatve stečajnih upnikov, saj da izrek sodbe v tem delu navaja le, da je terjatve odkupoval O. d.o.o., pritožbeno sodišče odgovarja, da je povsem jasno in logično, da je kot kupec navzven nastopala druga (pravna) oseba, saj je bil obtoženi na tak način prikrit kot kupec terjatev, kar pa ne pomeni, da terjatev ni odkupoval obtoženi ter kakršnakoli druga možnost, glede na izvedeni dokazni postopek odpade. Sicer pa je zakonski znak tega kaznivega dejanja namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, sebi ali komu drugemu, (kot se očita, sebi) način storitve pa udejanjen v izrabi uradnega položaja stečajnega upravitelja zaradi katerega je bil seznanjen z obsegom stečajne mase in možnostmi plačil terjatev. Zato se ni moč strinjati s pritožbo zagovornikov, da odkupovanje terjatev stečajnih upnikov stečajnega dolžnika katerega stečajni upravitelj je bil obtoženi ne predstavlja zlorabe uradnega položaja. Tudi primerjava izločitvenih razlogov, zagovornika primerjata izločitvene razloge za stečajnega upravitelja z izločitvenimi razlogi, ki veljajo za sodnika, ni ustrezna. V obravnavani zadevi ne gre zgolj za to, da je obtoženi odkupoval terjatve stečajnih upnikov, kar je sicer izločitveni razlog za stečajnega upravitelja, pač pa se mu s tem v zvezi očita zlorabo položaja, ki ga je imel kot stečajni upravitelj, saj je izrabil notranje informacije glede pravega obsega stečajne mase. Obseg stečajne mase je bil namreč bistveno večji (poleg celotne glavnice je namreč omogočal tudi izplačilo obresti) od splošnega prepričanja, da bodo stečajni upniki poplačani le v nekaj odstotkih priznanih terjatev. Obramba sicer opozarja, da se je že tekom preiskave pokazalo, da posamezni upniki terjatev niso prodali zaradi zavajanja obtoženca, ampak na podlagi splošno znanega dejstva, da upniki v stečaju običajno ne prejmejo poplačila za svojo terjatev, kar je sicer res, vendar zgolj ta okoliščina sama zase ne more biti odločilna. Nikakršnega dvoma namreč ni, da upniki terjatev ne bi prodajali pod ceno (kot je navedeno po povprečno 14,70% njihove vrednosti), če bi vedeli, da bo poplačilo bistveno višje (skupaj z obrestmi celo 118%). Zato tudi ni nikakršnega dvoma, da je obtoženec s svojim ravnanjem zlorabil tudi zaupanje stečajnih upnikov.

Sicer pa se pritožbeno sodišče tudi ne strinja s stališčem obtoženca, da za trditev, da naj bi izvršil nakup 22 terjatev preko štirih pravnih oseb z namenom prikrivanja sebe kot kupca, ni nobene dokazne podlage. Nasprotno od obtoženca pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zelo podrobno in prepričljivo (na straneh od 56 do 83 sodbe) obrazložilo zakaj ne dvomi, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na način opisan v sodbi. Obtoženec je bil ta, ki je zagotovil sredstva za odkup terjatev, in to ne nepomemben znesek pač pa preko 300.000,00 EUR, vrsta podjetij preko katerih je potekal denarni tok pa nedvomno tudi kaže na namen prikritja obtoženca kot dejanskega kupca terjatev. Ob tem ni moč spregledati obtoženčevega zagovora kako so se vodili posli ženinega podjetja, družbe G. d.o.o. (dejansko je posle za ženino podjetje opravljal obtoženi), da ni znal pojasniti, zakaj je bil denar nato posojen družbi S. d.o.o. obtoženega V.P., nadaljnje nakazila družbi K.& B. pa so bila prav tako posledica njegove odredbe. Glede na denarni tok, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni prav nikakršnega razumnega razloga da bi obtoženec, ki je za odkup terjatev namenil tolikšna sredstva na račun celotnega posojenega denarja (brez zavarovanja in nazadnje družbi O. d.o.o., ob čemer obtoženi trdi, da P.K. v tistem obdobju ni poznal) nato dobil vrnjen popolnoma enak znesek, torej, brez kakršnihkoli obresti, medtem ko naj bi glede na njegov zagovor in tudi zagovor obtoženega V.P. tako družba G. d.o.o. katerega zakonita zastopnica je bila njegova žena Ba.G. kot tudi družba S. d.o.o. V.P. na račun s strani obtoženega B.G. posojenega denarja prejeli obresti. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi, da je bil dejanski kupec terjatev obtoženec, druga ključna oseba pri tem poslu pa je bila S.S., ki mu je pomagala pri prikritju njega kot dejanskega kupca terjatev na tak način, da je za odkup terjatev angažirala P.K. oziroma njeno družbo O. d.o.o.. Tudi to, da je denar namenjen odkupu terjatev potoval od S. d.o.o. najprej na račun K.& B. računovodstvo d.o.o. pri katerem je bila P.K. prav tako družbenica in zastopnica je imelo namen zgolj podaljšati verigo prenosov denarja in s tem zmanjšanje možnosti, da bi bil obtoženec odkrit kot kupec terjatev. Pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov, da je bil namen obtoženca sebi pridobiti premoženjsko korist, kot se mu očita. Zvračanje odgovornosti na S.S. (na 35 strani pritožbe obtoženca), češ da njegova dejanja lahko pomenijo le pomoč k njenim dejanjem odkupa terjatev, namreč ne prepriča. Obtoženec namreč s tem v zvezi ponuja zgolj neprepričljive navedbe, da izpis lastnosti dokumenta, kjer je zapisano kdo ga je ustvaril, ne predstavlja potrditve o tem, kdo je dejanski sestavljalec dokumenta, ampak le to, na katerem računalniku je bil dokument ustvarjen, med tem ko ne trdi, da je z njegovim računalnikom upravljal kdo drug. Prav tako ne vzdrži kritike njegova navedba, da kolikor bi bil dejanski kupec terjatev, bi moral biti tudi prejemnik premoženjske koristi iz njih (na isti strani pritožbe) za kar pa da niti v obtožbi niti v sodbi ni nobene konkretizacije ampak je podana le abstraktna trditev, da si je pridobil premoženjsko korist, pri čemer ni konkretizirano kje, kdaj in na kakšen način je prejel kakršnakoli sredstva iz naslova poplačila terjatev, razen seveda vračila danega posojila, ki pa že po svoji naravi ne more predstavljati plačila za odkupljene terjatve, ker za kaj takega ne obstoji nobena listina, kar je pogoj po OZ, da se šteje, da je prišlo do spremembe upnika.

Takšne trditve so zgolj na prvi pogled lahko razumne, vendar že glede na prej navedeno dejstvo, da je obtoženi brez kakršnegakoli zavarovanja posodil znesek preko 300.000,00 EUR, ki je končal pri pravni osebi, katere zastopnice (P.K.), kot navaja obtoženi, sploh ni poznal, ter da je nato dobil vrnjen natančno takšen znesek kot ga je posodil, pove, da njegovim zagovornim oziroma enakim pritožbenim navedbam ni mogoče verjeti (gre namreč za odvetnika, ki je bil tudi stečajni upravitelj), poleg tega pa je obtoženi, očitno mimo sklepa stečajnega senata, nakazoval sredstva iz stečajne mase . Obtoženi se namreč s tem v zvezi (na strani 37 svoje pritožbe) sklicuje na določbo 419. člena OZ, češ da je tako ravnal v primerih, ko je prejel obvestilo, da je bila terjatev prenesena. Na očitek, da so bile terjatve poplačane upnikom, ki to niso bili, se obtoženi zagovarja, da mu zakon ne nalaga posebne skrbi za upniške terjatve ter da bi bil zato, kolikor bi bila kakršnakoli napaka pri poplačilu 3. in 4. naknadne razdelitve izvršenih v korist L. in F.1 d.o.o. edini upravičenec za podajanje trditev o nepravilnosti pri tem poplačilu B., take trditve pa nikoli ni bilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se obtoženi sklicuje na pravno osebo katere zastopnica in pooblaščenka za TRR je soobtožena S.S., ki se ji očita pomoč pri storitvi tega kaznivega dejanja. Odgovor na vprašanje kam vse oziroma na katere račune je obtoženi nakazal zneske iz stečajne mase do katerih je bil upravičen na podlagi odkupa terjatev zato niti ni bistven.. Nikakršnega dvoma namreč ni, da je obtoženi z odkupom terjatev pridobil pravico do poplačila iz stečajne mase, to pravico pa je tudi v celoti uresničil, oziroma še več, saj je bil poplačan v višini 118,69%, enako kot tudi ostali stečajni upniki (obrazložitev izpodbijane sodbe na strani 90).

