UPRS sodba I U 1746/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) za blago, ki je bilo prijavljeno v tranzitni postopek po tranzitni deklaraciji (T1) z MRN oznako 10SI00191315095566 z dne 21. 10. 2010, Izpostava Terminal Ljubljana, cigarete Real Red, 300 kartonov oz. 3.000,00 cigaret, bruto mase 4.560,00 kg, tarifne oznake 2402 20 90 kombinirane nomenklature (KN) in TARIC-kode 00, s carinsko stopnjo za tretje države 57,60%, določil uvozne in druge dajatve (carino, trošarino, davek na dodano vrednost in obresti) v skupnem znesku 609.998,76 EUR (točka 1 izreka). Dolgovani znesek sta kot solidarna dolžnika dolžna plačati tožnik kot glavni zavezanec, ki ni izpolnil obveznosti, izhajajoče iz tranzitnega postopka ter prevoznik, A., Madžarska, ki je odstranil blago izpod carinskega nadzora (točka 2 izreka). Dolgovani znesek sta dolžna plačati v roku 10 dni od vročitve te odločbe. V primeru, da v navedenem roku dolgovani znesek ne bo poravnan, se bo za njegovo plačilo unovčil instrument zavarovanja tožnika ali pa se bo zoper solidarna dolžnika uvedel postopek davčne izvršbe in bodo zaračunane zakonite zamudne obresti (točka 3 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Stroški postopka niso bili priglašeni (točki 4 in 5 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je carinski organ na podlagi prvega odstavka 21. člena in 21.a člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) in 13. člena Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS) opravil carinsko kontrolo nad pravilnim zaključkom tranzitne operacije, začete z zgoraj navedeno tranzitno deklaracijo (T1), s katero je bilo za zunanji skupnostni tranzit prijavljeno v izreku izpodbijane odločbe navedeno blago, ki je bilo napoteno v namembni carinski urad – Dorohusk OC Drogowy, z rokom predaje najkasneje 28. 10. 2010.

Carinski organ je, glede na to, da do roka, v katerem bi moralo biti blago predloženo namembnemu uradu, ni prejel sporočila „obvestilo o prispetju“, v skladu z določili 365. člena Uredbe Komisije EGS št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju Izvedbena uredba) sprožil poizvedovalni postopek. Na namembni carinski urad – Dorohusk OC Drogowy je 5. 11. 2010 poslal zahtevo za poizvedbo (elektronsko sporočilo z oznako IE 142), na katero je prejel odgovor 11. 11. 2010 (elektronsko sporočilo z oznako IE 143 s šifro 1 – gibanje neznano namembnemu uradu). To pomeni, da predmetno blago ni bilo predloženo namembnemu uradu. Negativen odgovor je prejel tudi na poslano zahtevo TC21 „naknadno preverjanje“ z dne 29. 10. 2010.

Carinski organ je skladno z določbo 365. člena Izvedbene uredbe zahteval podatke za zaključek postopka tudi od tožnika kot glavnega zavezanca. Tožnik je na poslano sporočilo IE 140 odgovoril 7. 2. 2011 in carinskemu organu dostavil fotokopijo zapisnika (protokola) št. 2 z dne 4. 2. 2011 carinskega urada MB Kuluta iz Bolgarije. Carinski organ je 14. 2. 2011 prejel dopis pošiljatelja predmetnega blaga, družbe B., ZDA, v katerem je bilo opisano dogajanje v predmetnem postopku. Iz dopisa izhaja, da je bil tovornjak s predmetnim blagom prvotno namenjen prejemniku iz Moskve, Rusije, in sicer podjetju C., Rusija. Blago je spremljala predmetna tranzitna deklaracija, račun št. 13/2010 z dne 20. 10. 2010 in mednarodni tovorni list CMR št. 0325017. Ker se je izkazalo, da kupec ni mogel pridobiti potrebne licence in uvoznega dovoljenja za prodajo tobačnih izdelkov v Rusiji, je bil primoran poiskati novega kupca. Tega je našel v Albaniji, po naročilu katerega je moral poslati predmetno blago v pristanišče Piraes v Grčijo, od koder bi nato šlo v pristanišče Bar, Črna gora. Za potrebe postopka je bil tako narejen nov račun, št. 14/2011 z dne 11. 1. 2011, ki se je glasil na kupca „D.D.“, Albanija, kot tudi nov mednarodni tovorni list CMR št. AB 578295. Ker je ob prihodu v pristanišče Piraes, Grčija, ugotovil, da ni bilo nobene ladje, ki bi vozila v Črno Goro, je sprejel odločitev, da predmetno blago pošlje nazaj podjetju „G.“ v Srbijo. Za potrebe postopka je bila narejena ponovno nova faktura št. 15/2010 z dne 2. 2. 2011 ter nov mednarodni tovorni list CMR št. 578296. Nato pa je bila pošiljka zaustavljena s strani carinskih organov na meji med Grčijo in Bolgarijo.

