VSL sodba II Cpg 575/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana 1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 39,17 EUR, v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 131693/2011 z dne 19. 9. 2011 ohranilo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati znesek 50,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2011 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 115,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do plačila (1. točka izreka), sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 131693/2011 z dne 19. 9. 2011 pa je razveljavilo za glavnico 6,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2011 in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (2. točka izreka).

2Zoper 1. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka, podredno pa da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke v plačilo toženi stranki.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6V predmetni zadevi je tožeča stranka 12. 9. 2011 na podlagi verodostojne listine vložila predlog za izvršbo, s katerim je zahtevala plačilo 1.455,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 08. 2011 do plačila, ter povrnitev stroškov predloga za izvršbo. Tožena stranka je 30. 9. 2011 plačala 1.415,40 EUR, tožeča stranka je za ta znesek predlog za izvršbo umaknila, v preostalem delu pa je po obrazloženem ugovoru tožene stranke in razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolilnem delu odločalo sodišče prve stopnje v pravdnem postopku. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo med strankama sporno (le), kdaj je terjatev tožeče stranke zapadla v plačilo, saj je od tega odvisen morebiten nastop zamude tožene stranke in začetek teka zakonskih zamudnih obresti, ter posledično obseg neplačanega dela terjatve tožeče stranke.

7Nesporno je, da spor o zapadlosti terjatve izvira iz pogodbenega razmerja med pravdnima strankama o prodaji blaga. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih (Uradni list RS, št. 18/2011, 57/2012, ZPreZP) glede na določila OZ o rokih plačila lex specialis. Upoštevaje v času dobave blaga veljavni 7. člen ZPreZP je tudi pravilno ugotovilo, da je ta določal zapadlost terjatve v 30 dneh od prejema računa oz. blaga.

8Tožena stranka je zatrjevala dogovor o 60 dnevnem roku plačila.

9Sodišče prve stopnje je v sporu odločilo brez obravnave, ker nobena od pravdnih strank izvedbe naroka ni zahtevala in ker je ocenilo, da lahko o spornem vprašanju, ali sta pravdni stranki dosegli dogovor o 60 dnevnem roku roku plačila, odloči že na podlagi pisnih predloženih dokazov (2. odstavek 454. člena ZPP).

10Pritožnica zmotno meni, da v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje brez naroka in zato neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč trditev tožene stranke o dogovoru 60-dnevnega plačilnega roka ni prezrlo, je pa pri svoji presoji, da lahko odloči na podlagi listin v spisu, upoštevalo tudi nadaljnjo konkretizacijo te trditve tožene stranke, ki je obstoj dogovora utemeljevala s tem, da tožeča stranka 60-dnevnemu roku plačila ni ugovarjala, zato je A. P. štel, da je dogovorjen takšen rok. Dokazovanje dejstev, ki bi potrdila trditve tožene stranke, ne bi moglo pripeljati do drugačnih materialno pravnih zaključkov, ki jih je s temi trditvami želela doseči tožena stranka. Po materialnem pravu namreč ni mogoče šteti, da naslovnik soglaša s ponudbo, če molči (1. odstavek 30. člena OZ). Glede na navedeno in ker tudi nobena od pravdnih strank izvedbe naroka ni predlagala, očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11Z zatrjevanjem protispisnosti uveljavlja pritožnica kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na zmotno povzemanje dokaznega gradiva v obrazložitev sodbe. Ta pa glede naročilnice, na katero se sklicuje pritožnica, ni podana. Enako kot tožena stranka v pritožbi, je tudi sodišče prve stopnje pravilno povzelo, da je v naročilnici zapisano „Plačilo po dogovoru“. Stvar dokazne ocene sodišča prve stopnje pa je bila razlaga tega zapisa v listini in ki jo je sodišče prve stopnje tudi opravilo analitično in v skladu s pravili iz 8. člena ZPP. Zato tudi smiselno očitana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Dokazne ocene pa tožena stranka v tem sporu ne more več izpodbiti, ker v sporih majhne vrednosti ni dopustno s pritožbo izpodbijati na podlagi obrazložene dokazne ocene ugotovljenega dejanskega stanja.

12Odločitve o stroških izterjave v višini 40,00 EUR tožena stranka ne izpodbija obrazloženo, pritožbeno sodišče pa pritrjuje materialno pravno pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zaradi zamude tožene stranke s plačilom obveznosti, upravičena do njihove povrnitve. 11. člen tedaj veljavnega ZPreZP je jasen. Po izrecni določbi 4. odstavka 11. člena ZPreZP se stroški izterjave iz 1. odstavka istega člena ne štejejo med izvršilne stroške, kot jih določa zakon, ki ureja postopek izvršbe.(1) Zato tožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, s katero ji je naložilo v plačilo stroške izvršilnega postopka, poleg prisojenih 40,00 EUR stroškov izterjave. Njene trditve, da odmerjeni izvršilni stroški presegajo stroške, do katerih bi bil upnik upravičen, niso konkretizirane. Sodišče prve stopnje je stroške odmerilo v enaki višini, kot izhaja iz sklepa o izvršbi, ta pa temelji na stroškovniku tožeče stranke v predlogu za izvršbo za povrnitev takse za izvršilni postopek ter za nagrado za postopek z 20% DDV. Za presojo pravilnosti odmere teh stroškov bi morala tožena stranka konkretno trditi, kateri od priznanih stroškov naj bi bili odmerjeni v previsokem znesku. 13. Pritožba tožene stranke se tako izkaže za neutemeljeno, in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in izpodbijano 1. točko izreka sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

14Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti njene priglašene stroške odgovora na pritožbo in sicer nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tar. št. 3210 27,20 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih storitev 5,44 EUR, oboje povečano za 20% DDV (skupaj 39,17 EUR).

----

(1) Primerjaj: I. Vuksanović, Pavšalno nadomestilo za pokrivanje stroškov izterjave, Podjetje in delo 6-7/2011, str 1113-1123