UPRS sodba II U 475/2010

Tožba se zavrne.
Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Prvostopni davčni organ je tožniku z izpodbijano odločbo za leto 2003 odmeril dohodnino v znesku 20 520,80 EUR ter ugotovil, da razlika med odmerjeno dohodnino in med obračunanimi akontacijami v skupni višini 16 878,34 EUR znaša 3 642,46 EUR in da je tožnik odmerjeno obveznost v celoti poravnal dne 27. 10. 2004 s plačilom zneska 3 642,46 EUR po odpravljeni odločbi št. DT 05 02504 0 z dne 30. 9. 2004.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da gre za ponovljen postopek odmere dohodnine za leto 2003 na podlagi odločbe druge stopnje oziroma sodbe Upravnega sodišča opr. št. U 99/2006, s katero je bilo tožbi ugodeno in zadeva vrnjena v ponovni postopek z napotkom, da se ugotovijo določene dejanske okoliščine v zvezi z delom tožnika za družbo A. d.d. ter tožnika seznani z ugotovitvami inšpekcijskega pregleda pri družbi A. v delu, ki se nanaša na obravnavano odmerno leto 2003. V ponovnem postopku je davčni organ tožnika pozval, da sodeluje v postopku, da se izjavi o okoliščinah, ki so pomembne za odločitev in da predloži morebitne dodatne dokaze. Vročen mu je bil tudi zapisnik o inšpekcijskem pregledu pri A., na ustni obravnavi pa je bil seznanjen z ugotovitvami pri pregledu, po katerih je tožnik kot član uprave A. prejemal plačilo za storitve poslovodenja in poslovnega svetovanja na podlagi Pogodbe o poslovodenju A., ki jih je družba B. d.o.o. opravljala za skupino A., storitve družbi B. pa zaračunavala družba C. d.o.o.. Tožnika je davčni organ seznanil tudi s pridobljeno dokumentacijo, to je z zapisnikom 1. redne seje nadzornega sveta družbe A. z dne 18. 2. 2000, na kateri je bil sprejet sklep, da se tožnik imenuje za člana uprave družbe, odgovornega za proizvodnjo, logistiko in nabavo; dalje s pogodbo o poslovodenju A. z dne 18. 4. 2000, sklenjeno med A in družbo D. kot naročnikoma ter družbo B. kot managerjem, po kateri so predmet pogodbe storitve poslovodenja in poslovnega svetovanja, ki jih zagotavlja družba B. s skupino poslovodnih delavcev; dalje s sporazumom o ureditvi razmerij v zvezi s poslovodenjem A. za leta 2001, 2002 in 2003 ter aneksi k sporazumu, ki je bil sklenjen med A. in družbo E. d.o.o., s katero vse obveznosti iz pogodbe o poslovodenju A. v razmerju do družbe B. prevzame družba E.; s pogodbo o svetovanju z dne 20. 10. 2000, sklenjeno med družbo C. d.o.o., ki jo zastopa tožnik kot direktor družbe in družbo B., po kateri so predmet pogodbe storitve tožnika na področju svetovanja in poslovodenja, ki so določene v 2. točki pogodbe ter z odločbo davčnega organa druge stopnje, s katero je bila pritožba zoper odločbo, izdano družbi A. v postopku inšpiciranja obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov od plač in drugih osebnih prejemkov, v delu, ki se nanaša na poslovodenje, zavrnjena kot neutemeljena. V tej zvezi je davčni organ pridobil izjavo tožnika. Pridobil pa je tudi račune družbe C. za storitve, opravljene na podlagi pogodbe o svetovanju in poslovodenju z dne 1. 11. 