Po izčiščenju besedila izreka, ki sedaj glasi :

„ zlorabil svoj uradnih položaj to je kot uradna oseba na podlagi določil ZPPSL z namenom, da bi:

si pridobil veliko premoženjsko korist, zlorabil svoj uradni položaj in dano zaupanje in opustil dolžnosti, ki jih je imel na podlagi Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL veljavnem do 30.9.2008) s tem, da je ob pomoči S.S., P.K., Ba.G. in V.P. kot je to opisano pod točko II/1 do 6 te sodbe začel v drugi polovici leta 2006 v K. in L. zlorabljati svojo funkcijo, zaradi katere je bil zaradi svojih dolžnosti na podlagi 80. člena ZPPSL seznanjen z obsegom stečajne mase in možnostmi plačil terjatev iz vnovčevanja stečajne mase družbe H. d.o.o. - v stečaju in užival zaupanje stečajnih upnikov in stečajnega senata Okrožnega sodišča v Kopru v poštenost in nepristranskost tako, da se je:

b) najprej v decembru 2006 vse s S.S. dogovoril, da bo zagotovil denar za odkup terjatev iz stečajnega postopka, zaradi česar mu bo pomagala pri prikrivanju njega kot novega upnika stečajnega postopka in odkupovanju terjatev tako, da se je najprej dogovorila s predstavnikom U. d.o.o., da je bil ta pripravljen prodati svojo terjatev kot navedeno pod točko II/6a sodbe in je pridobila P.K. z dogovorom za to, da bo družba O. d.o.o. dejansko zanj – formalno pa zase odkupila za najmanj 1.000.000,00 EUR terjatev stečajnih upnikov z njegovim denarjem po povprečno 14,70% njihove vrednosti kot navedeno pod točko II/1-6 sodbe zato, da bo na ta način pridobljene pravice do teh terjatev na podlagi katerih bo lahko s prodajo premoženja stečajnega dolžnika in s poplačilom iz stečajne mase dosegel višje poplačilo cene tako dogovorjenega odkupa, pri tem pa bo prava identiteta dejanskega kupca to je njega in s tem novega upnika ostala prikrita, zaradi česar je B.G.

c) v obdobju od decembra 2006 do konca leta 2007, čeprav je vedel, da bo v stečajno maso vključeno tudi nepremično premoženje v vložni številki x k.o. B. precejšnje vrednosti, pri ponujanju odkupa izkoristil splošno znano dejstvo, da upniki iz stečajnih postopkov prejmejo izredno majhna poplačila svojih terjatev in zaupanje, da so mu verjeli ter določenim stečajnim upnikom lažnivo prikazoval, da bodo do konca stečajnega postopka po vnovčitvi stečajne mase poplačani za svoje terjatve le v nekaj procentih priznanih terjatev, na kar pa lahko vpliva le izkupiček iz stečaja G., katerega lastnik je bil H. d.o.o., kar je manj, kakor pa jim je skladno z dogovorom iz prejšnje točke v ponudbi za odkup ponujal O. d.o.o. zato, da so se odločali za sprejem ponudbe in je tako O. d.o.o., kot navedeno pod točko II/6 sodbe v obdobju od decembra 2006 do konca novembra 2007 odkupila za 2.076.652,11 EUR terjatev stečajnih upnikov za skupno ceno 305.240,72 EUR, s čimer je pridobil sebi, formalno pa O. d.o.o. pravico do teh terjatev ter tako za najmanj 2.076.652,11 EUR protipravne premoženjske koristi, ki si jo je pridobil in je to tudi hotel,

njegovo ravnanje pod b, c in d te točke pa je protipravno, saj je vedel, da zaradi prepovednega razloga iz 1. točke drugega odstavka 78. člena ZPPSL kot stečajni upravitelj ne bi smel odkupovati terjatev stečajnih upnikov, ker je s tem postal tudi upnik stečajnega dolžnika, zaradi česar ne bi smel hkrati opravljati funkcije stečajnega upravitelja ter se je zavedal, da je njegov predlog za izplačilo nagrade iz naslova opravljanja funkcije in zaslug pri povečanju stečajne mase protipraven, z vsemi dejanji pod točko I/2 pa tudi kršil svojo dolžnost in izjavo predsednici stečajnega senata iz četrtega odstavka 77. člena ZPPSL dano ob imenovanju, da bo vestno opravljal svojo dolžnost stečajnega upravitelja v stečajnem postopku zoper H. d.o.o. - v stečaju, zaradi česar je užival zaupanje stečajnega senata in upnikov „ ,

se tako izkaže, da so v izreku sodbe jasno izraženi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točk prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Glede nakupa terjatev iz stečajnega postopka H. d.o.o.:

Obramba izpodbijani sodbi očita, da ni nobenega dokaza, da naj bi obtoženi B.G. upnikom ponudil odkup terjatev, kot je opisano pod točko I/2c. Nobeden izmed upnikov, ki so bili zaslišani ni izpovedoval v smeri, da naj bi mu odkup terjatev ponujal obtoženi B.G., v opisu pa tudi ni naveden noben konkreten upnik, kateremu naj bi obtoženec ponujal odkup, zaradi česar sodbe v tem delu niti ni mogoče preizkusiti.

Takšne pritožbene navedbe ne vzdržijo kritične presoje. Iz opisa dejanja je razvidno, da je bil obtoženec kot kupec terjatev prikrit ob pomoči S.S., kot tudi, da je bil odkup terjatev izveden preko družbe O. d.o.o.. Posamezni upniki so v postopku zgolj izpovedovali o svojih kontaktih v zvezi s prejeto ponudbo za odkup terjatev s strani družbe O. d.o.o., pri čemer so nekatere priče tudi omenile kakšne informacije glede možnosti poplačila njihovih terjatev so dobile od obtoženca kot stečajnega upravitelja. O višini pričakovanih poplačil iz stečajne mase ter s tem v zvezi razgovorih s stečajnim upraviteljem so npr. navajale priče, ki so bile zaslišane v zvezi s prodajo terjatve družbe A.S. d.d. (kar povzema sodišče prve stopnje na strani 67 in 68 sodbe), družbe P. d.d. (na strani 70 sodbe), družbe G.1 d.o.o. (na strani 70 sodbe; glede slednjega upnika je zaslišana priča V.L. - stran 71 sodbe - potrdil, da so se prav na podlagi informacije obtoženega B.G. odločili za sprejem ponudbe družbe O. d.o.o.), družbe M. d.d. (stran 71 sodbe), družbe D. d.d. (stran 73 do 74 sodbe). Glede na to, da je bilo kaznivo dejanje storjeno ob pomoči drugih oseb, je navedbo v točki I/2c „pri ponujanju odkupa“ treba razumeti v celotnem kontekstu zapisanega in ne kot trditev, da je obtoženec upnikom sam osebno ponujal odkup terjatev.

Glede točke II izreka:

Izrek navedene točke vsebuje opis načina pomoči obtoženih P.K., Ba.G., V.P. in S.S.. B.G. pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja, opisanega v točki I/2b in c izreka in sicer prenos denarnih sredstev, ki jih je zagotovil obtoženi B.G. za odkup terjatev od stečajnih upnikov prikazanih kot posojila preko računov družb G. d.o.o., S. d.o.o., K. & B. d.n.o. ter O. d.o.o. (s tem v zvezi je prikazan kot posojilo tudi znesek, ki ga je zagotovila S.S. – skupaj 16.000,00 EUR preko računa družbe K. & B. d.n.o. ter od tam družbi O. d.o.o.), v nadaljevanju pa je naveden seznam 22 stečajnih upnikov od katerih je bila terjatev odkupljena. Kot je razvidno iz obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe, nobena od oseb, navedenih kot pomočniki pri storitvi kaznivega dejanja, ki se očita obtoženemu B.G., niso bile spoznane za krive s to sodbo. Sodišče prve stopnje je sicer pojasnilo, da je opis kaznivega dejanja v točki II izreka pustilo v izreku sodbe, ker se točka I kot točka III izreka sklicujeta na opis kaznivega dejanja v točki II izreka. Kot je navedlo, je upoštevalo, da sta obtožena Ba.G. in V.P. izpolnila vse objektivne znake tega očitanega jima kaznivega dejanja, ne pa tudi subjektivnih znakov tega kaznivega dejanja. Glede na to, da sta S.S. in P.K., ki sta priznali krivdo na predobravnavnem naroku in bili že obsojeni za kaznivo dejanje pomoči h kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja, medtem ko je pod točko B sodbe sodišče prve stopnje oprostilo obtožena Ba.G. in V.P. kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja po tretjem in petem odstavku 257. člena KZ-1, ker, kot je navedlo, ni podan njun naklep, da bi pomagala storilcu pri naklepnem kaznivem dejanju (obrazložitev od strani 83 sodbe dalje). Navedeno pomeni, da je vključitev opisa v obsodilni del izreka sodbe na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, nepotrebna. Dovolj bi bilo, da bi s tem v zvezi navedlo razloge v obrazložitvi sodbe (kar je sicer storilo).

