UPRS sodba I U 1795/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Disciplinska komisija prve stopnje Zbornice upraviteljev Slovenije (v nadaljevanju disciplinski organ prve stopnje), je z izpodbijanim sklepom sklenila, da je tožnik odgovoren, ker v postopku stečaja nad dolžnikom A. d.d., v katerem je bil s sklepom St 22/2011 z dne 30. 3. 2012 imenovan za upravitelja, pri prodaji nepremičnin v predlogu za prodajo z dne 17. 4. 2012 ni navedel lastnosti nepremičnin, tako da upniki in morebitni kupci iz navedenega predloga niso mogli razbrati katero premoženje – nepremičnine stečajni dolžnik prodaja. Tožnik je predlog za prodajo nepremičnine podal, ne da bi predhodno preveril dejansko vrednost nepremičnin in kljub temu, da je vedel, da obstaja interes sosedov – lastnikov apartmajev, nepremičnega premoženja ni prodal na primeren način, zaradi česar je nastala škoda stečajni masi. S tem je tožnik ravnal v nasprotju s predpisano skrbnostjo upravitelja in obveznosti upravitelja ni opravljal v skladu z 98. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ter predvsem kršil 3. točko drugega odstavka 98. člena ZFPPIPP, s čimer je storil kršitev po 2. točki drugega odstavka 120h. člena ZFPPIPP. Zato se je tožniku izrekel trajni odvzem pravice opravljati funkcijo upravitelja. Iz navedenega sklepa še izhaja, da se zavrne tožnikov predlog za povrnitev stroškov disciplinskega postopka.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Zbornica upraviteljev Slovenije izdala sklep o uvedbi disciplinskega postopka zoper tožnika, ki je bil imenovan za stečajnega upravitelja A. d.d., ter je v tem svojstvu prodal nepremičnino omenjenega podjetja, pri čemer ni ravnal s prepisano skrbnostjo, zaradi česar je nastala škoda stečajni masi. Disciplinski organ prve stopnje se sklicuje na ZFPPIPP, ki napotuje na uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in zavrača tožnikove ugovore, da bi se v predmetnem postopku moral uporabljati Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zavrača tudi druge tožnikove ugovore, iz katerih izhaja, da se tožnik ne strinja z zaključki disciplinskega organa prve stopnje, da je odgovoren za očitana dejanja. Disciplinski organ prve stopnje navaja določbe ZFPPIPP, iz katerih izhaja za upravitelja določena obveznost skrbnega ravnanja ter navaja razloge, iz katerih izhaja, da tožnik v konkretni zadevi ni ravnal v skladu s predpisano profesionalno skrbnostjo. Pri nepremičnini, glede katere se mu očita neskrbnost, gre za nepremičnino v Portorožu, katere prodajo ni javno objavil ter jo je prodal na podlagi interne objave. Ker tožnik kot upravitelj nepremičnega premoženja, le-tega ni prodal na primeren način, je ravnal v nasprotju s predpisano skrbnostjo upravitelja in obveznosti upravitelja ni opravljal v skladu z 98. členom ZFPPIPP ter je predvsem kršil 3. točko drugega odstavka 98. člena ZFPPIPP, s čimer je storil kršitev po 2. točki drugega odstavka 120h. člena ZFPPIPP, kar je hujša disciplinska kršitev.

Disciplinska komisija druge stopnje Zbornice upraviteljev Slovenije (v nadaljevanju disciplinski organ druge stopnje) je zavrnila tožnikovi pritožbi (vloženi po tožnikovemu pooblaščencu in neposredno po tožniku) zoper sklep disciplinskega organa prve stopnje in navedeni sklep potrdila. Sklenila je še, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnik se z izrečenim disciplinskim ukrepom ne strinja in v tožbi uveljavlja tožbene razloge po 27. členu Zakona o upravnih sporih (v nadaljevanju ZUS-1), ker meni, da je bilo v predmetni zadevi napačno uporabljeno materialno pravo in je pri tem prišlo do bistvene kršitve pravil postopka ter ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje. Disciplinski organ druge stopnje ni v celoti odgovoril na tožnikove pritožbene navedbe. Tako ni odgovoril na ključno pritožbeno navedbo o neprimernosti uporabe ZUP v predmetnem postopku. Tožnik tudi v tožbi opozarja na neprimernost uporabe pravil ZUP v predmetnem postopku, saj meni, da ne gre za upravno stvar. Že iz tega razloga meni, da je izpodbijani sklep nezakonit in je bilo posledično tudi napačno uporabljeno materialno pravo. To naj bi se pokazalo že v samem začetku disciplinskega postopka, ko je procesna dejanja nasproti tožniku vodila kar sama predsednica Zbornice upraviteljev Slovenije, kar je v nasprotju z določilom 120m. člena ZFPPIP. Prav tako je v nasprotju s povsem pavšalnim opisom kršitvenih dejanj predlagatelj kar sam definiral dejanski stan kršitev, kar vse zbuja dvom tudi v neodvisnost samega disciplinskega organa. Izpodbijani sklep je zato nezakonit in celo ničen, po mnenju tožnika pa gre za zadevo, o kateri se ne odloča v upravnem postopku.

