UPRS sodba U 15/2006

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. … z dne 3. 11. 2005 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

:

Z izpodbijano odločbo tožena stranka na podlagi 27. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 7/2003 - uradno prečiščeno besedilo) ni ugodila prošnji tožnice za sprejem v državljanstvo, ki jo je tožnica vložila na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je na podlagi 3. odstavka 13. člena Zakona o državljanstvu zaprosila Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu za mnenje o obstoju razlogov na nacionalnem področju, ki bi utemeljevali državni interes v primeru naturalizacije. Navedeni urad je toženi stranki sporočil, da daje negativno mnenje k vlogi tožnice. Nadalje tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravi, da je Vlada RS v skladu z določilom 13. člena Zakona o državljanstvu dne 25. 10. 2005 obravnavala prošnje za sprejem v državljanstvo in s sklepom št. … ugotovila, da za tožnico ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem v državljanstvo.

Tožnica vlaga tožbo iz vseh razlogov. Meni, da je odločitev krivična. Odločba nima razlogov. Po določilu 28. člena Zakona o državljanstvu merila za ugotavljanje nacionalnega interesa po 13. členu določa Vlada RS. Iz odločbe pa ni razvidno, katera merila je pri odločitvi uporabila Vlada RS. Odločanje po prostem preudarku še ne pomeni, da je dovoljena samovolja. V preteklosti je država izdajala odločbe osebam, ki še nikdar niso bile v Sloveniji. Pravi, da je po narodnosti Slovenka, da sta oba njena starša Slovenca in opisuje svoje jezikovne, kulturne in druge vezi s Slovenijo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni, tako da se njeni prošnji ugodi, podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica podala prošnjo za izredno naturalizacijo, to je za državljanstvo po določilu 13. člena ZDRS in sicer med drugim tudi zaradi tega, ker sta oba starša slovenskega porekla. Iz tega sledi, da je tožena stranka v času odločanja imela dejansko podlago za ugotovitev, da tožnica vlaga prošnjo za državljanstvo, sklicujoč se na slovensko poreklo - torej iz nacionalnega razloga (1. odstavek 13. člena ZDRS). Kadar oseba uveljavlja korist države iz nacionalnih razlogov, ni potrebno izpolnjevati pogoja dejanskega bivanja v Sloveniji iz 1. odstavka 13. člena ZDRS (2. odstavek 13. člena ZDRS). V nedavni praksi Upravnega sodišča v primerljivih upravnih sporih je sodišče odločitve o zavrnitvi tožb v primerljivih upravnih sporih, kot je obravnavani, utemeljilo na naslednji način:

V tovrstnih sporih sodišče ne ugotavlja, ali bi polnoletna oseba, ki prosi za državljanstvo po 13. členu ZDRS, koristila državi zaradi nacionalnih razlogov, ampak ob upoštevanju pravil postopka presoja, ali je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo potem, ko je obstoj razlogov iz 1. odstavka 13. člena ZDRS, na podlagi mnenja pristojnega resornega organa, predhodno ugotovila Vlada Republike Slovenije. Sodna praksa do odločitve Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 957/2001 z dne 21. 1. 2004 je bila neenotna v primerih, ko je stranka uveljavljala državljanstvo na podlagi 13. člena ZDRS iz nacionalnega razloga, to pomeni v primerih, ko stranka izredno naturalizacijo uveljavlja, ker je po poreklu Slovenka oziroma Slovenec. Vrhovno sodišče je namreč v zadevi U 1250/95 z dne 5. 12. 1996 zavzelo stališče, da mora v primeru, ko stranka uveljavlja izredno naturalizacijo iz nacionalnega razloga, negativno mnenje Vlade Republike Slovenije imeti obrazložitev, zakaj ne obstaja nacionalni interes in sicer zaradi določila tretjega stavka 1. odstavka 5. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004). Po tem določilu država skrbi za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence in zdomce, ter pospešuje njihove stike z domovino. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi sprejelo stališče, da citirano ustavno določilo vsebuje domnevo, da obstaja nacionalni interes za podelitev državljanstva prosilcem slovenske narodnosti, zato mora biti negativno mnenje Vlade RS obrazloženo. Drugačno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi U 1712/95 z dne 12. 11. 1997, ko je navedlo, da tudi v takem primeru, kot tudi v vseh ostalih primerih uveljavljanja izredne naturalizacije, negativno mnenje Vlade RS ne potrebuje obrazložitve. V zadevi U 739/96 z dne 20. 5. 1999 je Vrhovno sodišče sprejelo enako stališče kot v sodbi v zadevi U 1250/95 z dne 5. 12. 1996. Upravno sodišče je stališče Vrhovnega sodišča iz zadev U 1250/95 in U 739/96 prevzelo (sodba v zadevi U 1914/99 z dne 26. 9. 2001), vendar je Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Up 957/2001 z dne 21. 1. 2004 odločilo, da tudi v primeru, če stranka uveljavlja izredno naturalizacijo, ker je slovenske narodnosti negativno mnenje Vlade RS ni potrebno, da ima obrazložitev.

