UPRS sodba I U 1262/2011

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Svet Fundacije za šport (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločil, da se v letu 2011 tožnici za prijavljeni program "Šolski pokljuški maraton" na podpodročju dejavnosti interesne športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije (D3) ne dodeli sredstev. V obrazložitvi navaja, da je bil v Uradnem listu RS, št. 88/2010 objavljen Javni razpis Fundacije za šport za sofinanciranje športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2011. Na podpodročju D4 je pristojna strokovna komisija obravnavala 486 pravilnih in popolnih vlog. Za to podpodročje so razpisana sredstva v višini 800.000,00 EUR, skupna višina zaprošenih sredstev pa znaša 5.696.021,00 EUR. Skladno s 35. členom Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Pravilnik) programe s podpodročja D3 vrednoti Komisija za interesno športno vzgojo otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije (strokovna komisija) na podlagi meril, določenih v 25. členu Pravilnika. V skladu s 36. členom Pravilnika je strokovna komisija pripravila predlog razdelitve sredstev, potem ko je programe prosilcev ovrednotila na podlagi meril, določenih v 23. členu Pravilnika, in ki so: - status kandidata; - možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom in prostorska razpršenost programov. Predmetnemu programu so bile dodeljene točke: - status kandidata 10 točk; - možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom 3 točke in prostorska razpršenost programov – 6 točk - skupaj 19 točk. V 23. členu Pravilnika je določeno, da se uvrstijo v izbor programov, ki jih sofinancira fundacija, programi, ki zberejo najmanj 21 do 29 točk. Glede na to, da je predmetni program zbral skupaj 19 točk, ni uvrščen v izbor programov, ki jih sofinancira fundacija.

Komisija za pritožbe (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 12. 5. 2011 zavrnila pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa. Drugostopenjski organ je pritožbene navedbe tožnice presodil kot neutemeljene. Na podlagi ponovne proučitve spisne dokumentacije je ugotovil, da program tožnice ne obsega elementov vsebine, ki bi narekovali drugačno vrednotenje vloge.

Tožnica v tožbi uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker je postopek na drugi stopnji vodil mag. A.A., ki je direktor toženke. Na prvi stopnji pa je upravni postopek vodila svetovalka direktorja toženke. Po mnenju tožnice zato postopka ni mogoče razumeti kot dvostopenjskega upravnega postopka. Tožnica navedbe o kršitvi pravil postopka opira na določbe 21. člena Odloka o ustanovitvi toženke (po katerih direktor predstavlja in zastopa fundacijo in je odgovoren za zakonitost njenega dela), 4. člena Pravil toženke (po katerih so organi fundacije: svet fundacije, direktor, strokovna komisija in komisija za pritožbe), 21. člena Pravil toženke (po katerih sodelujejo z direktorjem strokovne komisije), 10. člena Poslovnika toženke (po kateri se mora direktor udeleževati sej sveta), 4. točke 35. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP (po kateri predstojnik organa ne sme opravljati posameznih dejanj v tem postopku, če je bil udeležen v postopku na prvi stopnji), drugega odstavka 32. člena ZUP (po katerih se za predstojnika šteje poslovodni organ) in 14. člena Pravil toženke (po katerih je poslovodni organ direktor). Tožnica meni, da je iz navedenih določb razvidno, da je direktor toženke najprej moral sodelovati na seji prvostopenjskega organa, na kateri je bila izdana izpodbijana prvostopenjska odločba, po pritožbi tožnice pa je on vodil postopek na drugi stopnji. Ni mogoče pričakovati, da bo direktor toženke, ki je odgovoren za zakonitost dela fundacije, na pritožbeni stopnji ugotavljal morebitne nezakonitosti ter drugostopenjskemu organu predlagal odpravo teh nepravilnosti. Po določbi 4. člena Pravil toženke sta direktor in drugostopenjski organ dva samostojna in neodvisna organa fundacije, ki med seboj ne smeta sodelovati na način, kot je razviden iz odločbe druge stopnje. Iz navedenih določb je tudi razvidno, da je direktor toženke predstojnik organa, ki je kršil določbo 4. točke 35. člena ZUP, saj je vodil postopek na drugi stopnji, čeprav je bil prej udeležen v postopku na prvi stopnji; zato gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Tožnica pa izpodbija upravna akta obeh stopenj tudi iz vsebinskih razlogov, in sicer iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta ni bil pravilno uporabljen Pravilnik ter dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Tožnica se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na svoje navedbe in dokaze v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. V zvezi z razlogovanjem drugostopenjskega organa pa še navaja, da kot krovna športna organizacija nesporno izvaja predmetni program skupaj z eno od svojih članic, zato ni pravilna presoja organa, da naj bi šlo „pretežno za promocijo in obveščanje o športnih programih“. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, odpravi odločbi organov obeh stopenj ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek oziroma podrejeno, naj odpravi odločbo druge stopnje ter zadevo vrne organu druge stopnje v ponovni postopek, ali pa s sodbo samo odloči o stvari. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka in plačane sodne takse.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo odgovarja na navedbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica izpodbija odločbo, s katero je bilo odločeno, da se ji v letu 2011 za prijavljeni program ne dodeli sredstev, ker meni, da odločitev temelji na nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenem stanju ter nepravilni uporabi materialnega predpisa. Hkrati uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev pravil v postopku na drugi stopnji ter zatrjuje, da zaradi te kršitve postopka ni mogoče razumeti kot dvostopenjskega upravnega postopka.

