VSL sodba II Cp 2957/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišče prve stopnje.

II. Tožeča in drugotožena stranka nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožencev uveljavljal plačilo 11.103,07 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 20. 10. 2009 dalje do plačila. Tožniku je bilo naloženo, da prvi toženki povrne 807,50 EUR, drugi toženki pa 303,60 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Takšno odločitev tožnik izpodbija s pritožbo, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Uveljavlja povračilo pritožbenih stroškov, vključno s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Graja zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s postavitvijo plinohrama, nezmožnostjo opravljanja gradbenih del v času med novembrom 2005 in marcem 2006 ter ugotovljeno korelacijo med zamudo pri izvedbi del in čakanjem na pravnomočnost sklepa o dedovanju. Izpostavlja določbo 11. člena pogodbe o izvedbi del popotresne obnove (v nadaljevanju: pogodba), ki izvajalca v primeru neizvedbe pogodbenih del v pogodbenem roku zavezuje v odnosu do investitorja k plačilu pogodbene kazni. Poudarja, da je bila izvajalka druga toženka, investitorica pa njegova pravna prednica M. Č.. Določba glede upravičenosti do pogodbene kazni je zelo jasna in nedvoumna, zato ne potrebuje in niti ne dopušča drugačne razlage; uporaba ostalih razlagalnih metod glede tega vprašanja pa je nepotrebna oziroma celo nedovoljena. Prvostopenjsko sodišče je arbitrarno uredilo pravno razmerje med pravdnima strankama, sklicujoč se na nespecifično situacijo. Takšno ravnanje pa poleg nespoštovanja pogodbenih določil in zakonske norme iz prvega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (2) pomeni tudi kršitev temeljnega načela, da je pogodbe treba spoštovati. Predstavlja pa tudi grob poseg v pravno varnost in ustavno pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Ni se moč strinjati z ugotovitvijo sodišča, da naj bi bila pogodba napisana relativno nejasno in nedosledno. Pogodba jasno in dosledno opredeljuje vloge vseh pogodbenih strank; v čem sodišče vidi nejasnost in nedoslednost, pa v obrazložitvi tudi ni pojasnilo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Povsem brez podlage je zaključek o pogodbeni volji strank – določitev pogodbene kazni v korist dejanskega plačnika (sofinancerja). Takšna ugotovitev ne izhaja iz izpovedbe S. B., ki je podpisal sporno pogodbo in je bil vodja državno-tehnične pisarne. Da rok ni bil dogovorjen le v interesu sofinancerja – plačnika – kot nepravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pa nenazadnje izhaja tudi iz določbe, da je dolžan izvajalec prošnjo za podaljšanje roka predložiti tudi investitorju, zato tudi ob upoštevanju sistemske in namenske razlage pogodbe ni moč zaključiti, da je bila pogodbena kazen dogovorjena le v korist sofinancerja. Prva toženka del po pogodbi ni financirala iz svojih proračunskih sredstev, saj je finančna sredstva za izgradnjo konkretnega objekta prispevala D. Š. (A.). Prva toženka pa je poskrbela za razporeditev sredstev. Sklicuje se na odločbo MOB z dne 12. 4. 2005, s katero je bila njegovi pravni prednici dodeljena finančna pomoč za popotresno obnovo njenega stanovanjskega objekta v višini 19.830.935,60 SIT, pri čemer se je pravna prednica s podpisom pogodbe strinjala, da sofinancer (prva toženka) ta sredstva nakaže direktno izvajalcu. Glede na navedeno ni moč zaključiti, da je šlo pri pogodbi z dne 25. 1. 2005 za neodplačno pogodbo. Poudarja, da okoliščin, ki so nastopile po sklenitvi pogodbe in jih v času sklepanja pogodbe niti ni bilo mogoče predvideti, ni dopustno ugotavljati. Zato oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je s trenutkom smrti njegove pravne prednice odpadel namen, da se ji čimprej zagotovi nadomestni dom. Izpostavlja, da je bila njegova pravna prednica (nato pa tudi on) v času gradnje omejena v svoji lastninski pravici, saj nepremičnine ni mogla uporabljati; zaradi neopravičene zamude izvajalca pa je postavitev montažne hiše trajala skoraj dve leti.

