UPRS sodba III U 221/2013

I. Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Nova Gorica, št. DT 4224-300003/2011-11022-03 z dne 19. 5. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Prvostopenjski organ je tožniku z izpodbijano odločbo odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2011 od tam naštetih zemljišč, v znesku 18.626,53 EUR.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, iz obrazložitve pa izhaja, da sta bili v letu 2008 izdani gradbeni dovoljenji za novogradnjo dveh manj zahtevnih inženirskih objektov (platojev) na tožnikovih zemljiščih. Ta platoja ustrezata opredelitvi gradbenega inženirskega objekta po Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in ne sodita med objekte gospodarske javne infrastrukture. Zato gre za zazidano stavbno zemljišče, v skladu s tem pa je bilo odmerjeno tudi NUSZ.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da so bile predmetne parcele nezazidljive, ker na njih obstaja nevarnost poplavljanja že pri 50 letnih poplavnih vodah. Zato je bilo treba nivo parcel zvišati z nasutjem, za kar je potrebno gradbeno dovoljenje. Šele s tem nasutjem so parcele postale uporabne za gradnjo, zato ni mogoče trditi, da to nasutje samo zase predstavlja ali omogoča neko dejavnost. V primerjavi z lastnikom poplavno neogroženega zemljišča je v neenakopravnem položaju, saj mora zgolj zato, ker je zemljišče zaščitil pred poplavami, plačevati še NUSZ.

Poleg tega tožnik navaja, da v Odloku Občine Vipava o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju Odlok o NUSZ) ni nobenih kriterijev, kako se določa površina za odmero NUSZ, če je na zemljišču zgrajen inženirski objekt. Te pomanjkljivosti ne more nadomestiti nobena razlaga ali smiselna uporaba, saj morajo biti kriteriji za izračun znani vnaprej, jasni in nedvoumni. Neobstoj kriterijev pomeni, da NUSZ ni mogoče zakonito odmeriti.

Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in ga oprosti plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, toženki pa naloži povračilo pravdnih stroškov (pravilno: stroškov upravnega spora).

Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in tožbe je mogoče povzeti, da je med strankama sporno izključno to, ali je toženka ravnala zakonito, ko je za tožnikovi zemljišči, na katerih sta zgrajeni zgolj dve nasutji, odmerila NUSZ kot za zazidano stavbno zemljišče.

Po drugem odstavku 218. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) se za zazidana stavbna zemljišča štejejo zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture (…). Po 1.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je gradbeni inženirski objekt tisti objekt, ki je namenjen zadovoljevanju tistih človekovih materialnih in duhovnih potreb ter interesov, ki niso prebivanje ali opravljanje dejavnosti v stavbah.

Navedeni zakonski opredelitvi zazidanega stavbnega zemljišča sledi tudi opredelitev takega zemljišča v petem odstavku 2. člena Odloka o NUSZ. Ker med strankama ni sporno, da navedeni nasutji predstavljata gradbena inženirska objekta, se sodišče strinja s toženko, da je zemljišča, na kateri sta ti nasutji izdelani, treba šteti za zazidana stavbna zemljišča.

Po 7. členu Odloka o NUSZ se nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od koristne stanovanjske oziroma poslovne površine objekta (drugi odstavek), pri čemer je poslovna površina čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom (četrti odstavek). V površine za odmero nadomestila za zazidano stavbno zemljišče se šteje tudi nepozidane poslovne površine zemljišča okrog zgrajenega objekta (funkcionalno zemljišče), ki so namenjene poslovni dejavnosti (šesti odstavek).

Iz navedenega besedila izhaja, da normodajalec izraza „objekt“ ni uporabil v pomenu, opredeljenem v 1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ki zajema stavbe in gradbene inženirske objekte. Njegovo površino, relevantno za odmero NUSZ, je namreč opredelil s površino prostorov, ki so glede na 1.1. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1 značilnost stavb, ne pa tudi gradbenih inženirskih objektov (prim. tudi prej povzeto točko 1.2.). Izraz „objekt“ je torej v Odloku o NUSZ očitno uporabljen v smislu stavbe.

Ureditev v 7. členu Odloka o NUSZ zato v obravnavani zadevi ne omogoča odmere NUSZ za zazidano stavbno zemljišče. Kot že rečeno, sta namreč objekta, zaradi katerih ima zemljišče tak status, nasutji, torej gradbena inženirska objekta, ki nimata poslovnih ali kakršnihkoli drugih prostorov, katerih tlorisna površina bi lahko služila kot osnova za odmero nadomestila. Za ugotovitev osnove za odmero ni mogoče uporabiti niti šestega odstavka tega člena, ki se nanaša na nepozidane površine okrog zgrajenega objekta, kar smiselno izključuje površino objekta samega.

Sodišče zato meni, da Odlok o NUSZ sicer opredeljuje zazidana stavbna zemljišča tako, da med njih brez dvoma spadajo tudi obravnavana zemljišča, vendar pa osnovo za odmero NUSZ za zazidana stavbna zemljišča določa na način, ki omogoča odmero NUSZ za zazidana stavbna zemljišča le v primerih, ko na njih stojijo stavbe. To pomeni, da je toženka zmotno uporabila materialni predpis, zato je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek.

Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), pri čemer se prizna tudi zahtevani 22 % DDV v višini 62,70 EUR. Sodišče bo plačano sodno takso vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).