Carinski organ je poslal carinskemu uradu Kulata, Bolgarija dopis, skupaj z zapisnikom (protokolom) št. 2 z dne 4. 2. 2011 in dokumentacijo, ki mu je bila dostavljena s strani pošiljatelja blaga, družbe iz ZDA, vendar odgovora ni prejel. Dne 10. 3. 2011 je bil seznanjen, da so pristojni bolgarski carinski organi na mejnem prehodu Kulata, na meji med Bolgarijo in Grčijo zaustavili pošiljko cigaret, ki naj bi bila poslana 21. 10. 2010 iz skladišča glavnega zavezanca in sicer s T1 z MRN oznako10SI00191315095566 dne 21. 10. 2010, Izpostava Terminal Ljubljana. Na carinski urad Dorohusk OC Drogowy je zato poslal obvestilo TC24 („informativno obvestilo – določitev organa, pristojnega za izterjavo“). Odgovor je prejel 6. 6. 2011, v katerem carinski urad – Dorohusk OC navaja, da ni pristojen za izterjavo dolga v zvezi s predmetnim tranzitnim postopkom.

Glede na to, da tožnik ni predložil dokazila o zaključku tranzitnega postopka, v skladu z določbama 365. člena in prvega odstavka 366. člena Izvedbene uredbe, je carinski organ zaključil, da tranzitni postopek po navedeni deklaraciji ni zaključen v skladu z členom 92 CZS. Tožnik kot glavni zavezanec ni izpolnil obveznosti po prvem odstavku 96. člena CZS, zato je zanj nastala obveza plačila carinskega dolga (četrta alineja tretjega odstavka 203. člena CZS). Iz 203. člena CZS tudi izhaja, da če obstoja za isti carinski dolg več dolžnikov, so ti solidarno zavezani k plačilu tega dolga. Poleg tožnika kot glavnega zavezanca je v obravnavanem primeru za dolg solidarno odgovoren prevoznik, to je družba A. iz Madžarske. Carinski dolg je nastal na kraju, kjer je bilo blago dano v tranzitni postopek, oziroma je bilo skladno s tranzitnim postopkom vneseno na carinsko območje Skupnosti, to je na območju Carinskega urada Ljubljana, Izpostava Terminal Ljubljana (3 alineja prvega odstavka 215. člena CZS). Glede na to, da dan nezakonite odstranitve predmetnega blaga dejansko ni bil znan, je to 29. 10. 2010, ki je prvi delovni dan po poteku roka za predložitev blaga namembnemu carinskemu uradu.

Zapisnik o ugotovitvah v predmetnem carinskem postopku je bil 13. 5. 2011 vročen tožniku kot glavnemu zavezancu, ki je nanj podal pripombe. Te je carinski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzel in kot neutemeljene zavrnil. Za predmetno blago je bil v skladu s členom 355 Izvedbene uredbe s strani carinskega urada odhoda – Terminal Ljubljana, določen načrt poti (Ljubljana – Dolga vas – Budimpešta – Banska Bistrica (Slovaška) – Martin (Slovaška) – Tresta – Kielce (Poljska) – Dorohusk (Poljska)). Tožnik bi kot izkušeni gospodarski subjekt moral sprejeti ukrepe za zagotovitev „spoštovanja“ vnaprej predpisane poti, oziroma bi moral, v primeru, ko to ni bilo mogoče, to nemudoma sporočiti pristojnemu carinskemu organu. Ker tega ni storil, je s takim opustitvenim ravnanjem deloval neskrbno in se sam tako izpostavil določenemu riziku.

Carinski organ zavrača tožnikove ugovore, da je blago, prijavljeno po predmetni tranzitni deklaraciji, tisto blago, ki je bilo zaseženo s strani carinskih organov Republike Bolgarije. Kljub dejstvu, da so carinski organi na mejnem prehodu Kulata, na meji med Bolgarijo in Grčijo zasegli blago, ki se glede vrste, količine in teže ujema s spornim blagom, je carinski organ zaključil, da to ne zagotavlja s potrebno gotovostjo istovetnosti blaga s spornim blagom, ob upoštevanju dejstva, da je bila carinska oznaka, ki je bila nameščena na prevozno vozilo z registrsko oznako LIL5637XXV786 na carinskem uradu odhoda – Terminal Ljubljana (SI001913) kot ukrep za zagotovitev istovetnosti blaga, odstranjena in nadomeščena z drugo zalivko z oznako DSV342085. Carinski organ tudi pojasnjuje, da se dokument „zapisnik (protokol) št. 2“ z dne 4. 2. 2011 carinskega urada MB Kuluta iz Bolgarije, ki ga je tožnik predložil carinskemu organu, ne more uporabiti kot dokazilo o končanju postopka, v smislu člena 366 Izvedbene Uredbe. Zavrača tudi tožnikove ugovore o nepristojnosti carinskega urada Nova Gorica kot tudi ugovore, da je obračun dajatev v konkretnem postopku v nasprotju z načelom sorazmernosti. Tožnik kot glavni zavezanec je objektivno odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu (4. alineja tretjega odstavka 203. člena CZS). Carinski organ se sklicuje na 138. člen in 35. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ter na prvi odstavek 35. člena in prvi odstavek 157. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnik) in na 36. člen Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro) ter na določbe Pravilnika o izvajanju ZTro. Carinska vrednost izhaja iz računa, davčna osnova pa je določena v skladu z 38. členom in prvim odstavkom 41. člena ZDDV-1.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, tožnikove ugovore pa zavrača.

