UPRS sodba I U 360/2011

1. Tožba se zavrne.
2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana določil pravilne podatke za blago, deklarirano po enotni upravni listini/carinski deklaraciji (EUL) za hkratno sprostitev v prost promet in vnos v domačo porabo, ki je oproščeno DDV v okviru davčne dobave v drugo državo članico, št. MRN 09SI00191340553150 z dne 16. 4. 2009 Izpostave Terminal Ljubljana: polje 22/2 (skupni znesek računa) 140.645,63 EUR ter po posameznih postavkah od 01 do 09 določil skupni znesek carinske dajatve za industrijske izdelke v višini 12.857,14 EUR (točka 1 izreka); določil znesek dajatev, ki jih je A. d.o.o. dolžan poravnati v višini 9.631,43 EUR, vse v roku 10 dni po vročitvi odločbe, sicer bo uveden postopek prisilne izterjave in zaračunane zamudne obresti (točka 2 izreka). O stroških bo odločeno s posebnim sklepom, pritožba ne zadrži izvršitve (točki 3 in 4 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik kot deklarant v svojem imenu in za račun prejemnika blaga družbe B. iz Madžarske, pri Izpostavi Terminal Ljubljana, v smislu določila a) točke 1. odstavka 76. člena in skladno z b) točko 61. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (UL L 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS) vložil nepopolno carinsko deklaracijo oddano z uporabo računalniškega sistema za izmenjavo podatkov, za različno blago „262 pakiranj v bruto teži 9.690,00 kg in v fakturni vrednosti 35.255,40 USD“, po postavkah 01- 10, kot so navedeni v izpodbijani odločbi in uveljavljal oprostitev plačila DDV v skladu s 4. točko 1. odstavka 50. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06 v nadaljevanju ZDDV-1), na podlagi računa št. AL 0904013 z dne 9. 4. 2009, ki ga je izdal dobavitelj C. iz Kitajske.

Fakturirano je bilo različno blago: tkane ženske hlače 100 % bombaž, tkana ženska krila 100 % bombaž, pletene ženske obleke 95 % viskoza, 5 % elastin, tkana ženska krila 100 % poliester, pletena ženska krila 95 % bombaž, 5 % elastin, ženske tkane srajce 100 % bombaž, pletene ženske majice 95 % bombaž, 5 % elastin, pleteni ženski topi 95 % akril, 5 % elastin, ženski čevlji s podplati in zgornjim delom iz plastične mase – poliuretan, ženski pasovi iz poliuretana. Opravljena je bila kontrola EUL v smislu 68. člena CZS in obveščen deklarant, ki je dostavil dokumentacijo, kot je navedeno na str. 4 in 5 izpodbijane odločbe. Zaradi preverjanja točnosti deklariranih podatkov je bila zahtevana predložitev dodatne dokumente: poslovno (izvozno) licenco pošiljatelja iz Kitajske, originalno pooblastilo prejemnika blaga, podatke o prejemniku blaga iz registra podjetij, originalni račun s polnimi podatki o pošiljatelju – naslov, registrska številka, kontaktni podatki, original dispozicijo za carinjenje blaga, račun za cestni prevoz, bančno nakazilo za letalski prevoz, letalski tovorni list. Ob pregledu blaga, kjer je prisostvoval deklarant, je bilo ugotovljeno, da gre za uvoz tekstilnih izdelkov, po poreklu iz Kitajske, slabše kvalitete od povprečne, da gre za ceneno blago, slabe izdelave in kvalitete, ki se prodaja na tržnicah. Prijavljena vrednost je več kot 5-krat nižja od Tabele povprečnih vrednosti za podobno blago, ki jih je pripravil Sektor za tarifo, vrednost in poreklo na osnovi vseh uvozov tekstilnih izdelkov in obutev v letu 2008 (verzija 2009) in da prijavljena vrednost zadevnega blaga ne predstavlja dejanske transakcijske vrednosti po 29. členu CZS. Prvostopenjski organ se sklicuje na 1. in 2. odstavek 181.a člena in 1., 2. in 3. odstavek 151. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2459/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253/11. 10. 1993 s spremembami, v nadaljevanju Izvedbena Uredba), 1. in 2. odstavek 30. člena in 14. člen CZS, ki jih citira. Carinski organ je ugotovil, da prijavljena vrednost v postavkah 1., 2., 3., 5. in 6. carinske deklaracije ne predstavlja transakcijske vrednosti za zadevno blago, kakor je navedeno v 29. členu CZS. Kot pripomoček je upošteval Tabelo vrednosti Olaf, ki prikazuje podatke o povprečni ceni izdelkov po posameznih tarifnih oznakah na celotnem področju EU in Tabelo povprečnih vrednosti za podobno blago. Carinski organ ugotavlja nelogičnost, da se blago sprošča v prost promet po postopku 42 pri Izpostavi Terminal Ljubljana in postavlja vprašanje, zakaj se blago iz letališča Malpensa v Italiji ne odpelje neposredno na Madžarsko in tam sprosti v prost promet oz. se carini v Italiji.

