VSK sodba Cpg 268/2013

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni: v točki II izreka tako, da se ugotovi, da ne obstoji tudi terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 7.648,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.6.2012 dalje, v točki III in IV izreka pa tako, da je dolžna tožena stranka v 15-tih dneh plačati tožeči stranki znesek 81.914,33 EUR s 4,18 % letnimi obrestmi, obračunanimi linearno: od zneska 270.000,00 EUR od 25.4.2007 do 26.9.2007, od zneska 255.000,00 EUR od 27.9.2007 do 20.2.2008, od zneska 135.000,00 od 21.2.2008 do 25.4.2008, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 135.000,00 EUR od 26.4.2008 do 4.11.2009, od zneska 105.000,00 EUR od 5.11.2009 do 25.11.2009, od zneska 103.000,00 EUR od 26.11.2009 do 15.7.2010 in od zneska 81.914,33 EUR od 16.7.2009 dalje ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.2010 od vseh zgoraj navedenih obresti nateklih od zapadlosti posameznih obresti do plačil oz. pri obrestih od zadnjega zneska 81.914,33 EUR nateklih obresti do 6.10.2010.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15-tih dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 545,58 EUR.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 81.914,33 EUR s 4,18% letnimi obrestmi obračunanimi linearno, kot je to razvidno iz točke I izreka izpodbijane sodne odločbe, nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 7.648,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.6.2012 in da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 109.439,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.6.2012 dalje. Po medsebojnem pobotu terjatev je zato tožena stranka po sodbi sodišča prve stopnje dolžna plačati tožeči stranki v 15-tih dneh glavnico v višini 81.914,33 EUR in obresti v višini 51.807,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od obeh zneskov od 29.6.2012 dalje. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zahtevek tožeče stranke v pobotanem delu v višini 7.648,50 EUR zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da se umik tožbe za znesek 21.085,67 EUR vzame na znanje in se v tem delu postopek ustavi, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da mora tožena stranka v 15-tih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 4.056,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Zoper to sodbo (točka II izreka, kolikor je ugodeno zahtevku za ugoditev terjatve toženke, točka III, kolikor je ugodeno pobotu za 7.648,50 EUR in točka IV izreka v celoti) se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu, pri čemer je pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno razumelo določbo 3. člena sporazuma o razvezi konzorcialne pogodbe. Ta člen je namreč treba razumeti povsem na podlagi tega, kaj v njem piše. Nepomembno je, kaj je o tem členu menila priča D. Nerazumevanje tega člena po pričevanju te priče ni merodajno. Posel so sklepale tri pravne osebe, zato ni pomembno, kako je posel razumela ena od njih. Pomembno je, kaj so stranke zapisale, zato bi moralo sodišče omenjeni člen tolmačiti gramatikalno. Po omenjeni pogodbeni določbi pa so vse stranke izjavile, da so vsi njihovi zahtevki oz. obveznosti v celoti poplačane in da po konzorcialni pogodbi nobena stranka napram drugi ne dolguje ničesar več. To velja tudi za zahtevek tožene stranke do tožeče stranke iz naslova stroškov inženiringa po konzorcialni pogodbi v višini 7.648,50 EUR s pp. Poleg tega bi moralo sodišče upoštevati tudi, da omenjenega zneska tožena stranka ni uveljavljala na predpisan in dogovorjen način v skladu s konzorcialno pogodbo. Pogodba je zakon med strankami. Po konkretnem primeru je šlo za gospodarski posel, zato se je vsak zavedal rizikov in se je bil dolžan pogodbe držati, tako v dobrem kot slabem.