VDSS sodba Psp 85/2007

Pritožba tožnika se zavrne.

Pritožbi toženca pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

„Tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 20. 10. 1998 in se mu prizna pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji po ZPPPAI od 1. 10. 1999 dalje ter povrnejo stroški postopka, se zavrne.“

Tožnik in toženec sama trpita svoje stroške pritožbe, tožnik pa tudi sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 20. 10. 1998 in tožniku priznalo pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji po ZPPPAI od 1. 10. 1999 dalje. Obenem je odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju pokojnine iz 1. točke izreka te sodbe odločil Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v roku 30 dni od dneva pravnomočnosti predmetne sodbe in da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 334.489,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil pooblaščenec toženca iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da sodba nima dokazne ocene o vseh dokazih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je po izvedbi vseh dokazov zaključilo, da je tožnik delal v servisnih službah neposredno v proizvodnji azbestnih izdelkov. Ugotovitev sodišča prve stopnje pa je napačna. Tožnik zaslišan je sam izpovedal, da njegova pisarna ni bila v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov in se je v proizvodnji azbestnih izdelkov zadrževal samo občasno, običajno takrat, ko so uvajali nove projekte in je zbiral podatke za projekt. O posameznih projektih je izpovedal, da je pri projektu količinskega spremljanja proizvodnje v začetni fazi tega projekta, kar je približno en mesec, v proizvodnjo zahajal dvakrat tedensko po dve uri. Tožnik je izrecno izpovedal, da je preostali delovni čas delal v svoji pisarni, za katero je povedal, da ni bila locirana v prostorih za neposredno proizvodnjo azbestnih izdelkov. Poleg navedenega je tožnik povedal še, da je sodeloval pri projektu osnovnih sredstev, ki je trajal 4 do 5 mesecev in za katerega je tožnik izpovedal, da je bil kar veliko v proizvodnji, ni pa vedel natančno povedati, koliko časa je bil vsak dan v proizvodnji. Sodeloval je tudi pri projektu materialnega poslovanja, vodenju zalog materialov in surovin, tudi za ta projekt tožnik ni povedal, koliko časa je bil v proizvodnji. Nadaljnji stik tožnika s proizvodnjo je bil tudi vsakoletni popis osnovnih sredstev, ki je trajal približno en mesec in v okviru katerega je kot član inventurne komisije popisoval osnovna sredstva. Zgoraj navedeno so vsi stiki tožnika s proizvodnjo azbestnih izdelkov. Tožnik je kot računalniški programer delal na posameznih projektih, konkretno na projektih, kot jih je navedel v zaslišanju, izven tega pa je v proizvodnjo azbestnih izdelkov zahajal vsako leto tudi kot član inventurne komisije, zadolžene za popis osnovnih sredstev. Glede na to je mogoče zaključiti, da je tožnik v svoji več kot 25-letni dobi pri S.A. v proizvodnjo azbestnih izdelkov zahajal v okviru treh projektov, to je maksimalno 10 mesecev po