UPRS sodba in sklep U 1/2006

Tožba se zavrne.

Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določila 1. alineje 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alinejo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnila prošnjo za azil tožnika (roj. … v A) kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je tožnik v prošnji in na zaslišanju navedel, da je matično državo zapustil, ker je pomagal Muslimanom, ko je bila vojna v Bosni in Hercegovini. Kot Črnogorec muslimanske veroizpovedi jim je nudil pomoč pri nastanitvi, hrani in obleki. V letih 1993 do 1995 je bil član SDA (Stranka demokratske akcije), zaradi česar ima še danes težave. V občinskem svetu (A), katerega sestavljajo pripadniki pravoslavne vere, so ga večkrat zasliševali. Mestna skupnost ga je večkrat povabila na informativne razgovore (5-6 krat). Zanimalo jih je, komu je pomagal, kaj je delal in s kom je bil povezan. Težave so se stopnjevale, tako da so ga sosedje v Z (A) verbalno nadlegovali. Prijavili so ga policiji, katera je prihajala na dom. Policisti so iskali orožje (2-3 krat), katerega prosilec ni imel. Vse to se je tožniku dogajalo takoj po vojni. Od tega je približno pet, šest let. Zadnji dogodek, ki se ga prosilec spomni, se je zgodil, preden se je hči poročila. Zaparkirali so mu vhod hiše, tako da ni mogel ven. Hotel je, da umaknejo avto, takrat so pristopile dve do tri osebe in ga verbalno nadlegovale. Vseh teh nadlegovanj ni nikoli prijavil policiji, saj bi s tem imel še večje težave. Na dom so mu poslali specialno enoto policije (v letih 1996-1997), da opravijo hišno preiskavo. V zadnjem času ne more živeti v A zaradi sosedov, saj so mu verbalno večkrat grozili. Fizičnih napadov ni bilo. Tožnik policiji verbalnih nadlegovanj ni prijavil, saj meni, da ga policija v Črni Gori ne more zaščititi oziroma mu nuditi varnosti. Tožnik je med drugim navedel, da mu je bila ciljna država Italija, saj naj bi tam bolje zaslužil. V Italiji bi zaprosil za azil, če bi imel čas in če bi ga o tem vprašali, tako pa so ga vrnili v Slovenijo. V nadaljevanju tožena stranka podaja razlago pospešenega postopka in se sklicuje na depešo PMP H št. … z dne 9. 1. 2005, iz katere je razvidno, da je bil tožnik dne 9. 1. 2005 s strani italijanskih varnostnih organov vrnjen slovenski policiji na MMP V. Po končanem policijskem postopku je bil istega dne odpeljan in nastanjen v Center za tujce, Izpostava Center za tujce I, B, zaradi odstranitve iz Republike Slovenije. Dne 14. 1. 2005, po petih dneh bivanja, pa je v navedenem Centru za tujce podal lastnoročno napisano prošnjo za azil, ki jo je izročil uradni osebi v Centru za tujce. Center za tujce je to izjavo dne 17. 1. 2005 odstopilo Sektorju za azil. Tožena stranka na podlagi tega ugotavlja, da iz ravnanja tožnika nedvoumno izhaja utemeljen sum, da zavaja ali zlorablja azilni postopek in sicer s tem, da je namen vložitve prošnje za azil izrazil šele po 5-dneh bivanja v Centru za tujce B (kamor je bil nastanjen z namenom, da bo odstranjen iz Republike Slovenije). Če tožnik v Centru za tujce v B ne bi izrazil namere, da želi zaprositi za azil v Sloveniji, bi namreč zagotovo stekel postopek prisilne odstranitve prosilca iz Slovenije, saj je ilegalno prestopil državno mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo ter med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo. Tožena stranka je odločila na podlagi prve alinee drugega odstavka 35. člena v povezavi s peto alineo 36. člena ZAzil.