UPRS sodba I U 1265/2013

I. Tožbi se ugodi, odločba Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti št. 008-13/10 z dne 13. 5. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila za zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se v letu 2013 sofinancira tožnikov kulturni program/projekt „...“ v višini 1.196,00 EUR (1. točka izreka), da se z njim sklene pogodba o višini sofinanciranja (2. točka) in da ni stroškov postopka (3. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila odločba izdana v postopku javnega programskega poziva za izbor kulturnih programov in projektov na področju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti na območju Mestne občine Ljubljana, ki jih bo v letu 2013 sofinanciral Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (Uradni list RS, št. 12/13, v nadaljevanju javni poziv). Strokovna programska komisija je za sofinanciranje predlagala tiste, ki so izpolnjevali splošne kriterije poziva, na podlagi posebnih kriterijev pa so prejeli najmanj 400 točk. Tožniku je bilo v postopku posredovano obvestilo predloga strokovne komisije. Ker je v izjavi navedel, da je omenjeni projekt namenjen predstavitvi srbske kulture v Ljubljani širši javnosti, ozavešča pa tudi mlajšo generacijo srbske manjšinske skupnosti o kulturni dediščini prednikov, ga je strokovna komisija nato dodatno ovrednotila z 200 točkami. Štela je, da projekt ohranja kulturno identiteto in konkretizira medkulturni dialog. Omenjeni program je tako v postopku prejel 1300 točk.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka pavšalno ocenjevala projektne vloge, da ni spoštovala 36. člena Zakona o društvih in da Pravilnik o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (Uradni list RS, št. 88/12) ni niti omenjen kot pravna podlaga. Rezultati naj bi bili prirejeni favoritom toženke, ki da je naredila selekcijo vseh vlog srbskih društev. Člani toženke pri javnih razpisih dodatno nagrajujejo društva, ki jih brezplačno spremljajo na predstavitvah v tujini. Toženka tudi samovoljno potrjuje člane strokovne komisije „za kulturne predstavitve s strani društev“, ki jih dodatno nagrajuje ob letnih javnih razpisih. Sprašuje se, ali je toženka kršila Zakon o prepovedi diskriminacije. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, kateri kriteriji so bili upoštevani pri ocenjevanju. Predlaga, naj sodišče razveljavi (pravilno: odpravi) izpodbijano odločbo in toženki naloži plačilo projektne škode, razvidne iz njegove projektne vloge, v višini 23.591,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, ter stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V dopolnitvi tožbe še pojasnjuje, da naj bi bil „v komisijsko ocenjevanje“ postavljen A.A., vodilni B., ki profitno poučuje med drugim tudi v C. in D., obeh iz Ljubljane, ki sta v sestavi Zveze E. To pomeni, da bo omenjeni ocenjeval svoja društva in društva drugih prijateljev in favoritov toženke. Zato ne čudi, da so na razpisu drugi – navaja Zvezo F. – dobili več kot 50-krat več kot njegovo združenje, ki združuje 130 skupin in ima 7.005 članov.

Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo zavrača tožnikove očitke. Med drugim pojasnjuje, da je bil tožnikov projekt ocenjen v skladu z merili za ocenjevanje predloženih programov javnega poziva, in sicer po merilih III. kategorije, v kateri so bile skupine, ki po mnenju strokovnega spremljevalca/selektorja dosegajo območni/lokalni nivo. Pri merilu „programska dejavnost“ je bilo projektu dodeljenih 1100 točk, po prejemu tožnikove izjave pa je komisija priznala dodatnih 200 točk (merilo „programske posebnosti“). Glede na število prispelih vlog in višine sredstev javnega poziva v višini 335.350,00 EUR, bi vsaka vloga lahko pridobila okoli 1.660,00 EUR. Neutemeljene so navedbe o samovoljnem potrjevanju članov strokovnih komisij, pri čemer oseba, ki jo tožnik navaja v dopolnitvi tožbe, v tej zadevi ni bila član komisije. Tožnik ne pojasni, s čim naj bi mu nastala škoda, pri čemer toženka poudarja, da je celo tožnik v svoji vlogi (obrazec C – finančni načrt) v rubriki dotacije na podlagi javnega poziva navedel znesek 5.800,00 EUR. Zveza F., ki vključuje 113 ljubljanskih društev s približno 4000 člani, svoje dejavnosti uresničuje preko 123 skupin oziroma zasedb. Zveza se je prijavila s sedmimi projekti in programi in glede na dodeljeno število točk dobila znesek sofinanciranja v višini 57.000,00 EUR. Zavrača trditve o diskriminaciji in poudarja, da je bil tožnikov projekt med 20 odobrenimi najbolje ocenjen in mu je bil dodeljen največji obseg sofinanciranja. Drugi tak projekt je bil projekt Združenja G., katere zastopnik je isti kot tožnikov. V zadevi ne pride v poštev uporaba 36. člena Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1), saj ne gre za pridobivanje sredstev iz državnega proračuna, ampak za razdelitev sredstev za sofinanciranje Mestne občine Ljubljana, za katero Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD) izvaja naloge. Sklicuje se še na 15. člen Zakona o javnem skladu RS za kulturne dejavnosti (v nadaljevanju ZJSKD). Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Neutemeljene so tožnikove trditve o diskriminatornem obravnavanju v postopku omenjenega javnega poziva. Te navedbe so pavšalne, zgolj dejstvo, da tožnik ni pridobil sredstev v pričakovani višini, pa za ugotovitev, da je bil neenako obravnavan glede na druge prijavitelje, ne zadostuje. Ne upošteva namreč, da se javna sredstva v postopkih, kot je obravnavani, delijo med prijavitelje v skladu z doseženimi točkami na podlagi vnaprej predpisanih meril in ne na način, da bi tisti, ki zbere največ točk, dobil celotna sredstva, ki se delijo v posamezni kategoriji. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, so bile glede na razpoložljiva sredstva do sofinanciranja upravičeni prijavitelji, ki so na podlagi posebnih kriterijev prejeli najmanj 400 točk. Poleg tega iz nobene od okoliščin, ki jih tožnik navaja, ne izhaja, da bi bodisi organ bodisi strokovna komisija pri ocenjevanju njegovega projekta ravnala pristransko in ga obravnavala drugače kot druge prijavitelje v smislu, da bi pri njem upoštevala okoliščine, ki niso bili opredeljeni kot kriteriji (merila) za izbiro iz 10. točke javnega poziva. Tako niti okoliščina, da je Zveza F. pridobila več sredstev kot tožnik, sama zase ne pomeni neenakega obravnavanja.

