VDSS sodba Psp 912/2006

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 23.2.2004 in z dne 1.12.2003, da se mu prizna pravica do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji po splošnih pogojih, da mu je toženec dolžan odmeriti in izplačati starostno pokojnino od 24.11.2003 dalje z vsemi uskladitvami in, da mu je dolžan povrniti stroške postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oz. podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo in odločanje. Pri tem v obširni pritožbi navaja, da je pravna podlaga podana v 4. odst. 2. člena ZPIZVZ. Tožnik je na dan 18.10.1991 dopolnil 47 let, 11 mesecev in 4 dni starosti, imel pa je 35 let, 11 mesecev in 23 pokojninske dobe. Tako je, ob upoštevanju 7 let, 8 mesecev in 26 dni beneficirane dobe, izpolnjeval vse predpisane pogoje iz 4. odst. 2. člena ZPIZVZ. Sodišče pa je bilo dolžno upoštevati tudi sporazum o vprašanjih nasledstva (MSVN), ki dokončno ureja pravice in obveznosti držav naslednic, vključno z določbo 8. člena. Sklicevanje na določbo 177. člena ZPIZ-1 pa ne vzdrži. Če je namreč tožniku pravico do pokojnine priznala Srbija in Črna Gora, to še ne pomeni, da nima pravice zahtevati njenega priznanja tudi od Slovenije po slovenskih predpisih. Sicer pa je izbirno pravico možno realizirati šele, ko je pravica priznana po obeh variantah. V primeru, da bo slovenska pokojnina ugodnejša, pa se tožnik že vnaprej odpoveduje prejšnji pokojnini iz Srbije in Črne Gore.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava, tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/2004 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZPP).

V predmetni zadevi je med strankama nesporno, izhaja pa tudi iz podatkov v upravnem spisu toženca za tožnika št. 5063786, da je bila tožniku s sklepom Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev Beograd z dne 10.1.1997, na podlagi Zakona o vojski Jugoslavije (Ur. l. ZRJ, št. 43/94), priznana pravica do starostne pokojnine od 16.1.1997 dalje in sicer ob upoštevanju skupne pokojninske dobe v trajanju 41 let, 5 mesecev in 22 dni. Je pa med strankama sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbi 4. odst. 2. člena ZPIZVZ.

Za odločitev o predmetni zadevi ni bistveno, ali je tožnik izpolnjeval pogoje po 4. odst. 2. člena ZPIZVZ, t.j. glede državljanstva RS in stalnega prebivališča v RS, kot tudi glede starosti in pokojninske dobe. Za razsojo o stvari je namreč odločilnega pomena, da je tožnik od 16.01.1997 dalje uživalec pokojninske dajatve pri Zavodu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu po Zakonu o vojski Jugoslavije, potem, ko mu je dne 15.1.1997 prenehala aktivna vojaška služba v vojski te novo nastale države in s tem, da je bila za izpolnitev pogojev in odmero upoštevana tudi pokojninska doba, dopolnjena pri nosilcu zavarovanja JLA bivše SFRJ.

Republika Slovenija se je ob razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti 25.6.1991 z Ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 1/91 – UZITUL), med drugim, zavezala zagotoviti varstvo pravic uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v RS, v obsegu in pod pogoji, ki so jih ob uveljavitvi tega zakona določili predpisi SFRJ (18. člen UZITUL) ter zagotoviti aktivnim vojaškim osebam, vojakom po pogodbah in civilnim osebam v službi JLA, ki v roku nadaljujejo delo v teritorialni obrambi RS, statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona po zveznih predpisih (14. člen UZITUL). Na tej podlagi sta bila najprej sprejeta dva Odloka o izplačevanju vojaških pokojnin (Ur. l. RS, št. 21/92 in št. 4/92), nato pa leta 1998 še Zakon o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 – v nadaljevanju: ZPIZVZ).

