VDSS sodba Pdp 479/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 4. 5. 2009 ter odločba Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 21. 10. 2009; da tožnik napreduje za dva plačna razreda in se razporedi v plačni razred s količnikom 8,5 za obdobje od 1. 10. 2007 do 31. 7. 2008, od 31. 7. 2008 do 31. 3. 2010 pa se razporedi v plačni razred na podlagi ponovne prevedbe plače tožnika, pri čemer se za osnovo za prevedbo vzame količnik 8,5 ter se mu prizna pravica do izplačila razlike plače v skladu s količnikom 8,5 za obdobje od 1. 10. 2007 do 31. 7. 2008, od 31. 7. 2008 do 31. 3. 2013 pa v skladu s plačnim razredom na podlagi ponovne prevedbe plače tožnika, pri čemer se za osnovo za prevedbo vzame količnik 8,5, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne plače dalje do plačila. Sodišče je nadalje zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku od oktobra 2007 do julija 2008 obračunati vsakomesečno razliko v bruto znesku plače od količnika 8,00 do količnika 8,5, plačati od tega ustrezne davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec. Zavrnilo pa je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku od avgusta 2008 do marca 2010 obračunati vsakomesečno razliko v bruto znesku plače na podlagi ponovne prevedbe plače tožnika, pri čemer se za osnovo pri prevedbi vzame razliko med količnikom 8,5 in 8,00, plačati od tega ustrezne davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec (I. tč. izreka). Zaradi delnega umika tožbe v delu, ki se glasi: "Tožnik za obdobje od 1. 4. 2010 dalje napreduje za dva plačna razreda in se razporedi v plačni razred s količnikom 8,5 za obdobje od 1. 4. 2010 dalje ter se mu prizna za obdobje od 1. 4. 2010 dalje pravica do izplačila razlike v plači v skladu s količnikom 8,5, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne plače dalje do plačila," je postopek ustavilo (II. tč. izreka). Odločilo je še, da mora tožnik sam kriti svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 15 dni povrniti 567,50 EUR stroškov postopka, po izteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podredno, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik izpostavlja, da izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja, zaradi česar bi jo bilo potrebno že iz tega razloga spremeniti oz. razveljaviti. Zaključek sodišča, da tožnik ocene ni izpodbijal v ustreznem postopku, je popolno presenečenje. Sodišče namreč tekom postopka ni niti izrecno opozorilo niti posredno dalo vedeti tožniku, da je v tem postopku bistveno, ali je zahteval preizkus ocene pred komisijo v skladu s 17. a. čl. ZSPJS. Sodišče bi glede na določbe ZPP (285. čl.) tožnika na to moralo opozoriti. Tožnik izpostavlja, da je protispisen zaključek, da tožnik ni zahteval preizkusa ocene za napredovanje v višji plačni razred pred komisijo. Tožnik je preizkus ocene zahteval v zahtevi za varstvo pravic z dne 8. 7. 2009, v kateri je vsebinsko izpodbijal pisno oceno "povprečen", ki jo je prejel od predstojnika. Tožena stranka bi torej morala zahtevo tožnika za varstvo pravic iz delovnega razmerja vsebinsko obravnavati kot zahtevo za preizkus ocene, vendar tega ni storila, kar pa ne more iti v škodo tožniku. Tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik preizkusa ocene ni zahteval, posledično pa, da je ocena delovne uspešnosti "povprečno" veljavna in dokončna, zaradi česar je tožnik ne more izpodbijati v tem sporu. Nadalje pa je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je ocena "povprečno" tudi po vsebini utemeljena ocena. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni upoštevalo tega, kar so priče A.A., B.B., C.C. in D.D., povedale o tožnikovem delu. Zgolj dejstvo, da mu niso bili nadrejeni, namreč še ne pomeni, da ne vedo ničesar bistvenega o njegovem delu. Ravno nasprotno. Vse so vedele izpovedati o nadpovprečnem delu tožnika. Nerelevantne pa so izpovedbe E.E. in F.F. glede ocen za leto 2004 in 2005, saj se te izpovedi nanašajo na letno oceno uradnika, ki pa ni primerljiva. G.G. tožnika v letu 2004 in 2005 ni neposredno usmerjal, spremljal in ocenjeval, zato ni imel na podlagi česa zaključiti, da pri tožniku ni najti elementov izjemnosti in nadpovprečnosti. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da naj bi bili letna ocena uradnika in ocena delovne uspešnosti za namen napredovanja v višji plačni razred primerljivi. Tožena stranka ni upoštevala določb 11. čl. Uredbe, da se v primeru, ko ocene javnega uslužbenca, ki jih je pridobil na podlagi ocenjevanja po ZJU, niso enake, upošteva ocena, ki je za javnega uslužbenca ugodnejša. Tožena stranka je tako povsem prezrla oceno organa v tujini, kamor je bil tožnik napoten. Napačen je nadalje zaključek sodišča, da nobeni oceni ni mogoče dati večje teže. Tožnik je v tujini delal 21 mesecev, doma pa 18 mesecev, zato bi sodišče večjo težo moralo pripisati oceni iz tujine. Prav tako sodišče nepravilno tolmači delovno uspešnost in dodatne dneve dopusta. Logično je namreč, da za povprečno delovno uspešnost dodatnega dopusta ni. Postopkovno sta vprašljivi tudi oceni po ZJU. Ker tožnik ni bil seznanjen z oceno na predpisani način, ni mogel izkoristiti možnosti po 116. čl. ZJU (preizkus ocene). Če nekdo pridobi in za 400% presega dobljene točke in prejme zgolj oceno "povprečno", potem je jasno, da oceni nista uravnoteženi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša s pravilno obrazloženimi razlogi v izpodbijani sodbi in odgovarja le na odločilne pritožbene navedbe tožnika.

Tožena stranka je za tožnika dne 4. 3. 2009 podala oceno delovne uspešnosti za napredovanje v višji plačni razred (A7). Ocena je bila podana za nazaj in sicer za obdobje od 1. 6. 2004. do 1. 9. 2007. Tožnik je prejel oceno "povprečno". V času izdaje ocene je že veljala določba 17. a. čl. Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), ki predvideva možnost preizkusa ocene pred komisijo. Tožnik ocene ni izpodbijal, zaradi česar je postala dokončna. Na podlagi takšne ocene je tožena stranka izdala sklep z dne 4. 5. 2009, s katerim je odločila o tožnikovem izpolnjevanju pogojev za napredovanje za nazaj, na dan 1. 9. 2007. Tožnik je namreč nazadnje napredoval dne 1. 6. 2004, ko je bil razporejen v plačni razred s količnikom 7,60 (A14). Tožena stranka je ugotovila, da tožnik, glede na podano oceno "povprečno" ter ob ugotovljenem številu točk (953) izpolnjuje pogoje za napredovanje za en plačni razred po Pravilniku o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 51/2008 in nadaljnji), ki je veljal v tožnikovem napredovalnem obdobju (2004-2007). Tožniku je pravico do plače glede na količnik 8,00 priznala od 1. 10. 2007 dalje.

Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kot zmoten materialnopravni zaključek, da je ocena delovne uspešnosti povprečno veljavna in dokončna, zaradi česar je tožnik ne more izpodbijati v tem sporu. Tožnik je navedel, da je dne 8. 7. 2009 pri toženi stranki vložil zahtevo za varstvo pravic (A9), med drugim tudi zaradi napredovanja v višji plačni razred, v tej zahtevi pa se je protivil tudi podeljeni pisni oceni "povprečen". Ker je tožnik v tej zahtevi izrecno zapisal, da se s podeljeno oceno ne strinja, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik z oceno "povprečno" seznanjen. Tožnik v tej zahtevi od tožene stranke ni določno zahteval preizkusa ocene pred komisijo v skladu z določbami ZSPJS, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je potrebno oceno "povprečno" upoštevati kot veljavno in dokončno oceno, ki je tožnik v tem sporu ne more izpodbijati. Iz listin v spisu izhaja, da je tožena stranka o tožnikovi zahtevi z dne 8. 7. 2009 odločila s sklepom št. ... z dne 10. 7. 2009 v povezavi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 14. 10. 2009 (A11), zoper vsebino katerih tožnik ni uveljavljal sodnega varstva. Če je tožnik menil, da je skladno z določbami ZSPJS v zahtevi z dne 8. 7. 2009 zahteval tudi preizkus ocene pred komisijo, o njegovi zahtevi pa tožena stranka ni odločila, bi moral zoper sklep Komisije z dne 14. 10. 2009 uveljavljati sodno varstvo. Ker tega ni storil, je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je ocena delovne uspešnosti "povprečen" veljavna in dokončna, pravilen. Glede na navedeno je posledično zato tudi pravilno zaključilo, da je glede na število točk (953) in oceno delovne uspešnosti "povprečno" tožnik izpolnjeval pogoje za napredovanje za en in ne dva plačna razreda, kot je to pravilno ugotovila tudi tožena stranka. Izpodbijani sklep z dne 4. 5. 2009 je zato že iz tega razloga zakonit.

Sodba sodišča prve stopnje v ničemer ne predstavlja sodbe presenečenja. Tožnik mora kot javni uslužbenec uveljavljati varstvo pravic skladno z veljavno zakonodajo. Tudi če bi sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva tožniku pojasnilo, da kot odločilno dejstvo šteje, da je pisna ocena veljavna in dokončna, ker tožnik zoper njo ni uveljavljal pravnih sredstev tako, kot to predvidevata ZSPJS (17. a člen) in ZJU (24. člen), navedeno na izid postopka ne bi moglo vplivati. Nobena dodatna trditvena podlaga tožnika namreč ne bi mogla spremeniti dejstva, da je pisna ocena postala veljavna in dokončna.

Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da soglaša s presojo sodišča prve stopnje tudi v delu, v katerem je zaključilo, da je ocena delovne uspešnosti "povprečno" tudi po vsebini utemeljena. Ocena je bila izdelana glede na priložene ocene tožnika za leto 2004 in 2005, iz katerih izhaja, da je bil tožnik ocenjen z oceno dobro in 2006, iz katere izhaja, da je bil tožnik ocenjen z oceno "odlično". Z dvema letnima ocenama uradnika "dobro" in eno oceno "odlično" tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožnik ne more doseči ocene delovne uspešnosti "nadpovprečno." Tožnik glede ocen za leto 2004 in 2005 ni zahteval preizkusa skladno s takrat veljavnim 2. odst. 115. čl. ZJU, zaradi česar sta tudi ti dve oceni veljavni oz. dokončni (116. čl. ZJU) in ju tožnik v tem sporu ne more izpodbijati. Glede na navedeno je tako sodišče prve stopnje utemeljeno kot nerelevantne ocenilo izpovedbe prič A.A., B.B., C.C. in D.D., ki so izpovedovale o tožnikovem delu v letih 2004 in 2005, saj njihove izpovedbe ne morejo vplivati na spremembo ocene, ki je dokončna. Nasprotne pritožbene navedbe so zato neutemeljene, kar velja tudi za navedbe, da tožena stranka ocen za leto 2004 in 2005 ne bi smela uporabiti, ker temeljijo na drugačnih kriterijih. Kriteriji, ki jih mora tožena stranka upoštevati pri oceni delovne uspešnosti, so vsekakor primerljivi s kriteriji za določitev ocene po ZJU, kar je sodišče prve stopnje tožniku tudi pravilno pojasnilo, zato teh razlogov pritožbeno sodišče ne ponavlja.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako pa tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko dosegel drugačno odločitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške iz razloga, ker s pritožbo ni uspel (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 154. čl. ZPP).