Tožnik v nadaljevanju navaja, da je disciplinski organ druge stopnje pojasnil le svoja stališča glede poimenovanja akta disciplinskega organa prve stopnje, povsem pa je spregledal, da sklep disciplinskega organa prve stopnje nima niti uvoda in sestave komisije in da torej ne gre le za poimenovanje samega akta. Iz obrazložitve drugostopenjskega akta ne izhaja, zakaj drugostopenjski organ ni v ničemer sledil zagovoru tožnika in zakaj v postopku niso bili izvedeni dokazi, ki jih je predlagal tožnik. Tako disciplinski organ druge stopnje ni navedel zakaj je zavrnil tožnikov predlog, da se zasliši stečajna sodnica B.B.. Omenjena sodnica pa je v svojem poročilu z dne 6. 9. 2012 jasno povedala, da v predlogu tožnika z dne 17. 4. 2012 za izdajo splošnega sklepa po 346. členu ZFPPIPP in tudi kasneje ni zaznala in ni ugotovila nepravilnosti, pa vendar je drugostopenjski disciplinski organ prav v tem segmentu ugotovil kršitev in tožnikovo odgovornost.

Tožnik meni, da je v konkretni zadevi ravnal z zadostno skrbnostjo in da je v tem delu dejansko stanje ugotovljeno nepravilno. Že v samem disciplinskem postopku je večkrat pojasnil spornost predhodnih očitno špekulativnih cenitev in prav glede na svoje izkušnje pravilno ocenjeval vrednost nepremičnine, ki je bila približno enaka vrednosti po GURS. To je tožnik kontrolno preverjal pri nepremičninskih družbah in sodnemu cenilcu, ki je pripravil cenitev in prav tako potrdil predhodno tožnikovo oceno. Očitek, da je tožnik vedel za višjo ceno sosedov in posebej tožnikove kolegice C.C. pa ne drži, saj je tožnik ves čas v postopku pojasnjeval poskus omenjene, da vpliva na prodajo predmetne nepremičnine. Slednja je navedeno nepremičnino očitno hotela kupiti sama „pod roko“, po dejanski ceni, in je zato zastavila svoj vpliv. Tožnik se pri tem sklicuje na njeno izjavo: „češ, saj veš, kako to gre“. Opozarja tudi na zaključek drugostopenjskega disciplinskega organa, ki izpostavlja, da je res, da v postopku ni natančno ugotovljeno, ali je tožnik vedel za boljšo ponudbo. To pa pomeni, da so tudi zaključki drugostopenjskega disciplinskega organa kontradiktorni in sami s seboj v nasprotju.

Tožnik se nadalje sklicuje na 346. člen ZFPPIPP, ki je bil pravna osnova sporne prodaje v predmetni zadevi. Gre za izjemo od splošnih pravil zakona in za poenostavljen postopek. Navaja, da tudi stečajna sodnica v samem tožnikovem predlogu ni videla nobenih nepravilnosti. Če je tožnik kršil predpisani postopek je vsaj enako (če ne več) odgovorna stečajna sodnica. Po mnenju tožnika gre za interpretacijo prava oz. uporabo 346. člena ZFPPIPP ter ni primerno in ni dopustno, da le-to oblikuje disciplinski organ. Ob uporabi določila 346. člena ZFPPIPP je po mnenju tožnika neutemeljen očitek, da bi moral prej, preden je podal predlog za prodajo nepremičnine, pripraviti vse cenitve. Če je torej z naknadnimi cenitvami ugotovil dejansko tržno in likvidacijsko vrednost nepremičnine, kar je lahko realiziral s prodajo po 346. členom ZFPPIPP, potem ni kršil nobenega zakona. V zvezi z očitkom dolžne skrbnosti po določilu 98. člena ZFPPIPP pa tožnik navaja, da navedene zakonske določbe na zelo splošen način določajo različne pravne položaje. Disciplinski organ pa ne specificira tega ravnanja z eksplicitno določeno kršitvijo (zakona), zadovolji se celo samo s sklicevanjem na „predvsem“ določilo 3. točke drugega odstavka 98. člena ZFPPIPP, ki pa predvideva povsem drugo dejansko situacijo. Iz navedenih razlogov je tudi zaključek disciplinskega organa druge stopnje napačen in pomeni napačno uporabo materialnega prava.