V določbi 2. člena ZPIZVZ je konkretizirano, kdo so upravičenci po tem zakonu. Tako sodijo med upravičence po določbi 4. odst. 2. člena ZPIZVZ državljani RS, ki jim je 18. oktobra 1991 manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na dan 18. oktobra 1991 stalno prebivališče v RS oz. v državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih, pridobijo pravico do pokojnine pod pogoji in na način, določen v zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami – v nadaljevanju: splošni predpis), kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebili v zavarovanju pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: zavod). Ob presoji sporne zadeve pa je vsekakor potrebno izhajati iz določbe 1. člena ZPIZVZ, s katerim je opredeljen namen zakona. Tako je izrecno določeno, da se s tem zakonom urejajo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih državljani RS in drugi upravičenci po tem zakonu pridobili oz. so izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (v nadaljevanju: vojaški predpisi), in usklajevanje oz. prevedba teh pravic. Torej gre izključno za predpise bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, konkretno za Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. SFRJ, št. 7/85 s spremembami), ne pa za vojaške predpise katere od novo nastalih držav po razpadu bivše SFRJ.

Skladno z navedenim tožnika, zaradi že uveljavljene pravice do pokojninske dajatve pri tujem vojaškem nosilcu zavarovanja od 16.1.1997 dalje, po predpisih novo nastale Jugoslavije po Zakonu o vojski Jugoslavije, ni mogoče šteti za upravičenca iz 4. odst. 2. člena ZPIZVZ. S tem namreč, ko mu je bila pravica priznana in odmerjena tudi upoštevaje pokojninsko dobo, dopolnjeno po pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev bivše SFRJ, je izčrpana izbirna pravica.

Tako se je izrekla tudi že sodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 208/2005 z dne 21.11.2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 530/2003 z dne 23.3.2005), sklicujoč se, ob siceršnjem pomanjkanju izrecnih določb v ZPIZVZ, na Zakon o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Ur. l. RS, št. 45/92 s spremembami- v nadaljevanju: ZZSV), ki se po stališču Ustavnega sodišča RS (odločba opr. št. Up 487/2002 z dne 15.4.2004, Ur. l. RS, št. 44/2004), nanaša tudi na upokojence nekdanjega pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev bivše SFRJ. Če bi namreč bili državljani RS s stalnim prebivališčem v RS, ki so že uveljavili pravico do pokojnin v kateri od republik nekdanje SFRJ, upravičeni kadarkoli, namesto te pravice, uveljaviti pravico do pokojnine v RS, potrebe po takšni zakonski ureditvi ne bi bilo. Ker je torej tožnik z uveljavitvijo pravice do pokojnine pri tujem nosilcu vojaškega zavarovanja od 16.1.1997 dalje, potem, ko mu je z dnem 15.1.1997 prenehala aktivna vojaška služba v vojski novo nastale države, že opravil izbiro, tudi po določbi 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1), na podlagi istega pokojninskega obdobja, ne more pridobiti pravice do pokojnine tudi v RS. Tudi glede uporabe 177. člena ZPIZ-1 se je izrekla sodna praksa, tako Višje sodišče v zadevah, kot npr. opr. št. Psp 390/2004 in Psp 132/2005, kot tudi Vrhovno sodišče RS v zadevah opr. št. VIII Ips 213/2004, VIII Ips 248/2005 in VIII Ips 75/2006. Torej je potrebno določbo 177. člena ZPIZ-1, ki ureja izbirno pravico med pokojninami, uporabiti tako, da zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji oz. izpolni pogoje za pridobitev pokojnin v drugih državah, uživa le eno od njih po lastni izbiri, če je pridobil pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij. Če je zavarovanec pravico do samostojne pokojnine že uveljavil pri tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, s katerim RS nima sklenjenega meddržavnega sporazuma o socialni varnosti, pri tem pa je bila upoštevana tudi pokojninska oz. zavarovalna doba, dopolnjena pri tožencu, je s tem tudi že opravil izbiro glede pokojnine, ki jo bo užival. Zato, na podlagi določbe 2. odst. 177. člena ZPIZ-1, nima več izbirne pravice in ne more uspešno uveljaviti enake pravice v Republiki Sloveniji.