2000, jih primerjal z računi, prejetih s strani Posebnega davčnega urada in ugotovil, da se popolnoma ujemajo. Njihovo vsebino oziroma njihov obstoj je potrdil tudi tožnik na zaslišanju pred davčnim organom. Iz računov po presoji davčnega organa nedvoumno izhaja, da so bila zaračunana dela po pogodbi o svetovanju in poslovodenju z dne 1. 11. 2000 pri izdelavi programa prestrukturiranja za družbo A., in sicer za področje proizvodnje, logistike in nabave ter izdani računi za bonus, to je nagrado ob uspešnem poslovanju A. Na podlagi listinskih dokazil in izjave tožnika je davčni organ presodil, da predstavlja znesek 3 433 318,13 SIT, izplačan na podlagi omenjenih računov, neto prejemek tožnika za poslovodenje po določbi 3. alinee prvega odstavka 15. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 7/95, 44/96, v nadaljevanju: ZDoh). Pri tem je tožniku v zvezi z njegovimi navedbami, da ni bil član uprave in da plačila za storitve – svetovanje ni prejemal od A., temveč od družbe B. oziroma C., še pred izdajo odločbe pojasnil, da pogodba o poslovodenju A. sicer ni nezakonita, da pa je davčnopravno nedopustna, ker je bila sklenjena z namenom izogibanja davkom in je bilo zato plačanih premalo davkov in prispevkov. Poleg tega je davčni organ pridobil od Posebnega davčnega urada račune F., izdane za uporabo plačilnih kartic, katerih nosilec je družba A., uporabniki pa fizične osebe, med drugim tožnik, večinoma za stroške gostinskih storitev. Tožnik je zaračunane stroške potrdil ter izjavil, da je gostil poslovne partnerje. Ob neto prejemku iz naslova poslovodenja v višini 3 433 318 SIT znaša bruto prejemek tožnika 4 430 011 SIT ter po računih F.neto prejemek 6 000 SIT in bruto prejemek 7 742 SIT, kar znese skupaj 4 437 753 SIT bruto. Glede na navedeno se v osnovo za odmero dohodnine vključijo dohodki iz naslova drugi pogodbeni posli (vir 19) v bruto višini 4 437 753,00 SIT, kot so bili ugotovljeni v postopku inšpiciranja ter na tej podlagi v skladu z določbami ZDoh odmeri dohodnina v višini, kakršna je razvidna iz izreka in ki je bila dne 27. 10. 2004 v celoti poravnana.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih pritrjuje odločitvi prve stopnje in z njenim razlogom. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da tožnik za družbo A. ni opravljal funkcije poslovodenja ter da je opravljal zgolj svetovalno funkcijo G.G., pa navaja, da se v spisih nahaja zapisnik nadzornega sveta družbe A., iz katerega sledi, da se na predlog uprave in družbe B. za člana uprave, odgovornega za proizvodnjo, logistiko in nabavo, imenuje tožnika ter da se predsednika nadzornega sveta pooblasti za podpis pogodbe o poslovodenju med družbo B in A. Ta pogodba je bila tudi sklenjena, in sicer generalno za poslovodno ekipo petih delavcev, ki jih izbere družba B. Dogovorjeno je bilo tudi nadomestilo za opravljanje njihove funkcije v višini 17 500 (za predsednika uprave in prokurista) oziroma 14 000 DEM mesečno (za člane). Dne 20. 10 2000 je bila sklenjena pogodba o svetovanju med družbo C. in B. za storitve svetovanja, dne 1. 11. 