Neutemeljena je tudi tožbena navedba o A.A. kot članu strokovne komisije, ki naj bi ocenjevala prispele vloge. Navedeno iz predloženih upravnih spisov ne izhaja (dopis JSKD Komisiji za preprečevanju korupcije z dne 21. 8. 2013), tožnik pa za tako svojo trditev tudi ne predlaga nobenih dokazov.

Tožnik neutemeljeno očita, da v zadevi ni bil upoštevan 36. člena ZDru-1. Ta v prvem odstavku določa, da se pri javnih razpisih za pridobivanje sredstev iz državnega proračuna, namenjenih društvom, v merilih, s pomočjo katerih se izberejo prejemniki sredstev, upošteva tudi status društva v javnem interesu, pri čemer upoštevanje statusa ne sme presegati 20 % vrednosti ostalih meril.

Iz objavljenega poziva izhaja, da je namenjen projektom na področju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti na območju Mestne občine Ljubljana, ki jih bo sofinanciral JSKD. V tretjem odstavku 15. člena ZJSKD pa je določeno, da samoupravne lokalne skupnosti, za katere sklad izvaja naloge v skladu s tem zakonom in ki so dogovorjene s pogodbami med samoupravno lokalno skupnostjo in skladom, slednjemu zagotavljajo tudi sredstva za sofinanciranje programov in projektov, ki jih izvajajo njegove območne izpostave. Tako je tako tudi iz uvoda obravnavanega javnega poziva razvidno, da ga JSKD objavlja na podlagi pogodbe z Mestno občino Ljubljana o financiranju javnega sklada v letu 2013. To pomeni, da v tem primeru ne gre za sofinanciranje s sredstvi iz državnega proračuna, na katerega se nanaša 36. člen ZDru-1. Kaj takega ne trdi niti tožnik, zato med merili javnega poziva utemeljeno ni bilo upoštevano merilo statusa društva v javnem interesu.

Sodišče pa se strinja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, kateri kriteriji javnega poziva so bili upoštevani pri ocenjevanju tožnikove vloge. Tako ni razvidno, koliko točk je tožnik dobil v okviru posameznega merila, niti okoliščine, ki jih je strokovna komisija upoštevala pri njihovem dodeljevanju. Iz meril, na katere se sklicuje javni poziv v 10. točki, pa je razvidno še, da je njihova uporaba odvisna tudi od tega, v katero skupino (področje dejavnosti) in kategorijo (v I., II. ali III. – skupina, ki dosega državni/regijski/lokalni nivo) je bil uvrščen prijavitelj s svojimi programi. O tem izpodbijana odločba nima razlogov.

Toženka v odgovoru na tožbo sicer pojasnjuje, da je bil tožnik uvrščen v kategorijo skupin, ki dosegajo lokalni nivo in da je dobila točke pri dveh merilih – programska dejavnost in programske posebnosti, kar pa omenjene pomanjkljivosti izpodbijane odločbe ne odpravlja. Ker iz nje ne izhaja, katera merila so bila upoštevana (na katerem področju dejavnosti in v kateri kategoriji) in katera dejstva so bila odločilna pri dodeljevanju točk pri posamičnem merilu, je tožnik v tem pogledu ni mogel izpodbijati, sodišče pa ne opraviti preizkusa njene zakonitosti (absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP).

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa v postopku ni imel odvetnika, se mu na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 15,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od izdaje te sodbe dalje, kot je zahteval tožnik.