VSRS sklep II DoR 182/2014

Predlog se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je v I. delu izreka ugodilo zahtevkom: (1) da se prvi toženki prepoveduje v bodoče poseganje v lastninsko pravico tožnic na nepremičnini parc. št. 1294/3, k. o. ...(1), še posebej vožnjo z avtomobili in drugimi prevoznimi sredstvi ter hojo po delu te parcele, ki leži med parc. št. 1294/108, 194/43 in 1943/44 na eni in parcelami 1294/46, 1294/53 in 1294/54 na drugi strani (v nadaljevanju: po sporni trasi parcele 1294/3); (2) da se drugi toženki prepoveduje v bodoče poseganje v lastninsko pravico tožnice na nepremičnini parc. št. 1294/3 z vožnjo z avtomobili in drugimi prevoznimi sredstvi ter hojo po sporni trasi te parcele, za dovoz do parc. št. 1294/69; (3) da se drugi toženki prepoveduje v bodoče vožnja z avtomobili in drugimi prevoznimi sredstvi po jugozahodnem delu parc. št. 1294/3 vzdolž ob parc. št. 1294/54. Ostale zahtevke oziroma dele zahtevkov je v II. delu izreka v tč. 1 - 5 zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (III. del izreka). Zaključilo je, da je treba pri presoji protipravnosti posega toženk v lastninsko pravico tožnic, upoštevati le to, kakšno pravico je toženka pridobila na pogodbeni podlagi in pri tem ni relevantna pretekla uporaba industrijskega kompleksa oziroma način dostopa do posameznih nepremičnin ter tudi ni pomembna okoliščina, da drugi dostop do toženkinih parcel ni mogoč. Ugotovilo je, da s prodajnima pogodbama z dne 29. 6. 1998 in dne 31. 3. 1999 ni bila dogovorjena pravica do uporabe sporne trase parc. št. 1294/3 za dostop do parc. št. 1294/69 in tudi ne pravica toženke do uporabe krožne poti okoli stavb po parcelah 1294/46, 1294/53, 1294/54 za dostop do parc. št. 1294/53. Za dostop do parc. št. 1294/53 je bil namreč dogovorjen dostop do parc. št. 1294/58 in nato dalje po vzhodni strani parc. št. 1294/3, za dostop do parc. št. 1294/54 pa uporaba sporne transe parc. št. 1294/3. Pojasnilo je, da je prišlo v pogodbi z dne 31. 3. 1999 pri zapisu, da gre za pot na vzhodni strani kompleksa (7. člen) do očitne pisne pomote in da je bila mišljena zahodna stran. Tudi ni relevantno, da je sporno traso druga toženka uporabljala tako za dostop do parc. št. 1294/54 (zavijanje v levo) kot do parc. št. 1294/69 (zavijanje v desno). Če bi bil najemnik slednje nekdo tretji te pravice ne bi mogel pridobiti. Zavrnilo je navedbe, da gre vseeno za okvir dogovorjene pravice uporabe po prodajni pogodbi z dne 31. 3. 1999 glede na to, da se uporablja za potrebe opravljanja poslovne dejavnosti na parc. št. 1294/54. Pravico, ki jo je pridobila na sporni trasi je treba razlagati restriktivno in je ni mogoče širiti v korist nepremičnin, ki jih je druga toženka pridobila v uporabo šele kasneje. Prva toženka je za dostop do parc. št. 1294/69 sicer pridobila služnost po parc. št. 1294/44, ne pa tudi pravice do uporabe po sporni trasi parc. št. 1294/3.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi prve in druge toženke zavrnilo in v izpodbijanem delu (tč. I in II/2-5 in tč. III) potrdilo izpodbijano sodbo.

3Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila druga toženka. Predlaga, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo, ker gre v obravnavani zadevi za pomembna pravna vprašanja, saj izpodbijana sodba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede uporabe določb prvega odstavka 360. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi z določbami 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in posega v pravico druge toženke do enakega varstva pravic po 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in pravice do izjave, vsebovane v pravici do (učinkovite izrabe) pravnega sredstva (25. člena URS). Pritožbeno sodišče se ni vsebinsko opredelilo od pravno odločilnih pritožbeni razlogov, in sicer: 1) ni pojasnilo, v čem naj bi uporaba parc. št. 1294/3 za potrebe dostopa do parc. št. 1294/69 oteževala uporabo nepremičnine parc. št. 1294/3 in ni pojasnilo, ali tožnici izkazujeta pravno korist za prepoved uporabe parc. št. 1294/3 po jugozahodnem delu parc. št. 1294/3 vzdolž ob parc. št. 1294/54 (prepoved uporabe krožne poti); 2) glede napačne uporabe določb 99. do 102. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker sodišče prve stopnje ni ugotavljala skupnega namena pogodbenih strank; 3) sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju skupnega namena pogodbenih strank v zvezi z uporabo krožne poti po parc. št. 1294/3 osredotočilo zgolj na določila 7. člena pogodbe z dne 31. 3. 1999 namesto, da bi upoštevalo celotno pogodbeno besedilo in ni pojasnilo, katero metode interpretacije je uporabilo; 4) sodišče prve stopnje glede na predhodno ugotovitev, da so določila 7. člena Pogodbe 1999 sporna, le-teh določil ne bi smelo uporabiti tako, kot se ta glasijo, ampak bi moralo ugotavljati skupen namen pogodbenikov; 5) sodišče prve stopnje bi moralo skupni namen pogodbenikov po drugem odstavku 99. člena ZOR ugotavljati na podlagi vseh okoliščin, ki kažejo na namen pogodbenikov ob sklenitvi pogodbi in ne zgolj z analizo določbe 7. člena sporne pogodbe; 6) ni stvarno upravičene in razumno utemeljene podlage za očitek neverodostojnosti pričevanja priče T. Š.; 7) sodišče prve stopnje bi pri ugotavljanju skupnega namena pogodbenikov morala upoštevati še razmere v naravi, zlasti možnost normalnega odvijanja prometa po parc. št. 1294/3, kar bi lahko ugotavljalo z ogledom na kraju samem (ta dokazni predlog je bil neutemeljeno zavrnjen). Ni mogoče namreč zagotoviti normalne pretočnosti prometa in s tem normalne rabe poslovnih prostorov, kar pomeni glede na izpovedbi prič T. Š. in A. J., da je bila krožna pot dogovorjena prav zaradi razmer v naravi in potrebe normalne rabe kupljenih prostorov.

4Predlog ni utemeljen.

5Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanj, izpostavljenih v predlogu druge toženke, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Ker niso podani pogoji iz 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): V nadaljevanju se vse parcele nanašajo na k. o. ...