VSL sodba II Cp 3292/2013

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se sklep o izvršbi VL 18623/2010 z dne 16.12.2010 razveljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača glavnico v znesku 2.587,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.2010 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 83,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2011 dalje do plačila in se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 393,00 EUR.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi VL 18623/2010 z dne 16.12.2010 naložilo tožencu, da tožeči stranki plača račune v skupnem znesku 2.654,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih računov dalje in izvršilne stroške v znesku 85,28 EUR. Hkrati je dovolilo predlagano izvršbo. Po toženčevemu ugovoru zoper račun IR 102615 v znesku 2.587,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.2010 in za izvršilne stroške v znesku 83,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2011 dalje, je sodišče razveljavilo omenjeni sklep o izvršbi v dovolilnem delu in odločilo, da se bo v zahtevku in izvršilnih stroških odločalo v pravdnem postopku. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče odločilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi tudi za glavnico, v znesku 2.587,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za izvršilne stroške v znesku 85,28 EUR. Tožencu je še naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 532,00 EUR.

2Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno laično pritožbo, brez opredelitve pritožbenih razlogov in pritožbenega predloga. V pritožbi ponavlja trditve iz prvostopenjskega postopka, da je zaprl glavni ventil za dovod vode do njegovega objekta in da ga tožeča stranka po prenovi vodovodne napeljave oziroma po končanih delih ni zaprla. Pred pričetkom del tudi ni bil obveščen o obnovi vodovodne napeljave. Tudi če ga tožeča stranka ni obvestila o zemeljskih delih, pa bi ga morala obvestiti o menjavi števca. Neutemeljen je očitek, da bi moral kot dober gospodar vsakodnevno preverjati stanje na objektu. To ni mogoče v času dopustov oziroma kakršnekoli druge daljše odsotnosti. Prav tako se ne morejo vsakodnevno preverjati počitniški objekti oziroma objekti, ki se uporabljajo nekaj tednov na leto. Ni res, da ni ugovarjal višini obračuna porabljene vode.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodba sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena.

5Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka upravljalec objektov in naprav za oskrbo s pitno vodo v Občini Trbovlje in pooblaščeni izvajalec javne službe za oskrbo s pitno vodo, toženec pa uporabnik pitne vode. Predmet tožbenega zahtevka tožeče stranke je plačilo računa IR 102615 z dne 15.5.2010 po pogodbi o dobavi vode za porabljeno vodo v mesecu aprilu 2010 za delavnico toženca na naslovu N. Med strankama je nesporno, da je bila ugotovljena poraba 1704 m3 vode. Vzrok za tako veliko porabo pa je bilo iztekanje vode zaradi odtrganega ventila za zapiranje vode v delavnici tožene stranke.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do izteka vode prišlo na interni vodovodni inštalaciji toženca in da je za vzdrževanje tega dela instalacije odgovoren on (druga alinea 42. člena Odloka o oskrbi s pitno in protipožarno vodo iz javnega vodovodnega in hidrantnega omrežja na območju Občine Trbovlje, Uradni vestnik Zasavja št. 3/2000). Tožencu je tudi očitalo, da nad inštalacijo ni izvajal ustreznega nadzora, saj v svoje prostore ni hodil tudi po več mesecev. Štelo je tudi, da tožeča stranka ni kršila obvestilne dolžnost, saj dolžnost obveščanja obstoji v primeru motene oskrbe z vodo (36. člen omenjenega odloka), ki pa v toženčevem primeru, ki pozimi, ko so se dela opravljala, ne hodi v delavnico, ni bila motena. Sodišče je torej z izpodbijano odločitvijo sledilo trditvam tožeče stranke, da je okvara, ki je povzročila iztek vode, nastala na napeljavi, ki je v lasti in obveznosti vzdrževanja toženca.

7Toženec pa je zatrjeval, da je prišlo do odtrganja ventila za zapiranje vode v njegovi delavnici in s tem iztekanjem vode zaradi zmrzali cevi, ali pa prevelikega vodnega pritiska. Do tega pa ne bi prišlo, če bi tožeča stranka po obnovi vodovodne napeljave zaprla vodovodni ventil, ki se nahaja v jašku, kjer je toženčev vodovodni števec. Če bi bil navedeni ventil zaprt, do izteka vode ne bi moglo priti. Toženec se je torej branil s trditvijo, da je iztek vode povzročila sama tožeča stranka, ker ni zaprla glavnega ventila. Toženec je pri tem trdil, da vsako leto pred začetkom zime zapre navedeni ventil in da je bil ventil zaprt tudi pred začetkom opravljanja del. Takšno trditev je potrdil v svoji izpovedi, ko je bil zaslišan kot stranka. Potrdil jo je tudi B. S., ko je bil zaslišan kot priča. Tožeča stranka te trditve toženca ni zanikala za nasprotno trditvijo, da je bil ventil odprt, niti je ni (opredeljeno) prerekala. Iz določbe drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izhaja obveznost stranke, da obrazloženo zanika dejstva, ki jih zatrjuje nasprotna stranka. Če jih ne, se štejejo takšna dejstva za priznana. Izpovedi priče, zaposlene pri tožeči stranki, ki je izpovedala, da imajo prakso, da pustijo po opravljenih delih ventil v stanju, v kakršnem so ga našli, ne more nadomestiti dejanske trditvene obveznosti stranke. Nelogična je tudi trditev tožeče stranke iz odgovora na pritožbo, da je glede na izpoved navedene priče potrjeno, da je bil ventil zaprt tudi po končanih obnovitvenih delih. Če bi bil ventil zaprt, do izteka vode ne bi moglo priti. Ker je glede na navedeno treba šteti, da je toženec zaprl glavni vodovodni ventil v svojem jašku, tožeča stranka pa ga je po obnovi pustila odprtega, je odgovornost, da je prišlo do izliva vode, na tožeči stranki. Ona je tista, ki bi morala pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo oziroma skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika). Če je za izlitje vode odgovorna tožeča stranka, je dolžna sama kriti s tem nastale stroške.

8Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni spregledalo dejansko trditev toženca, ki je tožeča stranka ni zanikala. Ob upoštevanju te dejanske trditve bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo izpodbijano sodbo tako kot izhaja iz izreka te odločbe (tretja in četrta alineja 358. člena ZPP).

9Sprememba sodbe je pogojevala tudi sprememba stroškovne odločitve. Odločitev o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka v pravdi ni uspela, zato je dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v skupnem znesku 393,00 EUR (159,90 EUR nagrade za postopek, 147,60 EUR nagrade za narok, 20,00 EUR materialni izdatki in DDV). Pritožbenih stroškov toženec ni priglasil.