Glede premoženjske koristi, ki si jo je pridobil obtoženi B.G.:

Zagovornika obtoženega B.G. na strani 44 in 45 pritožbe navajata: „če upoštevamo očitke iz obtožnice državnega tožilstva, iz katerih sledi, da naj bi obtoženi v posel nakupa terjatev vložil približno 300.000,00 EUR svojega denarja, vrnjeno pa nato dobil od družbe G. d.o.o. 300.375,90 EUR ter od družbe F.1 d.o.o. še 56.231,66 EUR, bi to pomenilo, da bi bila lahko premoženjska korist, ki si jo je z odkupi terjatev pridobil obtoženi, lahko kvečjemu samo cca. 56.000,00 EUR. Kaj se je zgodilo s približno 2.000.000,00 EUR, kolikor je bilo skupaj nakazano na račun B. in L. v A., ki ne samo, da torej niso obtoženčevi, ampak je bila, kot je pokazal dokazni postopek, za razpolaganje s sredstvi na njih pooblaščena le S.S., pa ni jasno; zlasti tudi ni bilo dokazano, da bi denar iz teh računov nato morebiti prejel obtoženi B.G. oziroma sodišče v dokaznem postopku sploh ni ugotovilo, kam naj bi denar iz teh računov šel, kdo in kdaj ga je morebiti prenakazal naprej ali prevzel gotovino. Zato obtožencu ni bilo dokazano, da si je pridobil premoženjsko korist v višini 2.076.652,11 EUR“.

Pritrditi je treba navedbam zagovornikov, da s pravico do terjatev, ki naj bi jih odkupil iz stečaja H. d.o.o., ni obtoženi pridobil še nobene kazenskopravno relevantne premoženjskopravne koristi, ni pa se moč strinjati s pritožbo, da bi bila takšna premoženjska korist izkazana šele v primeru, če bi bilo dokazano, da je obtoženi prejel denar iz naslova vnovčenih terjatev, torej zatrjevanih 2.076.652,11 EUR, kolikor je znašala nominalna vrednost terjatev upnikov. V tem delu pritožba očitno meri na to, da bi moralo sodišče ugotavljati tudi, ali je denar, ki je šel na račune v A. prišel do obtoženca. Vendar je bil po presoji pritožbenega sodišča izpolnjen očitek, da si je premoženjsko korist v navedenem znesku pridobil obtoženec, glede na v izreku sodbe opisan način storitve, izpolnjen že z izvedbo nakazil iz stečajne mase na račune omenjenih družb in torej ni potrebno, da bi se sodišče ukvarjalo z raziskovanjem nadaljnje poti tega denarja, čeprav je sodišče prve stopnje tudi nadaljnjo pot denarja obrazložilo (pri kaznivem dejanju pranja denarja iz točke III izreka ter nato ob utemeljevanju razlogov za odvzem premoženjske koristi) .

Glede kaznivega dejanja pranja denarja pod točko III izreka:

Drugi člen ZPPDFT v 1. odstavku opredeljuje pranje denarja kot katero koli ravnanje, s katerim se prikriva izvor denarja ali drugega premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem, in vključuje (1.) zamenjavo ali kakršen koli prenos denarja ali drugega premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja in (2.) skrivanje ali prikrivanje prave narave, izvora, nahajanja, gibanja, razpolaganja, lastništva ali pravic v zvezi z denarjem ali drugim premoženjem, ki izvira iz kaznivega dejanja.

Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 60793/2011-644 z dne 30.1.2014, je razlikovanje med kaznivim dejanjem prikrivanja po 217. členu KZ-1 in kaznivim dejanjem pranja denarja po 245. členu KZ-1 bistveno za obravnavanje storilcev kaznivih dejanj:

„če storilec predhodnega (premoženjskega) kaznivega dejanja po storitvi kaznivega dejanja izpolni zakonske znake prikrivanja, bo zaradi razmerja navideznega realnega steka (naknadno nekaznivo ravnanje) storil le predhodno kaznivo dejanje;

če storilec predikatnega kaznivega dejanja po storjenem kaznivem dejanju ne prikriva le protipravno pridobljene premoženjske koristi, temveč poizkuša z določeno aktivnostjo zakriti njen izvor, pa bo lahko spoznan za krivega storitve predikatnega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja pranja denarja.

Šele, če je storilčeva aktivnost po storjenem kaznivem dejanju taka, da po subjektivni (zavedanje storilca, da je njegovo ravnanje namenjeno temu, da se zakrije izvor nezakonito pridobljenega premoženja) in objektivni plati (običajno gre pri pranju denarja za večje, povezane transakcije, oziroma za ponavljajočo dejavnost storilca) presega kriminalno količino, zajeto v predhodnem kaznivem dejanju, in predstavlja napad na drugo zavarovano dobrino, je mogoče storilca predhodnega kaznivega dejanja spoznati za krivega tudi storitve kaznivega dejanja pranja denarja.“

Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 59865/2010-102 z dne 30.01.2014, besedilo 245. člena KZ-1, da kaznivo dejanje pranja denarja stori, kdor s pranjem prikrije ali poskusi prikriti izvor denarja ali premoženja, pomeni, da je pri pranju denarja (vsaj pri tistih izvršitvenih ravnanjih, ki se delno prekrivajo z objektivnimi znaki kaznivega dejanja prikrivanja) treba ugotavljati dodaten subjektivni element – storilčev odnos do učinkov oziroma posledic njegovega ravnanja.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obtoženi B.G. storil kaznivo dejanje pranja denarja, kot je opisano v točki III/1 in 2, prav tako nima pomislekov glede dejanja očitanega obtoženemu R.T., ugotavlja pa, kot bo v nadaljevanju obrazloženo, da kaznivo dejanje, ki se očita pod navedeno točko izreka obtoženima Ba.G. in V.P. po prvem, tretjem in petem odstavku 245. člena KZ-1 ni dokazano.

Glede obtoženih Ba.G. in V.P.:

Kot je razvidno iz opisa očitanega kaznivega dejanja, naj bi obtožena Ba.G. in V.P. morala in mogla vedeti, da je premoženje pridobljeno s kaznivim dejanjem zlorabe uradnega položaja, ki ga je obtoženi B.G. storil kot stečajni upravitelj družbe H. d.o.o. v stečaju (opisano v I/1 in I/2b izreka izpodbijane sodbe) in sicer naj bi po predhodnem dogovoru sodelovala pri prenašanju zneskov posojil v verigi računov družb kot je opisano pod točko II/1-6 izpodbijane sodbe, čeprav G. d.o.o. in S. d.o.o. prejetih zneskov domnevnih posojil za svojo dejavnost nista potrebovala in sta jih prenakazovala na dogovorjen račun po navodilu B.G., s takim ravnanjem pa naj bi prikrila stečajnega upravitelja B.G. kot novega upnika stečajnega postopka družbe H. d.o.o. v stečaju, vračila teh posojil pa bodo vrnjena z izkupičkom iz tako odkupljenih terjatev iz stečajne mase in torej s tem kot udeleženca pri njegovi storitvi razpolagala tako, da sta s pranjem na način, ki tudi po 1. in 2. točki prvega odstavka 2. člena Zakona o preprečevanju pranja in financiranja terorizma pomeni pranje denarja.