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper omenjeno sodno odločbo (razen zoper točko IV in V izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tudi tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnik v pritožbi opozarja, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu napačna, obrazložitev pa neprepričljiva in nelogična. Predvsem je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da posojilna pogodba ni bila del večplastnega poslovnega razmerja, ki je temeljilo na konzorcialni pogodbi. Zaključki sodišča prve stopnje so v tem delu nelogični, dokazna ocena pa ni skrbno narejena. Denar za posojilo je tožeča stranka dobila od vrnjenega DDV za nakup zemljišča v okviru projekta F. Zaradi stroge namembnosti teh sredstev je bilo njihovo razpolaganje dopuščeno za avansni namen plačila storitev tožene stranke. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da zahtevek tožnice, ki izvira iz posojilne pogodbe s sklenitvijo sporazuma o razvezi konzorcialne pogodbe ni prenehal. V tej zvezi sodišče ni upoštevalo nekaterih navedb, ki jih je izpovedala priča D. Po izpovedbi te priče sta pravdni stranki za banko kot tretjo pogodbenico nastopali kot ene stranka. Odnos s tožencem kot operativnim izvajalcem pa je urejal tožnik kot vodilna firma, pri čemer se banka v ta odnos ni spuščala. Ta priča je tudi potrdila možnost, da se je denar iz naslova vračil DDV vrtel med pravdnimi strankami. Poleg tega pa je potrdila tudi, da se spominja predračuna operativnega izvajalca v znesku 67.000,00 EUR, vendar je konzorcij imel le en poslovni odbor. Ta priča je tudi izpovedala, da je zaznala problem neplačila za delo operativnega izvajalca, vendar se banka ni želela spuščati v ta spor. Banka je z določbo zadnjega stavka 3. člena sporazuma o razvezi konzorcialne pogodbe želela zavarovati svoj položaj. Prav tako je tudi zakoniti zastopnik toženca izpovedal, da je sporazum o razvezi sestavila in predložila v podpis F. banka, in sicer z določitvijo neprimerno kratkega roka za njegov podpis in pod pretnjo vnovčitve danih jamstev. Zaradi tega stranki nista mogli posegati v besedilo sporazuma. Poleg tega je omenjeni zakoniti zastopnik tožene stranke tudi izpovedal, da je v osnutku pogodbe o prevzemu dolga bil upoštevan strošek DDV in jasno izraženo jamstvo tožnika, da so poravnani vsi stroški inženiringa. Pa tudi sicer je tožena stranka smatrala, da so s sklenitvijo sporazuma urejena vsa medsebojna razmerja, torej pobotani terjatvi iz naslova posojilne pogodbe in opravljenih ter obračunanih storitev investicijskega inženiringa tožene stranke. Obračun stroškov inženiringa je bil znan šele ob pridobitvi gradbenega dovoljenja. Če konzorcialni odbor ni zasedal, to ne more biti problem tožene stranke. Iz teh razlogov so tudi obveznosti po posojilni pogodbi v celoti prenehale. Sodišče prve stopnje bi moralo izpoved priče D. upoštevati kot celoto.

