VDSS sodba Psp 103/2007

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„Tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 09.12.2004 in z dne 12.07.2004 ter, da se tožniku priznajo pravice iz naslova invalidnosti se zavrne.
Tožeča stranka krije stroške postopka sama.“

Sodišče prve stopnje je razsodilo:

1„Tožnik se razvrsti v III.. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do premestitve oziroma zaposlitve na drugo delovno mesto, kjer bo fizično lažje delo, brez dvigovanja in prenašanja predmetov nad 5 kilogramov, v ugodnih klimatskih razmerah, ne na vročini in na soncu, psihično manj zahtevno delo, s polnim delovnim časom od 27.01.2004 dalje.

2Tožnik se je dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe prijaviti pri pristojnem zavodu za zaposlovanje.

3O pravici in višini nadomestila za invalidnost bo odločila tožena stranka s posebno odločbo.

4Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 09.12.2004 in z dne 12.07.2004.

5Kar zahteva tožnik več ali drugače se zavrne.

6Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 50.380,00 SIT, v roku 8 dni.“

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da podrejeno, pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 8. odstavek 34. člena ZPIZ-1 v povezavi z drugim odstavkom 66. člena istega zakona. V 2. odstavku 66. člena ZPIZ-1 je jasno navedeno, da zavarovanec iz 34. člena tega zakona pridobi pravice le v primeru nastanka I. in II. kategorije invalidnosti. Tožnik tako glede na ugotovljeno ne more pridobiti pravic iz invalidnosti. Način uporabe materialnega prava s strani sodišča prve stopnje pomeni odmik od načela zakonitosti saj se povsem jasno določbo zakona poskuša zaobiti z razlagami tega specialnega določila v povezavi z nekaterimi ostalimi določbami, to pa vodi do rezultata kot, da takšna določba sploh nebi obstajala in da nima pomena. Ker sta izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti bi bilo potrebno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti ter v skladu s tem odločiti tudi o stroških postopka.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana kršitev po 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku v (Ur. l. RS št.36/2004 - uradno prečiščeno besedilo - v nadaljevanju: ZPP-UPB2), ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo drugega odstavka 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1), kar vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe.

Sodišče prve stopnje je sicer imelo v mnenjih invalidske komisije druge stopnje, ki je bilo podano po pregledu celotne medicinske dokumentacije in osebnem pregledu tožnika in tudi ni bilo v nasprotju z izvidi lečečih specialistov, od katerih nihče ne ugotavlja, da bi bil tožnik popolnoma nezmožen za organizirano pridobitno delo, zadostno medicinsko - strokovno podlago za zaključek, da gre pri tožniku za status invalida III. kategorije invalidnosti. Takšno stališče je potrjeno z izvidi specialista ortopeda z dne 06.08.2003, specialista internista z dne 11.04.2003 kakor tudi z izvidom ter mnenjem nevrokirurga z dne 27.05.2003, in nenazadnje z mnenjem in izvidom psihiatra z dne 24.06.2003. Pri tožniku je tako sodišče prve stopnje upravičeno ugotovilo III. kategorijo invalidnosti v smislu določb ZPIZ-1. Invalidnost je v tem zakonu opredeljena v 60. členu in je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljeni skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Če zavarovanec ni več zmožen za opravljanje za organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost in nima več preostale delovne zmožnosti je podana prva kategorija invalidnosti. Če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več je podana II. kategorija invalidnosti. Če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za man kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu na katerega je razporejen je podana III. kategorija invalidnosti.

Invalidnost je pri tožniku podana od 27.01.2004 dalje. V tem času pa je bil tožnik vključen v prostovoljno obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1 (od 01.08.2002 do 01.06.2004), kar med strankama postopka ni sporno. Po določilu 2. odstavka 66. člena ZPIZ-1 zavarovanec iz 34. člena tega zakona pridobi pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka I. in II. kategorije invalidnosti. Tako se pokaže, da je status, na podlagi katerega so zavarovanci vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pomemben za obseg pravic iz invalidskega zavarovanja. Vse pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi I., II. in III. kategorije invalidnosti pridobijo le zavarovanci iz 13. in 14. člena, ki so zaposleni (v delovnem razmerju) in iz 22. člena (brezposelni zavarovanci). Tožnik, ki je v času nastanka invalidnosti bil zavarovan po 34. členu ZPIZ-1, torej prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje, pridobi pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka I. in II. kategorije invalidnosti. Določba 2. odstavka 66. člena ZPIZ-1 je jasna in je ni mogoče interpretirati drugače kakor je zapisana. Po njej zavarovanci iz 20., 21., 23., 24 a., 26., 27., 28., in 34. člena ZPIZ-1 pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka I. in II. kategorije invalidnosti. Zato ni mogoče sprejeti razlage prvostopenjskega sodišča, da je to določbo potrebno uporabiti le v povezavi z določbo 8. odstavka 34. člena ZPIZ-1, kar potrjuje tudi določba 97. člena ZPIZ-1, saj s tem prvostopenjsko sodišče presega okvire namena pravnega pravila iz 2. odstavka 66. člena ZPIZ-1. Po pravni teoriji in sodni praksi gre za kršitev, če je predpis v svoji formulaciji jasen in ga je mogoče uporabljati samo na en način, uporabljen pa je v nasprotju s tem načinom, smislom in namenom. Po mnenju pritožbenega sodišča se določba 8. odstavka 34. člena v bistvu nanaša na tiste zavarovance, ki so bili zavarovani za ožji obseg pravic še po prejšnjih predpisih in pred uveljavitvijo tega zakona. Ta določba bi sistemsko spadala med prehodne in končne določbe. Prav ima tožena stranka v pritožbi, ko navaja, da je določba iz 2. odstavka 66. člena napram določbi iz 34. člena ZPIZ-1 pri vprašanju pridobitve pravic iz invalidskega zavarovanja določba specialne narave in jo je potrebno v skladu z načelom „lex specialis derrogat lex generali“ v tem primeru tako tudi uporabiti. Posebne človekove pravice na področju socialne varnosti (socialne pravice) se uresničujejo pod pogoji določenimi z zakonom, ki določijo krog upravičencev, vrsto in obseg upravičenj, ter pogoje za pridobitev in način uresničevanja pravic. Tako je zakonodajalec v okviru ZPIZ-1 odločil, da je status, na podlagi katerega so zavarovanci vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pomemben saj je od tega statusa določen obseg pravic iz invalidskega zavarovanja.

V postopkih iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja se odloča o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Te pravice so določene v 4. členu ZPIZ-1. Pravica iz pokojninskega in invalidskega pa ni ugotavljanje kategorije invalidnosti, saj je to le osnova to je. kvalifikatorni element za pridobitev pravic iz naslova invalidnosti. Iz navedenega razloga šteje pritožbeno sodišče, kljub temu, da gre pri tožniku za invalidnost III. kategorije, da je odločitev tožene stranke, ki je v izreku upravne odločbe zavrnila zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, za zakonito, saj gre v danem primeru za zavarovanca iz 34. člena ZPIZ-1, kateri pridobi po 2. odstavku 66. člena ZPIZ-1, pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka I. in II. kategorije invalidnosti.

Na podlagi navedenega je sodišče v skladu z 4. točko 358. člena ZPP-UPB2 sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek tožnika na odpravo odločb tožene stranke ter na priznanje pravic iz naslova invalidnosti zavrnilo. V skladu z 1. odstavkom 154. člena ZPP-UPB2 in 1. odstavkom 68. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1) je pritožbeno sodišče odločilo da tožnik krije svoje stroške postopka sam.