dvakrat na teden dve uri in v okviru popisa osnovnih sredstev vsako leto en mesec, časovno trajanje teh obiskov in frekvenca sta neugotovljena. Tudi priča L.S. ni vedela povedati, koliko je tožnik dejansko delal v neposredni proizvodnji azbestnih izdelkov. Priči je vsebina tožnikovega dela znana zgolj iz opisov delovnih mest. Priča ni vedela povedati, kje natančno je bila locirana tožnikova pisarna, tudi ni vedela, na katerih projektih je delal in koliko časa se je zaradi njih nahajal v proizvodnji azbestnih izdelkov. Zaradi naštetega je dokazna ocena pričanja L.S. napačna. Iz izvedenega dokaznega postopka, zlasti iz zaslišanja tožnika samega, je gotovo, da je tožnik delal pri delodajalcu, ki je v proizvodnih procesih uporabljal azbest, ni pa delal neposredno v proizvodnji, prav tako pa ni delal v servisnih službah, ki so bile locirane neposredno v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov. Tožnikova pisarna, v kateri je delal večino delovnega časa pri delodajalcu S.A., ni bila locirana v prostorih za proizvodnjo azbesta, temveč se je nahajala v drugi stavbi, stran od prostorov za proizvodnjo azbestnih izdelkov. Dokazna ocena, ki jo je napravilo sodišče, je napačna, saj je njegovo izpoved o obiskih proizvodnje v okviru posameznih projektov, tožnik pa je naštel tri projekte in vsakoletni projekt popisa osnovnih sredstev, posplošilo do te mere, da je zaključilo, da je tožnik vselej, tudi izven okvirov projektov, tedensko zahajal v proizvodnjo, za kar ni opore v izvedenih dokazih. Meni, da je sodišče tožniku napačno priznalo pravico do pokojnine po 1. odstavku 7. člena ZPPPAI. Glede na delo, ki ga je opravljal tožnik, je potrebno njegovo zahtevo presojati po določbi 2. odstavka 7. člena ZPPPAI, in ne po določbi 1. odstavka 7. člena, kot je napačno storilo sodišče. Iz izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da je tožnik delal neposredno v proizvodnji azbestnih izdelkov, česar tožnik tudi ne trdi, ali v servisnih službah neposredno v proizvodnji azbestnih izdelkov. Tožnik tudi ni trdil, da je delal v servisnih službah neposredno v proizvodnji azbestnih izdelkov, temveč je izrecno povedal, da njegova pisarna ni bila v servisnih službah neposredno v proizvodnji azbestnih izdelkov, temveč v drugi stavbi. Vsak obisk proizvodnje v okviru sodelovanja s proizvodnimi delavci pri zbiranju podatkov, ki jih je tožnik potreboval za pripravo projektov, še ne pomeni, da je tožnik delal neposredno v proizvodnji, ali da je delal v servisnih službah, ki so locirane neposredno v proizvodnji azbestnih izdelkov, kot zmotno zaključuje izpodbijana sodba. Izpodbijana sodba je tudi materialno napačna, saj napačno presoja vsebino 1. odstavka 7. člena ZPPPAI. Določba le-tega zahteva, da morajo biti servisni prostori locirani neposredno v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov, kar v spornem primeru, kot že rečeno, ni izkazano. Sodišče ne more mimo izpovedbe tožnika, ki je zaslišan na prvem ponovljenem naroku nedvoumno izpovedal, da njegova pisarna ni bila v stavbi za proizvodnjo azbestnih izdelkov.