Carinski organ je opravil vrednotenje blaga. Iz tabel na strani 8, 9, 10, 11 izpodbijane odločbe so razvidni podatki o carinskih deklaracijah, ki so bile osnova za vrednotenje, podatki iz tabele Olaf ter Tabele povprečnih vrednosti. Kot osnovo za ugotavljanje carinske vrednosti je upošteval analitski izpis carinskih deklaracij z enako tarifno oznako in upošteval vrednost podobnega blaga iz kupoprodajnega posla na enaki komercialni ravni in z enako oz. podobno količino blaga, kakršna je količina blaga, ki se vrednoti. Izbrano je bilo blago z najnižjo transakcijsko vrednostjo, ki je bilo ravno tako slabše kvalitete od povprečne. Carinski organ se sklicuje na b) točko 2. odstavka 30. člena CZS in 3. odstavek 151. člen Izvedbene uredbe, 3. točko 39. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/2004 in spremembe, v nadaljevanju ZICPES) in 130. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP-2). O nadzoru in kontroli je bil izdan zapisnik, zoper katerega je tožnik podal pripombe, ki jih je carinski organ kot neutemeljene zavrnil. Fotokopij slabo čitljivih izvoznih licenc carinski organ ni upošteval, saj so bile izdane drugemu izvozniku, zahtevane izvozne licence dejanskega pošiljatelja in izvozne carinske deklaracije pošiljatelja in specifikacije blaga po artiklih pa deklarant ni dostavil, kot tudi ne uvoznih carinskih deklaracij, po katerih naj bi se uvozilo podobno blago v Italiji, na katere se sklicuje v pripombah. Dekalrant tudi ni pojasnil zakaj se blago, ki je vstopilo v EU v Republiki Italiji in je namenjeno v Republiko Madžarsko, uvozno carini v Republiki Sloveniji. Carinski organ zavrača katalog D., saj iz njega ni razvidno, da bi šlo za enako ali celo podobno blago. Carinski organ se sklicuje na 1. in 2. odstavek 71. člena, 2. odstavek 62. člena, 14. člen, a) točko 68. člena, 3. odstavek 218. člena in a) točko 1. odstavka 201. člena CZS, ki jih citira. Carinski organ je opravil vrednotenje na podlagi pooblastil iz 1. odstavka 181.a člena Izvedbene Uredbe na podlagi b) točke 2. odstavka 30. člena CZS v zvezi z 151. členom Izvedbene Uredbe. Carinski dolg je nastal v trenutku sprejema carinske deklaracije (2. odstavek 201. člena CZS) dne 16. 4. 2009, dolžnik pa je deklarant na podlagi 3. odstavka 201. člena CZS. Zaradi spremembe sorazmernega deleža prevoznih stroškov glede na vrednost blaga, deklariranega v posamezni postavki, je carinski organ spremenil tudi vrednost blaga v 9. in 10. postavki EUL ter posledično obračun dajatev.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, potem, ko je dopolnil postopek v skladu s pooblastili iz 1. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 105/06-ZUS-1, 126/07, 65/08 in 08/10, v nadaljevanju ZUP) ter tožniku omogoči seznanitev z vsemi listinami. Dodatne pripombe tožnika tožena stranka zavrne. Pojasni značaj Tabele OLAF“ in na osnovi vseh uvozov tekstilnih izdelkov in obutev v letu 2008 v Slovenijo „Tabele povprečnih vrednosti – Verzija 1 z dne 11. 3. 2009“, oboje je kot pripomoček. Dvoma ne morejo odpraviti fotokopiji potrdil, da je blago plačano v gotovini, kot tudi ne fotokopija izjave madžarskega podjetja, da je plačal v gotovini. Izdajatelji potrdil niso pošiljatelj oz. izvoznik ali prejemnik blaga. Po mnenju pritožbenega organa tožeča stranka napačno prenaša stališče SEU v zadevah C-150/08 in C-306/04. Dokumenta, ki ju je predložil, se ne nanašata na blago, ki je predmet tega postopka. Uskladitev se je ob pomanjkanju drugih dokazov opravila z uporabo izmed več razpoložljivih cen z najnižjo transakcijsko vrednostjo podobnega blaga. Glede očitka tožnika, da ni prejel obrazložitve o sestavi komisije, se tožena stranka sklicuje na 5. in 6. točko 12. člena, 21. a člen, 9. točko 10. člena in 14. člen Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 103/2004 in spremembe, v nadaljevanju ZCS-1).

Tožnik je vložil obsežno tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da je v svojih vlogah obširno citiral evropsko sodno prakso in strokovno literaturo, carinska organa se do tega nista opredelila. Po mnenju tožnika je kot carinsko vrednost potrebno upoštevati transakcijsko ceno, ker je to cena, ki je bila za uvoženo blago dejansko plačana. Če carinski organ v to dvomi, bi dvome moral utemeljiti. Pri ugotavljanju carinske vrednosti bi moral upoštevati 30. člen in 31. člen CZS, ki ju citira. Kakovost blaga, njegov sloves in obstoj blagovne znamke je treba upoštevati. Sklicuje se na člene 141 do 181a Izvedbene uredbe ter Prilogo 23 k Izvedbeni uredbi. Izpodbijana odločba ne upošteva kakovosti spornega blaga, komercialne ravni in količine blaga ter celovitosti posla, ignorira uporabo Priloge 23 k Izvedbeni uredbi. Način argumentacije in dela carinskega organa kot tudi organa druge stopnje potrjuje, da gre za arbitrarne, samovoljne in neupravičene odločbe. Pri določanju carinske vrednosti na podlagi vrednosti podobnega blaga niso upoštevana načela, ki jih našteva. Posel uvoza kitajskega blaga je začel v letu 2009, posli so tekli nemoteno, bil je v dobri veri. Blago se je uvažalo v kontejnerjih, šlo je za izrecno nizko cenovno blago, slabe kakovosti. V primeru pregledov kontejnerjev je tožnik sodeloval in nudil vso pomoč in dokumentacijo. Carinski organ je nato spremenil stališče in je od tožnika zahteval vedno novo dokumentacijo. Tožnik je v vlogah podal obširne navedbe in dokaze, ki se nanje sklicuje. Opozarja, da komercialna raven posla ni upoštevana, da je obseg poslov neprimerljiv z obsegom poslov, ki se izvajajo z namenom uvoza v Republiko Slovenijo, da niti narava nizko kakovostnega blaga niti obseg posla ne ustrezata slovenskemu trgu – kakovost je prenizka za ta trg. Količine za nekajkrat presegajo kapacitete tega trga. V obravnavanem primeru je blago bilo uvoženo v EU za prodajo na madžarskih tržnicah. Gre za manj kakovostno blago v primerjavi z blagom, ki se uvaža v Republiko Slovenijo za znane kupce oziroma uvoznike, kot so E. oziroma F., G., H. Če objektivnega merila ni, določanja carinske vrednosti po določbah a) in b) točke 2. odstavka 30. člena ni ustrezno. Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti glede ustreznosti primerjanih cen. Uvrstitev blaga v isto tarifno številko ne zadostuje, sem se uvrša enako kot tudi primerljivo blago. Niso podani razlogi zakaj se carinski organ ni prvenstveno odločil za določanje cene na podlagi vrednosti enakega blaga. Tožnik je izčrpno citiral strokovno literaturo, ki se nanjo sklicuje in na načela, ki se uporabljajo v svetovni praksi. Tudi sodišče EU pritrjuje, da je treba upoštevati kakovost blaga, vključno z fizičnimi lastnostmi, kakovostjo in slovesom proizvoda. Navedbe na računih in carinskih deklaracijah so pomanjkljive. Tožnik je izrecno opozoril kolikokrat se določene carinske deklaracije ponavljajo (navedel je v tabelah), gre za neprimerljive količine npr. uvozna faktura št. WX-P0920, ki jo je carinski organ uporabil v še najmanj 23 drugih zadevah.