2000 pa nova pogodba, katere predmet so bile storitve tožnika na področju svetovanja in poslovodenja, ki jih bo opravljal kot izpolnitveni pomočnik družbe B. Tožniku je bila prvenstveno določena naloga vodenja proizvodne, logistične in nabavne funkcije v A. na podlagi pogodbe o poslovodenju, sklenjene med A. in družbo B. ter določeno mesečno nadomestilo v višini 12 000 DEM. Pogodba o poslovodenju A. je bila sklenjena pravilno in kot taka zavezuje tako družbo A. kot družbo B.. Tožnik sicer res ni bil neposredno udeležen pri sklenitvi pogodbe in na seji nadzornega sveta, je pa po presoji pritožbenega organa dal svoj pristanek k članstvu v upravi posredno, s tem ko se v pogodbi o svetovanju z dne 1. 11. 2000 izrecno sklicuje na opravljanje nalog iz pogodbe o poslovodenju. Razen tega je iz opisa nalog razvidno, da gre za opravljanje vodilne funkcije. Predmet pogodbe o poslovodenju je zgolj opravljanje nalog poslovodstva. S pogodbo o svetovanju pa se tožniku točno določi področje, ki se ujema z enim od področij, ki naj bi jih pokrivali poslovodni delavci po pogodbi o poslovodenju. Glede na povedano drugostopni organ tožnikovo trditev, da nikoli ni pristal na to, da se ga imenuje za člana uprave, zavrača. Kot izhaja iz zapisnika seje nadzornega sveta, je to storila družba B., tožnik pa je dal svojo privolitev s tem, ko je preko družbe C. pristopil k pogodbi o poslovodenju. S tem je naknadno odobril podpis pogodbe o poslovodenju, kar skladno z določbami ZOR pomeni, da pogodba zavezuje tudi njega. Da je opravljal funkcijo poslovodenja in se tega tudi zavedal, pa je mogoče razbrati tudi iz računov, ki jih je družbi B. izstavljala družba C. za opravljene storitve. Iz računov sledi, da so bili izstavljeni za opravljene storitve po pogodbi o svetovanju in poslovodenju, s tremi od njih pa so se zaračunale nagrade, dogovorjene za primer uspešnega poslovodenja A. v letu 2000. Tožnikov pristanek na to, da opravlja funkcijo poslovodje, izkazujejo tudi računi, izstavljeni za dela po pogodbi o svetovanju in poslovodenju, ki se nanašajo na izdelavo programa prestrukturiranja za A. za področje proizvodnje, logistike in nabave. Nadalje je tožnik uporabljal plačilno kartico …, katere plačnik je bila družba A. in kar nasprotuje tožnikovim trditvam, da nikoli ni neposredno sodeloval z A. Na podlagi spletne poizvedbe pa je davčni organ ugotovil, da je bil tožnik po splošnem mnenju in po lastni izjavi v pogovoru za interno glasilo družbe H. d.d. vsekakor član uprave A., skupaj z ostalimi člani uprave pa je naveden tudi kot ustanovitelj fundacije A. Na podlagi navedenega drugostopni organ zaključi, da je tožnik v letu 2003 (januar in februar) opravljal funkcijo podpredsednika uprave družbe A. in da je zato treba plačila družbe A. za njegove storitve obravnavati kot osebne prejemke tožnika.

Tožnik res ni bil nikoli vpisan kot član uprave družbe A. v sodni register, vendar to ne vpliva na odločitev, saj je po ustaljeni sodni praksi, razvidni iz sklepov Vrhovnega in Višjega sodišča ter odločbe Ustavnega sodišča, vpis zastopnika gospodarske družbe deklaratoren in ni konstitutiven. Za položaj zakonitega zastopnika gospodarske družbe je torej dovolj veljaven sklep o imenovanju na to funkcijo, kar se je v konkretnem primeru zgodilo na seji nadzornega sveta A. Veljavnost imenovanja pa je tožnik potrdil s tem, da je funkcijo člana uprave začel dejansko opravljati.