Tožnik je vložil pritožbo zoper sklep o stroških postopka s predlogom, da sodišče izpodbijani sklep o stroških tako spremeni, da tožencu naloži v plačilo še nadaljnje stroške v višini 41.250,00 SIT, povečane za 20 % DDV. Navaja, da je sodišče z izpodbijanim sklepom naložilo tožencu v plačilo skoraj vse priglašene stroške postopka. Očitno pa je prezrlo, da je toženec (verjetno pravilno tožnik) priglasil tudi stroške sestave pritožbe z dne 25. 11. 2004 v višini 375 točk OT (41.250,00 SIT), povečanih za 20 % DDV (8.250,00 SIT). Te stroške je tožnik priglasil na koncu pritožbe zoper sodbo Ps 771/2004 z dne 26. 10. 2004. Tožnik je s pritožbo tudi uspel. Meni, da je sodišče nepravilno uporabilo pravo, poleg tega pa o tem delu zahtevka po povračilu stroškov ni odločalo. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo toženca pa vztraja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno ocenilo vse izvedene dokaze in tudi tožnikovo izpoved. Že sama dejavnost servisnih služb je takšna, da ni vezana na eno pisalno mizo, kot si napačno razlaga toženec, temveč je delo dinamično, v različnih prostorih proizvodnje, kar je pravilno ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi. Projekt ni enkratni dogodek, temveč se pripravlja, se spreminja, je stvar časovne dinamike. Toženec v svoji pritožbi posamezne tožnikove izpovedbe trga iz konteksta, tako, da skuša prisotnost tožnika v neposredni proizvodnji azbesta bagatelizirati. Sklicuje se na druge primere, ki so se upokojili po 1. odstavku 7. člena ZPPPAI, kot zadnji primer upokojitve pa je N.S.. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo v drugem ponovljenem postopku. Najprej je sodišče prve stopnje s sodbo, opr. št. Ps 1783/99 z dne 10. 1. 2002 zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 20. 10. 1998, ker je ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 8. členu Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (Ur. l. RS, št. 56/96 in 35/98, v nadaljevanju ZPPPAI), ker mu je delovno razmerje v S.A. prenehalo 14. 11. 1995, to je pred uveljavitvijo tega zakona. Takšno odločitev je potrdilo tudi pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Psp 72/2002 z dne 21. 3. 2003. Obe sodbi nižjih sodišč pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom, opr. št. VIII Ips 174/2003 z dne 16. 3. 2004, v reviziji razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavzelo je stališče, da zakon ni posegel z retroaktivnim učinkom v pridobljene pravice, niti se z njegovo uveljavitvijo ni poslabšal pravni položaj oseb iz 1. člena ZPPPAI. S sprejemom tega zakona na seji dne 27. 10. 1996 je zakonodajalec zagotovil socialno varnost in potrebna sredstva delavcev, ki so bili do ukinitve proizvodnje izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu. S spremembami in dopolnitvami ZPPPAI (Ur. l. RS, št. 35/98) pa je bilo jasno določeno, da velja tudi za delavce, ki na dan uveljavitve zakona niso več delali v proizvodnji azbesta. Ker je v času odločanja toženca o uveljavljani pravici tožnika do pokojnine pod ugodnejšemi pogoji novela ZPPPAI že veljala, je presoja obeh sodišč in pred tem Vladne komisije iz tega razloga materialnopravno zmotna. Ker se pri taki presoji sodišče prve stopnje ni opredelilo do razlogov, ki jih tožnik uveljavlja kot pravno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku, je zadevo vrnilo v novo sojenje prvostopnemu sodišču.

