VDSS sklep Psp 400/2011

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 29. 1. 2010 in št. ... z dne 9. 10. 2009 ter se mu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb od 9. 10. 2009 dalje v višini 285,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakokratnega mesečnega obroka do plačila. Zavrnilo pa je tudi tožnikov podredni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 29. 1. 2010 in št. … z dne 9. 10. 2009 ter se mu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb od 9. 10. 2009 dalje v višini 142,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakokratnega mesečnega obroka do plačila. Obenem je odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik zoper odločbo toženca vložil tožbo zaradi priznanja drugih pravic iz pokojninskega zavarovanja, s katero vtožuje ponoven izračun invalidske pokojnine, ob upoštevanju 21 let, 4 mesece in 7 dni pokojninske dobe. Pretežni del pokojninske dobe izhaja iz zavarovanja s polnim obsegom pravic, zaradi česar bi vsekakor bil upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo. Meni, da bi naslovno sodišče moralo najprej kot predhodno vprašanje rešiti vprašanje dejanske pokojninske dobe, saj je od tega odvisno, ali je bil tožnik pretežni del zavarovan za poln ali za ožji obseg pravic, od tega pa je tudi odvisno, ali je upravičen do dodatnih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, torej tudi do dodatka za pomoč in postrežbo. Ob upoštevanju dejanske pokojninske dobe bi mu vsekakor pripadala pravica do dodatka za pomoč in postrežbo, saj je po delni možganski kapi skoraj 100 % nepokreten, ne more se samostojno gibati po stanovanju in zunaj njega, ampak le ob pomoči bergel in v spremstvu žene. Pri njem pa obstaja tudi nevarnost, da bi se pri samostojni hoji huje poškodoval. Potreben je neprestanega nadzora in pomoči pri vseh osnovnih življenjskih potrebah, to je pri oblačenju, slačenju, obuvanju in sezuvanju. Žena mu mora pomagati tudi pri vzdrževanju osebne higiene in opravljanju fizioloških potreb. Poleg že navedenih fizičnih težav ima tudi psihične težave, izredno je depresiven, nerazpoložen in brez prave volje do življenja. Zaradi ugotovitev teh dejstev, bi bilo potrebno izvesti dokazni postopek z ustreznim izvedencem medicinske stroke, kot je to tožnik že predlagal.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanih odločb toženca št. ... z dne 29. 1. 2010 in št. ... z dne 9. 10. 2009, s katerima je zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. S prvostopno odločbo z dne 9. 10. 2009 je toženec odločil, da tožnik nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, ker je invalidska komisija I. stopnje v … dne 5. 9. 2009 menila, da pri tožniku stalna pomoč in postrežba drugega ni potrebna. Z drugostopno odločbo z dne 29. 1. 2010 pa je toženec pritožbo vloženo zoper citirano prvostopno odločbo zavrnil, ker je ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, ker je bil ob uveljavitvi pravice do pokojnine zavarovan kot drugi kmet po 3. odstavku 10. člena tedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, št. 27/83 s spremembami, v nadaljevanju: Republiški zakon) za ožji obseg pravic in da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo niti po 34. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1), ker je bil pretežni del skupnega obveznega zavarovanja zavarovan za ožji obseg pravic.

Takšno odločitev je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in zakonito in v celoti soglašalo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ne po predpisih, veljavnih ob tožnikovi upokojitvi kot združeni kmet in ne po 34. členu ZPIZ-1.

V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je, glede na to, da je tožnikov osebni zdravnik predlog za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo pri tožencu vložil 5. 9. 2009, podana v ZPIZ-1, v določbah 34. člena ter od 137. člena do 142. člena, v katerih je urejena pravica do dodatka za pomoč in postrežbo. Razen tega je v določbi 393. člena ZPIZ-1 jasno določeno, da osebe, ki po uveljavitvi tega zakona nimajo lastnosti zavarovanca po tem zakonu, imele pa so lastnost zavarovanca po prejšnjih predpisih, lahko uveljavijo pravice iz pokojninskega zavarovanja pod pogoji, ki jih določa ta zakon.

Po določbi 137. člena ZPIZ-1 imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega. Glede na 8. točko 34. člena ZPIZ-1 pa pravice do dodatka za pomoč in postrežbo nima upokojenec, ki je pretežni del skupnega obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegel v zavarovanju za ožji obseg pravic.

Pomoč in postrežba je uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja. Pomoč in postrežba je uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine navedenih osnovnih življenjskih potreb in kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo (1. in 2. odstavek 139. člena ZPIZ-1).