Tožnik navedeno odločitev izpodbija. V tožbi navaja, da se izpodbijana odločba zgolj pavšalno sklicuje na določbe CZS in Izvedbene Uredbe, pri čemer se ne opredeli do njegovih ugovorov. S tem je bila tožniku kršena tudi ustavna pravica do poštenega sojenja. Sklicuje se na dopis bolgarskih carinskih organov z dne 26. 3. 2013, iz katerega izhaja, da so bolgarski carinski organi zapisali, da je bilo blago izvoženo in da jim elektronski sistem ne omogoča, da bi tranzitno deklaracijo zaključili po elektronski poti; v ta namen je carinarnica “Jugozahodna” pripravila dokument TC20A, ki so ga posredovali izhodiščnemu carinskemu organu v Republiki Sloveniji, ki je pristojen za ročni zaključek tranzitnega postopka. Tožnik se ne strinja z zaključkom prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora, čemur je nasprotoval že tekom celotnega postopka. Sporno blago je prispelo na namembni carinski urad na Poljskem, kjer je zaradi zapletov in nemogočih zahtev poljskih carinskih organov, lastnik blaga to blago preusmeril. Že v postopku je tožnik zatrjeval, da je bilo, kljub odstranitvi zalivke, točno to blago najprej zaplenjeno s strani bolgarskih carinskih organov ter nato izvoženo z območja Skupnosti v Republiko Srbijo. Tožnik tudi prereka pristojnost slovenskih carinskih organov. Ker je bilo blago izvoženo z območja Skupnosti meni, da je nesorazmerno, da bi kdorkoli zanj plačeval kakršnekoli dajatve.

V obširni tožbi se tožnik sklicuje na vrsto okoliščin, za katere meni, da so pomembne v predmetni zadevi. V skladu z načelom materialne resnice, h kateremu so zavezani organi, ne more biti dokazovanje omejeno zgolj na nekatera od dokaznih sredstev. V zadevi niso bistvena samo formalna pravila, temveč vse okoliščine zadeve. Vpleteni so namreč carinski organi vsaj treh držav članic Evropske unije (EU). Dajatve, ki so predmet izpodbijane odločbe, so tako visoke, da za tožnika pomenijo prenehanje poslovanja. V postopku nihče ni zanikal prevoznikove trditve, da se je le-ta nahajal na Poljskem, na območju namembnega carinskega urada, in sicer pred 28. 10. 2010, ki je bil določen kot datum zaključka tranzitnega postopka. To je po mnenju tožnika zelo pomembno tudi zaradi vprašanja krajevne pristojnosti. V zadevi kljub ugotovljenim relevantnim dejstvom dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, kršeno je bilo tudi materialno pravo. Iz drugostopenjske odločbe izhaja, da naj bi bil razlog za nastanek dajatev v odmiku od poti, do katere je prišlo znotraj roka za predložitev blaga namembnemu organu. Po mnenju tožnika ne drži zaključek carinskih organov, da kraja nastanka carinskega dolga ni mogoče opredeliti (215. člena CZS). Tudi v primeru, če bi bilo treba določiti kraj skladno s tretjo alinejo prvega odstavka 215. člena CZS, pa iz te določbe izhaja, da se kot kraj določi tisti kraj, kjer je bilo blago dano v ta postopek, v skladu s postopkom odbora in po potrebi. Glede slednjega izpodbijana odločitev nima nobenih razlogov. V zadevi zato ni podana pristojnost slovenskih carinskih organov. Če bi se zadeva obravnavala na Poljskem ali v Bolgariji, bi tožnik plačal bistveno nižje dajatve, zaradi česar je vprašanje pristojnosti za tožnika zelo pomembno.