3Odgovor na pritožbo je podala le druga toženka in v njem ponovila svoje navedbe iz prejšnjih pripravljalnih vlog ter izrazila strinjanje z argumentacijo in pravnimi naziranji sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe, ki jih tožnik ne izpodbija, so naslednje:

- tožnikova pravna prednica M. Č. je s toženkama 25. 1. 2005 podpisala pogodbo o izvedbi del popotresne obnove, s katero se je druga toženka zavezala na parc. št. 1773/3 k. o. X zgraditi nadomestni objekt po sistemu „funkcionalni ključ v roke“;

- z začasno odločbo MOP z dne 12. 4. 2005 je bila tožnikovi pravni prednici dodeljena začasna pomoč pri popotresni obnovi stanovanjskega objekta v višini 19.830.935,60 SIT – sredstva ji niso bila neposredno nakazana, temveč jih je prva toženka nakazovala direktno drugi toženki;

- pravna prednica tožnika je 28. 4. 2005 umrla;

- druga toženka se je zavezala pridobiti uporabno dovoljenje v 150-ih koledarskih dneh po podpisu pogodbe z dne 25. 1. 2005;

- primopredajni zapisnik je bil podpisan 20. 10. 2006, na njem sta uveljavljali pogodbeno kazen tako prva toženka kot tudi tožnik;

- prva toženka je zaradi zamude druge toženke zadržala znesek pogodbene kazni.

6Izpodbijana sodba na podlagi navedenih ugotovitev zavzema stališče, da za čas med 10. 4. 2006 in 20. 10. 2006 ni mogoče najti razumnih razlogov, ki bi opravičevali zamudo druge toženke; druga toženka je tako v skladu z določbo 11. člena pogodbe dolžna nositi pogodbeno kazen 10 % od vrednosti pogodbenih del. Glede na podano ugotovitev prvostopenjskega sodišča so povsem brezpredmetne pritožbene navedbe v zvezi s postavitvijo plinohrama, nezmožnostjo opravljanja gradbenih del v zimskem času ter navedbe v zvezi s čakanjem na pravnomočnost sklepa o dedovanju. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj neupravičene zamude pri izvedbi gradbenih del, za kar se je zavzemal tudi tožnik.

7Prvostopenjsko sodišče je zelo natančno in celostno obravnavalo okoliščine v zvezi s popotresno obnovo – gradnjo nadomestnega objekta tožnikove pravne prednice in s tem v zvezi zavzelo pravilno stališče glede upravičenosti do prejema pogodbene kazni. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da glede na vse okoliščine primera pri razlagi 11. člena pogodbe z dne 25. 1. 2005 ni moč uporabiti zgolj gramatikalne razlage, za katero se zavzema pritožba. Tožnik je v nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem v tožbeni naraciji celo sam izpostavil, da je prej navedeno določilo razmeroma nejasno, ker določa, da je pogodbeno kazen dolžan plačati izvajalec (druga toženka), hkrati pa je določeno, da se pogodbena kazen obračuna pri končnem obračunu. Glede na podano trditveno podlago je povsem nasprotno pritožbeno zatrjevanje, da pogodba jasno in dosledno opredeljuje vloge vseh pogodbenih strank.

8Prvostopenjsko sodišče se je (utemeljeno) sklicevalo tudi na kontekst, v katerem je bila pogodba sestavljena. Opozorilo je na specifičnost situacije popotresne obnove, izredne razmere in z njimi povezana odobrena sredstva državne pomoči, vključno z njihovo namensko rabo ter direktnim nakazovanjem sredstev izvajalcu gradnje. Navedeno je utrdilo sodišče prve stopnje, temu pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, da na 11. člen pogodbe ni moč gledati zgolj gramatikalno in povsem iztrgano iz konteksta celotne pogodbe. Upoštevati je treba sistematiko in podlago za nastanek, kar je sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi tudi ustrezno argumentiralo. V določbah o razlagi pogodb (82. - 84. člen OZ) je uporabilo pravilno materialnopravno izhodišče. Zmotna je pritožbena teza, da uporaba ostalih razlagalnih metod – razen gramatikalne – ni dovoljena, ker naj bi bilo pogodbeno določilo povsem jasno. Prav tako ne drži pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje arbitrarno uredilo pravno razmerje, in sklicevanje na kršitev temeljnega načela o spoštovanju pogodb ter zatrjevanje grobega posega v pravno varnost in ustavno pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Prvostopenjsko sodišče je argumentirano pojasnilo razloge za svojo sklepno ugotovitev o volji strank, da se pogodbena kazen določi v korist dejanskega plačnika – sofinancerja, kar pa je bila prva toženka. V tej zvezi je opozorilo na obveznosti, ki sta jih imeli toženki druga do druge (plačilo zamudnih obresti, jamstvo v obliki nepreklicne bančne garancije, obračunavanje z začasnimi mesečnimi situacijami, dinamika plačil). Izpostavilo je, da so bistvene dejavnosti in obveze, ki v običajnih gradbenih pogodbah potekajo med investitorjem in izvajalcem, dejansko potekale med toženkama – kar pritrjuje izraženemu stališču, da je šlo za povsem specifičen primer in ne za klasično gradbeno pogodbo. Takó nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je zaključek o dejanski pogodbeni volji pravdnih strank povsem brez podlage. Tudi sklicevanje na izpoved priče S. B. ne more imeti želene teže. Prav ta priča je izpovedala, da je bila pogodba na hitro sestavljena, saj je bilo vse usmerjeno v popotresno obnovo.