Tožnik nadalje navaja, da mu tudi disciplinski organ druge stopnje očita hujšo malomarnost, čemur tožnik nasprotuje. Prav tako ugovarja zaključku disciplinskega organa prve stopnje, da je zaradi neprimerne prodaje „logična posledica“ nižja kupnina. Takšna škoda je zgolj hipotetična in povsem nedefinirana. Drugostopenjski disciplinski organ pa je tudi razširil samo pravno kvalifikacijo dejanskega stanja, kot ga je opredelil disciplinski organ prve stopnje, pri čemer se vsebinsko ni opredelil do tožnikovih pritožbenih navedb. Glede očitka kršitve po 2. točki drugega odstavka 129h. člena ZFPPIPP (pravilno 2. točka drugega odstavka 120h. člena ZFPPIPP) tožnik opozarja, da bi morali biti kumulativno izpolnjeni dve predpostavki: kršitev zakonske obveznosti in škoda, ki je nastala zaradi takšnega protipravnega ravnanja upravitelja na premoženju dolžnika, čemur v konkretni zadevi ni zadoščeno. Tožnik je že v pritožbi opozoril na nedoslednost samega izpodbijanega sklepa in tudi na (ne)razlikovanje med kršitvijo in hujšo kršitvijo. Tako se v izreku izpodbijanega sklepa govori zgolj o kršitvi, sankcionira pa hujšo kršitev in še to na povsem nerazlikovalni pravni podlagi, zaradi česar tožnik meni, da gre za bistveno kršitev pravil postopka ter napačno uporabo materialnega prava. Tožnik zaključuje, da bi ob vsej opozorjeni pravni „zmedi“ bil primernejši vsaj pogojni odvzem, ki ga določa 2. točka prvega odstavka 120i. člena ZFPPIPP kot skrajni in še vedno vsaj sorazmerni disciplinski ukrep zoper tožnika, ki mu je funkcija upravitelja izključni poklic in ne zgolj stranska dejavnost. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter priglaša stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožnikove očitke in dodatno pojasnjuje razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne, tožeča stranka pa sama krije stroške tega postopka.

Tožba ni utemeljena.

Čeprav tožnik v tožbi ugovarja, da izpodbija sklep disciplinskega organa druge stopnje, je sodišče glede na vsebino tožbe smiselno štelo, da izpodbija sklep prvostopenjskega organa. Slednji namreč predstavlja odločitev v smislu 2. člena ZUS-1, ki jo je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Iz same vsebine tožbe pa je razvidno, da tožnik nasprotuje tako odločitvi prvostopenjskega kot tudi odločitvi drugostopenjskega organa.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, pri čemer se sodišče sklicuje na razloge prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (prvi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