Sodišče prve stopnje kot ključno zakaj ne verjame zagovoru obtožene Ba.G. navaja zneske, ki so šli od obtoženega B.G. preko računa njene družbe G. d.o.o. družbi S. d.o.o. kot posojila in bila kot taka tudi vrnjena, medtem ko družba G. d.o.o. za svojo dejavnost posojila ni potrebovala, enako utemeljitev navaja glede obtoženega V.P. in njegove družbe S. d.o.o., ki je sredstva prejeta od družbe G. d.o.o. prenakazala na transakcijski račun družbe K. & B. d.n.o., kar naj bi kazalo, da v obravnavanem primeru ni šlo za posojilo, saj posojilojemalci teh posojil niso potrebovali za svojo dejavnost temveč so jih takoj po navodilu obtoženega B.G. prenakazali naprej na transakcijski račun druge pravne osebe. Dalje sodišče prve stopnje odločitev gradi na ugotovitvi, da je družba G. d.o.o. res prejela 3.406,94 EUR obresti od družbe S. d.o.o. za posojena sredstva, vendar pa da te obresti niso ostale kot prihodek družbe G. d.o.o., pač pa da so bile skupaj z ostalimi denarnimi sredstvi v celoti prenakazane na transakcijski račun B.G.. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje prikazalo denarni tok in sicer, kot navaja, je G. d.o.o. prejel od B.G. skupaj 300.375,00 EUR, nakar je najprej družbi S. d.o.o. posodil skupaj 294.000,00 EUR, S. d.o.o. pa je nato vrnil G. d.o.o. skupaj z obrestmi 299.625,44 EUR, nakar je G. d.o.o. vrnil B.G. 300.375,90 EUR, to je točno tolikšen znesek kot ga je prvotno prejel kot posojilo od B.G.. Zato sodišče prve stopnje ne verjame zagovoru obtožene Ba.G., da je šlo za običajna posojila, ki so bila v redu vrnjena in ni vedela, da bi bilo z njimi kaj narobe, oziroma, da je bil namen posojila, da bi se ustvaril le prihodek družbe v obliki obresti, in kot še navaja v nadaljevanju, z nudenjem bančnih transakcijskih računov svojih družb so obtoženemu B.G. pomagali pri zakrivanju njegove identitete, to je identitete pravega in dejanskega pridobitelja kupljenih terjatev od stečajnih upnikov. Sredstva so bila dana v obliki posojila, čeprav je dejansko šlo za kupnino, ki jo je O. d.o.o. potreboval za odkup terjatev. Po mnenju sodišča prve stopnje kaže na dogovorjen in usklajen način zakrivanja dejanskega kupca terjatev tudi okoliščina, da je pri tem sodelovala obtoženčeva žena Ba.G. kot direktorica in zakonita zastopnica družbe G. d.o.o., obtoženi V.P. kot direktor in zastopnik družbe S. d.o.o. pa je bil družinski prijatelj družine G., ki je tudi poslovno sodeloval z B.G. kot odvetnikom. Šlo je za nezavarovana posojila z visokimi posojilnimi zneski na podlagi zaupanja oseb, ki so pri tem sodelovale, kar je potrdil obtoženi V.P. v svojem zagovoru. Obtožena Ba.G. je žena obtoženega B.G. ter je, tako sodišče prve stopnje, zagotovo vedela, da je njen mož stečajni upravitelj v družbi H. d.o.o., saj je njena družba G. d.o.o. opravljala tudi administrativna opravila za njegovo pisarno. Bančni podatki razkrijejo in dokazujejo, da je bila ona tista, ki je v družbi G. d.o.o. razpolagala s finančnimi sredstvi in je nakazila denarja izvajala prav ona kot edina pooblaščenka za razpolaganje s sredstvi na transakcijskem računu družbe G. d.o.o.. Sodišče prve stopnje glede obtoženega V.P., poleg ugotovitve, da gre za osebe, ki so se poslovno in prijateljsko družile, še navaja, da pa mu verjame, da je poznal samo del posojilne verige med družbo G. d.o.o., družbo S. d.o.o. in družbo K. & B.. d.n.o., glede na obtoženčev zagovor pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo v tem primeru za fiktivno posojilno pogodbo, saj je obtoženi V.P. v zagovoru sam priznal, da njegova družba S. d.o.o. ni potrebovala posojila za lastno dejavnost pač pa je posojilo prejela na prošnjo obtoženega B.G. in ga po njegovem navodilu prenakazala naprej na družbo K. & B.. d.n.o. saj sam te družbe naj ne bi poznal.

Po presoji pritožbenega sodišča okoliščine, ki jih navaja sodišče prve stopnje, ne dajejo podlage za kakršenkoli zaključek, sploh pa ne za gotovost, ki je potrebna za zaključek, da bi navedena obtoženca Ba.G. in V.P. morala in mogla vedeti, da bo denar, ki se bo vrnil, „umazan“, torej, da bo obremenjen prav s kaznivim dejanjem zlorabe uradnega položaja prvega obtoženca, to je B.G. kot stečajnega upravitelja družbe H. d.o.o. -v stečaju. Že iz drugih postopkov zoper obtoženega B.G., ki jih omenja v sodbi sodišče prve stopnje, ni dvoma, da obtoženi B.G. ni bil stečajni upravitelj zgolj v obravnavani zadevi, zato okoliščini, da je obtožena Ba.G. žena obtoženega B.G. in da je njena družba G. d.o.o. opravljala administrativne zadeve za odvetniško družbo B.G., brez konkretnejših navedb, nimajo nikakršne teže. Prav tako tudi neizpodbijana ugotovitev, da sta se družini obtoženega B.G. in V.P. družili tudi zasebno, ne daje podlage za kakršnokoli sklepanje glede utemeljenosti očitka. Obe družbi sta si namreč za posojeni znesek obračunati obresti in to ne le fiktivno, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Da je šlo za posojanje relativno visokih zneskov brez zavarovanj torej na podlagi zaupanja, pa gre pripisati dejstvu, da je bil posojilodajalec B.G., ki je tudi odrejal kam oziroma komu naj se nakazila izvedejo. Po prepričanju pritožbenega sodišča je obtoženi V.P. razumno in prepričljivo pojasnil razmerja med njim in obtoženim B.G.. Kot je povedal, je ravnal na prošnjo obtoženega B.G. ob čemer je na račun zneska, ki je bil prenesen preko transakcijskega računa njegove družbe prejel tudi obresti, pojasnil je tudi kakšno je bilo njegovo sklepanje o razlogih za ravnanje obtoženega B.G. (posojilo znancu, vendar ne brezobrestno), zato ob dejstvu, da je bil denar kot posojilo nato nakazan na račun družbe K. & B. d.n.o. prav tako ni imel nikakršnega razloga, da bi kakorkoli posumil, da je ta denar namenjen odkupu kakršnihkoli terjatev in še to, da gre za odkup terjatev stečajnih upnikov družbe katere stečajni upravitelj je obtoženi B.G.. Ker o nasprotnem ni nobenega dokaza, mu pritožbeno sodišče verjame in ugotavlja, da mu očitano kaznivo dejanje ni dokazano. Tudi zakonska zveza obtožene Ba.G. z obtoženim B.G. in opravljanje poslov za njegovo odvetniško družbo preko družbe G. d.o.o., ne daje podlage za zanesljiv zaključek, da bi se obtožena morala in mogla zavedati, da je možev denar namenjen storitvi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja. Tudi njo je bilo zato treba oprostiti obtožbe.

Glede obtoženih B.G. in R.T.:

Nasprotno kot glede obtoženih Ba.G. in V.P. pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni dvoma, da je obtoženima B.G. kot tudi R.T. kaznivo dejanje pranja denarja dokazano tako, kot je razvidno iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Iz nakazil zneskov iz stečajne mase kot tudi nadaljnje poti denarja je namreč očitno, da si je obtoženi B.G. z razpršenostjo prenosov denarnih zneskov, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe pod točko III izreka, prizadeval preprečiti sledljivost izvora pridobljenega denarja iz kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil obtoženi B.G. dolžan stečajni senat obveščati o spremembah stečajnih upnikov (stran 90 in 91 obrazložitve izpodbijane sodbe). Obveščen je bil namreč o vsaki spremembi stečajnega upnika, zato bi moral stečajnemu senatu tudi prikazati dejansko stanje na dan sestave tabele. Stečajni senat je namreč s sklepi potrjeval podane predloge stečajnega upravitelja ter ga napotil, da opravi delitev stečajne mase stečajnim upnikom kot so navedeni v tabeli. Glede na to, da je bil obtoženi obveščen o spremembah stečajnih upnikov, tudi pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je stečajni upravitelj zavestno zavajal stečajni senat z nepravilnim dejanskim stanjem v tabelah z namenom prikriti dejanskega kupca.

