UPRS sodba I U 103/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. DT 4213-0827-03860/2012 z dne 15. 4. 2012 tožnici odmeril obveznosti iz kmetijstva, in sicer tako, da ji je določil davčno osnovo od drugih dohodkov iz 70. člena Zakona o dohodnini v višini 1.810,67 EUR ter obračunano in odtegnjeno akontacijo dohodnine v višini 181,70 EUR.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe se prvostopenjski organ sklicuje na 129. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) ter na deseti odstavek 69. člena istega zakona. Dodaja, da člani zavezančevega gospodinjstva, vključno z zavezanko na dan 30. 6. 2011 dosegajo več kot 200 EUR skupnega dohodka iz osnovnega kmetijstva in osnovne gozdarske dejavnosti in se ta zato, glede na drugi odstavek 69. člena ZDoh-2, všteva v davčno osnovo za odmero dohodnine. Glede na deseti odstavek 69. člena ZDoh-2 se šteje, da osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost opravlja tudi fizična oseba, ki so ji v letu, na katero se obdavčitev nanaša, izplačani drugi dohodki v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti.

Davčna osnova od drugih dohodkov iz 70. člena ZDoh-2 je vsak posamezni dohodek, ki se na podlagi četrtega odstavka 72. člena ZDoh-2 pripiše posameznemu zavezancu, članu kmečkega gospodinjstva, za katerega se, skladno z 69. členom ZDoh-2 šteje, da opravlja osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost v sorazmernem deležu glede na skupno število zavezancev v kmečkem gospodinjstvu. Pojasni, da je davčna osnova od potencialnih tržnih dohodkov iz 70. člena ZDoh-2 za pridelavo na zemljiščih katastrski dohodek, kot je ugotovljen po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka na dan 30. junija leta, za katero se dohodek ugotavlja, ter da je davčna osnova od drugih dohodkov iz 70. člena vsak posamezni dohodek, ki se na podlagi četrtega odstavka 72. člena ZDoh-2 pripiše posameznemu zavezancu, članu kmečkega gospodinjstva, za katerega se v skladu z 69. členom tega zakona šteje, da opravlja osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, v sorazmernem deležu glede na skupno število zavezancev v kmečkem gospodinjstvu. Nato je navedena davčna osnova in opravljen izračun ter še, da se kot število članov kmečkega gospodinjstva upoštevata dva člana.

Tožnica je zoper prvostopenjsko odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 499-03-40/2012-2 z dne 29. 11. 2012 zavrnilo. V svoji odločbi se drugostopenjski organ sklicuje na določbe ZDoh-2, in sicer na 129., 69., 70. in 72. člen in poudari, da davčni organ skladno s tretjim odstavkom 315. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) določi davčno osnovo od drugih dohodkov iz 70. člena ZDoh-2, pripisano zavezancu, ter akontacijo dohodnine, ki je bila obračunana in odtegnjena ob izplačilu.

Glede na pritožbene ugovore, da je bil davčni obveznosti pripisan drug dohodek iz 70. člena ZDoh-2 (subvencije za opravljanje kmetijske in gozdarske dejavnosti) ter da je z bivšim možem, ki je bil prejemnik subvencije, razvezana, se sklicuje na drugi odstavek 69. člena ZDoh-2, po katerem je kmečko gospodinjstvo skupnost ene ali več fizičnih oseb, članov enega ali več gospodinjstev, evidentiranih na istem naslovu, ki so na dan 30. junija v davčnem letu po predpisih o prijavi prebivališča stalno ali začasno prijavljene na tem naslovu, niso najeta delovna sila ter se vsaj za enega ali več članov kmečkega gospodinjstva šteje, da opravljajo osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost po določbah tega zakona in njihov skupni dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti znaša najmanj 200 EUR.

