VDSS VDS Sodba Pdp 2293/94

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožničinemu zahtevku in razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 18.1.1993 in sklep komisije za pritožbe z dne 19.3.1993 o napotitvi tožnice na začasno čakanje za nazaj od 5.7.1992 dalje, zavrnilo pa tožničin zahtevek za razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 28.1.1992 in sklepa komisije za pritožbe z dne 18.1.1993, o prenehanju delovnega razmerja tožnice v posledici opredelitve za trajni presežek. Hkrati je toženi stranki naložilo, da povrne tožnici polovico njenih stroškov postopka v znesku 11.587,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Pri tem je glede zavrnilnega dela ugotavljalo, da je bila tožnica zakonito uvrščena med trajno presežne delavce po kriteriju delovne uspešnosti.

Zoper zavrnilni del gornje sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga v tem delu njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem zatrjuje, da v dosedanjem postopku sodišče prve stopnje ni preverjalo, ali so obstojali razlogi za prenehanje delovnega razmerja v posledici trajnega viška še tudi ob izdaji dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, saj je med prvostopnim in drugostopnim sklepom poteklo leto dni, vmes pa je bila toženka prenešena na sklad Republike Slovenije za razvoj, tako da je v letu 1993 že stekla njena sanacija, pri preverjanju ocene delovne uspešnosti sodišče ni upoštevalo, da je bila tožničina delovna uspešnost v ocenjevalnem obdobju zmanjšana zaradi pogostih zdravstvenih težav, ocene njenih sodelavk so bile med ocenjevalnim obdobjem neutemeljeno zvišane, sodišče pa bi moralo pri izboru presežnih delavcev preveriti tudi uporabo drugih izločilnih kriterijev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi dovolj popolno razčistilo dejansko stanje in materialno pravo pravilno uporabilo, v postopku pa tudi ni zagrešilo pritožbeno očitanih bistvenih kršitev postopka, pa tudi ne drugih absolutno bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Pred prvostopnim sodiščem zaslišani priči sta prepričljivo potrdili korektnost ocen delovne uspešnosti tožnice in njenih sodelavk na delovnem mestu tekoče oz. medfazne kontrole. Potrdili sta, da tožničini bolniški izostanki v ocenjevalnem obdobju na letne ocene njene delovne uspešnosti niso vplivali in da je bila tožnica med vsemi primerjalnimi delavkami v povprečju najnižje ocenjena, tudi s tako oceno pa pri toženki ni veljala za neuspešno. Pritožbenim pavšalnim trditvam, da naj bi toženka ocene delovne uspešnosti njenim sodelavkam neutemeljeno zviševala, tako ni bilo mogoče slediti. Ker je obstojal na delovnem mestu, na katerem je bila razporejena tožnica, višek delavcev, je bila za presežno delavko tako zakonito opredeljena tožnica z relativno najnižjo oceno delovne uspešnosti.

Že prvostopno sodišče je pravilno poudarilo, da je toženka utemeljeno opravila izbiro presežnih delavcev na podlagi kriterija delovne uspešnosti, saj je takšno uporabo zakonskih kriterijev predvidevala toženkina podjetniška kolektivna pogodba, delovno uspešnost pa je kot temeljni kriterij določala tudi takrat veljavna Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (Ur. l. RS št. 31/90) v 3. tč. 12. člena, tako da so prišli nadaljnji kriteriji v poštev šele, če kriterij delovne uspešnosti ni omogočil izbire konkretnih presežnih delavcev.

Zato je tožnica v pritožbi neutemeljeno grajala ravnanje sodišča prve stopnje, ker se le-to v presojo nadaljnjih kriterijev za izbiro presežnih delavcev ni spuščalo.

Toženka sama je ob obravnavi tožničinega ugovora zoper prvostopni sklep direktorja v tej zadevi dne 5.1.1993 izrecno preverjala, ali pri njej še vedno obstaja višek delavcev. Kot je razvidno iz obrazložitve odpravka dokončnega sklepa komisije za pritožbe z dne 18.1.1993, je takrat komisija za pritožbe ugotavljala, da se poslovanje toženke tekom leta 1992 ni izboljšalo in je bila zato v septembru 1992 toženka prenešena na Sklad Republike Slovenije za razvoj, potem pa pričela s programom sanacije, ki je v letu 1993 predvideval dodatnih 25 do 30 % presežnih delavcev. Glede na to pritožba neutemeljeno zatrjuje, da bi moralo sodišče še dodatno preverjati, ali je imela tožena stranka ob izdaji dokončnega sklepa sploh še višek delavcev, saj je bilo to že v predhodnem postopku izrecno ugotovljeno in teh ugotovitev tožnica ni z ničemer negirala.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka tožnica sama trpi stroške, ki so ji nastali z vložitvijo pritožbe.