Kot ugotavlja sodišče prve stopnje na strani 93 sodbe, pregled transakcijskega računa družbe F.1 d.o.o. (listovna št. 154 do 156 spisa) potrjuje, da sta izvršena dne 6. julija 2010 dva priliva kot „peta delitev stečajne mase“ na transakcijski račun družbe F.1 d.o.o. in sicer v znesku 49.347,57 EUR in 12.880,67 EUR, skupaj torej 62.228,24 EUR. Prav tako vse navedeno potrjuje pregled prometa na transakcijskem računu družbe H. d.o.o. - stečaju (na listovni št. 1146 do 1159).

Obtoženi B.G. ne more biti uspešen z zatrjevanjem, da bi smela oporekati nakazilu le družba S.S.B., ki pa tega ni storila. Glede na to, da je kaznivo dejanje storil v dogovoru s S.S. ter da je bil dejanski kupec terjatev stečajnih upnikov obtoženec, ki je tudi odrejal nakazila zneskov iz stečajne mase za poplačilo terjatev, je torej logično, da ni bilo nikogar, ki bi temu nasprotoval. S sklicevanjem, da je bil obtoženi kot stečajni upravitelj dolžan sredstva iz stečajne mase v skladu z določbami Obligacijskega zakonika nakazati na račune prevzemnikov terjatev (v skladu s 419. členom OZ), zato ne more biti uspešen.

Tudi zagovoru obtoženega R.T. ni moč slediti, iz razlogov, ki jih je podrobno opisalo v izpodbijani sodbi že sodišče prve stopnje. Pričakovano ravnanje R.T. bi namreč nedvomno bilo, ko je dobil nakazilo iz razdelitve stečajne mase, da bi ga tja kot neupravičen prejemnik tudi vrnil, ne pa, da ga je, kot je opisalo sodišče prve stopnje na 96. strani sodbe, v petih nakazilih v juliju mesecu od 7. do 24.7.2010 v skupnem znesku 56.231,66 EUR nakazal kot delno vračilo ali vračilo gotovine na osebni račun B.G., preostanek v znesku 5.996,58 EUR pa je družba F.1 d.o.o. porabila za plačila pri delovanju družbe. Glede na to, da je bil na račun družbe F.1 d.o.o. nakazan denar iz stečajne mase, družba pa je na račun obdolženega B.G. plačala znesek 56.231,66 EUR kot vračilo gotovine, razliko do celotnega nakazanega zneska pa si zadržala za lastno poslovanje, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je obtoženi R.T. nedvomno vedel, da je bil denar pridobljen s kaznivim dejanjem, pri čemer se tudi pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je imelo nakazovanje v več manjših zneskih namen prikriti nezakonit izvor denarja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno tudi glede obtoženega R.T. sprejelo po skrbnem pretehtanju vseh dokazov in tudi v povezavi z njegovim zagovorom, ko se je zagovarjal, da z družbo F.1 d.o.o. nima nobene zveze in ni nikoli posloval, da lastnika in direktorja družbe F.1 d.o.o. M.B. ne pozna in ga ni nikjer srečal, kot tudi, da za F.1 d.o.o. ni nikdar podpisal nobenega dokumenta, v imenu tega podjetja ni izvedel nobenega posla, sploh ne ve, kaj je glavna dejavnost tega podjetja, niti ne ve, kako in na kakšen način je ta družba pridobivala prihodke oziroma premoženje ter da tudi v imenu družbe F.1 d.o.o. nikdar ni sprejel nobenega denarja oziroma premoženja, kot tudi, da v imenu te družbe ni opravil nobene finančne transakcije ter da s premoženjem družbe F.1 d.o.o. ni nikdar gospodaril oziroma z njim razpolagal. Takšen njegov zagovor je v obrazložitvi sodbe na strani 98 obrazložitve sodišče prve stopnje prepričljivo ovrglo in k temu v bistvu ni kaj dodati. Kot je navedlo, sklicujoč se na izpoved priče M.B., ki mu verjame, je ta povedal, da sam družbe F.1 d.o.o. ni ustanovil, pač pa je privolil, da nekdo to družbo „napiše na njega“. Uslugo je delal obtoženemu B.G., družbo pa je prevzel od tasta ali svaka obtoženega B.G.. Sam ne poseduje ustanovnih in bančnih dokumentov družbe F.1 d.o.o., s kakšno dejavnost se družba ukvarja pa je izvedel iz časopisov. Za prevzem družbe je plačal le notarske stroške za prepis družbe na njegovo ime. Zanikal je, oziroma se ne spomni, da bi kot zakoniti zastopnik te družbe pri A B. podpisal karton za razpolaganje s sredstvi na transakcijskem računu oziroma pooblastil drugega za razpolaganje s sredstvi, prav tako je zanikal, da bi kdaj koli sam posloval preko transakcijskega računa te družbe, saj ga obtoženi B.G. ni nikoli obveščal, kaj se dogaja v zvezi s poslovanjem te družbe. Obtoženi B.G. na izpoved te priče ni imel pripomb, zato tudi pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, da ji ne bi bilo moč verjeti.

Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe (stran 98/99), in tega pritožba ne izpodbija, je bila dne 3. decembra 2008 podana banki prijava pooblaščenca (listovna št. 2593 spisa), s katero družba F.1 d.o.o. pooblašča R.T., da lahko preko A. – elektronskega bančništva A.V. d.d. pregleduje podatke, pripravlja podatke, overovi podatke in odpremi podatke na transakcijskem računu družbe F.1 d.o.o., saj ima pooblaščenec zaščitno kartico (x) s serijsko številko y. Hkrati je bilo priloženo pisno potrdilo o istovetnosti digitalnega potrdila (listovna št. 2594), s katerim pooblaščenec R.T. z davčno številko 2 izjavlja, da so podatki iz tega izpisa digitalnega potrdila podatki, ki povezujejo njega osebno s podatki za preverjanje njegovega elektronskega podpisa, katerih namen je njegovo varno elektronsko poslovanje. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v drugem odstavku na 99. strani obrazložitve izpodbijane sodbe, je bil obtoženi R.T. z istim digitalnim pooblastilom pooblaščen tako za družbi F.1 usluge d.o.o., glede katere je sam priznal, da je lastnik in direktor, kot tudi za družbo F.1 d.o.o., torej kot imetnik iste serijske številke certifikata (y) vstopal v elektronsko banko A.. V zvezi z odpiranjem transakcijskih računov za pravne osebe je sodišče prve stopnje zaslišalo tudi delavke A.V. d.d. iz L. A.T., K.P., D.J.T., T.M. in I.G. (B.), ki so podrobno opisale potek odpiranja transakcijskih računov za pravne osebe, kot tudi obvezno navzočnost zakonitega zastopnika pri tem. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da glede na izvedensko mnenje izvedenca za forenzično preiskovanje pisav B.P. (zaključek strani 101 in 102 sodbe) spornih podpisov „R.T.“ na obrazcih ni podpisal obtoženi R.T. (meni, da so bili pri banki pridobljeni bianco obrazci, ki jih je nato doma izpolnila in podpisala druga oseba), vendar pa je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje (na strani 103 sodbe) moral biti prisoten ob potrditvi istovetnosti v banki, saj sicer bančne delavke ne bi ugotovile in potrdile istovetnosti. Kar je še pomembno, in kar izhaja iz izpovedi priče T.M. (o tem sodišče prve stopnje na strani 103 sodbe), je lahko imel pooblaščenec serijsko številko certifikata za več firm, tako, da je imel en certifikat, uporabljal pa ga je lahko za več firm. Glede na to, da je M.B. obtoženemu B.G. le posodil svoje ime za ustanovitev družbe F.1 d.o.o., katere zakoniti zastopnik je bil pred tem M.B., tast obtoženega B.G., ter da M.B. z omenjeno družbo sploh ni posloval ter da je razpolagal s sredstvi na transakcijskem računu te družbe torej le obtoženi R.T., bratranec obtoženega B.G., ki je bil pooblaščen tudi za elektronsko poslovanje preko A. je tudi po presoji pritožbenega sodišča gotovo, da je le obtoženi R.T. lahko razpolagal s sredstvi na transakcijskem računu te družbe z isto zaščitno kartico , ki jo je uporabljal tudi za razpolaganje s sredstvi na transakcijskih računih družb F.1 usluge d.o.o., F.1 arhiv d.o.o. in F.1 najem d.o.o., katerih direktor in lastnik je bil prav obtoženi R.T.. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi o ugotovljeni krivdi glede obtoženemu R.T. očitanega kaznivega dejanja pranja denarja po prvem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1, tako, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje (na strani 105 sodbe), da družba L. ni bila stečajni upnik niti ni bila z nobeno pogodbo kakšna terjatev prenesena na to družbo. Za sklicevanje obtoženega B.G., da je tako ravnal po navodilu B., torej po odredbi S.S. ter ob tem sklicujoč se še na določbe Obligacijskega zakonika, ni nikakršne podlage.

Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu sodbo tako temeljito in prepričljivo obrazložilo, da k temu, kar je navedlo, ni kaj dodati. Glede na opozorilo zagovornika obtoženega B.G. odvetnika mag. E.Z. o novem dokazu pridobljenem s strani avstrijskega tožilstva v mesecu juliju tega leta pritožbeno sodišče le dodaja, da (enako je na seji pritožbenega senata omenila že višja državna tožilka), dejansko ne gre za pritožbeno novoto, saj je glede 12 transakcij po 50.000,00 EUR, skupaj 600.000,00 EUR na bančni račun družbe S., svoje ugotovitve navedlo že sodišče prve stopnje na strani 109 sodbe. Ali so ta sredstva še vedno na tem računu pa za obravnavano zadevo ni pomembno, ob že povedanem, da si je obtoženi B.G. v sodbi očitano premoženjsko korist pridobil že s tem, ko je iz stečajne mase odrejal plačila zneskov terjatev, katerih kupec je bil sam (na način opisan v sodbi).

Glede izrečene kazenske sankcije obtoženemu B.G.:

Obtoženec v pritožbi (67. stran) glede izrečene kazenske sankcije izhaja s stališča, da zato, ker je bil H. d.o.o. dejanski lastnik nepremičnin iz vložka x k.o. B. tudi denar, ki je bil pridobljen s prodajo stečajnega dolžnika kot pravne osebe ne more biti opredeljen kot tisti, ki je pridobljen s storjenim kaznivim dejanjem. Kot obteževalne okoliščine sodišče navaja abstraktne dele kazenske norme, ne pa subjektivnih elementov. Kolikor pa navedene subjektivne elemente, ti ne izhajajo iz nobenega dokaza. Obtoženi tudi meni, da je izrek stranske denarne kazni v celoti neutemeljen. Iz dokazov v spisu izhaja, da je F.1 d.o.o. z nakazili vračal predhodno obstoječi dolg do njega (to je obtoženega), G. d.o.o. pa posojila, ki so bila dana zaradi pridobitve obresti navedeni družbi, zato kako pranje denarja v navedenih transakcijah ni dokazano niti na nivoju malomarnosti. Pri izreku denarne kazni je sodišče uporabilo kot podlago povprečno mesečno neto plačo, z obrazložitvijo, da ni imelo podatkov o njegovem dnevnem zaslužku, kar ni res. Sodišče je vedelo, da z odreditvijo pripora nima več prihodkov in s tem dnevnega zaslužka, oziroma da je ta dnevni zaslužek enak nič. Meni, da mu je bila izrečena zaporna kazen mimo ustaljenih pravil in ustaljene sodne prakse na podlagi vnaprejšnje obsodbe. Izrek stranske denarne kazni je po mnenju pritožnika v celoti neutemeljen in v nasprotju s podatki v spisu.

Svoje nestrinjanje s stališčem obtoženca, da je bil H. d.o.o. dejanski lastnik nepremičnin iz zemljiškoknjižnega vložka 804 k.o. B. je pritožbeno sodišče že pojasnilo. Da je bilo to tudi obtožencu nedvomno povsem jasno se izkaže že na podlagi napotkov zastopniku kupca, ko se na dražbi kupljena pravna oseba H. d.o.o. v zemljiški knjigi ni mogla vknjižiti kot lastnica navedenih nepremičnin, pa tudi iz korespondence med njim in predsednico stečajnega senata z dne 19. oktobra 2009 (listovna št. 2699 stečajnega spisa), ko je ta od njega zahtevala, da v najkrajšem času (najkasneje v 24 urah) v spis predloži vse morebitne listine, ki še niso bile vložene v spis, iz katerih izhajajo podatki o namenski rabi nepremičnin, vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku št. x k.o. B., obtoženec pa je v dopisu, ki nosi isti datum (listovna št. 2700 do 2705 stečajnega spisa) kot dodatek priloženim listinam (odločbi o lastninjenju vodnega zemljišča z dne 27. februarja 2006, obtoženčevemu e-mailu naslovljenemu na gospo U.I.V. in kopiji odločbe Mestne občine K. z dne 21. novembra 1996) posebej opozoril, da v stečajnem postopku nad H. d.o.o. niso prodajali posameznim zemljišč ampak pravno osebo z aktivnim premoženjem „med katera je spadalo tudi upravljanje zemljišč vpisanih v vl. št. x k.o. B.“. Zato v tem delu pritožba ni utemeljena. Zgolj pavšalno je izražen tudi očitek, da je sodišče kot obteževalne okoliščine navedlo abstraktne dele kazenske norme ne pa subjektivnih elementov, saj z nadaljnjim besedilom prihaja obtoženec sam s seboj v nasprotje, ko navaja, da pa „kolikor navede subjektivne elemente pa ti ne izhajajo iz nobenega dokaza“.

Kot je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je upoštevalo, da je obtoženec dejanja storil z direktnim naklepom, upoštevalo je tudi naravo in težo kaznivih dejanj, pri čemer je kot olajševalno okoliščino upoštevalo, da do sedaj še ni bil kaznovan ter da mora skrbeti za dva nepreskrbljena otroka, medtem ko drugih olajševalnih okoliščin pri njem ni zasledilo. Kot obteževalne okoliščine je upoštevalo, da je obtoženi B.G. kot stečajni upravitelj grobo zlorabil zaupanje tako stečajnega senata kot stečajnih upnikov v njegovo poštenost in nepristranskost. Kot je še navedlo, je obtoženi pri organizacije in koordinacije protipravne dejavnosti obtožencev predstavljal osrednjo personalno vez med vsemi akterji, pri izvršitvi kaznivih dejanj pa pokazal veliko mero trdovratnosti in vztrajnosti, deloval premišljeno in načrtoval kriminalno ravnanje, s tem da je angažiral tudi druge zaupne osebe. Pri svojem ravnanju je deloval prikrito, skrit za raznimi družbami, pri čemer je bil prav on glavni organizator in koordinator te kriminalne dejavnosti. Nasprotno od obtoženca in zagovornikov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri obtoženemu B.G. ugotovilo in primerno upoštevalo vse pomembne okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni. Pritožbeno sodišče se je zato nanje oprlo, razen kolikor je moralo pritožbeno sodišče poseči v odmero kazni glede na ugotovitev, da obtožencu niso dokazana vsa v izpodbijani sodbi očitana kazniva dejanja oziroma v celotnem obsegu, kot je bilo že obrazloženo.

Neutemeljen je tudi očitek glede izrečene stranske denarne kazni, ki ga obtoženec utemeljuje z zanikanjem storitve kaznivega dejanja pranja denarja s transakcijami. Ne pove namreč iz katerih dokazov v spisu izhaja, da je F.1 d.o.o. z nakazili vračal predhodno obstoječi dolg do njega, čeprav se nanje sklicuje, izpostavlja pa še posojila G. d.o.o., ki so bila dana zaradi pridobitve obresti navedeni družbi. Vloga družbe G. d.o.o. je bila že pojasnjena in k temu na tem mestu ni kaj dodati.

Zgolj na nivoju pavšalnega zatrjevanja je tudi očitek sodišču prve stopnje glede obrazložitve izreka denarne kazni, češ da je sodišče že s tem, ko je zoper njega odredilo pripor, vedelo da prihodkov nima več niti dnevnega zaslužka. Obtoženčeve navedbe so premalo konkretne, da bi jih bilo mogoče preveriti in da bi bilo zgolj na podlagi dejstva, da je obtoženi v priporu moč ugotoviti, da je obtoženi ob kakršenkoli vir prihodkov. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je ob izostanku konkretnih podatkov svojo odločitev oprlo na podatke o objavljeni povprečni mesečni neto plači.

Glede izrečene zaporne in stranske denarne kazni:

Glede izrečene zaporne kazni je pritožbeno sodišče ob upoštevanju okoliščin, kot so navedene v točki 60 ter ob ugotovitvi, da obtožencu niso dokazana vsa kazniva dejanja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje (ni dokazano kaznivo dejanje poslovne goljufije pod točko I/1; nista dokazani dve izvršitveni dejanji – I/2a in d , zato sta izpuščeni iz izreka kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja pod točko I/2). obtoženemu B.G. za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja pod točko I/2 izreka določeno kazen (štirih let) glede na manjšo kriminalno količino znižalo na tri leta in 6 mesecev zapora in določeno stransko denarno kazen (v višini 800 dnevnih zneskov) znižalo na 600 dnevnih zneskov ter mu nato izreklo enotno kazen šest let zapora ter enotno denarno kazen 1.350 dnevnih zneskov, to je 45.258,74 EUR.

Glede izrečenega varnostnega ukrepa:

Obtoženi se pritožuje tudi zoper izrečeni varnostni ukrep prepovedi opravljanja dolžnosti stečajnega upravitelja ter se pri tem sklicuje na določbo tretjega odstavka 108. člena ZFPPIPP po kateri dovoljenje za delo stečajnega upravitelja ne more pridobiti kdor je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja, storjenega z naklepom, ki se preganja po uradni dolžnosti. Obtoženi je spregledal, da navedba pogojev iz tretjega odstavka 108. člena ZFPPIPP vsebuje tudi dostavek na zaključku „in kazen še ni bila izbrisana iz kazenske evidence“. Glede na določbo 6. točke četrtega odstavka 82. člena KZ-1 se obsojencu, ki je obsojen na kazen zapora nad pet do deset let po desetih letih z zakonsko rehabilitacijo izbriše sodba iz kazenske evidence in prenehajo veljati vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega, sodna rehabilitacija pa je v skladu s 83. členom KZ-1 možna po polovici z zakonom določenega roka. Pritožba obtoženca glede izrečenega varnostnega ukrepa zato ni utemeljena.

Glede odvzema premoženjske koristi:

Obtoženi B.G. meni, da je sodišče pri tem izreku prekoračilo obtožbo, saj v obtožbi niso podani očitki o tem, kdaj, kje in na kakšen način naj bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, ki bi se glede na opis dejanj lahko rezultirala le v obliki denarja. Meni tudi, da je sodišče kršilo določilo šestega odstavka 245. člena KZ-1, ko premoženjske koristi ni odvzelo S.S., saj da je sodišče samo zapisalo, da je sama v celoti razpolagala s sredstvi na bančnih računih družbe B. v A. in iz dokazov v spisu tudi izhaja, da je odredila izplačila iz zadnjih dveh razdelitev v korist preostalih dveh prejemnikov. Za izplačilo nagrade v stečaju pa se v spisu nahaja dokumentacija, da je plačilo prejela družba G., d.o.o. in ne G.B.. Pritožnik meni, da je s sprejeto odločitvijo sodišče poseglo v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije.

Pritožbeni očitki obtoženca niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v delu, kolikor ni posegalo v sodbo sodišča prve stopnje, izrek jasen in nima pomanjkljivosti, tudi kolikor se nanaša na protipravno premoženjsko korist, ki si jo je obtoženi s kaznivim dejanjem pridobil. S pritožnikom se prav tako ni moč strinjati, kolikor se njegove navedbe nanašajo na odvzem premoženjske koristi soobtoženi S.S., glede na to, da si je premoženjsko korist pridobil obtoženi, pri čemer je bila pri storitvi kaznivega dejanja S.S. le njegova pomočnica, ki je ravnala po njegovih navodilih oziroma z denarjem razpolagala v dogovoru z obtoženim B.G.. Ob tem je treba še dodati, da tudi sicer trditev obtoženca, „da je sodišče samo zapisalo, da je sama v celoti razpolagala s sredstvi na bančnih računih družbe B. v A.“ v besedilu izpodbijane sodbe nima podlage.

Odgovor na očitek, ki se nanaša na izplačilo nagrade v stečaju, češ da je plačilo prejela družba G. d.o.o. in ne B.G., ni potreben, glede na to, da je dejanje opisano v točki I/2d iz izreka izpodbijane sodbe izpuščeno.

Glede očitka, da je s sprejeto odločitvijo sodišče poseglo v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije pa pritožbeno sodišče pripominja le, da je za odvzem premoženjske koristi sodišče prve stopnje imelo podlago v določbah sedmega poglavja KZ-1 oziroma v konkretnih določbah členov v tem poglavju na katere se opira izpodbijana sodba (to je 74., 75. in 77. člen KZ-1 v zvezi z določbo 503. člena Zakona o kazenskem postopku – ZKP).

Glede izrečene kazni obtoženemu R.T.:

Sodišče prve stopnje je odločitev o kazni glede obtoženega R.T. utemeljilo na strani 125 izpodbijane sodbe. Pravilno je kot olajševalne okoliščine upoštevalo njegovo dosedanjo nekaznovanost in skrb za dva mladoletna otroka, ter se glede na težo kaznivega dejanja in ugotovitev, da je obtoženi ravnal z naklepom, utemeljeno odločilo za izrek zaporne kazni. Zagovornik opozarja, da je šlo sodišče prve stopnje pri izreku kazni preko predloga tožilstva, saj je višja državna tožilka, ob oceni, da se njemu očita najmanjša kriminalna količina, zanj predlagala izrek zaporne kazni v trajanju enega leta in 300 dnevnih zneskov denarne kazni, kar je sicer res (prim. prepis posnetka besede strank na list. št. 3224 spisa), vendar zgolj s tem ni zagrešilo nobene procesne kršitve. Pač pa se je treba strinjati s pritožbo, kolikor sodišču očita, da je obtožencu kot obteževalno okoliščino štelo, da se je skrival za podjetjem, katerega zakoniti zastopnik je M.B.. Prizadevanja, da bi prikril svojo vpletenost pri kaznivem dejanju, ki, kot se je izkazalo, ni bilo uspešno, po presoji pritožbenega sodišča ni moč šteti kot obteževalno okoliščino, ki bi narekovala strožje kaznovanje. Po presoji pritožbenega sodišča so pri izreku sankcije premalo prišle do izraza tudi že omenjene olajševalne okoliščine, predvsem pa, da se temu obtožencu tudi po oceni državnega tožilstva očita najmanjša kriminalna količina. Zato je po presoji pritožbenega sodišča primerno obtožencu izreči zaporno kazen v trajanju enega leta. Obramba sicer sodišču prve stopnje tudi očita, da ni imelo razloga za izrek stranske denarne kazni, vendar se s takim stališčem pritožbeno sodišče ne strinja. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, je pri kaznivem dejanju pranja denarja poleg zaporne obvezen izrek denarne kazni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo denarno kazen v okviru predpisane z zakonom (47. člen KZ-1) višina le te pa je primerna glede na ugotovljene okoliščine. Zato v tem delu sodbe sodišča prve stopnje ni spreminjalo.

Glede odvzema premoženja drugim osebam :

Glede odvzema protipravne premoženjske koristi, razen v delu, kolikor je pritožbeno sodišče poseglo v znesek le-te, pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da obtoženi B.G., F.G. in M.B. ter zagovorniki v bistvu zgolj ponavljajo dosedanje navedbe glede pridobitve premoženja, ki se odvzame, vendar pa je sodišče prve stopnje na vse njihove navedbe zelo podrobno in tudi prepričljivo odgovorilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe na straneh od 126 do 140 ter za svojo odločitev navedlo tako utemeljene razloge, da jih nobena od pritožb ni uspela omajati. Sodišče prve stopnje je namreč podrobno razčlenilo navedbe glede vseh zatrjevanih vlaganj, opredelilo se je tudi glede vsebine pogodbe o fiduciji (stran 2452 spisa), predvsem pa je prepričljivo pokazalo tudi, kje je končal znaten del sredstev, ki izvirajo iz obtožencu očitanega kaznivega dejanja zlorabe položaja stečajnega upravitelja. K temu kar je navedlo, ni kaj dodati, zato se na obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu, v izogib ponavljanju, sklicuje tudi pritožbeno sodišče.