Pritožba pa se tudi neutemeljeno sklicuje na Zakon o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva (Ur. l. RS-MP, št. 20/2002 – v nadaljevanju: MSVN), ki je pričel veljati 2.6.2004 (Ur. l. RS-MP, št. 18/2004), skladno z določbo 1. odst. 12. člena, t.j. trideseti dan po deponiranju pete listine o ratifikaciji, torej potem, ko je toženec o spornem zahtevku že odločil z dokončno odločbo (23.2.2004). Torej je že iz tega razloga zmotno zatrjevanje tožnika, da MSVN predstavlja pravno podlago za odločitev. Je pa tožnikovo sklicevanje na določbe MSVN kot na podlago, ki mu daje pravico do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji, tudi sicer materialno-pravno napačno. V splošni določbi 7. člena je predpisano, da ta sporazum, skupaj z vsemi kasnejšimi sporazumi, ki so potrebni za uresničevanje prilog tega sporazuma, dokončno ureja medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic glede vprašanj nasledstva, vključenih v ta sporazum. Vprašanje pokojnin je urejeno v prilogi E, ki v 1. členu, med drugim, določa, da vsaka država prevzame odgovornost za pokojnine in redno plačuje zakonsko utemeljene pokojnine, ki jih je financirala kot nekdanja republika SFRJ, ne glede na narodnost, državljanstvo, začasno ali stalno prebivališče upravičenca. V 2. členu priloge E je urejeno vprašanje prevzema odgovornosti vsake države za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ, ne glede na to, kje imajo začasno ali stalno prebivališče, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ in jih redno izplačuje. S 3. členom pa je, med drugim, določeno, da če je potrebno, države sklenejo dvostranske dogovore za zagotavljanje izplačila pokojnin po 1. in 2. členu te priloge osebam, ki so v drugi državi in ne v tisti, ki jim izplačuje pokojnine, za prenos potrebnih sredstev za zagotovitev izplačila teh pokojnin in za izplačilo pokojnin sorazmerno s plačilom prispevkov.

Pritožbeno sodišče se je v zadevi pod opr. št. Psp 819/2006 (Sklep VDSS z dne 14.3.2007) že izreklo, da določbe MSVN niso neposredno uporabljive, saj niso dovolj konkretizirane in torej predstavljajo le podlago za sprejetje dvostranskih dogovorov, ki bodo uredili medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic, med Republiko Slovenijo in sedanjo Republiko Srbijo pa do sklenitve takega sporazuma še ni prišlo. S Sklepom opr. št. Psp 705/2006 z dne 8.3.2007 pa se je pritožbeno sodišče med drugim, v zvezi z določbami MSVN, izreklo, da je Republika Slovenija obveznost za izplačevanje vojaških pokojnin prevzela in uredila že z ZPIZVZ. Ta namreč v 19. členu določa, da o pravicah iz ZPIZVZ odloča toženec po postopku, določenem v splošnih predpisih, kolikor ni v tem zakonu določeno drugače, v 22. členu pa, da Republika Slovenija povrne tožencu sredstva, med drugim tudi za izplačevanje pokojnin in dajatev po tem zakonu. V sodbah opr. št. Psp 2/2006 z dne 21.3.2007, opr. št. Psp 725/2006 z dne 23.8.2007 in Psp 723/2006 z dne 29.8.2007 pa se je že izreklo, da pravilnost takšnega tolmačenja in uporabe cit. sporazuma ne izhaja le iz gramatikalne razlage njegovih določb, temveč zlasti iz namena, s katerim je bil ratificiran v Republiki Sloveniji. Iz obrazložitve Predloga MSVN, objavljenega v Poročevalcu Državnega zbora RS št. 99 z dne 15.12.2001, namreč izhaja, da »sporazum o nasledstvu, skupaj z vsemi kasnejšimi sporazumi, ki bodo potrebni za uresničevanje prilog k temu sporazumu, dokončno ureja vzajemne pravice in obveznosti držav naslednic glede vprašanj nasledstva, vključenih v ta sporazum«. Iz obrazložitve priloge E sporazuma pa izhaja, da »so pokojninsko problematiko držav naslednic po razpadu nekdanje SFRJ naslednice uredile z nacionalnimi zakonodajami. V Republiki Sloveniji je področje pokojnin že urejeno s slovensko nacionalno zakonodajo in sporazum o vprašanjih nasledstva na tem področju ničesar ne spreminja«. Odločilnega pomena za razsojo o spornem razmerju je torej prav dejstvo, da je bil cit. sporazum s strani Vlade Republike Slovenije predlagan zakonodajnemu organu v sprejem oz. ratifikacijo ob predhodni ugotovitvi, da ta sporazum dokončno ureja vzajemne pravice in obveznosti držav naslednic le skupaj z vsemi kasnejšimi sporazumi, potrebnimi za uresničevanje prilog k temu sporazumu ter, da sporazum na področju pokojnin, ki je v Republiki Sloveniji že urejeno z nacionalno zakonodajo, ničesar ne spreminja. Zato so pritožbene navedbe glede napačne interpretacije določbe 7. člena in glede neupoštevanja določbe 8. člena MSVN neutemeljene.

