UPRS sodba I 1053/2012

I. Tožbi se ugodi, odločba Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Ljubljana št. 02132-00434/2011-2 z dne 17. 3. 2011, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 427,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A.A. se zavrne.

1Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil: da se stavba z naslovom ..., ki stoji na parc. št. 758/3 v k.o. ..., vpiše v kataster stavb (1. točka izreka); da se stavbi in delom stavbe določijo identifikacijske številke, površine in dejanska raba, kot je razvidno iz v tej točki izreka navedene tabele (2. točka izreka); da bo o stroških postopka izdan poseben sklep. V obrazložitvi opisuje dotedanji potek postopka, in sicer poudarja, da je na zahtevo lastnikov vodil postopek vpisa predmetne stavbe v kataster stavb, ki se je končal z izdajo odločbe z dne 12. 5. 2004. Po dokončnosti in pravnomočnosti te odločbe je prvostopni organ 27. 8. 2004 prejel vlogo A.A. s.p., ... (v nadaljevanju stranka z interesom), v kateri le-ta predlaga vpis stanovanjskega dela, ki je po odločbi z dne 12. 5. 2004 naveden v točki 8 tabele, navedene v 2. točki izreka (skupni deli stavbe), za katerega zatrjuje, da ga je pridobil na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 22. 10. 2001. Predlogu je priložil gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti dela kleti v stanovanjske namene z dne 19. 11. 2004. Prvostopni organ je o tem predlogu odločil z odločbami z dne 30. 8. 2004, 10. 5. 2007 in 4. 6. 2009, ki pa so bile z odločbama Ministrstva za okolje in prostor z dne 8. 1. 2008 in 23. 11. 2009 v celoti odpravljene ter zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Drugostopni organ je v obrazložitvi odločbe z dne 23. 11. 2009 navedel, da je potrebno zahtevo z dne 27. 8. 2004 obravnavati kot predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 12. 5. 2004. V nadaljevanju obrazložitve prvostopni organ navaja, da je na predlog stranke z interesom ter v skladu z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 23. 11. 2009 s sklepom z dne 2. 6. 2010 odločil, da se upravni postopek vpisa predmetne stavbe v kataster stavb obnovi. V obnovljenem postopku je nato prvostopni organ strankam posredoval poziv k dopolnitvi elaborata z namenom, da se na podlagi zatrjevanj stranke z interesom, da bi del stavbe (dodatni prostor v 3. gradbeni fazi v izmeri 28,25 m2 v kleti stanovanjskega objekta D na naslovu ...), katerega lastnik je postal po kupoprodajni pogodbi, sklenjeni 22. 10. 2001 med B. d.o.o. kot prodajalcem in stranko z interesom kot kupcem, moral biti ustrezno upoštevan že v odločbi z dne 12. 5. 2004 in v elaboratu, ki je predstavljal strokovno podlago za njeno izdajo, ponovno ugotovi dejansko stanje in ugotovljene spremembe ustrezno prikaže v elaboratu geodetske storitve. Dalje navaja, da je dne 18. 10. 2010 prejel dopis geodetskega podjetja C. d.d., s katerim je le-ta obvestil upravni organ, da so opravili ponovni ogled dejanskega stanja na objektu in ugotovili, da se stanje iz leta 2004 ni spremenilo, zato so mnenja, da je elaborat, kot je bil oddan, korekten in pravilen ter narejen v skladu s takrat veljavno zakonodajo. Stranka z interesom pa je prvostopnemu organu poslala dopolnjen elaborat z dne 18. 11. 2010. Zato je prvostopni organ v zadevi razpisal ustno obravnavo, katere namen je bil seznanitev strank z dopolnjenim elaboratom ter razjasnitev s strani izvajalca geodetske storitve - geodetskega podjetja C., d.d. Ljubljana, kateri elaborat odraža zadnje dejansko stanje. Na obravnavi je D.D., predstavnica podjetja C. d.d. ter odgovorna geodetinja podala izjavo, iz katere je razvidno, da je bil prvi elaborat narejen na podlagi dejanskega stanja na terenu s strankami kot verjetnimi lastniki. Sporen del je bil takrat evidentiran kot skupen del, in sicer kot kolesarnica. Poudarila je, da so takrat verjeli, da so to vsi etažni lastniki. Ker niso delali vpisa v zemljiško knjigo, niso bili seznanjeni, da je lastnina drugačna. To so izvedeli lani septembra, ko so dobili poziv upravnega organa, ki jih je pozval, da naj ugotovijo dejansko stanje. Po tem ogledu pa so prejeli tudi odločbo Ministrstva za okolje in prostor, v katerem le-to ugotavlja, da je bila v postopku izdelave elaborata narejena napaka, ker niso evidentirali tega dela, ki ga je stranka z interesom pridobila s kupoprodajno pogodbo. Tako je odgovorna geodetinja na ustni obravnavi poudarila, da je bil zato sporni del v tem elaboratu evidentiran. Tako prvostopni organ zaključuje, da je v skladu z vloženo zahtevo ter na podlagi dopolnjenega elaborata geodetskega podjetja C. d.d. z dne 18. 11. 2010 za vpis predmetne stavbe v kataster stavb, katerega sestavni del je etažni načrt, izdelan v skladu z 62. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (v nadaljevanju ZENDMPE) v obnovljenem postopku odločil o vpisu te stavbe v kataster stavb. Iz etažnega načrta elaborata so bile prevzete površine delov stavb, številke delov stavb in dejanska raba, kot je razvidno iz 2. točke izreka odločbe. Ob tem pa prvostopni organ strankam zgolj pojasnjuje, da postopek vpisa oziroma spremembe podatkov katastra stavb v ničemer ne vpliva na že obstoječa stvarno pravna razmerja na stavbi oziroma njenih posameznih delih. Podatki o lastništvu na posameznih delih stavbe se bodo po vzpostavitvi etažne lastnine v zemljiški knjigi nato prevzeli tudi v evidenco katastra stavb.