V prvem ponovljenem postopku je nato sodišče prve stopnje sledilo takšnemu stališču in v skladu z napotki dodatno izvajalo še dokaze o razlogih, na katere se je skliceval tožnik, pa jih v prvem postopku ni izvajalo. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dne 24. 8. 1998 dopolnil starost 50 let in da izpolnjuje tudi pogoj pokojninske dobe, ki je do 31. 12. 1999 znašala 28 let, 3 mesece in 4 dni in da je tožnik več kot 21 let delal v servisnih službah, neposredno v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov ter zaključilo, da izpolnjuje pogoje 7. in 8. člena ZPPPAI ter posledično za priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Ker je pritožbeno sodišče na podlagi izvedenih dokazov, zlasti po zaslišanju tožnika in priče L.S. ocenilo, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje preuranjen in da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do posameznih, v tem postopku relevantnih okoliščin in sicer se ni opredelilo do narave in načina tožnikovega dela, še posebej v povezavi s trajanjem njegove prisotnosti v proizvodnji, je navedeno prvostopno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek z določenimi in natančnimi konkretnimi napotki.

V sedaj obravnavanem drugem ponovljenem postopku, je sodišče prve stopnje ponovno zaslišalo pričo L.S. in tožnika in zaključilo, da je tožnik delal najmanj 10 let v servisnih službah neposredno v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov, saj se je od konca 70-ih let izvajal prehod na računalniško obdelavo podatkov. Delo se je opravljalo v pisarnah in v proizvodnji azbestnih izdelkov, kar je potrdila tudi priča L.S. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik prihajal v stik z azbestnimi izdelki, ker je moral popisati vse izdelke, ki so se izdelovali in jih opremiti s šiframi. Nadalje je ugotovilo, da je iz njegove izpovedi razvidno, da je bil tožnik večkrat v tednu navzoč v proizvodnih halah in sicer je bil po 2 uri ali več, da se je v proizvodnji neposredno nahajal v času popisa sredstev in da je projekt trajal 4 do 5 mesecev in zaradi tega je bil tudi veliko v proizvodnji. Tožnikova naloga je bila tudi, da nauči delavce, kako se vnašajo podatki na obrazce, saj so bili to začetki računalniškega vodenja podatkov. Tožnik je delal neposredno v prostorih z azbestnimi izdelki tudi v času izvedbe projekta materialnega poslovanja zalog materialov, ki so se nahajali v skladiščih. Tožnik je moral večkrat v tednu sodelovati in biti navzoč pri samem proizvodnem procesu v neposredni proizvodni azbestnih izdelkov in v servisnih službah. Zaključilo je, da je prepričljivo tožnik izpovedal, da je veliko svojega dela opravil neposredno v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov, saj je v proizvodnih prostorih, servisnih delavnicah in skladiščih izvajal obdelavo podatkov ter privajal delavce na novo zbiranje podatkov. Izpovedal je, da je bila potreba po njegovem sodelovanju velika, v določenem obdobju tudi vsakodnevna in več ur trajajoča, na primer v času popisa inventure. Bila pa so tudi obdobja, ko ni bilo potrebe po njegovem delu. Vendar je sodišče ocenilo, da je zaradi narave njegovega dela, zbiranja povratnih informacij, moral biti tožnik večji del časa prisoten v proizvodnji, servisnih delavnicah in ostalih službah.

Glede na izvedene dokaze in zaključek sodišča prve stopnje ter glede na pritožbene navedbe toženca, je pritožbeno sodišče, ker je obstajal dvom v pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje, razpisalo glavno obravnavo. Na glavni obravnavi je ponovno o relevantnih dejstvih, to je o njegovem delu, trajanju, lokaciji, zaslišalo tožnika in se prepričalo, da tožnik ni delal neposredno v proizvodnji azbestnih izdelkov, niti v servisnih službah neposredno v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov. Ker je zaradi tega ugodilo pritožbi toženca, je sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo toženkine odločbe z dne 20. 10. 1998 zavrnilo, ker je neutemeljen.

Z ZPPPAI, ki je veljal v času izdaje toženkine odločbe z dne 20. 10. 1998, katere zakonitost v tem sodnem postopku preizkuša, sta na območju Republike Slovenije od 20. 12. 1996 dalje prepovedana proizvodnja in uvoz azbestno – cementnih izdelkov. V zvezi s to prepovedjo in zaradi razreševanja kadrovsko – socialnih problemov, ki jih je povzročila uporaba azbesta, zakon v 6. členu za določene skupine delavcev uvaja pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. To pravico lahko po 1. odstavku 7. člena zakona uveljavljajo delavke in delavci, če do 31. 12. 1999 dosežejo ženske starost 45 let in moški 50 let ter pokojninsko dobo, ki je dejansko trajala najmanj 28 let za moške in 25 let za ženske in so od tega do 21. 12. 1996 najmanj 10 let delali neposredno pri proizvodnji azbestnih izdelkov ali v servisnih službah neposredno v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov. Po 2. odstavku 7. člena navedenega zakona pa lahko pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji uveljavljajo tudi delavke in delavci, če do 31. 12. 1999 dopolnijo starost ženske 48 let in moški 53 let ter dosežejo pokojninsko dobo v dejanskem trajanju 35 let za moške in 30 let za ženske in so od tega do 21. 12. 1996 najmanj 20 let delali v podjetjih, ki so v proizvodnih procesih uporabljala azbest.

Tožnik je sam izrecno izpovedal, da neposredno v proizvodnji azbestnih izdelkov ni delal. Vztrajal pa je, da je opravljal servisno službo in glede na izpoved, kje je delal, poskušal dokazati, da je delal neposredno v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov, čemur pa pritožbeno sodišče ni moglo slediti.

