UPRS sodba I U 664/2012

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Davčni urad Ljubljana je z izpodbijano odločbo v ponovnem postopku obnove odmere dohodnine tožniku odmeril dohodnino za leto 2000 v znesku 23.424,93 EUR in mu naložil doplačilo v znesku 9.973,61 EUR v roku in na način, naveden v izreku.

Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-01-581/2011 z dne 9. 3. 2012 pritožbi tožnika delno ugodilo in izrek izpodbijane odločbe dopolnilo tako, da se z izpodbijano odločbo odpravi in nadomesti prejšnja odločba Davčnega urada Ljubljana št. 01-1929 z dne 21. 6. 2001, ki je bila predmet obnove. V preostalem je pritožbo zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh razlogov iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitve določil Ustave, s predlogom, da sodišče njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter postopek ustavi, oziroma da njeni tožbi ugodi tako, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno obravnavanje in odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Z odločitvijo se ne strinja in v celoti vztraja pri navedbah in dokaznih predlogih, ki jih je podala v vseh svojih dosedanjih vlogah, na katere se v izogib ponavljanju sklicuje kot na sestavni del te tožbe.

Da bi bil znesek 48.139,07 EUR kakorkoli izplačan tožeči stranki, ni dokazov. Kdaj naj bi tožeča stranka dohodek fizično prejela in za kaj naj bi ga porabila, tožena stranka ne pojasni. Po navedbi tožene stranke naj bi tožeča stranka dodatno obdavčene prejemke prejela v blagu. Izginotje blaga v takšni vrednosti bi moralo biti pri delodajalcu tožeče stranke zavedeno in sproženi ustrezni postopki. Fizična odtujitev blaga v takem obsegu in njegova hramba namreč ni mogla biti neopažena. Navedbe tožene stranke, da naj bi tožeča stranka prejemke prejela v blagu, pa so tudi v nasprotju z njenimi prvotnimi trditvami, da ni polagala gotovine od opravljenega prometa pri družbi A. d.d.

Tudi zaključek pritožbenega organa, da sta postopka obdavčitve pravne osebe in tožeče stranke ločena in samostojna postopka, ki drug na drugega ne vplivata, ne drži. Ker so bile družbi A. d.d. naložene davčne obveznosti, davčni organ ne more hkrati trditi, da so nastale dodatne davčne obveznosti iz istega dogodka in na isti podlagi le na strani tožeče stranke. Sporni zaključek negira tudi navedba tožene stranke, da se v postopku odmere dohodnine uporabijo ugotovitve davčnega organa glede dejanskega stanja pri pravni osebi, ki jih ima tožeča stranka priložnost in pravico izpodbijati v ugotovitvenem postopku pred izdajo odločbe o odmeri dohodnine. Kljub navedenemu stališču pa tožena stranka tožeči stranki ne omogoči vpogleda v vse listine. Tožeča stranka je večkrat zaprosila za vpogled v vse listine davčnega postopka zoper delodajalca A. (sedaj B., d.o.o.), nazadnje 26. 4. 2012, vendar ji tega tožena stranka ni omogočila.

V pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožeča stranka sklenila z delodajalcem A. d.d. ni podlage za prejem kakršnihkoli dodatnih plačil. Davčni organ pa podlage za izplačilo ne ugotavlja.

V zapisniku z dne 12. 4. 2011 in 25. 5. 2011 davčni organ navaja „da so posamezni delavci (med drugim tudi tožeča stranka za obseg poslovalnice C.) v posameznih računih, izdanih na blagajni, izkazovali fiktivne stornacije blaga...“. Nato pa pojem „posamezni delavci“ brez obrazložitve implicira le na tožečo stranko.

Družbi A. naj bi tožena stranka naložila dodatno plačilo davka od dohodka pravnih oseb in DDV od blaga, ki naj bi ga po trditvah tožene stranke v napadeni odločbi imela v lasti tožeča stranka. Gre za neskladje, saj tožena stranka hkrati trdi, da je promet s spornim blagom opravila družba A. d.d. in hkrati, da družba A. d.d. s tem blagom ni razpolagala in z njim manipulirala, ampak je to blago v lasti tožeče stranke, na neznanem naslovu.

V napadeni odločbi davčni organ navaja le transakcije, pri katerih naj bi bile ugotovljene nepravilnosti, ne navede pa, za katero blago je šlo. Hkrati očita tožeči stranki, da si je izplačevala zneske v blagu. Ker ni konkretizirano in izkazano, katero blago naj bi tožeča stranka pridobila, se tožeča stranka glede očitkov ne more konkretno izjasniti.

Preiskava zoper tožečo stranko je bila pravnomočno ustavljena s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani Kpr 24/2008 z dne 12. 1. 2010, saj ni dokazov, da bi storila očitano kaznivo dejanje po 1. odstavku 244. člena KZ. Sodišču zato predlaga, da navedeni kazenski spis pridobi in vpogleda. Zakonski znak navedenega kaznivega dejanja je tudi pridobitev premoženjske koristi ali povzročitev premoženjske škode. Ker si tožeča stranka očitno ni pridobila nobene premoženjske koristi, ni logično, da ji to očita davčni organ. V povezavi z že navedenim postopkom zoper delodajalca tožeče stranke, v katerem so bile družbi naložene dodatne davčne obveznosti, ki jih je družba tudi plačala, je toliko bolj jasno, da tožeča stranka premoženjske koristi ni pridobila. Vsekakor pa ne, kako si jo je pridobila. Tožena stranka materialne resnice ni ugotovila, kot ji je bilo naloženo s sodbo naslovnega sodišča I U 1513/2009.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je odgovor na tožbo neobrazložen in je zato, skladno z 278. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1 šteti, da ni vložen in da se tožena stranka strinja z vsemi navedbami in dokazi tožeče stranke kot resničnimi in nespornimi.