Pri tem gre iz ugotovitev sodišča prve stopnje izpostaviti sledeče:

- ko storilec na bližnje sorodnike prenese (kot v obravnavani zadevi) premoženje z namenom onemogočanja odvzema, velja obrnjeno dokazno breme kot izjema od sicer uveljavljenega pravila v kazenskem postopku, ko je dokazno breme na strani tožilca;

- po podatkih iz uradnih evidenc je bil obtoženec od dne 13.1.2004 edini družbenik in torej imetnik 100% poslovnega deleža v družbi F. d.o.o., ki ga je 11.10. 2012 prenesel na svojega očeta in tasta;

- v zvezi s premoženjem družbe F. d.o.o. iz zemljiške knjige Republike Hrvaške (zemljiškoknjižni izpisek na list. št. 2183 - 2184) izhaja, da je slednja od 11.2.2005 lastnica nepremičnine parc. št. 460/22, št. vložka y, k.o. S., površine 943 m2 (dvorišče 695 m2 in hiša 248 m2) in nepremičnine parc. št. 460/73, k.o. S., površine 44 m2. Družba F. d.o.o. se je kot zemljiškoknjižni lastnik vknjižila na podlagi pogodbe o stvarnem vložku v družbo z dne 21.10.2003. Na nepremičnini parc. št. 460/22, k.o. S. je na podlagi Pogodbe o ustanovitvi zastavne pravice z dne 4.7.2013 vknjižena zastavna pravica v skupnem znesku 3.967.300,00 HRK v korist M.B., obtoženčevega tasta in očeta obtožene Ba.G.;

- za trditev, da je imel obtoženi B.G. družbo F. d.o.o. zgolj v fiduciarnem upravljanju za dejanska lastnika M.B. in F.G. ni prepričljivih dokazov. Sodišče prve stopnje se s tem v zvezi sklicuje na listine o nakupu nepremičnine s parc. št. 460/22, k.o. S. (stran 128 sodbe) od prodajalcev H.W.Z. in L.Z. za 325.000,00 EUR, pri čemer je bilo dogovorjeno plačilo 10.000,00 EUR na roke J.S., preostalih 315.000,00 EUR pa z nakazilom na v pogodbi navedeni bančni račun prodajalcev. Obtoženi kot kupec je v spis vložil tudi kopijo naloga za izvršitev nakazila v tujino (list. št. 2656), iz katerega izhaja, da je obtoženi B.G. dne 29.10.2002 nakazal L.Z. na njen bančni račun znesek 315.000,00 EUR;

- neprepričljive so navedbe M.B. in F.G. o vlaganjih, ki niso skladne s pogodbo o fiduciji, pa tudi ne z zagovorom obtoženega B.G.;

- gotovinska vplačila na račun družbe F. d.o.o. (stran 135 sodbe), katerih vplačnik ni naveden (63.049,07 EUR) in gotovinskih vplačil obtoženega B.G. (skupaj 614.790,48 EUR) v času od 6.1.2007 do 4.2.2013.

Glede na navedeno tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni nikakršnega dvoma, da je vzpostavljena povezava med izplačili iz stečajne mase družbe H. d.o.o. - v stečaju in nakazili na račun družbe F. d.o.o. ter zato odločitev o odvzemu premoženja utemeljena. Glede na to, da je bila dne 11.10.2012 družba prenesena na M.B. in F.G., prenos pa je bil brezplačen oziroma za poslovni delež v družbi nista plačala njene dejanske vrednosti, je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi četrtega v zvezi s prvim odstavkom 75. člena KZ-1 odvzelo poslovni oziroma kapitalski delež, ki ga imata M.B. in F.G. v družbi F. d.o.o. Ker je obtoženi B.G. na M.B. brezplačno prenesel tudi svojo terjatev do družbe F. d.o.o., za zavarovanje katere je bila ustanovljena tudi zastavna pravica na nepremičnini družbe, je sodišče na enaki pravni podlagi M.B. pravilno odvzelo tudi to terjatev in zastavno pravico, kakor izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Tudi za pritožbeno sodišče namreč ni nobenega dvoma, da je bilo navedeno premoženje obtoženca na njegovega očeta in tasta preneseno ravno zaradi onemogočanja odvzema premoženjske koristi.

Sodišče prve stopnje se je na straneh od 140 (zadnji odstavek) do 142 (prvi odstavek) opredelilo tudi do predloga višje državne tožilke za odvzem premoženja družbe F.1 najem d.o.o., torej nepremičnin v lasti pravne osebe katere edini družbenik je obtoženi R.T.. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje takšnemu predlogu višje državne tožilke ni sledilo, tožilka pa se tudi v tem delu zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje. Vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da KZ-1, veljaven v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj, torej pred novelo KZ-1B, ni določal domneve brezplačnega prenosa premoženja na pravno osebo, katere lastnik je v določenem sorodstvenem razmerju s storilcem ter da je na strani državnega tožilstva, da predloži dokaze, da je bilo premoženje na pravno osebo preneseno brezplačno oziroma za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti ter da tega na podlagi dokazov v spisu ni mogoče ugotoviti s potrebno gotovostjo. Višja državna tožilka v pritožbi zgolj podaja svojo dokazno oceno pri čemer primerja razloge pri tej nepremičnini z razlogi, ki so obtoženega B.G. vodili pri potezah glede nepremičnin na Hrvaškem, vendar v obravnavani zadevi ne gre niti za podobno situacijo. Tudi razlogi za razdrtje pogodbe so glede na postopek v katerem se je obtoženi B.G. znašel in dejstvo, da je v priporu, zaradi česar tudi ne more opravljati odvetniške dejavnosti ter zato tudi ne izpolnjevati pogodbene obveznosti glede odplačevanja, življenjsko logični in prepričljivi, tako da tudi pritožbeno sodišče glede odločitve sodišča prve stopnje nima pomislekov. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje (na listovni št. 141 sodbe) bi sicer bilo možno, da že ob prenosu lastninske pravice na F.1 arhiv d.o.o. (ob likvidaciji je premoženje te družbe prešlo na R.T.) v letu 2006 ni bila plačana ustrezna kupnina ter da odvetniška družba G. d.n.o. zato tudi po pogodbi iz leta 2012 dejansko ni bila dolžna plačati kupnine, vendar pa zaključkov v tej smeri državno tožilstvo ni speljalo niti ni predložilo drugih dokazov, ki bi dokazovali, da je odvetniška družba G. (d.o.o.) plačala celotno kupnino oziroma, da je bil že prvi prenos s prvotne odvetniške družbe (d.n.o.) na F.1 arhiv d.o.o. oziroma R.T. brezplačen ter da bi posledično po likvidaciji odvetniške družbe te nepremičnine morale pripadati obtoženemu B.G.. V tej smeri tudi pritožba ne prinaša ničesar, kar bi lahko privedlo do drugačnih zaključkov. Na navedbe višje državne tožilke v zvezi z zemljiškoknjižnim pismom, ki omogoča obtožencu, da ima nad tem premoženjem še vedno oblast, pa je sam obtoženec na 8. in 9. strani odgovora na pritožbo višje državne tožilke prepričljivo pojasnil, da prvi imetnik pisma ne more biti nihče drug kot lastnik nepremičnine, ki nato pismo z odredbo prenese na upnika. Zakaj še ni bilo prenešeno na upnika pa je v odgovoru na pritožbo prav tako razumno pojasnil (v predzadnjem odstavku svojega odgovora na strani 9) s časom njegove aretacije.

Pritožbeno sodišče se je seznanilo tudi z ostalimi pritožbenimi navedbami obtoženih, zagovornikov in tožilstva, kot tudi odgovori na pritožbo tožilstva, vendar nanje posebej ne odgovarja, ker je presodilo, da za odločitev v obravnavani zadevi niso pomembne.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče, ob ugotovitvi, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila zagrešena nobena druga takšna kršitev, ki bi narekovala dodatne posege v izpodbijano sodbo, v preostalem delu pritožbe obtoženih B.G. in R.T. ter njunih zagovornikov zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbo višje državne tožilke ter v izpodbijanih a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. odst. 394. čl. ZKP).

Glede na to, da sta obtožena Ba.G. in V.P. s pritožbama uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov obremenjujejo proračun. Odločitev temelji na določbi 1. odst. 98. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP.

Glede obtoženih B.G. in R.T., ki sta s pritožbama deloma uspela, izrek o stroških pritožbenega postopka kot nepotreben odpade (2. odst. 98. člena ZKP).

-----------------------------------------------

op. št. 1: primerjaj sodbo III Ips 144/2008 z dne 21. decembra 2010

op. št. 2: Primerjaj: Marija Krisper Kramberger, Pravni režim dobrin v splošni rabi – Pravnik 1990, št. 8 do 10, stran 315 do 316.

op. št. 3: opomba: obtoženi sam govori o kasneje najdenem premoženju

op. št. 4: tako odločba Ustavnega sodišča RS Up 949/12