Tožnik je že v postopku izrecno opozarjal, da je na mejnem prehodu Republike Poljske prišlo do zapletov s pregledom blaga, stroški pregleda bi namreč krepko presegali ekonomiko posla. Zato je bil lastnik blaga prisiljen iskati druge rešitve. Sporno blago je nato prispelo na carinski urad Republike Bolgarije in se je nahajalo pod nadzorom teh organov. Torej je bila podana tudi pristojnost teh organov. Tožnik nasprotuje tudi zaključku, da se ne ve, ali gre za istovrstno blago. Sporno blago je bilo namreč v Republiki Bolgariji predmet cele vrste postopkov, ki jih je vodila lokalna odvetnica. Zato tožnik poudarja, da so carinski organi Republike Bolgarije v celoti pregledali blago in o tem tudi izdali zapisnik (Protokol No. 2). Iz slednjega izhaja, da blago ni bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora. Zato niso bili podani razlogi za izdajo izpodbijane odločbe. Tožnik je v postopku tudi predlagal, da carinski organ v postopek vključi tudi carinske organe Republike Bolgarije, čemur prvostopenjski organ ni sledil. Tožnik tudi navaja, da se je izkazalo, da so bili poljski carinski organi udeleženi v celi vrsti goljufij, povezanih ravno z cigaretami in tranzitno dokumentacijo. Dogajanje v sporni zadevi bi lahko pojasnili poljski carinski organi, katerih zaslišanje je v postopku predlagal tožnik.

Tožnik v nadaljevanju navaja, da če je za carinski organ istovetnost blaga sporna, bi bilo treba izvesti dokazni postopek. Sama zalivka, ki je na vozilu (in ne na blagu), pa v ničemer ne vpliva na istovetnost blaga. Ker tožnik ni imel možnosti sodelovati pri poizvedbah, ki naj bi se opravljale pri organih Republike Bolgarije in Republike Poljske, mu niso bila zagotovljena ustavna procesna jamstva. Tožnik se sklicuje tudi na prakso Sodišča EU in navaja, da je nevzdržno, da bi moral tožnik plačevati dajatve za blago, ki se nahaja v rokah carinskega organa države članice in ki je bilo v celoti izvoženo iz ozemlja Skupnosti. V takem primeru bi bila EU obogatena na tožnikov račun, kar je v nasprotju z načelom nevtralnosti ter pomeni za tožnika nesorazmerno obremenitev, ki bi resno ogrozila njegov obstoj. Pri vprašanju sorazmernosti in utemeljenosti odmerne odločbe gre kvečjemu za vprašanje, na katero mora dati odgovor Sodišče EU. Zato tožnik predlaga, da sodišče zaprosi Sodišče EU, da odloči o predhodnem vprašanju, saj je to nujno za izdajo odločbe v predmetnem postopku. Tožnik pa si je ves čas prizadeval, da bi se postopek v Republiki Bolgariji čim prej zaključil, zaradi česar je lokalno odvetnico v Republiki Bolgariji tudi pooblastil za zastopanje v tej zadevi. Tožnik poudarja, da ne more biti smisel carinskih postopkov zgolj sledenje formalnostim, brez upoštevanja vseh okoliščin primera. Tožnik nadalje navaja, da v predmetnem postopku ni bil niti enkrat zaslišan kot stranka ter da ni imel možnosti komuniciranja z carinskimi organi drugih držav članic. Prav tako v zadevi tudi ni bil zaslišan prevoznik. Ker v izpodbijani odločbi ni naveden kraj, kjer se je zgodil dogodek, zaradi katerega je nastal carinski dolg, izpodbijane odločbe niti ni možno preizkusiti.

Tožnik nasprotuje tudi navedbi carinskega organa, da naj tožnik ne bi obvestil carinskega organa s spremembi poti spornega blaga in navaja, da je o tem obvestil carinski urad v Novi Gorici. Sporno blago, skupaj z vso dokumentacijo, je bilo pravilno prezentirano carinskemu uradu prihoda in so bile obveznosti v zvezi s tem v celoti izpolnjene. Tožnik se sklicuje na izjavo voznika tovornjaka, na katerem se je prevažalo sporno blago (voznik E.E.), ki jo povzema. Iz slednje izhaja, da je vozilo do carinskega urada prihoda prišlo skladno z načrtom poti ter da je omenjeni voznik predal vso dokumentacijo poljskim carinskim organom. Razlog za to, da se je vozilo s spornim blagom, kljub odprtemu tranzitnemu postopku, premaknilo z načrta poti, pa je izključno na poljskem carinskem organu, ki je vozniku odredil takšno pot. Pri tem tožnik izpostavlja tudi ime in priimek poljskega carinika, na katerega se v svoji izjavi sklicuje voznik. Tožnik je v spis vložil tudi prevod odločbe bolgarskega carinskega organa Agencije carine – carine Jugozahodne št. 333 z dne 27. 6. 2011, iz katere izhaja, da se je sporno blago nahajalo pod nadzorom bolgarskih carinskih organov. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil slovenski carinski organ že najkasneje 14. 2. 2011 in ponovno 18. 3. 2011 obveščen o tem, da se blago nahaja v Bolgariji. Kljub temu je v odgovoru z dne 31. 3. 2011 bolgarskim carinskim organom navedel, da naj ne bi bil obveščen o spremembi poti. Tožnik meni, da gre za hudo kršitev načela materialne resnice.