Upravitelj je organ postopka zaradi insolventnosti, ki v tem postopku opravlja svoje pristojnosti in naloge, določene v zakonu, zaradi varovanja in uresničitve interesov upnikov (prvi odstavek 97. člena ZFPPIPP). Iz prvega odstavka 98. člena ZFPPIPP izhaja, da mora upravitelj svoje naloge in pristojnosti opravljati v skladu z ZFPPIPP in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi (1. točka), z drugimi zakoni, ki se uporabljajo za insolventnega dolžnika, in predpisi, izdanimi na njihovi podlagi (2. točka) ter s pravili stroke oseb, ki kot mandatarji opravljajo posle za druge osebe (3. točka). Iz drugega odstavka 98. člena ZFPPIPP pa izhaja, da mora upravitelj pri opravljanju svojih nalog in pristojnosti ravnati vestno in pošteno (1. točka), z ustrezno profesionalno skrbnostjo (2. točka) ter tako, da varuje in uresničuje interese upnikov, ki mu morajo biti vodilo pri opravljanju teh nalog in pristojnosti (3. točka). Upravitelja pa se razreši, če (med drugim) krši obveznosti upravitelja v postopku, v katerem je bil imenovan (1. točka 118. člena ZFPPIPP). Disciplinska odgovornost upraviteljev je opredeljena v 120h. členu ZFPPIPP, ki v drugem odstavku določa hujše disciplinske kršitve. Disciplinski ukrepi, ki se lahko izrečejo upravitelju, so določeni v 120i. členu ZFPPIPP, med njimi tudi trajni odvzem pravice opravljati funkcijo upravitelja (točka 3 prvega odstavka 120i. člena ZFPPIPP). Slednji je bil v konkretni zadevi izrečen tudi tožniku. Po presoji sodišča je bil tožniku navedeni ukrep izrečen v skladu z materialnim zakonom – ZFPPIPP in na podlagi pravilno ugotovljenega relevantnega dejanskega stanja, v postopku pa tudi niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka.

Sodišče kot neutemeljene zavrača tožnikove ugovore, da se v predmetni zadevi ne bi smel uporabljati ZUP ter da gre za zadevo, o kateri se ne odloča v upravnem postopku. Materialni zakon, ki ureja disciplinsko odgovornost upraviteljev, je ZFPPIPP. Slednji v tretjem odstavku 120a. člena določa, da se za postopek odločanja v zadevah, urejenih v pododdelku 3.6.4. tega zakona uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP), če ni s posebnim pravilom iz pododdelka 3.6.4. člena tega zakona drugače določeno. Navedeno sta tožniku pravilno pojasnila že prvostopenjski in drugostopenjski disciplinski organ. Tako sta mu pravilno pojasnila, da ZFPPIPP napotuje na ZUP, zaradi česar v postopku ni mogoče uporabljati določil Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Prav tako sta tožniku pojasnila, da je določba 19. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti upraviteljev (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da se za vprašanja procesne narave podrejeno in smiselno uporabljajo določbe ZKP, v nasprotju z ZFPPIPP. Zato sta tudi po presoji sodišča oba disciplinska organa (tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ) pravilno postopala po določilih ZFPPIPP in ne Pravilnika.

Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožnikove ugovore o siceršnji neprimernosti uporabe pravil ZUP v predmetnem postopku in njegovo sklicevanje na kaznovalni značaj predmetnega postopka, zaradi katerega naj bi bila primernejša uporaba določb ZKP. Predmetni disciplinski postopek je upravni postopek. Namen vsakega disciplinskega postopka pa je, kot pove že ime, disciplinirati kršitelja, pri čemer pa je v konkretnem postopku, za katerega veljajo specialne določbe ZFPPIPP, namen izrečenega ukrepa, da se kršitelju s trajnim odvzemom pravice opravljanja funkcije upravitelja prepreči, da bi tako hude kršitve lahko storil še v kakem insolvenčnem postopku. V konkretnem disciplinskem postopku so bile, ob subsidiarni uporabi pravil ZUP, tožnikove pravice ustrezno varovane. Tožnik je v postopku sodeloval ter je bil seznanjen z vsemi ugotovitvami v postopku. Po presoji sodišča v postopku tako niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka, na kar se sklicuje tožnik. Sodišče zato zavrača tožnikove ugovore, da gre za zadevo, o kateri se naj ne bi odločalo v upravnem postopku in kar naj bi bil po mnenju tožnika razlog za ničnost izpodbijanega sklepa.

Iz 1201. člena ZFPPIP izhaja, da postopek pred disciplinsko komisijo prve stopnje uvede predsednik zbornice (prvi odstavek); da se postopek uvede s sklepom o uvedbi disciplinskega postopka (tretji odstavek); da mora sklep o uvedbi disciplinskega postopka vsebovati: opis disciplinske kršitve, ki je razlog za uvedbo postopka, in dokaze o tem, da je bila storjena očitana kršitev. V konkretni zadevi je bil sklep o uvedbi disciplinskega postopka izdan v skladu z citiranimi določbami 120l. člena ZFPPIP. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je predsednica Zbornice upraviteljev Slovenije zoper tožnika izdala sklep o uvedbi disciplinskega postopka, v katerem je tožniku očitano, da kot imenovani upravitelj v postopku stečaja nad dolžnikom A. d.d., v predlogu za prodajo nepremičnine z dne 17. 4. 2012 ni navedel lastnosti nepremičnin, ter da je podal predlog za prodajo nepremičnine, ne da bi predhodno preveril dejansko vrednost nepremičnine ter kljub temu, da je vedel, da za nepremičnine obstaja interes sosedov, nepremičnega premoženja ni prodal na primeren način. Obrazložitev navedenega sklepa se sklicuje na dokaze (listinsko dokumentacijo), na podlagi katerih temeljijo očitki o sumu storitve domnevne kršitve, ki je kvalificirana kot kršitev po 1. in 2. točki drugega odstavka 120h. člena ZFPPIPP.