Organu druge stopnje očita neopredelitev za katero zvrst trgovine naj bi v konkretnih primerih šlo glede ločevanja trgovine na debelo in drobno, restriktivno razlago določb Izvedbene uredbe, saj nikjer ni navedeno, da je krovna pogodba pogoj. Da gre za povezane zadeve dokazuje tudi ravnanje carinskega organa, ki se pri dokazovanju dejstev navzkrižno sklicuje na različne spise. Opozarja na besedilo Priloge 23, kjer je navedeno, da morajo biti predloženi dokazi. Trditev carinskega organa o podobnih količinah blaga ne vzdrži presoje. Ni utemeljeno kako lahko količinsko razmerje 1:14, 1:7, 1:3, 5:1, ipd. pomeni enako ali primerljivo količino. Tožnik zatrjuje, da gre za različne komercialne ravni, a tudi če bi šlo za enake komercialne ravni, gre še vedno za različne količine (1:14, 1:7, ipd.). Pri določanju skupnih količin bi moral carinski organ upoštevati količine po vseh fakturah, v zvezi s katerimi je uporabil iste fakture, ter tako ugotovljene količine med seboj primerjati. Tožnik zatrjuje povezanost poslov, kar dokazuje tudi s posredništvom istega podjetja, zato je potrebno upoštevati posle obeh uvoznikov. Določanje cen za količino, ki je npr. 7-krat višja od primerljive, je arbitrarno. Glede navedb pritožbenega organa, da naj bi bila odločba tožniku v korist, saj carinski organ ni povišal vrednosti blaga, tožnik navaja, da iz obrazložitve pritožbenega organa izhaja pomanjkanje drugih dokazov za uskladitev cene navzgor. Pri tem ne pojasni o kakšnih dokazih naj bi bilo govora, ter bi carinski organ moral izvesti uskladitve, kot mu jih nalaga Priloga 23. Navedbe drugostopenjskega organa o transakcijskih vrednostih podobnega blaga, ki se je uvažalo iz LR Kitajske so pavšalne, neargumentirane, nekonsistentne, med seboj v nasprotju in v celoti v nasprotju z carinsko zakonodajo. Navaja sodno prakso SEU C-150/08, C-11/89, C-15/99, C-256/07, C-306/04 in ostale). Carinska vrednost mora odražati dejansko ekonomsko vrednost uvoženega blaga in upoštevati vse njegove elemente, ki pomenijo ekonomsko vrednost. Skupnostna ureditev o carinskem vrednotenju želi vzpostaviti pravičen, enoten in nevtralen sistem, ki izključuje uporabo arbitrarnih ali fiktivnih carinskih vrednosti. Navaja sodbo SEU (C-123/09), kjer sodišče opozarja ne samo na kvaliteto ampak tudi na vrednost materiala in sodbo SEU (C-256/07), da je potrebno v primeru določanja vrednosti upoštevati tudi napake pri blagu.

Pritožbenemu organu očita, da izključno v tožnikovo škodo restriktivno interpretira sodno prakso SEU, ter prereka trditev pritožbenega organa, da naj bi bile objektivne lastnosti in značilnosti za uvrstitev blaga že presojane in naj ne bi bile sporne. Tožnik že ves čas zatrjuje ravno obratno, da lastnosti in značilnosti blaga niso bile nikoli ugotovljene. Tudi ne drži, da naj pri blagu, s katerim se primerja sporno blago, ne bi šlo za blagovne znamke. Navaja primer uvoznika ..., za katerega je tožnik dokazal, da prodaja blagovno znamko I., kot tudi D., ki je blagovna znamka nižjega cenovnega razreda. Organu druge stopnje tudi očita, da zgolj pavšalno navaja, da naj carinski organ ne bi razpolagal s podatki o enakem blagu. V primeru ženskega krila iz bombaža in ženskega krila iz poliestra ne gre za primerljivo blago. Pri tem se sklicuje na definicijo podobnega blaga, ki izrecno navaja tudi vrsto materiala. Katalog D. in kitajska licenca z navedenimi vrednostmi sta bila predložena kot dokaz, da so cene, kot so bile deklarirane, povsem možne in da gre za realne cene. Tožnik je s dokazal, da na trgu obstaja blago, ki se prodaja po cenah, ki so absolutno primerljive s ceno spornega blaga.