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov in meni, da bi bilo potrebno njegov primer bolj individualno obravnavati. Morda je tožnikovo izvorno državo (v smislu azilnega prava in sodbe prakse s tega področja) res mogoče šteti kot varno državo za določene druge njene državljane, vendar pa te države ni mogoče šteti kot varne države konkretno za tožnika. O teh okoliščinah pa izpodbijana odločba ne govori, saj tožena stranka ni ugotavljala pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. V vsakem primeru pa bi za razjasnitev zadeve morala tožena stranka dati tožeči stranki možnost, da bi lahko sodelovala v postopku in ob zaslišanju ter še z drugimi dokazi dokazovala utemeljenost svoje prošnje za azil. Tožniku tudi ni mogoče očitati zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka samo iz razloga, ker je nekoliko kasneje zaprosil za azil v RS. Ni mu namreč bilo omogočeno, da bi lahko prišel v stik s svetovalcem za begunce, da bi mu le-ta lahko pojasnil zadeve v zvezi z azilom. Ko pa je prišel v stik s svetovalcem za begunce, je takoj vložil prošnjo za azil. Tudi iz teh razlogov pride do nekaj dnevnega zamika. Pisna izjava prosilca, da želi azil v Republiki Sloveniji, podana šele v Centru za tujce, ne more že sama po sebi dokazovati, da je določen prosilec zaprosil za azil samo zaradi tega, da bi onemogočil prisilno odstranitev iz države. Tako široko tolmačenje zakonskih določb ZAzil pomeni, da se lahko vsakomur, ki v Centru za tujce zaprosi za azil, očita zloraba azilnega postopka. Določbo “v najkrajšem možnem času” namreč včasih še pravniki težko razumejo. Zakonodajalec bi po oceni tožnika ravnal bolje, če bi določil rok v dnevih in obenem omogočil vložitev prošnje za azil tudi po preteku določenega roka, če bi prosilec lahko z “dobrim razlogom” oziroma z upravičenim razlogom, kot v primeru predloga za vrnitev v prejšnje stanje, obrazložil, zakaj tega ni storil v časovno določenem roku. Rok določen v dnevih je brez dvoma vsakomur lažje razumljiv. Predlaga izvedbo glavne obravnave in zaslišanje stranke. Predlaga, da sodišče odločbo odpravi in prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Tožnik v tožbi ni uveljavljal, da je namero za vložitev prošnje za azil izrazil pred 14. 1. 2005, kar pomeni, da bi ga bilo treba od te namere dalje obravnavati kot prosilca za azil (1. odstavek 7. člena ZAzil). Navedel je le, da mu ni bilo omogočeno, da bi prišel v stik s svetovalcem za begunce, vendar pa država ni dolžna zagotoviti svetovalca za begunce ob izrazu namere po vložitvi prošnje za azil, ampak se pomoč svetovalca za begunce začne ob vložitvi prošnje za azil. Nadalje tožnik ne zanika, da je ilegalno prišel iz Hrvaške preko Slovenije v Italijo, kjer ga je prijela italijanska policija in je nesporno, da tožnik na tej poti in v tem času ni izrazil namere vložiti prošnjo za azil v Sloveniji. V izjavi ob podaji prošnje za azil je celo navedel, da je šel v Italijo, da bi tam bolje služil in bi v Italiji za azil zaprosil, če bi imel čas in če bi ga o tem vprašali. Vse te okoliščine vzbujajo resen dvom v verodostojnost tožnikove izpovedbe, da je bil v izvorni državi preganjan v smislu določila 1. člena ZAzil. Nadalje sodišče sprejema dokazano oceno tožene stranke o tožnikovi verodostojnosti v zvezi s časom, kdaj je izrazil namero za vložitev prošnje za azil glede na čas bivanja v Centru za tujce. ZAzil res ne določa roka, kdaj mora oseba izraziti namen vložiti prošnjo za azil, ampak za tiste, ki nezakonito vstopijo v državo določa, da morajo zaprositi v najkrajšem možnem času (1. odstavek 8. člena). Vendar zaradi tega sodišče ne vidi pogojev za prekinitev postopka po določilu 156. člena Ustave, na kar nakazuje tožnik v tožbi tudi zato, ker večina držav članic Evropske unije roka za vložitev prošnje za azil ne določa. Takšna