VSK sodba Cp 522/2013

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da je lastnik parcele 1156/3 k.o. ... se na podlagi te sodbe v zemljiški knjigi vknjiži lastninska pravica v njegovo korist, do celote, zavrnilo. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške, odmerjene na 609,00 EUR, v 15-tih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da sodišče druge stopnje sodbo tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasil je tudi stroške pritožbe. Bistvo odločitve sodišča je, da tožnik ni podal trditev in dokazov, kaj se je s spornim zemljiščem dogajalo v letih od nakupa 1935 do leta 1945, ko je tožnikov stari oče V. na njem posadil trte. Zavrnitev tožbenega zahtevka je nepravilna in krivična. Gre za obdobje, ki se ga spominjajo še redke živeče priče. Sodišče bi moralo izvesti predlagane dokaze, iz katerih bi bilo razvidno, da so ugovori toženca neutemeljeni in neresnični, ta trdi, da trt ni bilo in je bilo zemljišče zapuščeno, kar pa ne drži. Trte so bile posajene s strani tožnikovega starega očeta V. po drugi svetovni vojni. To je zadosten dokaz, da se je štel za lastnika in posledično naj bi bilo zemljišče s strani njegovega očeta kupljeno. V nasprotnem si ne bi upal saditi trt. Tožnik je trdil in dokazoval, da je zemljišče odkupil in obdeloval I.L., po drugi svetovni vojni sta si kmetijo razdelila sinova V. in A., sporno parcelo je dobil v posest V., posadil trte, obdeloval do odhoda v dom upokojencev leta 1986, ko jo je v obdelavo prevzel O., ki je že do tedaj pomagal očetu, vse do leta 2001, ko so bile trte odstranjene in narejen večji vinogradniški kompleks. To so zadostna pravno relevantna dejstva za ugoditev tožbenemu zahtevku. Dobrovernost tožnikovih pravnih prednikov, konkretno predvsem starega očeta V., se domneva, toženec bi moral dokazati nedobrovernost. Tožnik je navajal, da je zemljišče pred delitvijo z bratoma obdeloval njun oče I., zato je bil tudi V. dobroveren, sporno zemljišče je prevzel od očeta v prepričanju, da je oče lastnik. Tožnik je predlagal zaslišanje priče O. in I.L., ki bi glede na čas rojstva vedele povedati tudi o pridobitvi sporne parcele, kar spada pod dobrovernost. Tožnik je trdil, kar se je sam spominjal, da mu je povedal oče O. I.L. pa je umrl pred njegovim rojstvom, 20.7.1949, tožnik pa se je rodil leta 1952.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Glede graje tožnika, da je dokazno breme na tožencu, navaja, da toženec negativnih dejstev ne more dokazovati, dokazno breme je na tožniku. Ker je dokazni postopek namenjen ugotovitvi resničnosti zatrjevanih spornih dejstev, ne pa temu, da se šele odkrijejo pravno pomembna dejstva in dopolnjujejo trditve, je odločitev sodišča prve stopnje v okviru trditev tožeče stranke pravilna. Toženec (pravilno očitno tožnik) je sam navajal, da ne ve, kdaj naj bi bila pogodba sklenjena (obdobje, določeno na podlagi smrti prejšnjega lastnika), ni navedel, zakaj naj bi bil kateri od prednikov dobroveren in za določeno obdobje sploh ni zatrjeval posesti nepremičnine. Pritožba skuša dopolniti pomanjkljivo trditveno podlago tožeče stranke z navedbo nekaterih novih dejstev. Glede pravnih prednikov ni izkazal niti kdo je dedoval, od koga in kdaj. Na poziv sodišča ni vedel niti v katerem letu je kdo od pravnih prednikov umrl. Dobrovernost pa se domneva, če je vsaj zatrjevana, toda tožnik obstoja pogodbe ni dokazal. Dobrovernost je postala vprašljiva, v tem primeru pa mora dobrovernost tožnik dokazati, a tega ni uspel (niti konkretno zatrjeval). Predlaga, da pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrne, priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v okviru razlogov pritožbe, pri tem pa pazilo na pravilno uporabo materialnega prava, ter obstoj tistih procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Tožnik je v tožbi med drugim trdil, da je posest sporne nepremičnine prevzel tožnikov praded I.L., potem ko je sporno nepremičnino kupil od zemljiškoknjižnega lastnika M.J.,prepis ni bil narejen. Toženec je ugovarjal, da so te navedbe posplošene, da iz njih ni mogoče razbrati kdaj naj bi prišlo do domnevne prodajne pogodbe, in zaključil, da očitno posel ni bil sklenjen, ter je na naroku za glavno obravnavo po pozivu sodišča, naj dopolni svoje navedbe, tožnik pojasnil, da je V.L., sin I.L.-ja, takoj po drugi svetovni vojni nasadil vinograd na sporni parceli, konkretnih okoliščin, ki bi izkazovale posest I.L. od zatrjevanega nakupa dalje do konca druge svetovne vojne, ko naj bi posest prevzel dedič V., pa ni navedel, kot je izpostavilo tudi sodišče prve stopnje v razlogih sodbe in se je zato osredotočilo na vprašanje posesti v obdobju, ko naj bi bile po drugi svetovni vojni zasajene trte in dalje do leta 2000, da je lahko presodilo, ali so podani pogoji za priposestvovanje. Ugotovljeno je namreč, česar pritožba ne izpodbija, da priposestvovanje po letu 2000 ni več teklo, saj je tedaj O.L., naslednik V.L., ugotovil, da ni lastnik, dobra vera ni bila podana.