V 120h. členu ZFPPIPP so navedene kršitve, za katere je upravitelj disciplinsko odgovoren. Iz drugega odstavka tega člena med drugim izhaja, da stori upravitelj hujšo disciplinsko kršitev: če krši obveznosti iz tretjega odstavka 98. člena tega zakona (1. točka); če pri opravljanju pristojnosti in nalog upravitelja v postopku zaradi insolventnosti krši obveznosti upravitelja, določene s tem zakonom, in je zaradi kršitve obveznosti nastala škoda za premoženje insolventnega dolžnika, ki spada v stečajno maso (2. točka). Na podlagi ugotovitev celotnega postopka je disciplinski organ prve stopnje zaključil, da je tožnik storil disciplinsko kršitev po 2. točki drugega odstavka 120h. člena ZFPPIPP, ker je ravnal v nasprotju s predpisano skrbnostjo upravitelja in obveznosti upravitelja ni opravljal v skladu z 98. členom ZFPPIPP (ki določa obveznosti upravitelja) ter predvsem kršil določbo 3. točke drugega odstavka 98. člena ZFPPIPP (ki določa, da mora upravitelj ravnati tako, da varuje in uresničuje interese upnikov, ki mu morajo biti vodilo pri opravljanju teh nalog in pristojnosti).

Sodišče se v predmetni zadevi strinja z ugotovitvami disciplinskega organa prve in druge stopnje kot tudi z dokazno oceno obeh organov, ki jima sledi. Tožnikove ugovore, da v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, sodišče zavrača. Po presoji sodišča sta se oba organa zadostno opredelila do posameznih v postopku pridobljenih dokazov in tudi zadostno obrazložila zakaj sta tožnikove dokazne predloge zavrnila. Tako sta se opredelila tudi do tožnikovega dokaznega predloga, da se v postopku zasliši stečajna sodnica ter pojasnila, zakaj navedenemu dokaznemu predlogu ni bilo ugodeno. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je iz spisa St 22/2012 razvidno, da je postopek prodaje predmetne nepremičnine – petih parcel potekal tako, kot je navedel tožnik, ter da posledično ni potrebno zaslišanje omenjene sodnice. Ugotovljeno je namreč bilo, da iz predloga za izdajo sklepa o prodaji določenega premoženja z dne 17. 4. 2012 med drugim izhaja, da je tožnik predlagal prodajo nepremičnin v lasti stečajnega dolžnika, katerih vrednost posamezne nepremičnine je manjša od 15.000 EUR. Sodišče je zato izdalo sklep o prodaji z dne 23. 4. 2013 na podlagi določb 345. člena ZFPPIPP. Iz navedenih določb izhajajo posebna pravila o prodaji določenega premoženja, ki se med drugim uporabljajo tudi za prodajo nepremičnin, če je vrednost manjša od 15.000 EUR. V takem primeru lahko vrednost oceni upravitelj, v teh primerih se namreč ne uporabljajo določbe, po katerih se pogodba lahko sklene samo na podlagi javne dražbe ali zavezujočega zbiranja ponudb. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je stečajna sodnica v poročilu St 22/2012 z dne 6. 9. 2012 navedla, da je tožnik zgolj na splošno opisal, da kot stečajni upravitelj razpolaga tudi z manjšimi zemljiškimi parcelami, katerih vrednost ne dosega 15.000 EUR, pri čemer tožnik ni predložil nobenih cenitev in tudi ni navedel, kje naj bi se nepremičnine nahajale. Glede na navedene ugotovitve, iz katerih izhaja, da stečajna sodnica ni bila seznanjena za katere nepremičnine gre, disciplinska organa tudi po presoji sodišča nista imela utemeljenih razlogov, da bi ugodila tožnikovemu predlogu za zaslišanje stečajne sodnice. Morebitna odgovornost stečajne sodnice pa ni predmet tega postopka.