9Pogodbeno določilo, da je izvajalec dolžan prošnjo za podaljšanje roka predložiti tudi investitorju, še ne izkazuje nepravilnosti stališča sodišča prve stopnje glede pogodbene kazni. Upoštevati je treba, kot je pravilno opozorilo tudi prvostopenjsko sodišče, namen pogodbe, ki pa je bil v tem, da dobi tedanja stalna prebivalka hiše M. Č. nov nadomestni dom. S trenutkom njene smrti pa je ta namen, ki je bil bistven, kar je moč razbrati iz predložene pogodbe in priloženih odločb, odpadel. To pa še dodatno utrjuje pritožbeno sodišče v prepričanju o neutemeljenosti tožnikovega zahtevka za izplačilo pogodbene kazni.

10Dejstvo, da je večji del sredstev za obnovo prispevala D. Š., na samo odločitev ne more imeti nikakršnega vpliva. Tudi razlogovanje pritožnika, da ob upoštevanju tretjega odstavka 10. člena pogodbe ni moč govoriti o neodplačnosti, je zmotno. Šlo je za javna sredstva, katerih poraba je morala biti, upoštevaje določbo 31. člena Zakona o odpravi posledic naravnih nesreč, strogo namenska. Sredstva so bila nepovratna, določba tretjega odstavka 10. člena pogodbe pa nikakor ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o neodplačnosti pogodbe. Iz pogodbe z dne 25. 1. 2005 povsem jasno izhaja, da tožnikova pravna prednica, razen lastnega zemljišča, ni k izgradnji nadomestnega objekta prispevala ničesar. Prvostopenjsko sodišče se je tako pravilno oprlo na določbo 84. člena OZ, ki določa, da se nejasnosti v primeru neodplačnih pogodb razlagajo v pomenu, ki je manj težak za dolžnika (prvo toženko).

11Določilo drugega odstavka 11. člena, ki določa obračun pogodbene kazni pri končnem obračunu, je prvostopenjsko sodišče ustrezno upoštevalo kot enega izmed elementov, ki kažejo na voljo strank, da se pogodbena kazen določi v korist dejanskega plačnika (sofinancerja). Nobene potrebe ni bilo, da bi sodišče to določbo še posebej pojasnjevalo, saj jo je umestilo v krog preostalih dejstev, ki ob uporabi sistematične in namenske razlage izkazujejo pravilnost odločitve. V tej zvezi je treba upoštevati tudi ugotovitev, da je dejanski finančni tok po pogodbi tekel direktno med toženkama, mimo investitorja, ki se je s tem izrecno strinjal.

12Tudi pritožbeno sklicevanje na omejitve v lastninski pravici, ker tožnik v času gradnje nepremičnine ni mogel uporabljati, ne more imeti želene teže. Pogodbena kazen sicer spominja na odškodninsko sankcijo, a so med njima bistvene razlike. Pogodbena kazen namreč ni objektivna posledica kršitve pogodbe. Bistvena razlika med odškodnino (kot zakonsko določeno sankcijo) in pogodbeno kaznijo (kot pogodbeno določeno sankcijo) je v tem, da se odškodnina lahko uveljavlja le, če nastane škoda. Predpostavk za nastanek odškodninske odgovornosti pa tožnik ni izkazal.

13Pogodbeno razmerje ne pomeni samó pogodbe, marveč tudi spremljajoče okoliščine, ki so nujno povezane s pogodbo in kot take opredeljujejo vsebino pogodbe. Pogodba je vse, kar so stranke zapisale, se dogovorile in kar so pri tem mislile. Sodišče prve stopnje je pri presoji upoštevalo celoten kontekst, v katerem je bila pogodba oblikovana. Izpostavilo je vsa pravno pomembna dejstva, jih skrbno ocenilo v luči izvedenega dokaznega postopka ter napravilo logičen in življenjsko argumentiran zaključek. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni očitki niso utemeljeni, podane pa tudi niso kršitve procesnega in materialnega prava, ki jih mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor druge toženke pa ni pomembno pripomogel k odločitvi o zadevi – gre predvsem za povzemanje navedb iz prejšnjih pripravljalnih vlog – zato pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP

(2) Uradni list RS, št. 83/2001 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: OZ