Neutemeljen je tudi zaključek, da naj med postopkoma 40. in 42. naj ne bi bilo nobene razlike, ker gre pri obeh postopkih za uporabo carinske zakonodaje Skupnosti. Gre za razliko med obema postopkoma zaradi obsega posla, kar izhaja iz števila združenih zadev, ki jih je združil pritožbeni organ (preko 40 deklaracij za preko 40 kontejnerjev) in postopka, s katerimi primerja sporno blago (po ena uvozna deklaracija). Carinski organ je kot razloge za ravnanje navajal dvojno dokumentacijo, ki mu je bila dostavljena ob deklariranju spornega blaga. Tožnik poudarja, da je bila ta dokumentacija predstavljena že ko je pričel z opravljanjem poslov, carinski organ v drugih postopkih, ki so bili že zaključeni, ni imel pripomb. Dejansko ne gre za dvome v listine, kar dokazuje ravnanje carinskega organa v drugih zadevah. Edini resnični razlog zaradi katerega je carinski organ začel z vsemi postopki je naznanitev s strani avstrijskih organov. Carinskemu organu očita, da je ta razlog prikrival in ga umika iz razlogov izpodbijane odločbe, kljub temu, da ga je v zapisnikih izrecno navedel. Tožniku ti podatki niso bili nikoli predočeni. Organ druge stopnje je v konkretnem primeru navedel celo vrsto okoliščin, ki naj jih tožnik ne bi dokazal (gotovinska plačila, konzorcijska pogodba), o čemer tožnik ni bil seznanjen. Organ druge stopnje je postavil nove pogoje, o katerih je bil tožnik seznanjen šele z odločbo. Postopek „sanacije“ prvotnega postopka je izvajal organ prve stopnje in ne neposredno pritožbeni organ ter gre za kršitev pravil postopka. Navedbe o iznosu gotovine iz Evropske unije so nerelevantne, neutemeljena je navedba o konzorcijski pogodbi, slovenski pravni red pozna dejanski konzorcij, dejanski kartel in podobno in je bistveno, da gre za povezanost posla na podlagi dejstev. Postavlja vprašanje zakaj te pogodbe nihče ni od njega zahteval, saj že ves čas zatrjuje, da gre za povezane posle, ki jih je utemeljeval z dejstvom, da je vse posle vodilo isto podjetje J. d.o.o.. Šlo je za precejšen obseg poslov, zgolj del katerih je nekaj čez 40 carinskih odločb, obravnavanje nekaterih je nenazadnje združil sam organ druge stopnje. To ne bi bilo potrebno, če ne bi šlo za enovit posel. Od uvoznikov pa gre samo za dva uvoznika, ki ju tožnik navaja.

Neobrazloženo je stališče, da se komercialna raven nanaša na vprašanja trgovine na drobno in trgovine na veliko. Glede spornega blaga tožnik že ves čas trdi, da gre za trgovino na veliko. Tožnik je s fotografijami tržnic v Budimpešti dokazoval kakšno kakovost blaga gre v izpodbijanih odločbah in sicer da gre za blago, ki je namenjeno kitajski tržnici v Budimpešti, ki je nepokrita in neogrevana. Toženi stranki očita, da se želi z neverjetnimi pogoji, ki se postavljajo, opravičiti ravnanja carinskih organov, ki so v nasprotju z mednarodno uveljavljenimi načeli in pravili, med drugim navedba, da naj bi tožnik z listinami dokazoval, da prodajalec spornega blaga posluje v skladu z predpisi države izvoznice (poslovna licenca), kot tudi očitek, da ni pojasnil, zakaj so posli potekali na način kot so. V nadaljevanju tožbe tožnik ponavlja navedbe, ki jih je navedel že v pritožbenem postopku (strani 25 do 48 tožbe), ki se nanje sklicuje in jih sodišče posebej ne povzema.

Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki naloži vrnitev plačanih dajatev z zamudnimi obrestmi ter povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa da zadevo vrne v novo odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke, vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Tožnik je z vpisom šifre 1 prijavil, da je kot metodo vrednotenja uporabil transakcijsko vrednost uvoženega blaga iz člena 1. odstavka 29. člena CZS, zato je bil zavezan k deklaraciji priložiti deklaracijo vrednosti iz 178. člena Izvedbene Uredbe, ki v 3. alineji 4. odstavka izrecno določa, da oseba, ki vloži deklaracijo prevzame odgovornost glede predložitve vseh dodatnih podatkov ali dokumentov potrebnih za določitev carinske vrednosti blaga. Tožnik je predložil fakturo, ki nima natančnih podatkov o sedežu izdajatelja, njegovi registrski št. in kontaktnih osebah ter je odtisnjena štampiljka, ki vključuje tudi podpis izdajatelja, prodajno pogodbo pa je podpisal samo kupec blaga, štampiljka je drugačna od tiste na fakturi in brez vključenega podpisa. Ker je Certifikat of origin CCPIT 098188533 pri pristojnih kitajskih organih zahtevala drugo podjetje, je tudi po presoji pritožbenega organa carinski organ na podlagi navedenih dokazov o transakcijski vrednosti blaga (faktura, prodajna pogodba) utemeljeno dvomil v obstoj kitajskega prodajalca in s tem v resničnost deklarirane prodajne vrednosti blaga. Zato je zahteva za predložitev prodajalčeve poslovne licence in fakturo, ki bo vključevala identifikacijske podatke in tudi drugo dokumentacijo, pravilna. Fotokopija kitajske izvozne licence (četudi naj bi veljala do 10. 3. 2009, kot npr. št. CN 8 56 12768) pa ne more služiti kot dokazilo o obstoju podjetja, ki se navaja kot prodajalec spornega blaga, ker je izdana drugemu kitajskemu izvozniku. Enako velja za licenco, št. CN 85910664, izvozne licence pa tudi, če bi bila veljavna ni mogoče šteti kot dokazilo o transakcijski vrednosti blaga. Dokazilo o transakcijski vrednosti blaga je izvod računa. Kot dokazila tudi ni mogoče šteti fotokopij potrdil o gotovinskem plačilu s strani prodajalcev in kupcev, ki niso udeleženi v poslu, in se tudi ne nanašajo na fakturo. Zato ni razlogov zaradi katerih bi moralo biti tožeči stranki omogočeno, da se izjasni v zvezi s potrdili o morebitnem iznosu gotovine iz carinskega območja. Tožeča stranka konzorcijske pogodbe niti krovne pogodbe z istim dobaviteljem ni priložila. Račune si je tožeča stranka v postopku natančno ogledala, zato ji je poznano, da ne gre za tekstilne izdelke, ki bi bili označeni z blagovno znamko. Četudi se je siceršnja podobnost s primerjanim izdelkom razhajala v surovinski sestavi materiala, velja za vse tekstilne izdelke, da je za vrednotenje uporabljena cena nekajkrat nižja od povprečne cene podobnega blaga, ki se po raziskavi Evropskega urada za boj proti goljufijam in po podatkih slovenskega uradnega carinskega informacijskega sistema uvozilo na carinsko območje Skupnosti v približno istem časovnem obdobju. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

V pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 25. 5. 2011, tožnik prereka navedbe tožeče stranke. V primeru določanja carinske vrednosti blaga mora biti odstranjen vsak dvom v pravilnosti in točnost določanja carinske vrednosti. Sprašuje zakaj so slovenski organi izvajali poizvedbe na Kitajskem. ter da iz postopanja carinskega organa izhaja, da je na podlagi teh poizvedb, ki so v nasprotju tako s slovensko kot tudi z mednarodnimi konvencijami(določba 2. odstavka 7. člena Uredbe 1224/80), carinski organ bil že odločen glede statusa prodajalca, ko je začel z poizvedbami pri tožniku. Gre za poskus prevalitve dokaznega bremena toženca na tožnika. Dejstvo je, da uvozniki, ki so uvažali blago, ki je bilo uporabljeno za vrednotenje, večinoma uvažajo blagovne znamke. Toženec je te račune v celoti cenzuriral. Tožnik vztraja, da če gre za blagovno znamko F., potem ni mogoče govoriti o primerljivim blagom z blagom, ki dobesedno smrdi. Zato je tudi navedba o povprečnih vrednostih Olaf neutemeljena. Tožnik ima pravico, da je seznanjen z vsemi pomembnimi dejstvi,. Tudi z vprašanjem dokazne ocene bistvenih lastnosti blaga (nizka kakovost, zaudarjanje in podobno) s strani carinskega organa. Sklicuje se na stališča iz zadev U 962/94 in U 348/99, ki poleg same narave blaga opozarja tudi na konkurenčno pravni vidik. Vrednosti v tabeli Olaf se nanašajo na popolno drugo obdobje, ki bistveno presegajo obdobje 90 dni, kot dopustnega. Neutemeljeno je sklicevanje na nepredložitev krovne pogodbe, saj pisnost pogodb v tovrstnih poslih ni zahtevana. Vztraja, da je celoten posel tudi s tožnikom koordiniralo le eno samo podjetje in da nedvomno izhaja, da je šlo za enovit posel, predlaga zaslišanje predstavnika podjetja J. d.o.o. Vztraja, da bi tožena stranka morala opraviti konzultacijo in izmenjavo informacij potrebnih za določitev carinske vrednosti. Sklicuje se na tujega avtorja (Lasog). Edini navedeni razlog je zaradi pomanjkanja podatkov kar gre izključno v škodo tožene stranke. Določanje vrednosti se lahko izvaja na podlagi objektivnih in določljivih podatkov, če teh ni, določanje vrednosti ni dopustno. Gre za postopek t.i. cene ne enote oz. deduktivne metode iz 30. člena CZS, ki ima vrsto pravil in zakonitosti, ki v obravnavanem primeru niso bile upoštevane. Očita carinskemu organu, da je pomešal vse metode med seboj. Sklepno navaja, da ne more preveriti ustreznost odločitve.

V odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika tožena stranka opozarja na b) točko 2. odstavka 29. člena CZS, ki ga citira. Če gre za poseben način povezave med prodajalci in kupci obravnavanega blaga, pri katerem se je za vse pošiljke spornega blaga, ki jih tožnik želi prikazati kot „celovit/enovit posel“ dogovarjala (koordinirala med prodajalci in kupci) ena z vsemi pogodbenimi partnerji povezana oseba, bi morala tožeča stranka dokazati, da te okoliščine, ki so spremenile prodajo, na transakcijsko vrednost niso vplivale.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo tožene stranka, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge carinskih organov (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

V obravnavani zadevi je carinski organ opravil preverjanje sprejete deklaracije na pravni podlagi 68. člena CZS in ne gre za institut naknadnega preverjanja deklaracije po 78. členu CZS, ki se lahko opravi po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke po odobritvi prepustitve blaga. Carinski organi lahko zaradi preverjanja sprejete deklaracije po 68. členu CZS od deklaranta zahtevajo, da jim predloži dodatne dokumente zaradi preverjanja točnosti navedb v deklaraciji (točka a); pregledajo blago in po potrebi vzamejo vzorce blaga zaradi analize ali podrobnega preverjanja (točka b). Na navedeni pravni podlagi je dano pooblastilo carinskim organom, da vsebinsko preverijo carinsko deklaracijo takoj po sprejemu. Rezultati preverjanja deklaracije služijo kot podlaga za uporabo določb o carinskem postopku, v katerega je bilo blago dano (1. odstavek 71. člena CZS). Če carinski organ pri preverjanju sprejete carinske deklaracije ugotovi odstopanja podatkov, navedenih v deklaraciji, od dejanskega stanja ali neizpolnjevanja pogojev za zahtevani carinski postopek, to na primeren način sporoči deklarantu. Kadar carinski organ pri preverjanju carinske deklaracije ugotovi večje nepravilnosti, postopa v skladu z določbami zakona, ki ureja davčni postopek o nadzoru in kontroli carinskih organov (1. in 3. odstavek 39. člena ZICPES). V obravnavanem primeru je šlo za navedeno situacijo. Tožnik je bil na dan sprejema EUL dne 14. 6. 2009 pisno pozvan, da dostavi dodatno dokumentacijo, zato sodišče njegove ugovore, da je šlo za kršitev 181a člena Izvedbene uredbe, zavrača. Carinski organ je na podlagi 130. člena ZDavP-2 o ugotovitvah sestavil zapisnik 12. 5. 2009, na katerega je tožnik podal pripombe, opravljen je bil pregled blaga, pri katerem je tožnik sodeloval. Zato tudi nima prav tožnik, ko meni, da carinski organ ne more od njega zahtevati dodatne dokumentacije, ker naj bi že v času vložitve deklaracije predložil vse, kar je bil dolžan, in torej ne gre za situacijo, kot želi prikazati tožnik, ko se sklicuje na stališče iz sodbe v zadevi SEU C-19/99.

Po mnenju sodišča nima prav tožnik ko meni, da niso bila spoštovana pravila iz člena 181a Izvedbene uredbe. Po navedeni določbi carinskim organom ni treba določati carinske vrednost uvoznega blaga na osnovi metode transakcijske vrednosti, tako kot v obravnavanem primeru, če v skladu s postopkom iz 2. odstavka člena 181a CZS niso prepričani, na podlagi upravičenega dvoma, da prijavljena vrednost predstavlja celoten znesek, plačan ali ki se plača, kakor je navedeno v členu 29 CZS (1. odstavek). Kadar so carinski organi v dvomih, kakor je opisano, lahko zaprosijo za dodatne informacije v skladu s 4. odstavkom 178. člena Izvedbene uredbe. Če se ti dvomi nadaljujejo, morajo carinski organi pred končno odločitvijo obvestiti zadevno osebo, pisno, če se zahteva, o razlogih za te dvome in ji primerno omogočiti, da odgovori. Končna odločitev in razlogi zanjo se zadevni osebi sporočijo v pisni obliki (2. odstavek). Iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik na dan sprejema EUL pisno pozvan, da dostavi dodatno dokumentacijo glede fakture, naslova izdajatelja, registrskih podatkov, kontaktnih oseb, pogodbenih partnerjev, ipd.. Navedeno tudi po mnenju sodišča pomeni, da je obstajal dvom v resničnost podatkov o deklarirani carinski vrednosti. Razloge za upravičen dvom je carinski organ pojasnil z uporabo t.i. Tabele OLAF in Slovenske tabele povprečnih vrednosti. Navedeni tabeli, s katerima je bil tožnik v postopku tudi seznanjen, so se po mnenju sodišča uporabile zgolj kot tehnični pripomoček, kar sta pravilno pojasnila oba organa. Tožniku je bila dana možnost, da se o vseh ugotovitvah v zvezi z dvomi glede prijavljene vrednosti pred dokončno odločitvijo seznani z zapisnikoma 12. 5. 2009 in v dopolnjenem postopku 4. 6. 2010. Zato nima prav tožnik, ko zatrjuje, da ni bil obveščen o razlogih za dvom, saj je imel tudi možnost odgovoriti v zvezi s tem očitkom pred dokončno odločitvijo, zato po mnenju sodišča ne gre za kršitev 2. odstavka člena 181a Izvedbene Uredbe.

Sicer pa je tožnik je kot posredni zastopnik prevzel odgovornost za predložitev vseh dodatnih podatkov in dokumentov, potrebnih za določitev carinske vrednosti blaga (4. odstavek 178. člena Izvedbene uredbe), ki jih je od njega utemeljeno zahteval carinski organ, zato tožbeni ugovori, da carinski organ neutemeljeno zahteva vedno nove dokaze in da gre za prevalitev dokaznega bremena na tožnika, po mnenju sodišča niso upravičeni. Iz ugotovitev carinskih organov izhaja, da tožnik v postopku ni priskrbel zahtevanih dokazil, npr. o obstoju pogodbenih strank. Faktura št. AL0904013 razen naziva izdajatelja, ne vsebuje podatkov o sedežu oz. naslovu podjetja. Po mnenju sodišča tudi ne gre za nedopustne dokaze, kot želi prikazati tožnik, saj ima carinski organ v primeru dvoma pravico zaprositi za dodatne informacije, kamor po mnenju sodišča sodi med drugim lahko tudi t. i. poslovna licenca kitajskega pošiljatelja, četudi ni predpisana kot obvezna priloga. Iz dejanskega stanja izhaja, da tožnik ni odpravil upravičenega dvoma v prijavljeno transakcijsko vrednost. Zato je tudi po mnenju sodišča carinski organ na podlagi pooblastila iz člena 181a Izvedbene uredbe utemeljeno postopal v skladu s 30. členom CZS in določil carinsko vrednost blaga po pravilu, po katerem je treba po vrstnem redu uporabiti točke a), b), c) in d) in sicer v skladu s prvo ustrezno točko, ki omogoča njeno določitev. Po mnenju sodišča je carinski organ za določanje carinske vrednosti pravilno uporabil točko b) 2. odstavka 30. člena CZS, kot prvo ustrezno točko, ki omogoča njeno uvrstitev. Skliceval se je na transakcijsko vrednost podobnega blaga, ki je bilo prodano za izvoz v Skupnost in izvoženo v istem ali približno istem času kot blago, ki ga je bilo treba vrednotiti (16. 4. 2009). Dodatni pogoji in podrobnosti za uporabo navedene določbe določa Izvedbena uredba v členu 151, ki ga je carinski organ tudi pravilno uporabil.

Prvostopenjski organ je pojasnil na kakšen način je prišel do podatkov o transakcijski vrednosti podobnega blaga iz kupoprodajnega posla na enaki komercialni ravni in/ali v približno enakih količinah. Pri tem je pod pojmom enaka komercialna raven po mnenju sodišča mišljena enaka oblika nakupa in prodaje, ne pa obseg posla, kot tožnik ves čas zmotno zatrjuje, saj je slednji upoštevan v okviru količine izdelkov. Tožnik ni dokazal, da gre v njegovem primeru za krovno pogodbo, ki je sklenjena za večji trgovski posel, kot je dobavljena količina in da bi bilo treba pri cenitvi upoštevati eventualne količinske rabate ali popuste. Tožnik je sam vpisal v polje 24 (vrsta posla) šifro 11 iz Priloge 2 Pravilnika o izpolnjevanju enotne upravne listine in računalniški izmenjavi podatkov ter o drugih obrazcih, ki se uporabljajo v carinskih postopkih (Uradni list RS, št. 10/07, v nadaljevanju Pravilnik), kar pomeni, da gre za posle z dejanskim ali nameravanim prenosom lastništva proti nadomestilu in dokončno kupoprodajo, kot pri poslih, s katerimi je opravljena primerjava.

Pri določanju carinske vrednosti uvoženega blaga je razvidno, da je carinski organ upošteval najnižjo transakcijska vrednost podobnega blaga, uvoženega iz iste države, kar je skladno s 3. odstavkom 151. člena Izvedbene uredbe in tudi po mnenju sodišča carinska vrednost ne temelji na najnižjih carinskih vrednostih ter niso kršene določbe f) točke 2. odstavka 31. člena CZS, kot zmotno meni tožnik. Očitek tožnika, da carinski organ ni pojasnil razlogov za neuporabo a) točke 2. odstavka 30. člena CZS za transakcijsko vrednost enakega blaga, pa sodišče zavrača. Iz obrazložitve tožene stranke izhaja, da, glede na značaj blaga - tekstilni izdelki, carinski organ ne razpolaga s podatki o enakem blagu, ki je bilo izdelano v isti državi in je v vseh pogledih enako v smislu c) točke 1. odstavka 142. člena Izvedbene uredbe, s čimer se strinja tudi sodišče.

Neutemeljen je očitek tožnika, da ne gre za primerljivo blago. Prvostopenjski organ je pojasnil, da je izhajal iz deklariranih tarifnih oznak, ki jih je tožnik prijavil. V postopku vrednotenja se je upoštevala transakcijska vrednost iz carinskih deklaracij, ki so zajele blago, uvrščeno v isto tarifno oznako, s primerljivimi kriteriji glede časa uvoza blaga, količine in narave blaga. Navedeno je mogoče preizkusiti iz deklaracij in računov. Sodišče se strinja z ugotovitvijo, da je v obravnavanem primeru opravljena primerjava s podobnim blagom, kot ta pojem tolmači d) točka 1. odstavka 142. člena Izvedbene uredbe. Torej gre za blago, ki je bilo izdelano v isti državi in ima, čeprav v vseh pogledih ni enako, podobne lastnosti in podobno materialno sestavo, ki mu omogoča izpolnjevanje enakih funkcij in zamenljivost po trgovski plati, pri tem pa je upoštevana kakovost in sloves blaga. Iz računov, ki se nahajajo v upravnih spisih, tudi ne izhaja, da bi šlo za blago, ki bi bilo označeno z blagovno znamko, kot poskuša prikazati tožnik, ampak za nizko cenovno blago. Po mnenju sodišča gre za primerljivo blago z enakim končnim ciljem uporabe, ker gre za blago z enako ali podobno sestavo, saj to izhaja iz same uvrstitve blaga v carinsko nomenklaturo. Nedvomno je pri uvrščanju tekstilnih izdelkov materialna sestava odločilen kriterij, kot pravilno navaja tudi tožena stranka, zato sodišče zavrača razlogovanje tožnika, ko želi prikazati, da se ni upoštevalo kakovosti in lastnosti blaga, kot tudi njegovo sklicevanje na sodbe SEU, ki se nanašajo na uvrstitev blaga v kombinirano nomenklaturo oz. na vrednotenje, saj glede na dejansko stanje niso primerljive.

Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru tudi ne gre za arbitrarno oz. fiktivno določanje vrednosti blaga, kot poskuša dokazati tožnik. Pravilo o vrednotenju iz 1. odstavka 151. člena Izvedbene uredbe je po mnenju sodišča pravilno uporabljeno, tožnik pa v postopku z ničemer ni dokazal, da gre v njegovem primeru za drugačno komercialno raven kupoprodajnega posla. Tožnikovo navajanje, da gre v obravnavanem primeru za enoten trgovski posel, ki naj bi zajemal preko 70 kontejnerjev ali kamionov blaga in za obstoj konzorcijske pogodbe, kar naj bi narekovalo nadaljnje uskladitve v smislu Pojasnjevalnih opomb k carinski vrednosti iz Priloge 23 Izvedbene uredbe, ni utemeljeno. Tožnik ni predložil dokazil oz. ni izkazal obstoj krovne pogodbe z istim dobaviteljem, ki je sklenjena za večji trgovski posel, kot je dobavljena količina, saj glede narave svojega posla in oblike nakupa, razen prodajne pogodbe za enako količino blaga, kot je zajeta v računu, ni predložil dokazil. Po mnenju sodišča zato tudi ni razloga za postopanje po 1. odstavku 145. člena Izvedbene uredbe, saj tožnik ni izkazal, da gre za del večje količine istega blaga, kupljenega v eni transakcij. Po povedanem so zato neutemeljeni očitki, da komercialna raven pri določitvi cen ni bila upoštevana in sklicevanje na nepravilno uporabo Priloge 23 Izvedbene uredbe, ker naj bi ne prišlo do uskladitve.

Carinski organ prve stopnje je pojasnil katere razpoložljive podatke je uporabil za določitev transakcijske cene podobnega blaga, kar je mogoče preizkusiti. Pojasnil je tudi na kakšen način je pridobil uporabljene podatke (centralni informacijski sistem). Razvidno je, da je upošteval analitski izpis carinskih deklaracij, po katerih je bilo v Republiki Sloveniji carinjeno podobno blago z določenimi parametri glede časovnega okvirja, carinskega postopka, tarifnih oznak in države porekla, ki so tudi po mnenju sodišča ustrezni in objektivni. Na pravilno vrednotenje zato po mnenju sodišča ne vpliva okoliščina, da se določene fakture ponavljajo, saj je carinski organ pojasnil, da je uporabil vse razpoložljive podatke o transakcijski vrednosti podobnega blaga. Določitev carinske vrednosti blaga je po posameznih postavkah po v tej zadevi obravnavani EUL pojasnila tudi tožena stranka, predvsem ali je prišlo do uskladitve zaradi drugačnih količin, kar je tudi po mnenju sodišča relevantna okoliščina za določitev carinske vrednosti. Res bi bilo treba opraviti uskladitve glede količin, kot pravilno najava tožnik, vendar po mnenju sodišča v obravnavanih postavkah predvsem navzgor, kot je je pravilno pojasnila tožena stranka, do česar pa ni prišlo zaradi pomanjkanja podatkov. Navedeno po mnenju sodišča ne pomeni, da ni bilo objektivnega merila, kot meni tožnik. Pri presoji vseh razpoložljivih cen o uvozu podobnega blaga iz Kitajske v Skupnost je pritožbeni organ pojasnil objektivne razloge, zaradi katerih niso bile opravljene uskladitve uporabljenih cen glede na količino blaga. Navedeno po mnenju sodišča ne pomeni, da določanje carinske vrednosti po določbah b) točke 2. odstavka 30. člena CZS ni ustrezno, kot to želi prikazati tožnik, ko se sklicuje na sodno prakso SEU.