Tudi po mnenju sodišča ni mogoče pritrditi tožniku, da naj bi v konkretni zadevi ravnal z zadostno skrbnostjo. Sodišče se strinja z zaključki obeh organov, da bi moral tožnik, če je izvedel, da obstoja interes za nakup navedene nepremičnine, izvesti aktivnosti v smeri preverjanja morebitnega interesa, za kar sta oba disciplinska organa pravilno ocenila, da interna objava ne zadošča. Pravilni so zaključki obeh organov, da bi moral tožnik v vlogi stečajnega upravitelja ob ustrezni profesionalni skrbnosti izbrati za prodajo nepremičnine ustrezen način, ki bi vključeval javno prodajo. Ne glede na tožnikove navedbe, da naj bi njegova kolegica imela interes za nakup teh nepremičnin, kot navaja „pod roko“, pa je nesporno, da je (vsaj) z njene strani obstojal interes za nakup teh parcel. Zato je pravilen zaključek disciplinskega organa, ki ni sledil tožnikovim navedbam, da so bila zemljišča praktično „neprodajljiva“. Pri tem tudi ni zanemarljivo, da gre za pet parcel v Portorožu, ki so bile prodane na podlagi 346. člena ZFPPIPP. Po navedeni določbi se prodajo stvari, če je vrednost posamezne stvari manjša od 15.000 EUR, v obravnavani zadevi je šlo za pet parcel, ki so bile vse skupaj prodane za 13.400 EUR. V postopku pa je bilo tudi ugotovljeno, da iz drugega izrednega poročilu z dne 13. 7. 2012, ki ga je v zadevi predložil tožnik, izhaja, da je tožnik iz načrta finančnega prestrukturiranja, predloženega v prisilni poravnavi, ugotovil, da ima omenjena družba, ki je v stečaju, tudi zemljišče. Zemljišče je bilo po knjigovodski vrednosti ovrednoteno na 375.000 EUR, ocenjena tržna vrednost je bila 243.433 EUR, ocenjena likvidacijska vrednost pa 194.746 EUR. Na podlagi vsega navedenega je po presoji sodišča pravilen zaključek disciplinskega organa, da tožnik pri prodaji navedene nepremičnine ni ravnal z dolžno skrbnostjo, ki jo določa 98. člen ZFPPIPP.

V 98. členu ZFPPIPP so določene obveznosti upravitelja, ki upravitelju nalagajo dolžno ravnanje. Prvi odstavek 98. člena ZFPPIPP določa predpise, po katerih mora upravitelj ravnati, da ne prekrši svoje obveznosti. Iz drugega odstavka 98. člena ZFPPIPP izhaja, da mora upravitelj pri opravljanju svojih nalog in pristojnosti ravnati: 1. vestno in pošteno, 2. z ustrezno profesionalno skrbnostjo ter 3. tako, da varuje in uresničuje interese upnikov, ki mu morajo biti vodilo pri opravljanju teh nalog in pristojnosti. Tretji odstavek 98. člena ZFPPIPP pa določa, da mora upravitelj upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako, in ne sme omogočiti ali dopustiti: 1. da posamezni upniki v postopku dosežejo prednostno plačilo ali druge koristi na škodo drugih upnikov, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, ali 2. da druge osebe pridobijo premoženje insolventnega dolžnika, ki spada v stečajno maso, ne da bi zagotovile enakovredno nasprotno izpolnitev, ali druge koristi na škodo stečajne mase, ki niso v skladu z zakoni, predpisi in pravili stroke iz prvega odstavka 90. člena ZFPPIPP.