Tekom postopka je bila tožnica povabljena na razgovor, kjer ji je bilo pojasnjeno, da je v izpodbijani odločbi upoštevan njen katastrski dohodek in sorazmeren delež prejetih subvencij ter akontacija dohodnine, prejete v skupnem gospodinjstvu. Tožnica je po tem, ko je bila pozvana, da predloži potrdilo o skupnem gospodinjstvu po stanju na dan 30. 6. 2011, izjavila, da je na upravni enoti ugotovila, da je bila na dan 30. 6. 2011 v skupnem gospodinjstvu z A.A., ki je bil prejemnik subvencije. Dne 30. 4. 2012 pa je zadevo uredila in bivšega moža odjavila iz skupnega gospodinjstva. Drugostopenjski organ nato ugotavlja, da je bila tožnica na dan 30. 6. 2011 prijavljena v skupnem gospodinjstvu s prejemnikom subvencij A.A. in je zato izpodbijana odločba pravilna.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V njej navaja, da se sama ni nikoli ukvarjala s kmetijstvom ali sodelovala v kakršni koli kmetijski dejavnosti, ter da sta se z gospodom A.A., kot je navedla tudi v pritožbi, razšla že v letu 2010, dne 10. 6. 2010 razdelila skupno premoženje in bila dne 2. 6. 2011 tudi uradno razvezana. Na dan 30. 6. 2011 skupno gospodinjstvo ni več obstajalo. Po tem, ko je bila s strani prvostopenjskega organa pozvana, naj pridobi izpis iz evidence oziroma potrdilo o skupnem gospodinjstvu na dan 30. 6. 2011, je na upravni enoti dne 30. 4. 2012 ugotovila, da je njen nekdanji mož še vedno prijavljen na istem naslovu in da po tej evidenci še vedno živita v skupnem gospodinjstvu. V zadevi je bilo tako, kljub izjavi tožnice o neobstoju skupnega gospodinjstva na dan 30. 6. 2011, podprti s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani o razvezi zakona, presojeno, da je dejansko stanje tako, kot izhaja iz evidence skupnega gospodinjstva. Nato se sklicuje na določbe 69. člena ZDoh-2 in meni, da je potrebno vsebino izrazov „stalno/začasno prebivališče“ in „gospodinjstvo“ ob pomanjkanju ustreznih definicij v ZDoh-2 črpati iz Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb). Poudarja, da glede na 6. in 8. člen ZPPreb tožnica v postopku spremembe stanovanja oziroma odjave stalnega prebivališča bivšega moža, ne more pridobiti statusa stranke. Meni, da že obstoj razvezne sodbe predstavlja zadosten dvom o tem, da bivša zakonca ne prebivata več skupaj in ne porabljata skupaj več dohodkov za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb.

Tudi v primeru, če sodišče meni, da je pogoj skupnega gospodinjstva izpolnjen s prijavo skupnega gospodinjstva, pa to ni mogoče trditi za pogoj stalnega ali začasnega prebivališča in je zato potrebno vsaj v tem delu dopustiti in izvesti nasprotno dokazovanje. Meni tudi, da so bila v zadevi kršena pravila postopka kar pojasnjuje. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in priglaša stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Po določbi drugega odstavka 69. člena ZDoh-2 je kmečko gospodinjstvo po tem zakonu skupnost ene ali več fizičnih oseb, članov enega ali več gospodinjstev, evidentiranih na istem naslovu, ki so na dan 30. junija v davčnem letu po predpisih o prijavi prebivališča stalno ali začasno prijavljene na tem naslovu, niso najeta delovna sila ter se vsaj za enega ali več članov kmečkega gospodinjstva šteje, da opravljajo osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost po določbah tega zakona in njihov skupni dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti znaša najmanj 200 EUR. V členu 70 ZDoh-2 je določeno, da se za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti štejejo potencialni tržni dohodki od pridelave na zemljiščih oziroma v panjih in drugi dohodki, ki so plačila iz naslova ukrepov kmetijske politike in druga plačila iz naslova državnih pomoči, prejeta v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti. Po četrtem odstavku 72. člena ZDoh pa se davčna osnova od drugih dohodkov iz 70. člena tega zakona pripiše posameznemu zavezancu, članu kmečkega gospodinjstva, za katerega se v skladu z 69. členom tega zakona šteje, da opravlja osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, v sorazmernem deležu glede na skupno število zavezancev v kmečkem gospodinjstvu.

Po navedenem je za upoštevanje oziroma pripis dohodkov iz 70. člena ZDoh-2 pri ugotavljanju dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti odločilno, ali fizična oseba (davčni zavezanec) spada v kmečko gospodinjstvo po določbah tega zakona. Po že navedeni določbi drugega odstavka 69. člena ZDoh-2 je za presojo bistveno, ali je fizična oseba na dan 30. junija v davčnem letu v evidentiranem kmečkem gospodinjstvu na istem naslovu po predpisih o prijavi prebivališča tudi stalno ali začasno prijavljena. V zadevi stalno bivališče tožnice ni sporno. Iz podatkov upravnega spisa pa izhaja in med strankama tudi ni sporno, da je imel na istem naslovu dne 30. junija 2011 prijavljeno stalno bivališče tudi A.A. in da je bilo na ta datum, glede na uradne evidence na istem naslovu evidentirano tudi skupno gospodinjstvo. Čim je pa tako, je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev, da se tožnici kot davčna osnova od drugih dohodkov iz 70. člena ZDoh-2 pripiše sorazmerni del prejetih subvencij.

Po navedenem je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi za odločitev, kot jih je navedel prvostopenjski organ in z razlogi drugostopenjskega organa ter se nanje tudi sklicuje, na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1.

Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.