V konkretnem primeru je tudi pravilno uporabljena določba 3. odstavka 151. člena Izvedbene uredbe, po kateri se v primeru če se ugotovi več transakcijskih vrednosti podobnega blaga, uporabi za določitev carinske vrednosti uvoženega blaga, najnižja transakcijska vrednost. Pri vsaki posamezni postavki je pojasnjeno, kaj je carinski organ upošteval in sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo utemeljitvi, kot jo navajata carinska organa. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. Očitek, da ni bilo opravljeno vzorčenje blaga, pa na pravilnost opravljenega vrednotenja ne vpliva. Protispisni pa so očitki tožnika, da je carinski organ uporabil povprečne vrednosti blaga.

Katalog D. in kitajska licenca z navedenimi vrednostmi, ki ju tožnik navaja kot dokaz, da gre za realne cene, na drugačno odločitev po mnenju sodišča ne vplivajo, saj ni razvidno za kakšne količine blaga gre niti kdaj in kakšen posel je bil sklenjen posel oz. kdaj je bilo blago uvoženo, enako velja tudi sklicevanje tožnika na slike kitajske tržnice na Madžarskem. Brezpredmetni so očitki, da je carinski organ v preteklosti potrjeval deklaracije ter dovolil uvoz blaga, ki naj bi bilo deklarirano na povsem enak način, saj sklicevanje tožnika na dobrovernost v obravnavanem primeru ne vpliva na odločitev, ker ne gre naknadno preverjanje deklaracije po odobritvi prepustitve blaga in tudi ne gre za spremembo stališča carinskega organa, kot želi prikazati tožnik. Iz tega razloga tudi sklicevanje na sodno prakso SEU, ki jo tožnik navaja v tej zvezi, ni relevantna za obravnavani primer. Očitki tožnika da naj bi do suma prišlo zaradi neuspešnih poizvedovanj Veleposlaništva RS na Kitajskem ter obvestila avstrijskih carinskih organov, da so našli neizpolnjene račune, pa nimajo podlage v ugotovitvah dejanskega stanja, zato se sodišče do teh navedb ni opredelilo.

Nerelevanten je tožbeni ugovor, da je pri določitvi carinske vrednosti upošteven prijavljeni postopek (npr. 40 oz. 42), kar je tožniku pravilno pojasnila tožena stranka. Tudi po mnenju sodišča je za carinsko vrednotenje nepomembno, v kateri državi članici EU je bilo blago sproščeno v prost promet oz. je bilo dobavljeno po sprostitvi v prost promet. Sklicevanje na tujo literaturo in načela glede carinskega vrednotenja, do katere naj bi se carinska organa ne opredelila, ni utemeljeno. Po mnenju sodišča se carinska organa sklicujeta na relevantne določbe CZS in Izvedbene uredbe, ki sta jih tudi pravilno uporabila. Tudi ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, ker se carinska organa nista posebej opredelila do navedene tuje literature in ker naj bi postopek „sanacije“ prvotnega postopka izvajal organ prve stopnje in ne neposredno pritožbeni organ. Tuja literatura ni obvezen pravni vir, do katerega bi se morala carinska organa izrecno opredeljevati. Po 251. členu ZUP pa ima pritožbeni organ možnost odpraviti pomanjkljivosti postopka bodisi sam bodisi po organu prve stopnje, kot je to storil v obravnavanem primeru, zato sodišče tožnikove očitke zavrača. Neutemeljen je očitek tožnika, da ni bil seznanjen z delom in sestavo komisije, ki je opravila vrednotenje, saj gre za pooblastila uradnih oseb v okviru opravljanja nalog carinske službe v skladu z Zakonom o carinski službi. Tožnik pa je bil z vsemi ugotovitvami v tem postopku seznanjen, bil je izdan zapisnik ter je imel na ta način možnost sodelovanja v postopku.

Prav ima tožnik, da navedbe o iznosu gotovine iz Evropske unije niso relevantne za odločitev, in iz obrazložitve carinskega organa tudi ni razvidno, da bi na odločitev karkoli vplivale. Nima pa prav ko meni, da ni treba predložiti dokazila o zatrjevani konzorcijski pogodbi ter da zadošča sklicevanje na dejanski konzorcij ipd. oz. na povezanost posla na podlagi dejstev (npr. ker naj bi vse posle vodilo isto podjetje J. d.o.o.). Kolikor tožnik dokazuje drugačno količino uvoženega blaga, bi tudi po mnenju sodišča moral za te trditve ponuditi konkretne dokaze, ter ne gre za restriktivno razlago določb Izvedbene uredbe, kot meni tožnik. Protispisno pa je navajanje tožnika, da ni bil pozvan k predložitvi dokazil. V obravnavani zadevi tudi ni šlo za združitev zadev pred organom druge stopnje v skupno obravnavanje, kot napačno razlaga tožnik, ko poskuša dokazati, da gre za povezane posle. Tudi nima prav tožnik, ko navaja, da se je neutemeljeno od njega zahteval dokaz, da je prodajalčevo poslovanje zakonito, saj je iz upravnih spisov razvidno, da se je zahteval dokaz, da je prodajalec registriran za poslovanje v skladu s predpisi države izvoznice. Tožnik je oseba, ki je vložila deklaracijo, zato je prevzel odgovornost glede predložitve vseh dodatnih podatkov ali dokumentov, potrebnih za določitev carinske vrednosti blaga. Dokazno breme glede resničnosti podatkov je torej na strani tožnika. Ker je tožnik priložil prodajno pogodbo za isto količino blaga, kot je zajeta v računu, pa po mnenju sodišča ni razloga, da bi se izvajali dodatni dokazi v smeri ali gre za okoliščino iz 145. člena Izvedbene Uredbe.

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev Ustave RS, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v obravnavani zadevi niso sporne. Čeprav tožnik navaja, da je sporno dejansko stanje, pa je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je carinski organ ugotovil v postopku, temveč da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem carinskega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.