Neutemeljene pa so tudi že sicer, glede na samo pravno naravo institutov neposredne uporabljivosti mednarodnih pogodb in vzajemnosti. Institut neposredne uporabnosti mednarodnih pogodb se namreč veže na ugotovitev, ali je mogoče znotraj posamezne mednarodne pogodbe identificirati določeno število pogodbenih določb, ki so vsebinsko dovolj jasne, nepogojne in opredeljene, da ustvarjajo pravice in obveznosti oz. vzpostavljajo pravna razmerja neposredno za notranjepravne subjekte, ne da bi bila za to potrebna kakršnakoli nadaljnja zakonodajna intervencija države. Problematika neposredne uporabnosti mednarodne pogodbe je tako predvsem vezana na proučevanje narave in vsebine konkretnih pogodbenih določb in mednarodne pogodbe kot celote, pri tem pa je bistvenega pomena teleološka razlaga (namen držav pogodbenic). V primeru, da mednarodna pogodba ni neposredno izvršljiva, teritorialna država pa ne sprejme ustreznih ukrepov, s katerimi bi zagotovila določeno pravico tujim državljanom, državljan tuje države na notranjepravni ravni ne more uveljaviti zadevne pravice, saj zanj sploh še ni nastala. S tem, ko teritorialna država ne poskrbi za ustrezno notranjepravno implementacijo mednarodne pogodbe, ki ni neposredno uporabljiva, je kršila mednarodno pogodbeno obveznost nasproti sopogodbenicam, ki lahko posledično uveljavljajo institut mednarodne odgovornosti teritorialne države. Glede na predhodno ugotovitev, da MSVN predvideva sklenitev dvostranskih sporazumov, torej ni neposredno uporabljiv. Neposredne uporabljivosti pa mu ne daje niti določba 8. člena MSVN, kot materialnopravno zmotno meni tožnik. Tudi cit. določba namreč ni neposredno uporabljiva. Vzajemnost je institucija, ki jo država uporabi in predpiše v svojih aktih ali si izgovori z mednarodno pogodbo, ko želi zaščititi svoje nacionalne interese, tako da vzpostavi medsebojno odvisnost ravnanja. Kot primer izvršljive vzajemnosti pritožbeno sodišče navaja Zakon o ugotavljanju vzajemnosti (Ur. l. RS, št. 9/99 – ZUVza), s katerim je zakonodajalec določil vrsto vzajemnosti ter postopek in pristojnost za njeno ugotavljanje, ko je vzajemnost opredeljena kot pogoj za pridobitev lastninske pravice tujcev na nepremičninah v RS. MSVN pa določb o postopku in pristojnem organu za odločanje o vzajemnosti na področju pokojnin ne vsebuje. Tudi sicer pa tožnik, na katerem je dokazno breme, zgolj z na splošno zatrjevano vzajemnostjo, sklicujoč se pri tem na splošno, torej na neposredno neuporabljivo določbo sporazuma, vzajemnosti ni izkazal.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je, na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.