Glede na navedeno pomeni, da so za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo odločilni pogoji določeni v 139. členu ZPIZ-1 in nastanek zavarovalnega primera ter hkrati pogoji iz 137. člena ter 34. člena zakona glede pretežnega zavarovanja za širši obseg pravic. Pri presoji sporne zadeve je v zvezi s 34. členom ZPIZ-1 skladno z 2.a členom zakona, potrebno upoštevati še Uredbo EGS 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene, samozaposlene in njihove družinske člane, ki se gibljejo znotraj skupnosti. Ta v členu 45(11) (14) odstavek 1 določa, da kadar zakonodaja države članice v sistemu, ki ni posebni sistem v smislu odstavkov 2 in 3, pogojuje pridobitev, ohranitev ali ponovno pridobitev pravice do dajatev z dopolnitvijo zavarovalnih dob ali dob prebivanja, pristojni nosilec te države članice po potrebi upošteva tudi zavarovalne dobe ali dobe prebivanja, dopolnjene po zakonodaji druge države članice v splošnem ali v posebnem sistemu ali v sistemu za zaposlene ali za samozaposlene osebe. V ta namen upošteva te dobe, kot če bi bile dopolnjene po zakonodaji, ki jo uporablja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov v upravnem spisu ugotovilo, da je tožnik z odločbo pravnega prednika toženca št. ... z dne 7. 4. 1990 pridobil pravico do starostne pokojnine od 12. 2. 1990 dalje pri starosti 60 let in pokojninske dobe dopolnjene v trajanju 21 let, 4 mesece in 7 dni, v katero je bilo všteto tudi obdobje zavarovanja po Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov. Nadalje je ugotovilo, da je toženec tožniku z odločbo št. ... z dne 16. 5. 1995 priznal pravico do invalidske pokojnine od 13. 5. 1995 dalje in mu z istim dnem ustavil izplačevanje starostne pokojnine. Pri odmeri invalidske pokojnine je toženec upošteval, da je tožnik dopolnil 65 let starosti in 19 let, 2 meseca in 11 dni pokojninske dobe. V tem postopku je namreč toženec ugotovil, da je bil tožnik v trajanju 24 mesecev zavarovan v Republiki Avstriji, zaradi česar je prišlo do prekrivanja dobe priznane po Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov.

Sodišče prve stopnje in pred tem toženec (odločba št. ... z dne 26. 5. 1995 in št. ... z dne 26. 7. 1996) je torej ugotovilo, da ima tožnik dopolnjeno dobo tudi v Avstriji. Pri ugotavljanju ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo in ali je bil pretežni del zavarovan za širši oz. ožji obseg pravic, pa je upoštevalo le dobo prebito v Sloveniji, ne pa tudi dobe, prebite v Avstriji.

Glede na to, da je tožnik v daljšem obdobju občasno delal v Avstriji, je pogoje določene v 34. členu ZPIZ-1 in pretežnost zavarovanja za širši oz. ožji obseg pravic, skladno z določbo 45. člena Uredbe 1408/71 EGS potrebno ugotoviti z upoštevanjem tudi dobe, dopolnjene v Avstriji (ne pa pri odmeri dajatve). Razen tega je ostalo odprto, enako pomembno vprašanje ali so pri tožniku izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo iz 139. člena ZPIZ-1, torej ali je v času do dokončne odločbe toženca, to je do 29. 1. 2010 glede na ugotovljeno zdravstveno stanje še lahko opravljal osnovne življenjske potrebe (vse oz. večino) ali ne. Tega vprašanja in kakšno je bilo tožnikovo zdravstveno stanje do dokončne odločbe pa ne sodišče in že pred tem toženec v pritožbenem postopku, nista ugotavljala.

Ker dejansko stanje v tej smeri še ni popolno ugotovljeno, bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku najprej ugotovilo, kakšno je bilo tožnikovo zdravstveno stanje do dokončne odločbe in njegove sposobnosti glede opravljanja osnovnih življenjskih potreb v smislu 139. člena ZPIZ-1 in nato, še zlasti, če bo ugotovilo, da tožnik izpolnjuje pogoje iz 1. oz. 2. odstavka 139. člena ZPIZ-1 glede opravljanja osnovnih življenjskih potreb, še pogoje iz 34. člena ZPIZ-1 v zvezi s 45. členom Uredbe 1408/71 ter presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca oz., v kolikor bo ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1), bo zadevo vrnilo tožencu v ponovno odločanje s konkretnimi napotki. Torej, da ugotovi tožnikove sposobnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb v relevantnem obdobju in v kakšnem trajanju in kakšno dobo je tožnik dopolnil v Avstriji glede na podatke v upravnem spisu in podatke avstrijskega nosilca zavarovanja in ali tožnik izpolnjuje pogoje pretežnega zavarovanja za širši obseg pravic ter za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo (34. člen ZPIZ-1), ki se skladno s 46. členom Uredbe EGS odmeri v sorazmernem delu.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu z določbo 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje.