VSL sodba I Cpg 747/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama niso pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 335,98 EUR, v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo, toženi stranki pa je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnika.

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo po tem, ko je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je zaradi kršitve leasing pogodbe s strani pravnega prednika tožene stranke prišlo do razveze pogodbe. Pritožnik ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na kršitev pogodbenih obveznosti s strani pravnega prednika tožene stranke izpodbija z navedbami, ki predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

6Uveljavljanje novot v pritožbenem postopku je po prvem odstavku 337. člena ZPP dovoljeno le, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do trenutka, do katerega je v postopku na prvi stopnji dovoljeno uveljavljati nova dejstva in predlagati nove dokaze. Vse, kar navaja toženec v pritožbi v zvezi z vzrokom za razvezo leasing pogodbe, opominjanjem oziroma pozivom k plačilu, predstavlja nedovoljeno navajanje novih dejstev, ki jih ni mogoče upoštevati.

7V zvezi z višino tožbenega zahtevka pritožnik navaja, da tožeča stranka ni izkazala predpostavk (splošne) odškodninske odgovornosti, prav tako pa naj ne bi bila izkazana višina škode. Pritožbena navajanja niso pravilna. Glavna obveznost leasingojemalca je redno in pravočasno plačevanje leasing obrokov. Če to obveznost prekrši, ima leasingodajalec pravico odstopiti od pogodbe, gre pa mu tudi odškodnina, ki ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu. Pozitivni pogodbeni interes je izpolnitveni interes: gre za premoženje, ki bi stranki pripadlo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena (prim. II Ips 104/2007). Konkretnemu dogovoru leasingojemalca in leasingodajalca, na podlagi katerega je leasingodajalec v primeru odstopa od leasing pogodbe zaradi kršitev na strani leasingojemalca upravičen do škode v višini vsote leasing obrokov, ki bi jih bil leasingojemalec dolžan plačati do izteka posamične pogodbe o leasingu, je mogoče pripisati pomen dogovorjenega načina izračuna pozitivnega pogodbenega interesa, kar je lahko predmet pogodbene avtonomije. Vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, prav tako tudi, da je v takem primeru plačilo opravljeno prej (diskontiranje leasing obrokov), kot bi bilo ob pravilno izpolnjeni pogodbi, odšteti pa je potrebno tudi vrednost predmeta leasinga, ki ga je leasingojemalec prejel. Način obračuna je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji natančno obrazložilo, povzelo pa je tudi sodišče prve stopnje.

7Pritožnik po zaključku višjega sodišča ne more uspeti s pritožbenimi očitki, ki merijo na bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 399. člena ZPP. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji jasno in transparentno izkazala, kako je obračunala vtoževano terjatev. Višje sodišče v celoti pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje iz 11. in 12. točke izpodbijane sodbe, ki ji ni kaj dodati, in je tudi pritožbena navajanja ne morejo izpodbiti.

8Pritožba ni utemeljena niti v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo 18. člena ZPUOOD. Sodišče prve stopnje je v tem delu natančno in pravilno navedlo ter povzelo za odločitev relevantne odločbe ustavnega in rednih sodišč. Sodna praksa na tem področju je enotna in ne pušča nobenega dvoma; tega ne more spremeniti niti (ponovno) pritožbeno sklicevanje na sklep Okrajnega sodišča v Sevnici, za katerega je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni bil preizkušen v pritožbenem postopku in kot tak sam zase ne predstavlja sodne prakse. Višje sodišče se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na natančno obrazložitev sodišča prve stopnje, pri čemer zgolj ponavlja, da je za odločitev bistvenega pomena, kdaj je bila tožena stranka izbrisana iz sodnega registra. V konkretnem primeru je to bilo 6.12.2006. Le v primerih, ko je bila družba izbrisana iz sodnega registra po 17. 11. 2011, ni mogoče več uveljavljati odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb po določilih šestega do desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP, ker ta več ne obstaja (oziroma je mogoče uveljavljati njihovo odgovornost le še na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti). V obravnavani zadevi je bila tožena stranka izbrisana iz sodnega registra pred uveljavitvijo ZPUOOD, pred uveljavitvijo tega zakona pa je bil tudi že sprožen predmetni postopek. Odločitev sodišča prve stopnje, da za konkretni primer še veljajo določila 442. člena ZFPPIPP, je torej pravilna.

9Pritožbena navajanja so zmotna tudi v delu, v katerem pritožnik izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil toženec aktivni družbenik enoosebne d.o.o. V tem delu pritožnik ponavlja dotedanje navedbe, ki jih je argumentirano zavrnilo že sodišče prve stopnje. Višje sodišče kot pravilno potrjuje stališče izpodbijane sodbe, in sicer, da je toženec kot edini družbenik (in direktor) izbrisane družbe imel ne le možnost, pač pa tudi dolžnost, da vpliva na poslovanje družbe in predvsem, da se seznani z dejanskim obsegom premoženja in obveznostmi izbrisane družbe. Če toženec svoje možnosti vplivanja na poslovanje izbrisane družbe ni izkoristil, ne pomeni, da je bil pasiven družbenik, pač pa pomeni zgolj to, da ni ravnal z zahtevano stopnjo skrbnosti. Njegova dejanska neaktivnost ga ne more razbremeniti odgovornosti, kot to zmotno meni pritožnik.

10Ne da bi presojalo ostale pritožbene navedbe, ki za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), je višje sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP). Ta je namreč pravilna. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.