2Drugostopni organ je z odločbo z dne 29. 5. 2012 pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi se sklicuje na obrazložitev odločbe prve stopnje, citira določbe 81., 82., 84., 73. in 75. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in pojasnjuje, da je sestava elaborata v rokah geodetskega podjetja ali projektanta, ki sta pri tem vezana na določila ZEN in podzakonske predpise - kako bosta opredelila posamezen del stavbe (kot samostojen del stavbe ali kot sestavni del drugega dela stavbe), kako bosta delom stavbe določila dejansko rabo (stanovanjska, nestanovanjska, skupna raba), kako jih bosta odmerila in jih uvrstila v etaže. Vse to je odgovornost geodetskega podjetja oziroma projektanta, ki sta pri tem vezana na predpise in pravila stroke. Ustna obravnava pa je obvezna, vendar ni namenjena temu, da bi posamezni lastniki podajali soglasja, ali da bi lahko kakorkoli vplivali na izdelavo elaborata, pač pa je namenjena temu, da izdelovalec elaborata od lastnikov pridobi dodatne informacije o stavbi in njenih delih, na podlagi česar nato lažje izdela elaborat. Zato pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da mnenje tožnikov ni bilo upoštevano, ocenjuje kot neutemeljene. V konkretnem primeru je kot dokaz o dejanskem stanju uporabljen elaborat, ki ga je izdelalo geodetsko podjetje C. d.d., ki je vpisano v imenik geodetskih podjetjih pri Inženirski zbornici Slovenije in tako tudi že po zakonu razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, zato tudi drugostopni organ ne dvomi v pravilnost njegove odločitve v priloženem elaboratu. Poudarja, da je v predmetni zadevi šlo za obnovljeni postopek in je povsem logično, razumljivo ter dopustno, da je bil izdelan nov elaborat, ki se je potem upošteval pri odločitvi in se kot že zgoraj povedano lahko tudi spremeni, pri čemer se mora o spremembi obvestiti vse stranke, kar je bilo v predmetnem postopku tudi storjeno. Pri tem pa upravni organ ni dolžan pojasnjevati razlogov, zakaj se je odločil in oprl odločitev na dopolnjeni elaborat z dne 18. 11. 2010, kajti upošteva se zadnje dejansko stanje na stavbi, na podlagi katerega geodetsko podjetje sestavi elaborat, upravni organ pa je vezan na elaborat, ki odraža zadnje dejansko stanje. Pojasnjuje tudi, da elaborat ni bil izdelan na podlagi odločbe Ministrstva za okolje in prostor, temveč po njegovih navodilih in je dopolnil postopek, kar je povsem pravilno. Poudarja tudi, da zakonska ureditev določitev lastništva ob (prvem) vpisu stavbe v kataster stavb prepušča presoji izdelovalca elaborata, saj predvideva, da bodo lastniki lastninsko pravna in druga stvarno pravna razmerja uredili po tem, ko bo stavba vpisana v zemljiški knjigi. Vpis lastništva v katastru stavb namreč ne pomeni, da je vpisani lastnik dejansko pravi lastnik tega dela stavbe, saj se bo to lahko ugotovilo šele takrat, ko se bodo osebe kot lastniki vpisali v zemljiški knjigi, ki je temeljna (izvorna) evidenca o lastninski pravici na nepremičninah. Pravi podatki o lastnikih se bodo nato prevzeli tudi v kataster stavb. Nenazadnje ugotavlja, da prvostopni organ z izrekom izpodbijane odločbe o lastnikih ni odločil. V zvezi z zavrnitvijo zahteve za povrnitev stroškov postopka citira prvi in drugi odstavek 118. člena ter prvi odstavek 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3Tožniki se z izpodbijano odločbo ne strinjajo. Menijo namreč, da so bila v obnovljenem postopku kršena pravila postopka ter dejansko stanje napačno ugotovljeno. V zvezi z napačno ugotovitvijo dejanskega stanja citirajo prvi odstavek 60. člena ZENDMPE, ki je veljal v času prvega postopka vpisa stavbe v kataster stavb. Poudarjajo, da so v dokaz dejanske rabe stavbe predložili prvi elaborat, iz katerega izhaja, da stavba zajema prostore v skupni rabi stanovalcev s površino 76,10 m2. V obnovljenem postopku je prvostopni organ z namenom ugotovitve, ali tak podatek še vedno ustreza dejanskemu stanju stavbe, stranke pozval, naj elaborat dopolnijo. V postopku ugotavljanja dejanskega stanja je podjetje C. d.d. na poziv organa 22. 9. 2010 opravilo ponovni ogled stavbe in ugotovilo, da se stanje iz leta 2004 (iz prvega elaborata) do danes v ničemer ni spremenilo. Glede na to je C. d.d. 15. 10. 