Tožnik še navaja, da v zvezi s spornim blagom kar dva carinska organa dveh držav članic vodita postopek in to zoper isto osebo – prevoznika, saj zoper njega teče postopek v Republiki Bolgariji, hkrati pa je kot solidarni zavezanec naveden v izpodbijani odločbi. S tem je izpodbijana odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka. Ker je blago zapustilo območje Skupnosti, ni nobenega razloga za izdajo odmerne odločbe. Glede spornega blaga ne moreta teči dva postopka. Carinski organi Republike Bolgarije pa so se odločili, da v zvezi s spornim blagom ne bodo izdali odmerne odločbe. Kot stranko z interesom v navedenem postopku tožnik navaja prevoznika. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, saj v konkretni zadevi ni podana pristojnost slovenskih carinskih organov ter predmetni postopek zoper tožnika ustavi. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v novo odločanje. V vsakem primeru pa naj sodišče naloži toženi stranki, da tožniku plača stroške tega postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter navaja razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločitev pravilna. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 23. 5. 2014 prereka navedbe tožene stranke kot pavšalne. Ponovno se sklicuje na nepravilnosti, ki so se dogajale na mejnem prehodu na Poljskem. Pri tem se zopet sklicuje na izjavo voznika o dogajanju na poljski meji. Nasprotuje tudi zaključku carinskih organov, da ni mogoče natančno ugotoviti kraja nastanka carinskega dolga. Glede na očitek, da je bila odstranjena zalivka, je popolnoma jasno, da je torej carinski dolg nastal tam, kjer je bila odstranjena zalivka. Meni, da je poseg v položaj posameznika (tožnika), ki temelji na korupciji druge države članice, nedopusten. Pri presoji izpodbijanega ukrepa je treba oceniti, ali ne gre morda za prekomeren poseg, kar sodišče opravi na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti. V nadaljevanju tožnik opisuje svoje sodelovanje z družbo E. oziroma njenim pooblaščencem (F.F.). Sklicuje se na okoliščine konkretnega primera. Tožnik predlaga, da sodišče v zadevi izvede celovit dokazni postopek z zaslišanji vseh relevantnih prič. Tožnik zaproša sodišče, da družbo G. iz ZDA obvesti o tem upravnem sporu zaradi varovanja tožnikovih zahtevkov do te družbe in pooblaščenca, ki ga ima omenjena družba v Republiki Sloveniji imenuje za začasnega zastopnika te družbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obeh carinskih organov in jih ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

V obravnavani zadevi je sporno ali so bile tožniku kot glavnemu zavezancu na podlagi 4. alineje tretjega odstavka 203. člena CZS pravilno in zakonito obračunane uvozne in druge dajatve z obrestmi za blago, prijavljeno po tranzitni deklaraciji (T1) z MRN oznako 10SI00191315095566 z dne 21. 10. 2010, zaradi ugotovitve, da blago ni bilo predano namembnemu carinskemu uradu – Carinskemu uradu Dorohusk OC Drogowyv in da predmetni tranzitni postopek ni bil zaključen skladno z določbo 92. člena CZS ter da je bilo blago nezakonito odstranjeno izpod carinskega nadzora. Z navedeno tranzitno deklaracijo je bilo za zunanji skupnostni tranzit prijavljeno občutljivo blago - cigarete, za katero velja večje tveganje za goljufije (Priloga 44c Izvedbene uredbe) in je bilo po predmetni tranzitni deklaraciji (T1) napoteno na namembni carinski urad Dorohusk, z rokom predaje najkasneje 28. 10. 2010. Iz prvega odstavka 96. člena CZS izhaja, da je glavni zavezanec imetnik postopka v okviru zunanjega skupnostnega tranzitnega postopka in je odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku.