ureditev je namreč skladna z obveznostmi držav podpisnic Konvencije o statusu beguncev in Protokola o statusu beguncev (Ženevska konvencija, Uradni list RS, št. 9/92 - MP), tako da pristojni organi čas vložitve prošnje za azil glede na prihod prosilca za azil v državo ugotavlja kot eno od pomembnih okoliščin, na podlagi katere se presoja verodostojnost izpovedbe prosilca za azil, ki pa je eden glavnih dokaznih sredstev v azilnem postopku. Na takem konceptu pomena časa vložitve prošnje za azil temelji tudi usmeritev po določilu 1. odstavka 4. člena Direktive št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma oseb, ki kakor koli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in o vsebini priznane zaščite, O J L 304/12, 30. 9. 2004; v nadaljevanju Direktiva št. 2004/83/EC), ki pravi, da država lahko predpiše dolžnost, da prosilec za azil kakor hitro je to mogoče, predloži vsa dejstva, potrebna za presojo statusa begunca. Tudi smernice po Direktivi št. 2005/85/EC z dne 1. 12. 2005 o minimalnih procesnih standardih v državah članicah za podelitev in odvzem statusa begunca (O J L 326/13, 13. 12. 2005) določajo, da prošnja za azil ne sme biti zavrnjena ali zavržena izključno na podlagi dejstva, da ni bila vložena, kakor hitro je bilo to mogoče (8(1) člen). Vendar pa pristojni organ lahko čas vložitve prošnje za azil upošteva kot eno izmed relevantnih okoliščin tudi v t.i. pospešenem postopku (23(4)(i)(l) člen Direktive št. 2005/85/EC). V konkretnem primeru je tožena stranka iz prošnje za azil pravilno izpostavila tista dejstva, ki nedvomno govorijo za to, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Kot izhaja iz začetka obrazložitve te sodbe, je čas vložitve prošnje, to je 5 dni po tem, ko je bil nastanjen v Center za tujce zaradi postopka odstranitve, samo ena od relevantnih okoliščin, ki so pomembne za to odločitev. Sodišče temu dodaja, da iz tožnikove izjave ob podaji prošnje za azil izhaja tudi, da je tožnik pritiske zaradi njegove politične pripadnosti doživljal takoj po vojni, a da je imel v času prebega težave. Omenil je en dogodek, ob katerem je bil verbalno nadlegovan, fizičnih napadov pa ni doživel. Poleg zgoraj navedenih dejstev, ki kažejo na tožnikovo neverodostojnost, iz tožnikove izjave tudi izhaja, da preganjanje po intenzivnosti ne dosega ravni, kot jo zahteva 1. člen ZAzil v povezavi s smernicami iz Direktive št. 2004/83/EC in ustaljenim upravno-sodnim standardom na tem področju (9(1)(2) člen Direktive št. 2004/83/EC). Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. odstavek 39. člena ZAzil). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na kateri bi zaslišalo tožnika, ker tožnik v tožbi ni na konkreten način izpodbijal dokazne ocene tožene stranke o neverodostojnosti izpovedbe tožnika, ampak je uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava glede presoje časa vložitve prošnje za azil glede na prihod prosilca za azil v Slovenijo. Ker tožnik ni vzbudil nikakršnega dvoma v popolnost ali pravilnost ugotovitve dejanskega stanja v upravnem postopku, ampak je v tožbi samo pavšalno predlagal zaslišanje, brez da bi navedel, kako oziroma zakaj bi zaslišanje lahko privedlo do drugačne ugotovitve dejanskega stanja, je to z vidika dokaznih pravil premalo, da bi sodišče moralo z zaslišanjem na glavni obravnavi ugotavljati verodostojnost tožnika. Pri tem je upoštevalo upravno-sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1428/2005 z dne 15. 12. 2005) in ustavno-sodno prakso (odločbi Ustavnega sodišča RS v zadevah Up 422/2003 z dne 10. 7. 2003 in Up-968/05 z dne 24. 11. 2005).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.