Po presoji sodišča je tožbena navedba o absolutni bistveni kršitvi pravil v postopku na drugi stopnji neutemeljena. Tožnica meni, da bi oseba, ki opravlja funkcijo poslovodnega organa – direktorja toženke, ki med drugim odgovarja za zakonitost dela toženke, po določbah Pravil toženke sodeluje s strokovnimi komisijami pri pripravi predlogov gradiv za seje in se po določbah Poslovnika toženke udeležuje sej sveta toženke, ne mogla kot uradna oseba voditi pritožbenega postopka, v katerem komisija za pritožbe odloča o pritožbah zoper odločbe o razporeditvi sredstev na javnem razpisu, ki jih kot prvostopenjski organ izdaja svet toženke. Ker je ta oseba kot uradna oseba vodila pritožbeni postopek, tožnica meni, da je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravil postopka v smislu 6. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (ta kršitev je podana, če je pri vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi morala biti izločena), ker je obstajal razlog za izločitev po določbi 4. točke 35. člena ZUP, po kateri pooblaščena uradna oseba organa ne sme opravljati dejanj v postopku, če je bila udeležena na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. Sodišče se s tožnico ne strinja, da delovanje osebe, ki opravlja funkcijo poslovodnega organa toženke, kot je urejeno v navedenih pravnih aktih, predstavlja njeno sodelovanje pri odločanju na prvi stopnji (po določbah 11. člena ZLPLS, 20. člena Odloka o ustanovitvi fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji in 36. člena Pravilnika o razporeditvi sredstev izvajalcem odloča samostojno svet toženke) ali njeno udeležbo v postopku na prvi stopnji (torej da bi opravila kakšno dejanje v postopku na prvi stopnji). Le tedaj, če bi uradna oseba komisije za pritožbe (ta komisija je po 22.c členu Pravil pristojna za reševanje pritožb zoper odločbe o razporeditvi sredstev izvajalcem) sodelovala pri odločanju na prvi stopnji na način, da bi soodločala, dala formalno soglasje, odobritev, potrditev, mnenje ipd., česar pa tožnica niti ne zatrjuje, niti tak način odločanja po že navedenem ni predpisan, ali če bi v postopku na prvi stopnji opravila kakšno dejanje postopka (kakršna opravljajo uradne osebe v postopku), nobenega takega dejanja pa po presoji sodišča tožnica v tožbi ne navaja, bi bila kršena pravila postopka na drugi upravni stopnji. Za primer, ko je za odločanje v zadevi pristojen kolegijski organ (torej to velja tudi za komisijo za pritožbe), je v drugem odstavku 29. člena ZUP določeno, da postopek do izdaje odločbe vodi njegov član, ki ga ta sam določi, in ki izpolnjuje pogoje za vodenje postopka iz 31. člena tega zakona, če pa take osebe v kolegijskem organu ni, pa da vodi postopek do izdaje odločbe druga uradna oseba (ki izpolnjuje pogoje iz 31. člena ZUP), ki jo kolegijski organ za to pooblasti. Glede na vse navedeno po presoji sodišča v postopku na drugi stopnji zatrjevana kršitev pravil postopka ni bila storjena.