Vrhovno sodišče pa je tudi že večkrat zavzelo stališče o davčnem obravnavanju plačil za opravljanje funkcije poslovodenja, ki so opravljena drugi gospodarski družbi in ne poslovodji kot fizični osebi. Sprejelo je stališče, po katerem omenjena izplačila sodijo med osebne prejemke poslovodje, ki so obdavčeni po ZDoh, ne glede na to, kdo jih prejme. Iz določb ZGD namreč sledi, da funkcijo poslovodenja lahko opravljajo le fizične osebe. Tudi prejemnik plačil za opravljanje funkcije je zato lahko le fizična oseba in zato njihov prenos na pravne osebe z davčnega vidika ni upošteven. V konkretnem primeru gre za osebni prejemek tožnika in ker tožnik v družbi A. ni imel sklenjenega delovnega razmerja, je prvostopni organ po presoji organa druge stopnje opravljena plačila pravilno obravnaval kot prejemke iz naslova opravljanja storitev na podlagi pogodbe. Davčni organ tožniku pojasni še, da se po določbah ZDavP dohodek oziroma prejemek šteje za izplačanega tudi v primeru, ko ga upravičenec pred prejemom odstopi tretjim osebam ali za druge namene. V konkretnem primeru je zaradi vsebinske narave spornih prejemkov šteti, da je tožnik s tem, ko je pristal na izplačilo prejemkov, ki mu pripadajo kot članu uprave, dejansko odstopil svoj neto prejemek družbi B. oziroma E.. Plačilo se glede na povedano še vedno šteje za njegov osebni prejemek, od katerega se plača dohodnina, družba izplačevalka pa je pred izplačilom dolžna zanj obračunati in plačati tako davek od osebnih prejemkov kot prispevke. Kot plačilo se šteje tudi uporaba plačilne kartice. Zato je prvostopni organ utemeljeno vključil v davčno osnovo za odmero dohodnine tako prejemke iz naslova pogodbenih poslov kot tudi iz naslova uporabe plačilne kartice v skupni višini 4 437 753 SIT.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Toži zaradi kršitve materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi vztraja, da ni nikoli opravljal funkcije poslovodje v A. Nadzorni svet je sicer tožnika imenoval za člana uprave, vendar pa tožnik te funkcije ni nikoli sprejel. Za imenovanje kot poseben korporacijski akt je poleg sklepa pristojnega organa potrebno še soglasje imenovanega člana. Na seji ni bil prisoten, soglasja pa tudi ni dal kasneje, zato korporativne posledice imenovanja na funkcijo niso nastale. Soglasja tudi ni izrazil s konkludentnimi dejanji, kot to navaja tožena stranka. Določbe pogodb o svetovanju in poslovodenju tožena stranka razlaga izven konteksta, v nasprotju s pogodbeno voljo strank in z namenom, iz katerega je bila pogodba podpisana. Namen pogodbe o svetovanju z dne 1. 11. 2000 je bil v opravljanju svetovalnih storitev za družbo B., in sicer pri vodenju proizvodne, logistične in nabavne funkcije. Družba C. je nastopala le kot svetovalec in ni opravljala del poslovodenja. Tožnik družbe A. ni nikoli predstavljal ali zastopal, kar je po določbah ZGD naloga poslovodje. Opravljal je naloge svetovanja pri izdelavi programa prestrukturiranja za A. za področje proizvodnje na podlagi pogodbe o svetovanju z dne 20. 10. 2000 in naloge svetovanja pri uvedbi sprememb v delovni proces na podlagi pogodbe o svetovanju z dne 1. 11. 2010. Volja pogodbenih strank ni bila vodenje poslov družbe, temveč nudenje podpore pri uvajanju sprememb, ki bodo pomagale izboljšati učinkovitost dela v A. To je tožnik večkrat pojasnil že med postopkom, pa tožena stranka teh navedb ni upoštevala niti ni preverila njihove resničnosti. Do takšnih ugotovitev bi tožena stranka morala priti že pri inšpekcijskem pregledu pri družbi A., saj takrat očitno ni našla nobenih dokumentov, iz katerih bi izhajalo, da je tožnik deloval kot poslovodni organ. Če bi jih, bi te dokaze nedvomno navedla. Navedbe tožnika potrjuje tudi okoliščina, da je bil manager na podlagi 4. člena pogodbe o poslovodenju upravičen tako do začetnega in mesečnega nadomestila kot tudi do nagrade v deležu na dobičku, medtem ko tožnik do te premije ni bil upravičen po pogodbi o opravljanju storitev z dne 1. 11. 2000. Navedbe tožnika potrjuje tudi dejstvo, da je bila pogodba o poslovodenju sklenjena že 18. 4. 2000, medtem ko je tožeča stranka prvo pogodbo o svetovanju sklenila šele 20. 10. 2000 in drugo 1. 11. 2000, ko jo je manager prosil za pomoč. Povabilo k sodelovanju je tožnik dobil zaradi strokovnega znanja, kar je kot direktor družbe C. tudi sprejel. Zato je bila šele šest mesecev po imenovanju podpisana pogodba med managerjem in družbo C., predmet pogodbe pa so bile storitve svetovanja.