Pritožnik nadalje izpostavlja, da je bil pobotni zahtevek povsem določen (pripravljalna vloga z dne 13.3.2013-točka V in pripravljalna vloga z dne 12.4.2013 -točka IX). V teh vlogah je tožena stranka natančno navedla opravljene storitve v zvezi z inženiring storitvami. Vrednost obračunanih del do pridobitve gradbenega dovoljenja je znašala 67.712,00 EUR, vrednost obračunanih del do razveze pogodbe pa 117.087,00 EUR. V tej zvezi je tožena stranka upoštevala merila inženirske zbornice ter osnovo za izračun okvirne kalkulacije. Tožena stranka je torej podala vse pravno pomembne navedbe in predlagala ustrezne dokaze, zlasti dokaz z izvedencem gradbene stroke. Tožena stranka v pritožbi opozarja, da je porabila več kot 2500 ur za inženirske storitve. Sicer pa bi moralo sodišče pobotni zahtevek presojati tudi z vidika neupravičene pridobitve oz. odškodnine. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi bistvene kršitve pravil postopka, saj je opustilo materialno pravdno vodstvo (kolikor je menilo, da tožena stranka ni podala vseh pravno pomembnih dejstev glede pobotnega zahtevka, bi jo moralo na to opozoriti), poleg tega pa sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov (zaslišanje prič A.M., I.K., R.B. in A.O. ter imenovanje izvedenca in cenilca gradbene stroke ter izvedenca ekonomske stroke). Zavrnitev dokaznih predlogov kot nepotrebnih ob dodatnem očitku sodišča, da predlagatelj tudi ni dovolj določno opredeli obsega del in ni predložil ustreznih dokazov, je po mnenju pritožbe nesprejemljiva, saj predstavlja nesorazmerje in strogo tolmačenje formalnih dokaznih pravil. Z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi nadaljnjo kršitev pritožnikove pravice do sodelovanja v postopku – 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. S kršitvijo pravic do izjavljanje je kršena tudi toženčeva ustavna pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave, pa tudi pravica iz 25. člena Ustave. V vsakem primeru pa je z zavrnitvijo izvedbe substanciranih dokaznih predlogov toženca, sodišče zgrešilo tudi relativno kršitev postopka iz 1. točke 339. člena ZPP.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke:

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so tožeča stranka B. d.o.o, tožena stranka P. d.o.o. ter F. banka d.d. 22.1.2007 sklenili konzorcialno pogodbo (priloga B7), s katero je bil ustanovljen konzorcij, v katerem bodo pogodbene stranke s poslovnim sodelovanjem racionalno, koordinirano in kvalitetno izvedle projekt izgradnje stanovanjskega naselja F. 29.6.2012 pa so pogodbene stranke tega konzorcija sklenile sporazum o razvezi konzorcialne pogodbe (priloga B20), v katerem so se dogovorile, da se konzorcialna pogodba razveže (2. člen) in da so s podpisom tega sporazuma poravnane vse sedanje in bodoče obveznosti med pogodbenimi strankami, ki izhajajo iz omenjene konzorcialne pogodbe in da druga drugi iz naslova omenjene konzorcialne pogodbe ne dolgujejo ničesar več (3. člen). S tem sporazumom so pogodbene stranke podale soglasno izjavo volje, s katero so vplivale na medsebojno obstoječe pravno razmerje (konzorcialno pogodbeno razmerje) na tak način, da so dosegle splošen dogovor o ugasnitvi vseh medsebojnih sedanjih in bodočih obveznosti, ki izvirajo iz omenjene konzorcialne pogodbe, pri čemer nobena stranka do druge iz tega naslova ničesar več ne dolguje. Na podlagi omenjenega sporazuma so med pogodbenimi strankami prenehale vse obstoječe in bodoče obveznosti, ki izvirajo iz konzorcialne pogodbe z dne 22.1.2007; torej vse pogodbene (konktraktne) obveznosti, kot tudi vse kvazikontraktne obveznosti (obogatitveni zahtevki, odškodninski zahtevki, verzije), ki izvirajo iz omenjene konzorcialne pogodbe.

Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Zato je utemeljena pritožbena kritika tožeče stranke, da je potrebno razumeti 3. člen sporazuma o razvezi konzorcialne pogodbe predvsem na podlagi tega, kar je v pisnem dokumentu zapisano, upoštevaje ob tem, da so omenjeni sporazum podpisale tri gospodarske družbe, od katerih se vsekakor pričakuje, da v pravnem prometu ravnajo s potrebno skrbnostjo. Omenjena pogodbeno zapisana določba pa že na prvi pogled ni sporna, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru gramatikalna razlaga te določbe edina pravilna razlaga. Če je en član tega sporazuma (ni šlo torej za skupen namen vseh pogodbenikov) 3. člen sporazuma o razvezi konzorcialne pogodbe razumel predvsem v smeri, da se banko zavaruje pred morebitnimi terjatvami pravdnih strank in tretjih oseb (in da ne gre tudi nujno za sporazumno rešitev medsebojnih obveznosti pravdnih strank iz konzorcialnega razmerja), to samo po sebi še ne pomeni, da je omenjena določba po svojem zapisu (vsebini) kakorkoli sporna, upoštevaje ob tem tudi trditveno gradivo pravdnih strank, iz katerega sploh ne izhaja, da bi pravdni stranki ne šteli, da so se na podlagi omenjenega pogodbenega določila poravnale njune medsebojne obveznosti iz konzorcialne pogodbe in da druga do druge nimata iz tega naslova več nobenih dolgov (tožena stranka se je v konkretni pravdi branila predvsem na način, da je tudi iztoževana posojilna terjatev tožeče stranke del obveznosti iz konzorcialne pogodbe, ki je zaradi določb 3. člena sporazuma o razvezi konzorcialne pogodbe prenehala). Le pri razlagi spornih pogodbenih določil se ni treba držati dobesednega namena uporabljenih izrazov (tu je relevanten skupen namen pogodbenikov ter je treba določilo razlagati tako, kot to ustreza načelom obligacijskega prava - drugi odstavek 82. člena OZ), kar pa ne velja za razlago nespornih (jasnih) pogodbenih določil, ki jih je treba (zaradi varstva in trdnosti pravnega prometa) vselej uporabljati tako, kot se glasijo.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (omenjenih pogodbenih določb) je sodišče prve stopnje odločilo, da obstaja v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 7.648,50 EUR (polovica stroškov pripravljalnega inženiringa v okviru izvajanja konzorcialne pogodbe s strani tožene stranke kot enakopravne partnerice tožeče stranke pri operativnem vodenju projekta F., izdelanih na podlagi dokumenta – osnove za okvirno kalkulacijo – zazidalni načrt F. – Prva faza“ - priloga B 14) z zamudnimi obrestmi od 29.6.2012 dalje. Glede na zgoraj obrazloženo pa je po oceni pritožbenega sodišča ta terjatev (tako na pogodbeni kot na nepogodbeni podlagi) na podlagi določbe 3. člena sporazuma o razvezi konzorcialne pogodbe ugasnila, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (358. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP) tako, da je ugotovilo, da v pobot uveljavljena terjatev tudi v tem delu na obstoji. Posledično (in glede na to, da je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje) je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodno odločbo v celoti tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

K pritožbi tožene stranke:

Pritožbeno sodišče ugotavlja (glede odločitve sodišča prve stopnje, da obstoji iztoževana terjatev tožeče stranke do tožene stranke in da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 109.439,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.6.2012 dalje in glede odločitve o ugoditvi tožbenega zahtevka)), da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katero opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je posojilna pogodba med pravdnima strankama z dne 1.5.2007 (priloga A2) neodvisen pravni posel od konzorcialne pogodbe z dne 22.1.2007 (priloga B2). V tej zvezi je sodišče prve stopnje podalo prepričljive (v logično celoto medsebojno povezane) razloge, ki jih pritožbena izvajanja v ničemer ne morejo ovreči. Na podlagi posojilne pogodbe je tožeča stranka dala toženi stranki posojilo v višini 270.000,00 EUR, ki ga je bila