2010 prvostopni organ obvestil, da je prvi elaborat korekten in pravilen. Isto podjetje je nato po naročilu stranke z interesom izdelalo drugi elaborat, v katerem je prostore, ki so v skupni rabi, označilo s površino 47,85 m2, v načrt stavbe pa vrisalo dodatni prostor površine 28,25 m2, ki naj bi po (napačnem) zatrjevanju stranke z interesom pripadal njemu. Ker sporni prostor nestanovanjske rabe s površino 28,25 m2 po drugem elaboratu v naravi predstavlja kolesarnico, ki je od zgraditve stavbe dalje v izključni skupni rabi stanovalcev, kar med strankami ni bilo sporno, tako to ni prostor za nestanovanjsko rabo in drugi elaborat po prepričanju tožnikov ne odraža resničnega dejanskega stanja v stavbi. Ker v konkretnem primeru ni sporno, da so sporni prostor stanovalci od nekdaj uporabljali za kolesarnico, bi morala biti zanj določena skupna raba. Stranka z interesom nikoli ni nasprotovala, da tudi sporna površina 28,25 m2 predstavlja kolesarnico, prav tako z ničemer ni izkazala in ni mogla izkazati, da se zadevna površina uporablja v kak drug namen kot za skupno rabo. Že iz teh dejstev bi moral prvostopni organ ugotoviti, da je v naravi sporni prostor v skupni rabi stanovalcev in da takšno dejansko stanje obstaja tudi v času obnovljenega postopka, kot so to tožniki ves čas trdili in pisno dokazovali s prvim elaboratom in z dopisom podjetja C. d.d. z dne 15. 10. 2010. Da drugi elaborat ne povzema pravega dejanskega stanja, je potrdila celo predstavnica podjetja C. d.d. D.D., saj je na obravnavi 19. 1. 2011 pojasnila, da je sporni prostor v naravi še vedno kolesarnica, ki jo uporabljajo stanovalci. V nadaljevanju tožbe izpostavljajo, da stranka z interesom ni lastnik dela stavbe ter da novi posamezni del stavbe nikoli ni nastal. Investitor gradnje in zemljiškoknjižni lastnik parcele, na kateri stoji predmetna stavba, je bila družba B. d.o.o., ki je s Pogodbo o prodaji stanovanjskega objekta z dne 8. 12. 1997 to stavbo (v pogodbi imenovano „objekt D“) prodala družbi E. d.o.o.. Predmet prodaje je bila celotna stavba z vsemi njenimi deli in nobenega dela te stavbe si prodajalec ni zadržal zase. E. d.o.o. je nato v letih 1998 in 1999 stanovanja, druge posamezne dele in skupne dele celotne stavbe na podlagi ustreznih pogodb prodal novim kupcem. Menijo, da stranka z interesom dela kleti v predmetni stavbi ni mogla veljavno kupiti. B. d.o.o. je s tem, ko je stranki z interesom leta 2001 prodal del kleti (del kolesarnice), razpolagal z delom stavbe, s katerim ni mogel razpolagati, ker je celotno stavbo že prodal leta 1997 družbi E. d.o.o. Ker je del kolesarnice družba B. d.o.o. prodala stranki z interesom, je s tem prišlo do dvojne prodaje iste stvari. Sklicujejo se tudi na določbo 105. člena Stvarnopravnega zakonika. V nadaljevanju tožbe navajajo, da je sodišče, ki je edino pristojno za presojanje vprašanja lastninske pravice, zavrnilo predlog predlagatelja A.A. s.p. z dne 6. 8. 2004 za vpis lastninske pravice na spornem prostoru v izmeri 28,25 m2, kot tudi predlog predlagatelja E. d.o.o. z dne 19. 11. 2004, ki je med drugim za vpis v zemljiško knjigo predlagal tudi vpis stanovanja s št. 9 v izmeri 28,25 m2 v kleti stavbe (to je sporni prostor) ter vknjižbo lastninske pravice na tem delu stavbe v korist stranke z interesom. Izdan je bil tudi že sklep o dovolitvi predznambe lastninske pravice tožnikov v zemljiško knjigo (sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 8. 6. 2012). Glede na to, da je prvostopni organ kljub jasnemu dejanskemu stanju v izpodbijani odločbi ugotovil drugačno dejansko stanje, kot je bilo izkazano tekom postopka in stavbo v kataster stavb vpisal tako, da spornih 28,25 m2 ni označil kot prostor v skupni rabi, ampak kot prostor za nestanovanjsko rabo, je dejansko stanje, relevantno za odločitev v predmetnem postopku, napačno ugotovil. Prvostopni organ se do trditev, ugovorov in dokazov tožnikov v postopku sploh ni opredelil in ni navedel razlogov, zakaj je poklonil vero stranki z interesom in drugemu elaboratu, navedbam in dokazom tožnikov pa ne. V nasprotju z 10. členom ZUP tako prvostopni organ ni vestno in skrbno presodil vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, hkrati pa izpodbijane odločbe ni obrazložil tako, kot to zahteva 214. člen ZUP. V tožbi pa tudi izpostavljajo, da stranka z interesom sploh ni upravičen predlagatelj vpisa v kataster stavb, saj ni lastnik spornega dela stavbe niti nima pravice na njem pridobiti lastninske pravice. Tako sodišču predlagajo, da izpodbijano odločbo odpravi, predlog za obnovo postopka A. s.p. z dne 27. 8. 2004 zavrne in odloči, da ostane v veljavi odločba GURS, Območne geodetske uprave Ljubljana z dne 12. 5. 2004. Predlagajo tudi, da sodišče toženki naloži povrnitev njihovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