Ker je tožeča stranka trdila, da je V.L. obdeloval trte od leta 1945 dalje, je ob ugovoru dobre vere morala pojasniti, na podlagi katerih okoliščin meni, da je bil posestnik upravičeno prepričan, da je lastnik oz. ni vedel in ni mogel vedeti, da stvar ni njegova (prim. 28. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR ter pravna pravila Občnega državljanskega zakonika, v nadaljevanju ODZ, ki je zahteval pristno in pošteno posest, torej tako, ki ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali z zlorabo zaupanja, in je bila dobroverna, ko je bil posestnik upravičeno prepričan, da je stvar njegova - pravna pravila paragrafov 1452 do 1477 ODZ). Glede na tedanje predpise (v času veljavnosti ZTLR - 1.9.1980 do 1.1.2004, pred tem pa tudi v času uporabe ODZ) je, saj se je dobrovernost domnevala, tožena stranka bila dolžna domnevo izpodbiti in je zato bilo dokazno breme na njej ter na nepoštenost posestnika ni bilo mogoče sklepati le na podlagi okoliščine, da je bil kot lastnik nepremičnine v zemljiški knjigi vpisan tretji, kot zmotno meni tožena stranka (sedaj, predvsem po uveljavitvi Stvarnopravnega zakonika, je položaj drugačen – domneva lastninske pravice v zemljiško knjigo vpisanega lastnika – materialno publicitetno načelo - 11. člen), stranka, ki se sklicuje na nepoštenost, mora to tudi dokazati (tako tudi sodna praksa, npr. odločbi VS RS II Dor 384/2010, II Ips 165/2007 in odločba VSK Cp 176/2010).

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je tožeča stranka navedla pravno pomembna dejstva, zatrjevala je posest, trajajočo prek 20 let (vsaj po letu 1945 in dalje do leta 2000), sklenitev kupne pogodbe po pradedu I.L., delitev kmetije, tudi sporne parcele, med sinovoma, tako, da je med drugimi tudi to parcelo pridobil V., tožnikov ded, ter dolgoletno obdelavo po družini L. Poleg tega je glede okoliščin delitve očetove kmetije med sinovoma, in nato konkretno zatrjevane posesti (nasad trt) predlagala dokaze. Sodišče prve stopnje je, kar utemeljeno izpostavi pritožba, napačno prevalilo dokazno breme glede okoliščin sklenitve kupne pogodbe med letoma 1933 do 1935 na tožečo stranko, torej zmotno uporabilo materialno pravo, in pravno zmotno zaključilo, da v tožbi zatrjevana dejstva ne vodijo do posledice, priposestvovanja, ki se uveljavlja s tožbenim zahtevkom, zato odločilnih dejstev ni ugotavljalo. Ob tem je treba izpostaviti tudi, da okoliščina, ali je I.L. sklenil pogodbo, ni odločilna, kot meni sodišče prve stopnje, bistvena je namreč zavest priposestvovalca, v konkretnem primeru sina V., za katerega se trdi, da je na nepremičnini zasadil trte in zatem desetletja sam, nato pa sin uporabljal nepremičnino v prepričanju, da je šlo za lastnino pokojnega očeta I., torej so podane tožbene trditve o zavesti priposestvovalca, da je upravičeno mislil, da je nepremičnino pridobil od lastnika, kar ob trditvah o posesti vsaj do leta 2000, ob predpostavki, da bi se izkazale za resnične (da toženi stranki dobre vere ne bi uspelo izpodbiti) zadošča za pravni sklep o nastopu tim. izrednega priposestvovanja.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), da ob pravilni uporabi materialnega prava, kot zgoraj razloženo, ugotovi odločilna dejstva, da bo lahko odločilo o postavljenem zahtevku.

V posledici razveljavitve sodbe je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (165. člen ZPP).