V konkretni zadevi ni sporno, da predmetni tranzitni postopek ni bil zaključen v skladu z citiranimi določbami CZS. Vendar pa se tožnik pri razlogih, zaradi katerih blago po predmetni T1 ni bilo v določenemu roku predloženo carinskemu organu, sklicuje na posebne okoliščine predmetne zadeve. Navedene okoliščine, na katere se je tožnik neuspešno skliceval že v upravnem postopku in ki naj bi bile razlog, da je pri predmetnem tranzitnem postopku prišlo do spremembe poti, pojasnjuje tudi v tožbi. Tožnik meni, da bi navedene okoliščine carinski organ v obravnavani zadevi moral upoštevati in tako slediti načelu pravne oziroma pravične države. Meni tudi, da ni v skladu z omenjenimi načeli naložitev dajatev za blago, ki naj bi zapustilo območje EU. Stališče, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, pa naj bi bilo zgolj sledenje formalnostim, brez upoštevanja vseh okoliščin primera. Po presoji sodišča takšni tožnikovi ugovori niso utemeljeni.

Iz predmetne tranzitne deklaracije izhaja, da se je tožnik vpisal kot glavni zavezanec (polje 50). S tem, ko je predmetno deklaracijo sprejel ter registriral pod oznako MRN 10SI0019131505566 z dne 21. 10. 2010 carinski urad odhoda, je tožnik postal glavni zavezanec za dajatve iz naslova uvoznih in drugih dajatev (carine, trošarine, DDV ter obresti). Tožnik je z vpisom v polje 50 navedene deklaracije nase prevzel materialno odgovornost za plačilo morebitnega carinskega dolga, nastalega v zvezi z carinskim blagom, po navedeni tranzitni deklaraciji. Tožnik se ukvarja s posli posredovanja v carinskem postopku in ga sodišče šteje kot kvalificirano osebo, ki dobro pozna tranzitni postopek. Tožnik je vedel, da predstavlja predmetno blago – cigarete občutljivo blago v smislu večjega tveganja za goljufije. Tožnik je nedvomno tudi vedel, da gre za skupnostno blago v tranzitu in je tako v skladu z določbo drugega odstavka 96. člena CZS odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku.

V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da carinski organ odhoda ni bil na predpisan način obveščen, da bi bilo blago v postavljenem roku predloženo namembnemu uradu. Zato je carinski organ na podlagi 365. člena Izvedbene uredbe začel poizvedovalni postopek. Ker je od namembnega carinskega organa prejel negativen odgovor, se je obrnil na tožnika kot glavnega zavezanca. Slednji je carinskemu organu dostavil fotokopijo zapisnika (protokola) št. 2 z dne 4. 2. 2011 Carinskega urada MB Kulata iz Bolgarije. Iz vsega navedenega izhaja, da tožnik ni upošteval predpisanih določb za omenjeni postopek. Neutemeljeni pa so pri tem tožnikovi ugovori, da carinski organ ne bi smel zgolj slediti formalnostim. Carinski nadzor je namreč omogočen s tem, da se vpišejo podatki v spremni tranzitni listini (registracija in država prevoznega sredstva ob odhodu, za tovorke oznake in številke, številke zabojnikov, število in vrsta, bruto masa, namembni urad in država, carinske oznake, število in ID oznake, rok predložitve namembnemu uradu), kar omogoča, da je mogoče pošiljko v tranzitu ves čas spremljati. Slednje v konkretni zadevi ni bilo omogočeno, zaradi česar je pravilen zaključek obeh carinskih organov, da gre za nezakonito odstranitev blaga izpod carinskega nadzora.

Nezakonito odstranitev blaga izpod carinskega nadzora namreč pomenijo tudi dejanja kot so odklon od normalne transportne poti, uničenje carinskih oznak. V T1 je bil kot zadnji dan za predajo blaga namembnemu carinskemu organu določen 28. 10. 2010. Carinski organ pa je bil 10. 3. 2011 seznanjen, da so bolgarski carinski organi na meji med Bolgarijo in Grčijo zaustavili pošiljko cigaret s T1 z MRN oznako 10SI00191315095566 z dne 21. 10. 2010. Sodišče se strinja z zaključkom carinskega organa, da navedeno zaseženo blago, čeprav se glede vrste, količine in teže ujema s spornim blagom, ne zagotavlja s potrebno gotovostjo istovetnosti blaga s spornim blagom, ob upoštevanju dejstva, da je bila carinska oznaka, ki je bila nameščena na prevozno vozilo kot ukrep za zagotovitev istovetnosti blaga, odstranjena in nadomeščena z drugo zalivko. Dolžnost tožnika kot glavnega zavezanca je namreč predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu organu. Prav tako se sodišče strinja z zaključkom carinskega organa, da se dokument „zapisnik (protokol) št. 2 z dne 4. 2. 2011 bolgarskega carinskega organa ne more uporabiti kot dokazilo o končanju postopka v smislu 366. člena Izvedbene uredbe.

Tožnik je kot glavni zavezanec v predmetnem postopku dolžnik za carinski dolg, ki je nastal zaradi neupoštevanja določb tega postopka. Odgovornost, ki jo nosi glavni zavezanec, je namenjena zagotavljanju skrbne in enotne uporabe predpisov v zvezi z izterjavo carinskega dolga zaradi varovanja finančnih interesov Skupnosti in držav članic. Tožnik kot glavni zavezanec v predmetnem postopku bi kot gospodarski subjekt, ki ima izkušnje na navedenem področju, tudi po presoji sodišča moral sprejeti ukrepe za zagotovitev „spoštovanja“ vnaprej predpisane poti oziroma bi moral v primeru, ko to ni bilo mogoče, to nemudoma sporočiti pristojnemu carinskemu organu. Da bi to storil, v postopku ni izkazal. Tožnik se sicer sklicuje, da je o tem ustno obveščal carinski organ, kar pa po presoji sodišča ne zadošča (ne glede na to, da tudi to ni izkazano).

Carinski dolg je tako tudi po presoji sodišča nastal zaradi neupoštevanja predpisanih določb, kar je imelo za posledico nezakonito odstranitev blaga izpod carinskega nadzora (prvi odstavek 203. člena CZS). Tožnik je bil zavezan izpolniti vse dolžnosti, ki izhajajo iz zadevnega tranzitnega postopka. Zunanji tranzitni postopek se konča in so obveznosti imetnika ustrezno izpolnjene, kadar je blago dano v postopek in so namembnemu carinskemu uradu predloženi zahtevani dokumenti v skladu z določbami za ta postopek (prvi odstavek 92. člena CZS). Carinski organi zaključijo postopek, če lahko na podlagi primerjave podatkov, s katerimi razpolaga urad odhoda, s podatki, ki jih ima na razpolago namembni urad, ugotovijo, da je bil postopek pravilno končan (drugi odstavek 92. člena CZS). V konkretni zadevi je nesporno, da postopek ni bil končan na predpisan način. Zato na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne morejo vplivati tožnikove navedbe o posledicah, ki naj bi jih imela izpodbijana odločitev na tožnikovo poslovanje, saj naj bi bil ogrožen njegov obstoj. Da dejstvo, da je glavni zavezanec odgovoren za carinski dolg, ni v nasprotju z načelom sorazmernosti, izhaja tudi iz sodne prakse Sodišča EU (zadeva C-230/06 z dne 3. 4. 2008). Zato po presoji sodišča ni razlogov, da bi se predmetni postopek prekinil in da bi sodišče zaprosilo Sodišče EU, da odloči o predhodnem vprašanju, kot to predlaga tožnik.

Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore o krajevni nepristojnosti prvostopenjskega (slovenskega) organa. Tudi po presoji sodišča je v konkretni zadevi podana pristojnost prvostopenjskega organa (Carinski urad Nova Gorica) na podlagi 3. alineje prvega odstavka 215. člena CZS. Iz prvega odstavka 215. člena CZS izhaja, da carinski dolg nastane: - na kraju dogodkov, ki povzročijo nastanek tega dolga, - če tega kraja ni mogoče opredeliti, na kraju, za katerega carinski organi ugotovijo, da je blago v položaju, ki je povzročil nastanek carinskega dolga, - če je bilo blago vneseno v carinski postopek, ki ni bil zaključen, in kraja ni mogoče opredeliti v skladu s prvo in drugo alineo v nekem roku, se v skladu s postopkom odbora po potrebi določi tisti kraj, kjer je bilo blago dano v ta postopek ali je bilo v skladu s tem postopkom vneseno na carinsko območje Skupnosti. V predmetni zadevi gre za situacijo, ko je bilo blago vneseno v carinski postopek pri prvostopenjskem (slovenskem) organu, ki ni bil zaključen ter v trenutku, ko se je ugotovilo, da pošiljka ni bila predložena namembnemu uradu, ni bilo mogoče določiti kraja kršitve nepravilnosti. Da je država članica, kateri pripada urad odhoda načeloma pristojna, kadar po eni strani pošiljka ni predložena namembnemu carinskemu uradu in po drugi strani, kadar ni mogoče določiti kraja kršitve ali nepravilnosti, smiselno izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU C-230/06 z dne 3. 4. 2008.

Da v obravnavani zadevi ni prevzel pristojnosti organ katere od drugih držav članic, ki so sodelovale v predmetnem postopku, izhaja iz pridobljenih informacij teh organov. Na podlagi 314.a člena Izvedbene uredbe si namreč carinske uprave držav članic medsebojno pomagajo pri preverjanju pristnosti in natančnosti dokumentov ter pri preverjanju, ali so bili pravilno uporabljeni postopki, ki se uporabljajo za dokazovanje skupnostnega statusa blaga. Zato na drugačno odločitev v navedeni zadevi ne vpliva tožnikovo sklicevanje, da se je zoper prevoznika vodil postopek v Bolgariji, zaradi česar tožnik meni, da ne moreta biti organa dveh držav članic pristojna za naložitev uvoznih dajatev. V konkretnem upravnem sporu sodišče presoja odločitev, ki se nanaša na tožnika, ne pa odločitev, ki se nanaša na prevoznika. Pri slednjem bi namreč bil predmet presoje tudi njegova subjektivna odgovornost, pri tem je tožnikova odgovornost kot glavnega zavezanca večja – objektivna odgovornost (prvi odstavek 96. člena CZS). Ne glede na tožnikove navedbe, da naj bi postopek zoper voznika vodili bolgarski organi, v postopku to niti ni bilo verodostojno izkazano, morebiti drug (npr. prekrškovni) postopek pa za zadevo ni relevanten.

Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno in da bi carinski organ moral zaslišati priče, ki jih je tožnik predlagal v postopku in na katere se sklicuje tudi v tožbi. Zaključek tranzitnega postopka se namreč po določbah 366. člena Izvedbene uredbe dokazuje z listinsko dokumentacijo. Zato ni utemeljeno tožnikovo sklicevanje, da bi carinski organ moral o tem izvesti tožnikove dokazne predloge (zaslišanje prič, ipd.). Po presoji sodišča je bilo relevantno dejansko stanje v postopku pravilno ugotovljeno in ob upoštevanju le-tega pravilno uporabljeno materialno pravo. Tožnik je v postopku sodeloval in na ugotovitve carinskega organa v postopku (zapisnik z dne 12. 5. 2011) podal pripombe. Zato v postopku ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, kot to meni tožnik, saj je bila tožniku dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bila podlaga za izpodbijano odločitev. Ta možnost je namreč lahko stranki dana na obravnavi ali izven nje ustno na zapisnik ali v pisni obliki. Sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje, da bi zaradi zagotovitve svojih procesnih jamstev moral imeti možnost sodelovati pri poizvedbah, ki jih je carinski organ opravil pri bolgarskih in poljskih organih. Tožnik je v postopku sodeloval in mu je bila dana možnost, da se do vseh ugotovitev opredeli, zaradi česar po presoji sodišča niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka.

Načelo materialne resnice ni bilo kršeno z uporabo določb CZS, kot to zmotno meni tožnik, prvostopenjski organ pa je določbe CZS in Izvedbene uredbe tudi pravilno uporabil. Tožnikovo sklicevanje na posebne okoliščine v predmetni zadevi pa na drugačno odločitev ne more vplivati. Na podlagi prvega odstavka 96. člena CZS je glavni zavezanec postopka v okviru zunanjega skupnostnega tranzitnega postopka odgovoren za: a) predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku, pri čemer je dolžan spoštovati ukrepe, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev prepoznavanja in b) spoštovanje določb skupnostnega tranzitnega postopka. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena. Na podlagi določb 214. člena ZUP mora obrazložitev odločbe obsegati razložitev zahtevka strank in navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba ustrezno obrazložena in vsebuje tudi vse elemente iz 214. člena ZUP.

Sodišče se strinja z ugotovitvijo obeh carinskih organov, da je v obravnavani zadevi nastal carinski dolg z nezakonito odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora. Pri tem zavrača tožnikove ugovore, da naj bi šlo za neupravičeno obogatitev, ker naj bi blago v končni fazi zapustilo območje EU. Da slednje (čeprav to v postopku ni izkazano) na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati, izhaja npr. tudi iz sodbe Sodišča EU C-28/11 z dne 18. 1. 2011. Iz obrazložitve te sodbe namreč izhaja, da carinski dolg nastane že zaradi neizpolnitve predpisanih obveznosti, ne glede na to, če je blago, ki je predmet postopka, izvoženo. Zato posebne okoliščine zadeve, na katere se sklicuje tožnik, na odločitev ne morejo vplivati. Slednje bi tožnik lahko uveljavljal v morebitnih drugih postopkih (na podlagi b) točke drugega odstavka 220. člena oz. 239. člena CZS – odpust dolga). Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče zavrača iz istih razlogov kot tožena stranka.

Na podlagi vsega povedanega je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev pravil postopka ter tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče pa ni ugodilo tožnikovemu predlogu o obvestitvi tretje osebe (družbe G. iz ZDA) o predmetnem upravnem sporu, ker niso podani pogoji iz drugega odstavka 19. člena ZUS-1. Tožnik namreč ni izkazal, da bi izpodbijana odločba lahko posegla v pravice tretjega, pa tudi sicer omenjena tretja oseba ni bila stranka predmetnega upravnega postopka.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna relevantna dejstva in okoliščine, ki jih je carinski organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem carinskega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin. Prav tako v zadevi niso izpolnjeni pogoji za spor polne jurisdikcije iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.