5Tožniki v pripravljalni vlogi z dne 27. 7. 2012 sodišče obveščajo, da je bil 12. 7. 2012 izdan sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, s katerim je le-to dovolilo vpis lastninske pravice tožnikov v zemljiško knjigo.

6Stranka z interesom A.A. v odgovoru na tožbo navaja, da je s kupoprodajno pogodbo z dne 22. 10. 2001 od družbe B. d.o.o. kupil dodatni prostor v izmeri 28,25 m2 v kleti stanovanjskega objekta D na naslovu .... Pred tem pa je družba B. d.o.o. družbi E. d.o.o. prodala s Pogodbo o prodaji stanovanjskega objekta z dne 8. 12. 1997 stanovanjski objekt D na tem naslovu, in sicer 6 stanovanj, 6 shramb v kleti, 2 garaži in eno shrambo za kolesa. To shrambo za kolesa stanovalci stanovanjskega objekta na tem naslovu uporabljajo. Poleg shrambe za kolesa stanovalci nezakonito uporabljajo tudi dodatni prostor v izmeri 28,25 m2 v kleti, ki je v lasti stranke z interesom. Za ta prostor je tudi pridobil pravnomočno gradbeno dovoljenje. Tako meni, da ni točna trditev tožnikov v tožbi, da je prišlo do dvojne prodaje iste stvari. Iz dopisa odvetnika z dne 2. 3. 2005 je jasno razvidno, da družba E. d.o.o. od prodajalca B. d.o.o. ni kupila dodatnega prostora v izmeri 28,25 m2 v kleti stanovanjskega objekta D. Družba E. d.o.o. in tako stanovalcem tega prostora v kleti ni mogla prodati, saj niti ni bila njegova lastnica. Ta prostor je v elaboratu z dne 18. 11. 2010 opredeljen kot nestanovanjski, ker še ni gradbeno dokončan, saj je bilo stranki z interesom onemogočeno stopiti v ta prostor s strani stanovalcev (ki so ga zaklenili). Sodišču predlaga, da tožbo zavrne in tožnikom naloži, da mu povrnejo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7Tožba je utemeljena.

