UPRS sklep I U 1579/2013

I. Tožba se zavrže.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo, s katero je tožena stranka v postopku Javnega razpisa za sofinanciranje športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2013 (v nadaljevanju Javni razpis) odločila, da se tožeči stranki kot prosilcu ne dodeli sredstev za prijavljeni program „A.“ na področju programov založništva v športu (Z). Tožbo vlaga iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje in ji naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožbo je moralo sodišče zavreči.

Po določbah 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke. Po tretjem odstavku istega člena je dokončni upravni akt tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja.

V konkretnem primeru je bilo z izpodbijano odločbo ponovno odločeno o vlogi tožeče stranke, ki jo je dala na Javni razpis. Ponovno je bilo odločeno s strani Sveta Fundacije za šport, in to po tem, ko je Komisija za pritožbe (z odločbo Z-13-013 z dne 21. 2. 2013) odločila o pritožbi tožeče stranke tako, da je pritožbi ugodila in prvo izdano odločbo Sveta (št. Z-13-043 z dne 26. 6. 2013) odpravila in zadevo vrnila v ponovno odločanje organu prve stopnje ter s tem vzpostavila stanje, kakršno je bilo pred izdajo prve odločbe.

O vlogi tožeče stranke je bila tako ponovno izdana (prvostopna) odločba. Zoper odločbo pa je po določbah drugega odstavka 36. člena Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije športnih organizacij v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Pravilnik) mogoča pritožba. Pravni pouk v izpodbijani odločbi, po katerem je „ta odločba v upravnem postopku dokončna“, torej ni pravilen, saj je z ozirom na vsebino drugega odstavka 36. člena Pravilnika v vsakem primeru, in s tem tudi v primeru, ko se v zadevi ponovno odloča, zoper odločbo Sveta kot organa prve stopnje možna pritožba.

Iz podatkov predloženih spisov in iz vložene tožbe kot nesporno sledi, da je tožeča stranka sledila pravnemu pouku izpodbijane odločbe in da pritožbe, čeprav je le-ta dovoljena, zoper odločbo ni vložila. Zato izpodbijana odločba ni dokončna v smislu tretjega odstavka 2. člena ZUS-1 in kot takšna ne predstavlja akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Sodišče je zato moralo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavreči kot nedovoljeno. Ker pa je tožeča stranka ravnala po napačnem pouku o pravnem sredstvu in je vložila tožbo namesto pritožbe, ji v skladu s šestim odstavkom 215. člena ZUP rok 15 dni za pritožbo zoper izpodbijano odločbo začne teči prvega dne po vročitvi tega sklepa sodišča. Napačen pravni pouk namreč ne more imeti za stranko nobenih škodljivih posledic (četrti odstavek 215. člena ZUP).

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.