tožena stranka dolžna vrniti v enem letu, skupaj s pogodbenimi obrestmi v višini 4,18 % letno. Nobenega dvoma ni bilo, da je tožena stranka del posojenega zneska tožeči stranki tudi vrnila (26.9.2007 je vrnila 15.000,00 EUR, 20.2.2008 je vrnila 120.000,00 EUR, 4.11.2009 je vrnila 30.000,00 EUR in 25.11.2009 je vrnila 2.000,00 EUR), kar samo po sebi kaže na to, da je dejansko šlo za posojilno razmerje. Jasna določila posojilne pogodbe je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tako, kot so se glasila (prvi odstavek 82. člena OZ). V tej zvezi (glede nevrnjenih posojenih sredstev) je tožena stranka trdila, da sta se pravdni stranki posebej še dogovorili, da se ta sredstva (ki jih je šteti kot avans), dana na podlagi posojilne pogodbe, porabijo za plačilo inženirskih storitev tožene stranke po konzorcialni pogodbi, zlasti za stroške pripravljalnega in investicijskega inženiringa za projekt F. Vendar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka tega dogovora ni uspela dokazati (tega ne uspe niti z argumenti v obravnavani pritožbi), upoštevaje ob tem tudi posplošenost trditvenega gradiva v tej smeri. Ta okoliščina naj bi po oceni tožene stranke (kar ponavlja tudi v obravnavani pritožbi) izhajala predvsem iz tega, da je tožeča stranka dobila denar za sporno posojilo iz naslova vrnjenega DDV za nakup nepremičnin v okviru konzorcialnega projekta F. kar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da je bila posojilna pogodba del širšega sodelovanja med pravdnima strankama v okviru konzorcialne pogodbe. Na ločenost dveh pravnih poslov kaže več okoliščin, ki jih je ugotovilo in dovolj prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Posojilno pogodbo sta sklenili le dve stranki, konzorcialno razmerje pa so sestavljali trije pogodbeni udeleženci. Pogodbene stranke so posojilno pogodbo izvajale ter je tožena stranka v okviru izpolnjevanja svojih pogodbenih obveznosti po tej pogodbi vrnila tožeči stranki kar 165.000,00 EUR, pri čemer posojilna pogodba (ki je bila sklenjena nekaj mesecev po sklenitvi konzorcialne pogodbe) sploh ne omenja konzorcialne pogodbe. S konzorcialno pogodbo so se pogodbene stranke nadalje jasno dogovorile, da se bo projekt F. po tej pogodbi financiral izključno z denarnimi sredstvi, ki jih bo zagotovila banka, in s finančnimi prilivi kupcev stanovanj (5. člen). Pri konzorcialni pogodbi je šlo po naravi stvari za večletno pogodbeno razmerje (20. člen), posojilna pogodba pa je bila sklenjena zgolj za dobo enega leta. Konzrorcialna pogodba je bila razvezana s sporazumom o razvezi z dne 29.6.2012, pri čemer bi tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka ob primerni skrbnosti lahko dosegla, da se dogovor o prenehanju medsebojnih obveznosti strank nanaša tudi na sporno posojilno razmerje, upoštevaje ob tem, da je predmetni sodni postopek med strankama po tej posojilni pogodbi (tožba na vračilo danega posojila z obrestmi) potekal že od konec leta 2010 naprej. V tej zvezi je tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem neprepričljiva (z življenjskega vidika, zlasti pa z vidika skrbnega ravnanja povprečnega gospodarstvenika) izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke v okviru dokaznega postopka na prvi stopnji, da je štel, da so s podpisom pogodbe o razvezi konzorcialne pogodbe vse obveznosti – tudi iz naslova posojila – med strankami pobotane in je zato pričakoval umik predmetne tožbe. V tretjem členu omenjenega sporazuma o razvezi pa so se stranka tudi izrecno dogovorile, da sporazum v ničemer ne vpliva na druge obveznosti pogodbenih strank, ki izvirajo iz drugih medsebojnih sklenjenih pogodb, četudi so bile te pogodbe sklenjene v času veljavnosti konzorcialne pogodbe. Poleg tega je sodišče prve stopnje na tem mestu tudi pravilno upoštevalo izpoved priče C.D. (banka se ni hotela spuščati v obstoječi spor med strankama in je bil zato ta spor izvzet iz sporazuma v razvezi konzorcialne pogodbe) ter zakonitega zastopnika tožeče stranke (zahtevki iz posojilnega razmerja niso bili predmet omenjenega sporazuma).