8V obravnavani zadevi je sporen vpis stavbe z naslovom ..., ki stoji na parc. št. 758/3 k.o. ..., v kataster stavb. Tožniki namreč v tožbi po vsebini ugovarjajo pravilnosti vpisa v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, in sicer dela stavbe št. 8 z neto tlorisno površino 28,25 m2 in nestanovanjsko dejansko rabo ter posledično tudi pravilnosti vpisa dela stavbe št. 9 z neto tlorisno površino 47,85 m2 in skupno dejansko rabo. Podatki spisa pa bi po presoji sodišča kazali na to, da med tožniki in stranko z interesom A.A. ni spora o tem, da je dejansko stanje spornega prostora, v izreku izpodbijane odločbe opredeljenega kot del stavbe št. 8 z neto tlorisno površino 28,25 m2 in nestanovanjsko dejansko rabo, kolesarnica. V zvezi s tem stranka z interesom v odgovoru na tožbo sicer navaja, da stanovalci predmetnega stanovanjskega objekta poleg shrambe za kolesa nezakonito uporabljajo tudi dodatni prostor v izmeri 28,25 m2, ki je v njegovi lasti. Vendar pa samemu dejstvu dejanske uporabe tega prostora (kot kolesarnice) ne oporeka. Vprašanje (ne)zakonitosti takšne uporabe pa ni predmet tega (upravnega) postopka.

9Uvodoma sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v obnovljenem postopku. Čim pa je tako, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko se je oprl na določbe ZENDMPE, ki je veljal v času izdaje odločbe z dne 12. 5. 2004, s katero se je končal postopek vpisa predmetne stavbe v kataster stavb in ki je bil obnovljen s sklepom prvostopnega organa o dovolitvi obnove št. 02133-12/2007-10 z dne 2. 6. 2010.

