VDSS VDS sklep in delna sodba Pdp 2410/94

Ob reševanju pritožbe se sodba sodišča prve stopnje iz razlogov po uradni dolžnosti, v delu, v katerem se nanaša na odločitev o zahtevkih tožečih strank S.K., B.I., A.P., I. H. in T.D. razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba teh tožečih strank se napotuje na gornji izrek.

Pritožba tožečih strank S.C. in S.Š. se zavrne kot neutemeljena in se v delu, v katerem se nanaša na odločitev o njunih zahtevkih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo zavrnilo zahtevek tožnikov na ugotovitev, da predlogi pogodb o zaposlitvi, ki so bili posredovani tožnikom, niso v skladu s kolektivno pogodbo za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva in da se toženi stranki naloži, da tožnikom v roku 8 dni predloži pogodbe o zaposlitvi, ki bodo v skladu z določili te kolektivne pogodbe o višini dodatka za težje delovne pogoje.

Zoper sodbo se pritožujejo tožniki, razen D.K. in D.G., iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da jo spremeni tako, da zahtevku tožnikov ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju tožnikov je stališče sodišča prve stopnje, da sodišče ne more presojati, ali je delodajalec s splošnim aktom pravilno opredelil dela, ki so stalno izpostavljena negativnim vplivom okolja in za katera delavcu pripadajo dodatki v skladu s 66. členom kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (Ur.l. RS št. 26/91) napačno. V kolikor sodišče ne bi odločilo o intenzivnosti izpostavljenosti negativnim vplivom okolja, bi bila tožnikom dejansko odvzeta možnost pravnega varstva.

Tožena stranka se pri opredelitvah del, za katere se priznava dodatek za težje delovne pogoje odloča tudi na podlagi ekonomičnosti, zato njena presoja ne more biti odločujoča. Glede na izveden dokazni postopek je tudi jasno, da se tožena stranka pri določanju dodatka za težje delovne pogoje ni držala strokovnih, etičnih in še manj pravičnih meril, kar sicer nepravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Iz zaslišanja prič izhaja, da je izpostavljenost tožnikov negativnim vplivom okolja stalna, zaradi česar jim pripada dodatek za težje delovne pogoje (za delo s težje duševno in telesno prizadetimi osebami) že na podlagi 66. člena panožne kolektivne pogodbe.

V skladu s 135. členom zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št.

14/90, 5/91, 71/93) delavec lahko zahteva presojo zakonitosti predloga pogodbe o zaposlitvi in njene skladnosti z zakonom, kolektivno pogodbo oz. splošnim aktom. V predmetnem sporu iz podatkov spisa izhaja, da je večina tožnikov (med tožniki, ki se pritožujejo vsi, razen S.C. in S.Š., sporno pa ostaja glede S.K.) podpisalo predloge pogodbe o zaposlitvi. Zato ne moremo več govoriti o presoji skladnosti predloga pogodbe o zaposlitvi, temveč o presoji pogodbe same, v takšnem primeru pa zakon ne dovoljuje sodnega varstva. To bi bilo dopustno le, če bi se ugotovilo, da so podpisi tožnic obremenjeni s katero od napak volje. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotavljalo tudi nekatera dejstva glede tega, (glede okoliščin v katerih je prišlo do podpisa pogodbe o zaposlitvi, eventualni zavedenosti tožnikov oz. njihovi zmoti), vendar sodba o tem nima razlogov, čeprav gre za predhodno procesno vprašanje dopustnosti sodnega varstva, na kar je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Za dopustnost sodnega varstva v predmetni zadevi tožnikov, ki se pritožujejo zoper sodbo sodišča prve stopnje, razen S.C. in S.Š., je torej odločilno, ali je ob podpisu predloga pogodbe o zaposlitvi z njihove strani obstajala katera od napak volje, saj je sodno varstvo dopustno le v takšnem primeru. Ker sodba sodišča prve stopnje o tem nima razlogov, je podana absolutna bistvena kršitev po 13. točki, 2. odst. 354. člena ZPP, ki jo je pritožbeno sodišče ugotovilo ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (v skladu z 2. odst. 365. člena ZPP). Zato je po uradni dolžnosti razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede zahtevkov tožnikov, ki se pritožujejo, razen tožnic S.C. ter S.Š. za kateri je izkazano, da pogodbe o zaposlitvi nista podpisali. Iz podatkov v spisu ne izhaja točno ali je pogodbo podpisala ali ne tudi S.K. oz. ali jo je podpisala kasneje, zaradi česar je bilo potrebno sodbo razveljaviti tudi v delu, v katerem se nanaša na odločitev o zahtevku te tožnice. V ponovnem obravnavanju zadeve naj sodišče prve stopnje glede navedenih tožnikov najprej razčisti vprašanje procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje v zadevi.

V zvezi z zahtevki tožnic S.C. in S.Š., ki nista podpisali predloga pogodbe o zaposlitvi, je sodno varstvo dopustno, zaradi česar je pritožbeno sodišče njuni pritožbi obravnavalo po vsebini. Ob tem ugotavlja, da sta tožnici (tako kot ostali tožniki) z zahtevkom, ki sta ga podali v predlogu za sodno varstvo z dne 18.2.1992, zahtevali le ugotovitev, da predlog pogodbe o zaposlitvi ni v skladu s kolektivno pogodbo za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva, pa tudi, da se toženi stranki naloži, da jima predloži v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, ki bo z navedeno kolektivno pogodbo v skladu.

Tožnici zahtevka tudi po uveljavitvi zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94) nista preoblikovali oz. spremenili, torej gre le za odločanje o skladnosti predloga pogodbe o zaposlitvi.

Ta predlog konkretno ne določa višine dodatkov, niti upravičenosti delavcev za izplačilo dodatkov za težje delovne pogoje v skladu s 66. členom panožne kolektivne pogodbe, temveč v 7. točki določa le kakšen osnovni osebni dohodek pripada delavcu, v 9. točki pa določa, da bodo delavcu izplačani vsi dodatki po kolektivni pogodbi, v skladu s sklepom sveta zavoda. Predlog pogodbe o zaposlitvi tako v zvezi z izplačilo dodatkov napotuje na ureditev s sklepom sveta zavoda ter ne vsebuje določil o tem, ali delavcu dodatki pripadajo ali ne oz. če, v kakšni višini. Določitev dodatka za težje delovne pogoje v pogodbi o zaposlitvi tudi ni obvezna sestavina te pogodbe glede na določbo 5. člena panožne kolektivne pogodbe, niti ni to obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi po kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (člen 22 - Ur.l. RS št. 18/91). Ker torej predlog pogodbe o zaposlitvi niti ne določa tega, da tožnicama dodatek za težje delovne pogoje ne pripada, ta določitev pa ni obvezna sestavina predloga pogodbe o zaposlitvi, ne moremo govoriti o neskladnosti predloga pogodbe o zaposlitvi s panožno kolektivno pogodbo. Izven okvira tožbenega zahtevka, ki je v predmetnem sporu tudi obvezna sestavina tožbe, v skladu z ZDSS (izjeme določa le 23. člen ZDSS, med katere pa ta spor ne spada) sodišče tudi ni moglo samo odločati o pravilnosti odločitve tožene stranke o sprejemu 61.c člena pravilnika o delovnih razmerjih, v katerem je tožena stranka dodatek za težje delovne pogoje priznala le za delo fizioterapevtov v rutini, zaradi dela stoje in daljši čas v prisiljeni drži, ter za delo negovalnega osebja na A oddelku, zaradi dvigovanja težjih bremen.

Zaradi navedenih razlogov, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnic S.C. in S.Š. zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem se nanaša na odločitev o njunih zahtevkih.