VDSS sodba Pdp 502/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je s sodbo v I. točki izreka razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek:

- za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 9. 2013, ki je bila tožniku vročena dne 23. 9. 2013 (prvi odstavek I. točke), ter

- za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ne preneha po preteku 38-dnevnega odpovednega roka, torej 31. 10. 2013, oziroma, da je tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas, tožena stranka pa ga je dolžna pozvati nazaj na delo, ga zaposliti na delovnem mestu obdelovalec kovin oziroma na drugem ustreznem delovnem mestu, ki ustreza njegovi stopnji izobrazbe, znanju in sposobnostim, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo ter ga prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a in mu za ta čas obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo tožnik prejemal, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratne mesečne plače dalje do plačila, vse po predhodnem odvodu davkov in prispevkov ustreznim institucijam, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

V II. točki izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške, se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je prepričan, da tožena stranka ni prav z ničemer izkazala ali dokazno podprla svojih navedb o zmanjšanju naročil največjih tujih kupcev ter posledično občutno zmanjšanje v proizvodnji, kar naj bi imelo za posledico potrebo po optimizaciji delovnih mest. Neutemeljene so navedbe tožene stranke, da je zaradi odpovedi naročil prenehala potreba po opravljanju del na posameznih proizvodnih segmentih, tudi na delovnem mestu, ki ga je zasedel tožnik. Tožena stranka je poslovni razlog zgolj pavšalno navedla. Tožnik opozarja na dejstvo, da je v letu 2013 zaradi občutno povečanega obsega dela pri toženi stranki pogosto opravljal nadurno delo, kar je tudi nedvomno razvidno iz priloženih plačilnih list tožnika. Tudi nekateri drugi delavci tožene stranke so zaradi velikega obsega dela redno opravljali nadurno delo. Tožnik tako meni, da tožena stranka ne beleži zmanjšanja obsega dela, zaradi česar ni prenehala potreba po opravljanju dela tožnika. Neresnična je navedba tožene stranke, da naj bi selekcija prekinitve pogodb o zaposlitvi delavcem tožene stranke temeljila na predhodnem predlogu delovodje in ob potrditvi vodje obrata, kar potrjuje izjava A.A. z dne 26. 9. 2013. Tožnik je prepričan, da mu je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi nezakonito odpovedala. Po javno dostopnih podatkih tožena stranka od leta 2011 naprej beleži občutno in konstantno povečanje dobička, davka od dobička in čistega dobička.

Tožena stranka je odgovorila na tožnikovo pritožbo. Predlagala je, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, vse s stroškovno posledico za tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Predmet konkretnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podane tožniku s strani tožene stranke dne 23. 9. 2013. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu obdelovalec kovin na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 18. 9. 2009. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ugotovilo je, da se je zaradi zmanjšanja naročil kupcev iz tujine, koncerna B. in C., prodaja izdelkov pri toženi stranki bistveno znižala od meseca avgusta 2013 dalje, zmanjšal se je tudi plan proizvodnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka prerazporejala delavce zaradi zmanjšanja obsega proizvodnje ter da je tudi prenehala sodelovati z 72 sodelavci bodisi zaradi podanih odpovedi pogodb o zaposlitvi bodisi zaradi prekinitev pogodbenega razmerja z zunanjimi sodelavci in izvajalci.

Ne drži povsem pavšalna pritožbena navedba, da tožena stranka ni dokazala svojih trditev o zmanjšanju naročil in posledično o prenehanju potrebe po opravljanju tožnikovega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Utemeljen odpovedni razlog je tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka dokazala tako z listinami kot tudi z izpovedbami prič. Izkazala je, da je prišlo do občutnega zmanjšanja naročil s strani tujih kupcev v letu 2013, da je sprva poskušala nastalo situacijo rešiti s prerazporejanjem delavcev, nato pa je morala tudi prekinjati delovna in pogodbena razmerja. Navedeno sta potrdili tudi zaslišani priči, A.A. in D.D., ki sta izpovedali celo, da se upad naročil najprej opazi ravno v zmanjšanju obsega dela v predobdelavi, kjer je delal tožnik, kar je tudi izkustveno logično, saj gre za začetno fazo v izdelavi nekega proizvoda. Pravilnega stališča sodišča prve stopnje ne more omajati niti pritožbena navedba, da iz javno dostopnih podatkov izhaja, da tožena stranka dobro posluje, saj gre za podatke, ki se nanašajo na leto 2011 oz. 2012, kar pa za sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 9. 2013 ne more imeti vpliva.

Tožnik v pritožbi poudarja, da je v letu 2013 pogosto opravljal nadure in da so nadure opravljali tudi drugi delavci. Sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim ugotovi, da je obseg opravljenega nadurnega dela upadel v večjem deležu kot je upadlo število zaposlenih delavcev pri toženi stranki. Na podlagi izpovedb zaslišanih prič je ugotovilo tudi, da se nadure sicer res opravljajo, vendar v nujnih primerih. Pritožbeno sodišče poudarja, da zgolj dejstvo, da je delavec pred podano redno odpovedjo iz poslovnega razloga opravljal nadure, samo po sebi še ne pomeni, da v nadaljevanju potreba po opravljanju njegovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni prenehala. Delavec mora zatrjevati in tudi dokazati, da je bil obseg nadurnega dela konstanten in je obstajal tudi v času, ko se je pri delodajalcu že kazal vpliv zmanjšanja obsega dela. Tožnik pa v predmetnem postopku ni niti zatrjeval v kakšnem smislu naj bi nadure, ki jih je oz. naj bi jih opravljal pred podano redno izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vplivale na obstoj utemeljenega razloga, niti ni predlagal dokazov, iz katerih bi izhajal obseg opravljenega nadurnega dela. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe ugotavlja, da je plačilne liste predložil le za obdobje od januarja do aprila 2013, kar pa je čas, ki glede na datum podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi (23. 9. 2013) ne more biti relevanten. Pritožba je zato v tem delu neutemeljena.

Neutemeljena je tudi nadaljnja pritožbena navedba, da je neresnična navedba tožene stranke, da naj bi selekcija za prekinitve pogodb temeljila na predhodnem predlogu delovodje in ob potrditvi vodje obrata. Tudi morebitna takšna nepravilna navedba v podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi o tem, kdo in na čigav predlog je opravil izbiro za podajo odpovedi, na samo zakonitost podane odpovedi ne more imeti vpliva.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, priglasila jih je le tožena stranka, zato je pritožbeno sodišče odločalo le o njenih stroških (prvi odstavek 163. člena ZPP). Stroškov odgovora na pritožbo ji pritožbeno sodišče ni priznalo, ker niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).