Poleg tega tožnik meni, da je bilo ravnanje organa druge stopnje, ko je v pritožbenem postopku na spletnem brskalniku Google preverjal navedbe organa prve stopnje, nezakonito. Meni namreč, da ni podlage za to, da se po že zaključenem postopku davčnega nadzora ponovno opravljajo dejanja nadzora ter da zato drugostopni organ ne bi smel izvajati novih dokazov v breme tožnika. Ker je to storil, je kršil načelo zakonitosti v davčnih zadevah. Izvajanje dodatnih dokazov razen tega kaže, da ni bil prepričan v razloge izpodbijane odločbe in da torej dejansko stanje ni ugotovljeno z gotovostjo. Mnenje, ki ga je pridobil, pa tudi sicer ni relevantno, saj gre za posplošeno mnenje javnosti, ki ga ni mogoče uporabiti za presojo dejanskega stanja. Ker dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno, je bilo kršeno načelo materialne resnice. Posledično je bil uporabljen napačen materialni predpis in kršeno načelo zakonitosti v upravnem postopku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sklep o tem, da je tožnik dejansko opravljal funkcijo člana uprave in ne samo svetovalca temelji predvsem na položaju, kakršnega je po lastnih predstavah imel tožnik sam. Družba C. je namreč izdajala družbi B. račune za poslovodenje in v določenih računih tožnika imenovala za podpredsednika uprave A. Ob nastopu funkcije na novem delovnem mestu je tožnik sam navedel, da je bil član uprave A. Tožnikovo zatrjevanje, da je bil zgolj svetovalec, je zato neverodostojno. Glede tožbenih navedb o dodatnem pridobivanju dokazov pa tožena stranka meni, da lahko odpravi morebitne nejasnosti v obrazložitvi odločbe prve stopnje ter na podlagi naknadnega preverjanja dejstev obrazložitev tudi dopolni. Pri tem poudari, da je naknadno pridobila le izjave tožnika samega in torej dokaze, ki so tožniku nedvomno poznani. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v odgovoru odgovor na tožbo v celoti prereka in vztraja pri navedbah v tožbi.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 5. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, 85/09, v nadaljevanju: ZDavP-2) je davčni organ dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev in s tem zasledovati načelo materialne resnice, ki velja ne le v davčnem temveč nasploh v upravnem postopku. To pa še ne pomeni, da se mora resnično stanje stvari ugotoviti s stopnjo gotovosti, ki izključuje kakršnokoli zmoto. Za to, da se dožene materialna resnica, zadostuje nižja stopnja zavesti, to je prepričanje, ki izključuje dvom o kakšni zmoti in do katere se lahko pride na podlagi izvedenih dokazov in splošno priznanih pravil o logičnem sklepanju, ki ustvarijo prepričanje o resničnosti določenega dejstva(1). Prav na takšen način pa je bilo odločeno v konkretnem primeru in zato ni utemeljen tožnikov očitek v odgovoru na odgovor, da v konkretnem primeru ni bilo odločeno s stopnjo gotovosti in da zato ni bilo upoštevano načelo materialne resnice.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o nezakonitem izvajanju dokazov. Kot pravilno navaja že drugostopni organ v odgovoru na tožbo, je pritožbeni organ po določbah ZUP, ki se v davčnem postopku uporabljajo subsidiarno, pooblaščen za to, da sam dopolni postopek in odpravi morebitne pomanjkljivosti odločbe prve stopnje (251. člen ZUP). Drugačnih določb oziroma celo prepovedi, ki bi v tem pogledu veljale v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, ZDavP-2 ne vsebuje. Zato je drugostopni organ lahko izvajal dokaze in dopolnil obrazložitev izpodbijane odločbe. In ker je pri tem ugotavljal dejstva, ki jih je šteti za splošno znana, tudi ni prekršil pravice tožeče stranke, da se o (novih) ugotovitvah izjavi in torej ni bistveno kršil pravil davčnega postopka.

