UPRS sodba I U 1261/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se kulturni projekt Revija ''X.'' predlagatelja – tožnika v letu 2013 sprejme v sofinanciranje v višini 2.000,00 EUR in da stroškov postopka ni. V obrazložitvi je organ navedel, da je tožnik podal vlogo za sofinanciranje v izreku imenovanega projekta na javni razpis za izbor kulturnih projektov na področju različnih manjšinskih etničnih skupnosti in priseljencev v RS, ki jih bo v letu 2013 sofinanciral prvostopni organ. Vlogo, ki je bila popolna in pravočasna, je v skladu z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK), Pravilnikom o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (v nadaljevanju Pravilnik) ter Splošnimi pogoji poslovanja Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, obravnavala pristojna strokovno programska komisija. Na razpis Etn 2013 je skupno prispelo 309 vlog, ki jih je presojala komisija na podlagi podatkov iz vlog ter za sofinanciranje predlagala tiste, ki so v postopku ocenjevanja v celoti izpolnjevale splošne objavljene kriterije razpisa in so na podlagi posebnih kriterijev razpisa prejele najmanj 60 točk. Projekt tožnika je skupaj prejel 79 točk od možnih 100 točk. Pri kriteriju Obseg in učinki realizacije projektov predlagatelja v preteklih letih je tožnik prejel 17 točk od možnih 25 točk. Pri kriteriju Zasnova in izvedba predlaganega projekta je tožnik prejel 41 točk od možnih 50 točk. Pri kriteriju Uresničevanje cilje nacionalnega programa sklada s predlaganim projektov je tožnik prejel 21 točk od možnih 25 točk. Za vsakega od kriterijev je organ povzel njegovo vsebino in navedel, da je komisija ugotovila, da je tožnik prepoznaven na področju delovanja manjšinskih etničnih skupnosti in izkazuje ustrezen obseg produkcije zadnjih let. Sodeluje na nekaterih strokovno spremljanih srečanjih v Sloveniji, ima ustrezni obseg medijskih objav in status društva v javnem interesu. Projekt je primerno zastavljen in predstavlja ustrezen doprinos k strokovnemu razvijanju dejavnosti manjšinskih etničnih skupnosti. Tožnik uresničuje pretežni del ciljev, ki so pomembni za delovanje in razvijanje kulturnih dejavnosti manjšinskih etničnih skupnosti. Tožniku je bila dana možnost, da se o predlogu komisije izjave, tožnik izjave ni podal. Glede na navedeno je bilo odločeno, da se obravnavani kulturni projekt sprejme v sofinanciranje.

2Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodal, da tožnik ne navaja nobenih konkretnih argumentov za trditve o namernem spregledu vseh referenc tožnika, njegov status v javnem interesu pa je bil tudi upoštevan. Tožnik se tudi ni pisno odzval v samem postopku glede predloga sofinanciranja.

3Tožnik je vložil tožbo zaradi ''povzročitve projektne škode več kot 20.500,00 EUR'' in zaradi kršitve 14. in 22. člena Ustave RS, 36. člena Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1) ter Zakona o prepovedi diskriminacije. V tožbi je navedel, da ocenjevalna komisija ni bila strokovna, v njej pa so bili tudi člani, ki so vidni v društvih, katera so prav tako sodelovala na razpisih. Vsi njegovi projekti so bili ocenjeni pavšalno, točkovanje dobesedno prepisano. Pravilnik o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov ni bil niti omenjen kot pravna podlaga. Toženka je že šestič izločila in naredila selekcijo vseh vlog v sestavi tožnikove zveze. Toženka tudi ni spoštovala 36. člena ZDru-1. Tožnik je tudi zaprosil za dostop do informacij javnega značaja in ugotovil, da so bile vloge drugih slabše pripravljene kot njegove vloge. Meni, da je bil pri ocenjevanju diskriminiran. Ocenjuje, da je bila njegova vloga odlično pripravljena, toženka pa ni spoštovala Ustave RS, in sicer 22. ter 14. člena. Skliceval se je na 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 61. člen Ustave RS (sodba, I U 1074/2010). Meni, da je raven varstva pravic manjšin pomemben pokazatelj ravni varstva človekovih pravic in stopnje demokratičnosti posamezne družbe. S takim postopanjem mu je nastala škoda, pri čemer se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS št. U 1104/2003 z dne 14. 12. 2005. Sodišču je smiselno predlagal, naj po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo, toženki pa naloži plačilo škode v višini 20.500,00 EUR in povrnitev stroškov. V dopolnitvi tožbe po pozivu je tožnik še dodatno navedel, da izpodbija prvostopno odločbo in drugostopno odločbo, zahteva pa tudi ugotovitev, ali je bilo z dejanjem v postopku toženkinega reševanja njegove vloge med drugim nezakonito poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine. Meni tudi, da morajo biti javni razpisi objavljeni v Uradnem listu RS, njegov prijavljeni projekt pa je zelo zahteven in edini srbski (ciriličen) nacionalni projekt, ki je v Ljubljani izveden in uspešno strokovno ocenjen zaporedoma že šesto leto. Vztrajal je kot doslej.

4Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izdanem aktu, navedla, da glede na tožbo ponuja nekaj razlag, kar nato podrobneje obrazloži. Glede očitka o izločitvi vseh njegovih vlog pa je navedla, da je tožnik prijavil 6 vlog, od tega so bile 4 sprejete v sofinanciranje. Neutemeljena je tudi njegova zahteva za povrnitev škode, saj je bila skupna vrednost projekta 6.360,00 EUR. Prijava na razpis pa še ne pomeni odobritve sredstev.

5Tožnik je v dveh pripravljalnih vlogah ponovno ugovarjal sestavi strokovne komisije, ki naj bi štela le od 3 do pet članov, razvidno pa je, da jih je imela šest, ni jasno, v čem je ''strokovna''. Ponovil je svoje navedbe, predlagal dodatno zaslišanje prič in vztrajal kot doslej.

6Tožba ni utemeljena.

7Sodišče uvodoma pojasnjuje tožniku, da je po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predmet izpodbijanja v upravnem sporu dokončni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika. Upravni akt po tem zakonu pa je upravna odločba (oziroma drug posamični akt), s katero je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V obravnavanem primeru to pomeni, da je predmet presoje lahko le prvostopna odločba, s katero je bilo odločeno, da se projekt tožnika sprejme v sofinanciranje, ne pa tudi drugostopna odločba, s katero je bilo odločeno o pritožbi tožnika zoper prvostopno odločbo.

8Iz podatkov spisa izhaja, da se je tožnik s svojim kulturnim projektom ''X.'' prijavil na Javni razpis za izbor kulturnih projektov na področju različnih manjšinskih etničnih skupnosti in priseljencev v RS (Etn 2013), objavljenem v Uradnem listu RS, št. 7/13, o čemer je prvostopni organ izdal odločbo, s katero je bil ta projekt sprejet v sofinanciranje v višini 2.000,00 EUR. Iz uvoda izpodbijane odločbe izhaja, da se je organ pri svoji odločitvi med drugim oprl tudi na Pravilnik o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov, iz česar sledi, da se tožnik moti, ko navaja, da organ citiranega Pravilnika ni uporabil kot pravne podlage za odločitev.

9Sodišče tudi ne more slediti tožbenemu ugovoru o neenakopravnem obravnavanju tožnikovega projekta oziroma očitku diskriminacije, saj ta ni z ničemer utemeljen. Tožnik namreč v tožbi, kljub drugačnim zatrjevanjem, ne navaja nobenih dejstev, ki bi izkazovale to njegovo trditev. Zgolj navedba, da gre za edini srbski (ciriličen) nacionalni projekt (to je podal tožnik šele v pripravljalni vlogi), pa v odsotnosti drugih izkazanih okoliščin o (domnevno) pristranskem odločanju komisije, zlasti glede na druge prijavljene projekte in njihovega (ne)enakopravnega obravnavanja, ne zadošča. Boljša ocena projektov drugih prijavljenih prijaviteljev zato za dvom v enako obravnavanje ne zadošča, zlasti ob upoštevanju, da je bil (kot izhaja iz odgovora na tožbo) povprečni dodeljeni znesek na tem razpisu 793,82 EUR, projekt ''OTADŽBINA'' pa s 2.000,00 EUR danimi sredstvi šesti najbolje podprt projekt na Etn 2013. Na drugačno presojo tudi ne more vplivati tožnikovo zatrjevanje, da je toženka že šestič izločila in naredila selekcijo vseh vlog v sestavi tožnikove zveze (pri čemer sodišče predvideva, da tožnik govori o A.), saj gre v obravnavanem primeru za projekt, ki ga je prijavilo B. in ne A. O tem, ali so bile odločitve o ostalih tožnikovih projektih oziroma vlogah zakonite, pa se sodišče v tem upravnem sporu ne bo izreklo. Sodišče tako ugotavlja, da ni podana kršitev 14. in 22. člena Ustave RS.

10Nadalje je sporna pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane odločbe in v tem okviru zlasti sestava ter primernost strokovne komisije in število doseženih točk in njihova obrazložitev. Tožnik ugovarja zlasti njeni nestrokovnosti in ''neuradno članstvo'' članov komisije v društvih, ki so prejela sredstva po tem razpisu. Iz Pravilnika o načinu dela strokovno programskih komisij Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti med drugim izhaja, da komisije štejejo od tri do pet članov, predsednika, tajnika in člane komisije imenuje direktor za dobo treh let z možnostjo ponovnega imenovanja (3. člen – sestav in imenovanje in mandat), direktor po posvetovanju s strokovno javnostjo in po predhodnem mnenju nadzornega sveta imenuje komisije, ki štejejo od tri do pet članov, izmed katerih direktor imenuje predsednika (4. člen – področne komisije). V zvezi z vodenjem, odločanjem in glasovanjem pa je določeno, da sklepe komisija sprejema z večino vseh glasov, pri čemer je glasovanje javno, tajnik komisije pa nima pravice glasovanja. Član komisije ne sme sodelovati pri odločanju o zadevah, na katere je interesno vezan (12. člen). Za ocenjevanje kulturnih projektov na področju različnih manjšinskih etničnih skupnosti in priseljencev v RS je bila s sklepom o imenovanju strokovno programskih komisij, št. 6100-20/27 z dne 11. 3. 2011 (h kateremu je dal soglasje nadzorni svet prvostopnega organa), imenovana strokovno programska komisija v sestavi C.C. kot predsednica ter članici in člana D.D., E.E., F.F., in G.G., za tajnika komisije pa je bil izbran H.H. Sodišče ugotavlja, da je bila komisija sestavljena v skladu z določbami Pravilnika, saj ima predsednico in štiri člane (skupaj torej pet članov) ter tajnika, za imenovanje te komisije pa je bilo pridobljeno tudi ustrezno soglasje oziroma mnenje. Iz k sklepu o imenovanju strokovno programskih komisij priloženega opisa referenc članov vseh imenovanih komisij pa tudi izhaja, da so bile v to komisijo imenovane osebe z ustreznimi izkušnjami oziroma delovanjem na tem področju. Ker tožnik ne v tožbi, kot tudi ne v ostalih pripravljalnih vlogah ni navedel konkretno, kateri član komisije je glasoval za sofinanciranje drugega projekta, pri katerem ne bi smel sodelovati zaradi interesne vezanosti, sodišče tudi tega tožbenega ugovora ne more sprejeti in ga zavrača kot neutemeljenega.

11Sporno je še, ali je organ pri svoji odločitvi upošteval 36. člen ZDru-1. Ta v prvem odstavku določa, da se pri javnih razpisih za pridobivanje sredstev iz državnega proračuna, namenjenim društvom, v merilih, s pomočjo katerih se izberejo prejemniki sredstev, upošteva tudi status društva v javnem interesu, pri čemer upoštevanje statusa ne sme presegati 20 % vrednosti ostalih meril. Med posebnimi kriteriji razpisa je v 9. točki Javnega razpisa (med drugim) tudi določeno, ali ima predlagatelj status društva v javnem interesu, za kar lahko prejme 0/2 točki. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnikov projekt prejel 2 točki po tem kriteriju. To pomeni, da tudi ta tožnikov očitek ne drži.

12Nadalje tožnik tudi uveljavlja pavšalno ocenjevanje vseh njegovih projektov, kot tudi dobesedno prepisano točkovanje. Po pregledu upravnih spisov in odločbe je razvidno, da je strokovno programska komisija projekt ocenila po splošnih in posebnih kriterijih razpisa. Iz izpodbijane odločbe tudi sledi, da je strokovno programska komisija svojo oceno obrazložila, kar vsebuje tudi obrazložitev izpodbijane odločbe. Tožbeni ugovor, da izpodbijana odločitev ni obrazložena, oziroma da ni zadostna, torej ne vzdrži sodne presoje. Glede na povedano pa zato tudi ne gre za tak primer kot v sodbi, I U 1074/2010 z dne 21. 12. 2010. Iz obrazložitve tudi jasno izhaja, kakšno število točk je tožnikov projekt dosegel po posameznih kriterijih in razlogi za takšno oceno. Tožnik pa ne v tožbi, kot tudi ne v pripravljalnih vlogah in v predhodnem razpisnem postopku, ni navedel nobenih konkretnih dejstev in okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev. Vsaka vloga oziroma vsak projekt pa se v posameznem razpisnem postopku obravnava individualno in s strani za to imenovane strokovno programske komisije po posameznih področjih, zaradi česar pavšalna trditev tožnika o njegovi boljše pripravljeni vlogi v primerjavi z ostalimi obravnavanimi vlogami tudi ne zadošča za dvom sodišča v sprejeto oceno. Ker gre pri točkovanju za strokovno oceno, se sodišče, razen iz posebej utemeljenih razlogov, v število doseženih točk ne spušča. Iz tožbenih navedb pa ni razvidno, da bi v obravnavanem primeru šlo za takšne, posebej utemeljene razloge oziroma za očitno napačno število dodeljenih točk po posameznih razpisnih kriterijih. Glede na opisano postopanje pa organ tudi ni ravnal v nasprotju z uveljavljeno upravno sodno prakso (npr.: sodba, U 1104/2003 z dne 14. 12. 2005).

13Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

14Ker izvedba predlaganih dokazov po presoji sodišča ne bi vplivala na odločitev, jih sodišče ni izvedlo (59. člen ZUS-1).

15Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.