Tožba ni utemeljena.

Po 22. členu ZUS-1 je primerna uporaba ZPP v upravnem sporu predpisana le glede vprašanj postopka, ki niso urejena v tem zakonu. Odgovor na tožbo v upravnem sporu je v ZUS-1 urejen in sicer v 38. členu, po katerem odgovor na tožbo ni obvezen. Smiselna uporaba 278. člena ZPP, na katerega se sklicuje tožeča stranka, v upravnem sporu že zato ni dopustna in neobrazloženost odgovora na tožbo ne more imeti posledic, ki jih s sklicevanjem na določbe ZPP zatrjuje tožeča stranka. Uporaba določb 278. ter 214. člena ZPP pa bi bila po stališču Vrhovnega sodišča (sodba X Ips 348/2011 z dne 30. 8. 2012) tudi v nasprotju z osnovnim ciljem postopka v upravnem sporu, to je presojo zakonitosti upravnega akta in bi bila zato njihova uporaba v nasprotju z 22. členom ZUS-1.

Upravni spor ne predstavlja nadaljevanja davčnega postopka. V njem sodišče preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb. Tožeča stranka se zato ne more z uspehom sklicevati na navedbe in dokazne predloge, ki jih je podala v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe.

Izpodbijana odločba, kot jo v pritožbenem postopku dopolni davčni organ druge stopnje, je po presoji sodišča pravilna ter skladna z zakonom in z napotki sodbe naslovnega sodišča I U 1513/2009 z dne 24. 3. 2010. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev obrazložena v dejanskem in pravnem pogledu, kot tudi z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemelji pritožbeni organ. Zato se nanje po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje in jih v celoti ponovno ne navaja. V zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja:

V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik kot poslovodja poslovalnice A. d.d. na ... cesti v Ljubljani izvajal stornacije blaga, ki po obsegu bistveno odstopajo od obsega stornacij drugih zaposlenih. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je tožnik izdajal račune in dobavnice za to (pozneje stornirano) blago, pri čemer pa je bila količina dostavljenega blaga znatno nižja od tiste, ki je bila navedena na dobavnicah. Naročnik je račun v celoti poravnal, čeprav naročenega blaga ni prejel v celoti. Kasneje je tožnik, z namenom uskladitve stanja zalog na karticah artiklov (ki so izkazovale tudi negativno stanje), nedobavljeno blago storniral, s čemer je prišlo do preplačila blaga s strani naročnika. Stornirano blago v poslovalnico ni bilo vrnjeno, saj tudi ni bilo dobavljeno. V vrednosti stornacije je bilo iz trgovine kot zamenjava za fiktivno vrnjeno blago izdano drugo blago, ki je bilo pravilno izknjiženo iz zalog. Na opisani način je v letu 2000 je tožnik storniral prodajo fiktivnega blaga v vrednosti 8.673.718,29 SIT (36.194,80 EUR). Za to vrednost je bilo bodisi izdano drugo blago ali pa gotovina ni bila v celoti položena na blagajno in ob koncu dneva na žiro račun družbe A. d.d. Zatrjevane neskladnosti ugotovitev z razlogi sklepa o obnovi postopka zato sodišče ne najde. Navedene ugotovitve pa tudi po presoji sodišča dokazujejo prejemke tožnika, ki je blago v trgovini izdal in z njim razpolagal. Za obdavčitev ni relevantno, ali gre za prejemke tožnika v blagu ali v gotovini. Relevantna tudi ni vrsta temveč vrednost blaga, ki je ga je (kot zamenjano) v breme družbe A. d.d. tožnik izdal iz trgovine. Pri tem je kot tožnikov neto prejemek pravilno upoštevana vrednost izdanega blaga z obračunanim DDV, bruto prejemek, ki je osnova za davek od osebnih prejemkov, pa pravilno ugotovljen z obrutenjem (količnik 1,333) neto prejemka. Izračun je obrazložen v razlogih izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi. Očitanih pomanjkljivosti obrazložitve sodišče zato ne ugotavlja.

Stališče, da sta postopka obdavčitve pravne in fizične osebe dva ločena, samostojna in medsebojno neodvisna postopka, je pravilno. Obdavčitev pravne osebe temelji na povečanju prihodkov od prodaje, kar pa ob ugotovljenem dejanskem stanju ne izključuje obdavčitve tožeče stranke.

Tožeča stranka je bila z dejanskimi ugotovitvami inšpekcijskega postopka pri pravni osebi A. d.d., ki se nanašajo nanjo, seznanjena, kar ni sporno. Njeni zahtevi za vpogled v vse listine davčnega postopka zoper delodajalca, pa davčni organ, iz razlogov varovanja davčne tajnosti, utemeljeno ni sledil.

Tudi ugovor, da davčni organ pojem „posamezni delavci“ brez obrazložitve implicira le na tožečo stranko, ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč sledi, da so pri obdavčitvi upoštevane le transakcije, ki jih je opravil tožnik.

Da bi bilo dejansko stanje, ki je podlaga za sporno obdavčitev, drugačno od ugotovljenega, pa tudi ne dokazuje ustavitev kazenske preiskave, na katero se sklicuje tožeča stranka. Za obdavčitev je relevantna le ugotovitev, da je bilo na podlagi stornacij fiktivnih prodaj, ki jih je opravil tožnik, blago dejansko izneseno iz poslovalnice, medtem ko gotovina v blagajno ni bila položena.

Ker je tožba po navedenem neutemeljena, jo je sodišče kot tako zavrnilo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je v zadevi odločilo na seji na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.