Iz teh razlogov ne drži pritožbena kritika, da zaključki sodišča prve stopnje o tem, da posojilna pogodba ni del večplastnega razmerja, ki je temeljilo na konzorcialni pogodbi, niso logični in da niso rezultat dovolj skrbne dokazne presoje izvedenih dokazov. V tej zvezi je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi celovito izpoved zaslišane priče C.D. (ta okoliščine, da je bilo posojilno razmerje del večplastnega razmerja, ki je temeljilo na konzorcialni pogodbi, nikakor ni potrdil, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje), pri čemer dokazni postopek (razen izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke) tudi ni potrdil zatrjevane teze tožene stranke, da je povrnjeni DDV za nakup zemljišč (šlo je za zemljišča, ki jih je v svojem imenu in za svoj račun kupila tožeča stranka, ki je nato kot kupec dobila povrnjeni DDV iz tega naslova) strogo namembno sredstvo, katerega razpolaganje je bilo dopuščeno zgolj za namen plačila inženirskih storitev po konzorcialni pogodbi. Tega zaključka ne more ovreči niti pritožbena navedba, da je bil v osnutku pogodbe o prevzemu dolga ta davek najprej tudi upoštevan.

Prav tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji v okviru pobotnega ugovora ni konkretno opredelila, katere storitve inženiringa po konzorcialni pogodbi je sploh izvedla, oz. kateri konkretni stroški so ji iz tega naslova sploh nastali. Ta konkretizacija pravno pomembnih dejstev ni dovolj razvidna iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 13.3.2013 (točka V) in pripravljalne vloge z dne 12.4.2013 (točka IX), na kar neutemeljeno opozarja obravnavana pritožba. V tej zvezi sedaj pritožba navaja prepozno in zato pravno neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), da je toženec v okviru izvajanja inženirskih storitev po konzorcialni pogodbi porabil več kot 2500 ur. Na pomanjkanje konkretnih navedb v tem delu je povsem določno opozorila tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo dne 17.4.2013 (list.št. 54 spisa) in v okviru pripravljalne vloge z dne 15.4.2013, ki je bila nasprotni stranki vročena na tem naroku (list.št. 55 – 59 spisa). V tej vlogi je tožeča stranka opozorila tudi na spornost (nesklepčnost) v pobot uveljavljene terjatve glede same višine, saj je tožena stranka pri izračunu opravljenih storitev inženiringa po omenjeni konzorcialni pogodbi izhaja iz zneska 117.087,60 EUR (priloga B17) oz. glede invisticijskega inženiringa iz zneska 164.542,00 EUR (enako v obračunu v prilogi B16). Ta znesek pa je bil predviden v primeru zaključka prve faze projekta F., ki obsega tudi dokončno izgradnjo petih stanovanjskih objektov (osnove za okvirno kalkulacijo, priloga B15), pri čemer je v konkretnem primeru nesporno, da po pridobitvi gradbenega dovoljenja nobena gradbena dela niso bila izvajana in je prišlo do sporazumne razveze konzorcialnega razmerja. Zato je upravičena kritika tožeče stranke, da je obračun stroškov investicijskega inženiringa sestavljen popolnoma samovoljno (napravljen brez vsakršne kalkulacije, potrdite, pogodbe, naročila ali vsaj cenika). Ker je na omenjene pomanjkljivosti v postopku na prvi stopnji dovolj jasno opozorila tožeča stranka, tožena stranka sodišču v pritožbi ne more očitati, da v tem delu ni opravilo materialno pravdnega vodstva po 285. in 286. členu ZPP.

Glede navedenega je sodišče prve stopnje tudi povsem utemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič A.M., I.K., R.B. in A.O., prav tako pa tudi predlog za postavitev sodnega izvedenca oz. cenilca gradbene oz. finančne stroke, upoštevaje ob tem tudi, da so se stranke v sporazumu o razvezi konzorcialne pogodbe tudi dogovorile, da med strankami te pogodbe prenehajo vse sedanje in bodoče obveznosti, ki izvirajo iz konzorcialne pogodbe in zato druga drugi ne dolgujejo ničesar več.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo stroške pritožbenega postopka v višini 545,58 EUR (nagrada za pritožbo po tarifni štev. 3210 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT v višni 427,20 EUR, poštne in telekomunikacijske storitve po tarifni štev. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR ter 22% DDV na priznano odvetniško nagrado).