10Dalje je treba ugotoviti, da je prvostopni organ izpodbijano odločbo izdal na podlagi dopolnjenega elaborata podjetja C. d.d. z dne 18. 11. 2010, ki ga je omenjeno podjetje izdalo na podlagi odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 3532-166/2007-4 z dne 23. 11. 2009, kar izhaja iz same dopolnitve elaborata. Z omenjeno odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor ugodilo pritožbi A.A. s.p. in odpravilo sklep Območne geodetske uprave Ljubljana o zavrženju njegove zahteve za spremembo vpisa dela stavbe z dne 4. 6. 2009 ter prvostopno odločbo Območne geodetske uprave Ljubljana z dne 30. 8. 2004 in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek z napotki, da bo le-ta moral v ponovljenem postopku zahtevo A.A. z dne 27. 8. 2004 obravnavati kot predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 12. 5. 2004, po izvedbi naloženih procesnih dejanj pa bo moral izdati sklep, s katerim bo predlog za obnovo postopka bodisi zavrgel, bodisi mu bo ugodil v obsegu, da se A.A. omogoči sodelovanje v postopku kot stranki v smislu prvega odstavka 61. člena ZENDMPE. Navedena odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 23. 11. 2009, na katero se je v dopolnjenem elaboratu ter na ustni obravnavi dne 19. 1. 2011 sklicevalo podjetje C. d.d., tako po presoji sodišča ne more biti podlaga za dopolnitev elaborata. Gre namreč za procesno odločitev pritožbenega organa, ki je v obrazložitvi navedene drugostopne odločbe prvostopnemu organu dal napotke v zvezi s ponovljenim postopkom.

11Glede na povedano ter ob tem, da bi iz spisa izhajalo, da med tožniki in stranko z interesom A.A., kot že navedeno, ni spora o tem, da je dejansko stanje spornega prostora, v izreku izpodbijane odločbe opredeljenega kot del stavbe št. 8 z neto tlorisno površino 28,25 m2 in nestanovanjsko dejansko rabo, kolesarnica, sodišče pritrjuje tožnikom, da je do spremembe dejanske rabe v dopolnjenem elaboratu prišlo brez podlage. Da je dejansko stanje spornega prostora kolesarnica, ugotavlja tudi podjetje C. d.d. v dopisu z dne 15. 10. 2010, ki ga je poslal prvostopnemu organu in v katerem upravni organ obvešča, da so opravili ponoven ogled dejanskega stanja na objektu in ugotovili, da se stanje iz leta 2004 ni spremenilo, zato so mnenja, da je elaborat, kot je bil oddan, korekten in pravilen ter narejen v skladu s takrat veljavno zakonodajo. Tako sodišče meni, da v tem primeru sploh ni bilo podlage za dopolnitev elaborata. Kolikor pa bo v bodoče prišlo do spremembe dejanske rabe spornega dela stavbe, pa lahko pride do spremembe podatkov v katastru stavb po postopku in na način, opredeljen v ZEN. Ne more namreč priti do dopolnitve (oziroma po vsebini spremembe) elaborata le na podlagi zatrjevanja ene izmed strank (v konkretnem primeru A.A.), ob tem da po presoji sodišča podatki spisa kažejo na to, da je dejansko stanje v spornem prostoru, to je kolesarnica, nesporno. Tako sodišče ne more pritrditi zaključku upravnega organa glede dopolnjenega elaborata, za katerega pritožbeni organ v odločbi druge stopnje zaključuje, da ga je izdelalo geodetsko podjetje, ki je vpisano v imenik geodetskih podjetij in tako že po zakonu razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, zato ne dvomi v pravilnost njegove odločitve v priloženem elaboratu.

12Glede na to, da je bil s sklepom prvostopnega organa o dovolitvi obnove z dne 2. 6. 2010 obnovljen postopek vpisa predmetne stavbe v kataster stavb v takem obsegu, da se postopka kot stranka udeležuje tudi A.A. s.p., se sodišče do navedb tožnikov v tožbi in stranke z interesom v odgovoru na tožbo, ki se nanašajo na vprašanje lastništva spornega prostora, ni posebej opredeljevalo, saj za odločitev v tej zadevi niso relevantne.

13Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določb 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.

14Izrek o povrnitvi stroškov postopka tožnikom temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). Izrek o zavrnitvi stroškov postopka stranki z interesom pa temelji na smiselni uporabi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.