Tožnica ugovarja tudi, da je bilo v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ter nepravilno uporabljen Pravilnik. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ prve stopnje svojo odločitev o nedodelitvi sredstev tožnici oprl na ugotovitev, da je bil prijavljeni program tožnice ovrednoten po merilu iz 23. člena Pravilnika. Iz drugostopenjske odločbe pa izhaja, da je pritožbeno navedbo tožnice, da je nepravilna ugotovitev prvostopenjskega organa, da programa ne izvaja enakomerno razpršeno po Sloveniji, ker tovrstnih programov ne primanjkuje ter gre za program, ki ga namesto prosilca izvajajo druge organizacije drugostopenjski organ presodil kot neutemeljeno ob razlogovanju, da gre za program, ki v manjši meri uresničuje javni interes na področju športa, ker iz vloge tožnice izhaja, da se program pretežno nanaša na promocijo in obveščanje o športnih programih.

Postopek odločanja o vlogah za razporeditev sredstev fundacije je v skladu z določbo prvega odstavka 14.a člena ZLPLS urejen v Pravilniku, in sicer njegovem 5. poglavju, v členih 33 do 37 (objava javnega razpisa; odpiranje prispelih vlog s strani razpisne komisije; ugotavljanje izpolnjevanja razpisnih pogojev; postopanje z nepravočasnimi, nepopolnimi in nerazumljivimi vlogami; vrednotenje popolnih vlog po metodologijah, ki izhajajo iz meril tega pravilnika in priprava predlogov razdelitve sredstev s strani stalnih strokovnih komisij toženke; sprejemanje odločitve o razporeditvi sredstev in izdaja sklepov o razporeditvi sredstev s strani sveta toženke; pritožbeni postopek; sklepanje pogodb toženke z izvajalci; nadzor nad namensko porabo sredstev). Da bi postopek ne tekel v skladu z navedenimi določbami Pravilnika, ali določbami 14.a člena ZLPLS, kolikor jih ta vsebuje, sodišče ni ugotovilo, niti tožnica kršitev ne zatrjuje.

Merila za dodelitev sredstev so urejena v 4. poglavju Pravilnika (členi 18 do 32). Tožnica ne navaja, da bi navedene določbe v postopku za izdajo izpodbijane odločbe ne bile pravilno uporabljene, razen kolikor meni, da je bil njen program po merilu možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom nepravilno ovrednoten s 3 namesto z 10 točkami, in sicer ker organ ni pravilno in popolno ugotovil dejanskega stanja, ki bi bilo podlaga za vrednotenje po metodologiji iz 23. člena Pravilnika. Sodišče navedbi tožnice o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju ne pritrjuje, ker iz vloge ne izhaja, da program sama izvaja, pač pa skrbi pretežno za promocijo in obveščanje o tem programu. Trditev, da program izvaja kot krovna organizacija, pa ni bila v postopku v ničemer izkazana. Ob tem je tako logična utemeljitev prvostopenjskega organa, ki je sporno merilo uporabil za vsebinsko presojo programa in ji dodelil le 3 točke. Ker je tožnica v pritožbi zgolj nekonkretizirano in neizkazano zatrjevala drugače, sodišče tudi ob tem nima podlage za drugačno presojo.

Iz povedanega izhaja, da po presoji sodišča v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila kršena pravila postopka ter ni bil kršen materialni predpis. Pri presoji dejanskih vprašanj, kot je v obravnavani zadevi vprašanje, ali program tožnice zelo dobro, dobro, v manjši meri ali slabo uresničuje javni interes na področju športa, pa v postopkih razdeljevanja sredstev na javnih razpisih sodišče po ustaljeni upravnosodni praksi pušča organu določeno polje proste presoje ter je v tem pogledu njegova presoja zadržana. Sodno presojo takih vprašanj sodišče opravi zgolj preko presoje spoštovanja ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov ter v odločitev organa poseže, če je dejanska argumentacija očitno nerazumna. Taka pa po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni bila, saj je sodišče že navedlo, da je organ prve stopnje logično in razumno utemeljil ovrednotenje programa tožnice po merilu možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom (enako sodišče sodi glede razlogovanja drugostopenjskega organa o tem vprašanju), kar je ključni dejanski razlog za odločitev o nedodelitvi sredstev tožnici.

Ker je bil po presoji sodišča postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.