V obravnavani zadevi je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik ni ravnal s predpisano skrbnostjo upravitelja in obveznosti upravitelja ni opravljal v skladu z 98. členom ZFPPIPP. Prvostopenjski disciplinski organ je navedel, da je tožnik „predvsem“ kršil določbo 3. točke drugega odstavka 98. člena ZFPPIPP, po kateri mora upravitelj pri opravljanju svojih nalog in pristojnosti ravnati tako, da varuje in uresničuje interese upnikov, ki mu morajo biti vodilo pri opravljanju teh nalog in pristojnosti. Disciplinski organ druge stopnje pa je zaključil, da očitano tožnikovo ravnanje predstavlja kršitev obveznosti po vseh treh točkah drugega odstavka 98. člena ZFPPIPP, saj z očitanim ravnanjem tožnik tudi ni ravnal vestno in pošteno ter z ustrezno profesionalno skrbnostjo. Nadalje je ugotovil, da je tožnikovo ravnanje subsumirano v prepovedanem ravnanju po 2. točki tretjega odstavka 98. člena ZFPPIPP, saj je tožnik s svojim ravnanjem omogočil kupcu korist v višini manjše prodajne cene, kot bi bila sicer dosežena med več ponudniki, če bi jim upravitelj omogočil sodelovanje pri nakupu.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik z opisanim ravnanjem storil disciplinsko kršitev, ki jo je prvostopenjski organ kvalificiral po 2. točki drugega odstavka 120h. člena ZFPPIPP (če je pri opravljanju pristojnosti in nalog upravitelja v postopku zaradi insolventnosti krši obveznosti upravitelja, določene s s tem zakonom, in je zaradi kršitve obveznosti nastala škoda za premoženje insolventnega dolžnika, ki spada v stečajno maso). Drugostopenjski organ pa je navedeno tožnikovo ravnanje kvalificiral tudi po 1. točki drugega odstavka 120h. člena ZFPPIPP (če krši obveznosti iz tretjega odstavka 98. člena ZFPPIPP). Obe navedeni kršitvi predstavljata hujšo disciplinsko kršitev. Razširitev pravne kvalifikacije drugostopenjskega organa na podlagi dejanskega stanja, ki ga je pravilno ugotovil že prvostopenjski organ, po presoji sodišča ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka.

Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je škoda, ki naj bi nastala v posledici tožnikovega ravnanja, zgolj hipotetična in povsem nedefinirana in da niso izpolnjeni pogoji, ki jih za navedeno kršitev določa 2. točka drugega odstavka 120h. člena ZFPPIPP. Sodišče se strinja z zaključkom disciplinskega organa, da je bila posledica neprimerne prodaje nižja kupnina, tožnik pa je s svojim ravnanjem storil hujšo disciplinsko kršitev.

Disciplinski organ prve stopnje je tožniku za navedeno hujšo disciplinsko kršitev izrekel disciplinski ukrep iz 3. točke prvega odstavka 120i. člena ZFPPIPP, to je trajni odvzem pravice opravljati funkcijo upravitelja. Pri izreku navedenega ukrepa je upošteval, da posledica te kršitve ni samo škoda, ki je nastala stečajni masi, temveč da je tožnik s svojim ravnanjem povzročil škodo vsem upraviteljem. Obrazložitev izpodbijanega sklepa se med drugim sklicuje tudi na tožnikov nekritičen odnos do očitanih kršitev, ki dopušča sklepanje, da bi tožnik tudi v drugih insolvenčnih postopkih ravnal enako. Pojasnjeno je tudi, da na izrek ukrepa ne more vplivati dejstvo, da tožniku prej še ni bil izrečen disciplinski ukrep, saj je določbe glede disciplinske odgovornosti uvedla šele novela ZFPPIPP-C, ki je začela veljati 15. 7. 2010. Drugostopenjski organ se pridružuje oceni prvostopenjskega organa, da je disciplinski ukrep, ki je izrečen tožniku, utemeljen.

V obravnavani zadevi je tožnikovo ravnanje tekom celotnega postopka kvalificirano kot hujša disciplinska kršitev, zaradi česar niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da prvostopenjski organ govori zgolj o kršitvi, sankcionira pa hujšo kršitev. Po presoji sodišča sta oba disciplinska organa zadostno utemeljila izrečeni ukrep, ki je bil tožniku izrečen na podlagi ZFPPIPP, v postopku pa tudi niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka. Izpodbijani sklep ima vse predpisane sestavine, ki jih določa ZUP. Z izrečenim ukrepom tudi ni kršeno načelo sorazmernosti. V stečajnih postopkih je namreč izjemno pomembno, da sodišče upravitelju zaupa, da bo svoje dolžnosti opravljal v skladu z zakonom in pravili stroke. Zato sodišče meni, da zaradi zlorabe takega zaupanja z izrečenim ukrepom ni kršeno načelo sorazmernosti.

Iz pojasnjenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj po presoji sodišča, dejansko stanje, ki je v zadevi relevantno, med tožnikom in toženo stranko ni sporno.