Upravno sodišče je po 22. 3. 2006 pogosteje odločalo v tovrstnih sporih (sodbe Upravnega sodišča v zadevah U 2350/05, U 2333/05, U 2600/05 z dne 21. 4. 2006, U 11/06, U 1175/05 z dne 26. 4. 2006, U 4/06 z dne 5. 5. 2006, U 2531705 z dne 17. 5. 2006) in je sledilo stališču Vrhovnega sodišča iz sodbe v zadevi I Up 957/2001 z dne 21. 1. 2004. Razlog za to je dejstvo, da je postala sodna praksa Vrhovnega sodišča na obravnavanem pravnem področju enotna in ustaljena. Enako stališče o tem, da mnenje pristojnega urada in ugotovitev Vlade RS ni potrebno, da bi bila kakor koli obrazložena, je namreč Vrhovno sodišče sprejelo v zadevah I Up 1454/2004 z dne 16. 3. 2005, I Up 1125/2004 z dne 16. 3. 2005, I Up 573/2004 z dne 6. 7. 2005 in nazadnje I Up 888/2003 z dne 22. 3. 2006. Upravno sodišče je v navedenih preteklih zadevah sledilo pravnemu stališču Vrhovnega sodišča in temu dodalo, da citirana določba tretjega stavka 1. odstavka 5. člena Ustave predstavlja programsko ustavno normo, ki ji zakonodajalec v določilu 13. člena ZDRS ni dal pomena zakonske domneve za obstoj državnega interesa, če je prosilec slovenskega porekla. V teh zadevah, ki so primerljive z obravnavanim upravnim sporov, je sodišče štelo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni, ker se nanašajo na vsebino presoje, ali obstaja državni interes ali ne, v kar se sodišče ne spušča (2. odstavek 3. člena Ustave). V navedenih preteklih zadevah je sodišče tudi štelo, da ima, glede na pravno nevezano mnenje Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Vlada RS pri ugotavljanju obstoja nacionalnega interesa prosto polje presoje, pri katerem prosilcu bo ugotovila obstoj nacionalnega interesa in pri katerem ne, oziroma Vladi RS ali pristojnemu uradu ni treba obrazložiti mnenja ali ugotovitve. Zato na tej podlagi morebitno različno odločanje tožene stranke po mnenju sodišča ne pomeni kršitve 14. člena Ustave RS, kajti gre za izredno obliko naturalizacije, ne pa za edini možen način pridobitve državljanstva na podlagi slovenskega porekla.

Na podlagi določil 125. člena in 22. člena Ustave, 1. odstavka 3. člena in 11. člena Zakona o sodiščih (sodnik je pri uporabi prava neodvisen tudi v razmerju do sodišča višje stopnje, ki je v konkretni zadevi že izrazilo svoje pravno mnenje) je sodišče v obravnavanem upravnem sporu odstopilo od ustaljene sodne prakse in je sprejelo drugačno stališče od zgoraj navedenega in sicer v tistem delu, kjer je sodna praksa zavzela stališče, da sta mnenji pristojnega urada in ugotovitev Vlade RS pravno nevezani iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju:

Tožeča stranka se v tem upravnem sporu upravičeno sklicuje na določilo 28. člena ZDRS. To določilo pravi, da merila za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije po 10., 12. in 13. členu tega zakona ter za zavrnitev vloge za odpust iz državljanstva Republike Slovenije po 4. odstavku 18. člena tega zakona določa Vlada Republike Slovenije. Vlada Republike Slovenije določa tudi merila za ugotavljanje pogoja iz 3., 4. in 8. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona. Iz tega zakonskega določila izhaja, da mnenje pristojnega urada in ugotovitev Vlade RS o obstoju znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih in podobnih razlogov ni pravno nevezano, ampak mora biti strankam vnaprej znano in v splošnem predpisu Vlade določeno. Vlada RS je sprejela Uredbo o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94), vendar so s tem predpisom določena le merila za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev iz 3., 4. in 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, ne pa tudi za ugotavljanje pogojev iz 13. člena ZDRS. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo oprla na mnenje pristojnega urada in ugotovitev Vlade RS, ki bi bila oprta na predpisana merila v smislu 28. člena ZDRS. Tudi v registru pravnih predpisov Republike Slovenije ni akta Vlade RS, ki bi določal merila iz 28. člena ZDRS za odločanje o državljanstvu po 13. členu ZDRS. Iz tega sledi, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo (4. točka 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000) oziroma da izpodbijana odločba krši tudi določbo 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 22/2005), ki določa, kaj mora obsegati obrazložitev upravne odločbe. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da bo tožena stranka v ponovnem postopku lahko odločala o prošnji za izredno naturalizacijo tožeče stranke šele po tem, ko bo Vlada RS sprejela merila iz 28. člena ZSRS tudi za področje uporabe 13. člena ZDRS.