Izpodbijana odločitev pa je pravilna tudi po vsebini. Sodišče se strinja z odločitvijo in razlogi za izpodbijano odločitev in se zato po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na obrazložitev izpodbijane in zlasti drugostopne odločbe, v kateri pritožbeni organ obširno in prepričljivo utemelji izpodbijano odločitev ter hkrati odgovori na vse pritožbene navedbe, ki so v bistvenem enake tožbenim.

Tudi v tožbi namreč tožnik enako kot v pritožbi trdi in vztraja, da v A. nikoli ni opravljal poslovodne funkcije oziroma funkcije člana uprave. Drugače izhaja iz zapisnika seje nadzornega sveta z dne 18. 4. 2000 in iz vsebine pogodb, sklenjenih med A. in družbo B. ter družbo B. in družbo C., ki jo je zastopal tožnik kot direktor ter nenazadnje iz računov, ki jih je za opravljene storitve izstavljala družba C., zaradi česar je tudi po presoji sodišča, enako kot meni tožena stranka, utemeljeno sklepati, da so storitve, ki jih je sicer nesporno opravil tožnik, sodile v sklop opravljanja funkcije člana uprave, imenovanega za področje proizvodnje, logistike in nabave ter da niso bile opravljene zgolj kot storitve svetovanja družbi B. oziroma A. Takšen zaključek dovolj jasno in logično utemelji predvsem drugostopni organ v svoji odločbi. Pri tem pravilno poudari, da pisno soglasje tožnika k sklepu nadzornega sveta ni bistveno, tako kot tudi ni bistven vpis člana uprave v sodni register. Bistveno je dejansko opravljanje poslovodne funkcije, to pa izhaja iz (listinskih) dokazil, ki so v spisih. Tožbene navedbe dejanskih ugotovitev in narejenega sklepa (o dejanskem stanju) ne omajejo. Predvsem ne drži tožbena trditev, da tožena stranka pogodbe razlaga izven konteksta. Razlaga jih v skladu z njihovo vsebino ter pri tem utemeljeno upošteva še druge okoliščine, zlasti tiste, ki so pripeljale do njihove sklenitve in časovni potek dogodkov. Prav tako ne drži tožbena trditev, da tožena stranka ni presojala tožnikovih ugovorov med postopkom. Iz razlogov druge stopnje jasno sledi, da jih je presojala, ni pa jih upoštevala ter pri tem navedla za to pravilne razloge, utemeljene na pregledanih listinah, zakonskih določbah (ZGD in ZOR) ter sodni praksi. Pri tem je (pravilno) ugotovila, da delovanje tožnika kot člana uprave dovolj jasno sledi iz sklenjenih pogodb in izdanih računov, od katerih se trije celo nanašajo na nagrado za poslovodenje. Zato še drugi dokumenti, ki jih zahteva tožnik, niso potrebni in zato se kot nerelevantno pokaže tudi sklicevanje na nagrado, do katere je bil po pogodbi o poslovodenju A. upravičen (samo) manager in ne tudi člani uprave. Bistveno tudi ni, kdaj so bile sklenjene posamezne pogodbe, ne da bi se hkrati upoštevale tudi vse ostale okoliščine, to je vsebina pogodb, sklep nadzornega sveta in izstavljeni računi. Čim pa je tako in je tožnik dejansko opravljal funkcijo člana uprave, je pravilna tudi izpodbijana odločitev, to je obdavčenje opravljenih storitev kot osebnih prejemkov tožnika, in to iz razlogov, ki jih vsebujeta obrazložitvi obeh davčnih odločb in ki jim tožnik kot takim niti ne ugovarja.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, v zvezi z 51. členom ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.