Že v prejšnjih postopkih in enako zaslišan pred drugostopnim sodiščem, je tožnik izpovedal, da je bila njegova pisarna v drugi stavbi, 50 m stran od neposredne proizvodnje, torej ni bila locirana v prostorih neposredne proizvodnje. Tožnik je delal na posameznih projektih pri programiranju računalniške obdelave podatkov. V času dela na posameznem projektu je večkrat na teden po nekaj ur hodil v neposredno proizvodnjo. Vendar so bili to enkratni projekti, ki so se po nekaj mesecih zaključili. Kot je izpovedal, je sodeloval v treh projektih in sicer na projektu vodenja proizvodnje azbestno – cementnih izdelkov, strojne in ročne obdelave, pri projektu popisa osnovnih sredstev in na manjšem projektu o vodenju stroškov proizvodnje. Pri prvem projektu, ki je v celoti trajal dva meseca oziroma pet do šest mesecev, je bil trikrat na teden po tri ure v proizvodnji. Drugi projekt je trajal osem mesecev, pri popisu osnovnih sredstev, ki je trajal tri mesece, je bil dnevno eno uro do ene ure in pol v proizvodnji. Ko je prvi projekt stekel, je zahajal v proizvodnjo vsak dan po podatke in se zadržal dvakrat po eno uro dnevno. Dnevno je hodil v proizvodnjo od leta 1975 do 1995. Tudi za manjši projekt o vodenju stroškov poslovanja, je hodil v proizvodnjo trikrat tedensko po dve do tri ure, kar je trajalo dva meseca. Izven navedenih projektov je sodeloval vsako leto pri inventuri, ki je trajala dva meseca, v proizvodnji pa so bili eno do dve uri.

Glede na takšno izpoved, ki je nekoliko spremenjena v primerjavi s prejšnjimi, je tožnik v okviru svojih projektov hodil v proizvodnjo maksimalno šest mesecev trikrat na teden po tri ure, tri mesece po eno uro ali eno uro in pol, dvakrat po eno uro dnevno od leta 1975 do 1995 ter dva meseca trikrat tedensko po dve do tri ure in dva meseca po eno do dve uri oziroma največ 10413 ur oziroma če se upošteva mesečna delovna obveznost 182 ur in letna 2184 ur, je to maksimalno 4 leta in 8 mesecev, nikakor pa ne 10 let, kolikor je pogoj, da bi se tožnika obravnavalo po 1. odstavku 7. člena ZPPPAI (in če bi izpolnjeval še druge pogoje iz te določbe) in ugotavljalo, ali izpolnjuje pogoje, določene v citirani določbi za priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji.

Ker je tožnik nedvomno delal v podjetju, v katerem se je v proizvodnih procesih uporabljal azbest, je v konkretni zadevi presojati zakonitost toženkine odločbe ter pogoje za pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji po določbah 2. odstavka 7. člena zakona. Teh pogojev pa tožnik ne izpolnjuje, saj na dan izdaje toženkine odločbe, katere zakonitost se presoja in se zato zadeva pred sodiščem presoja samo po dejanskem stanju, podanem do 20. 10. 1998, še ni izpolnjeval kumulativno predpisanih pogojev, torej, da bi dotlej izpolnil 53 let in pokojninsko dobo v dejanskem trajanju 35 let.

Ker torej glede na obrazloženo v zadevi ni izpolnjen dejanski stan iz 1. odstavka 7. člena zakona, prav tako pa tudi ne iz 2. odstavka 7. člena, drugih kumulativno določenih pogojev pa zato ni potrebno ugotavljati, je bilo potrebno pritožbi toženca ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe in zavrniti tožbeni zahtevek o glavni stvari in stroških postopka.

Glede na navedeno je posledično neutemeljena tudi tožnikova pritožba glede stroškov postopka. V 151. členu ZPP je določeno, da so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožnik, ki v tem sporu ni uspel, do povračila stroškov, ki jih uveljavlja s pritožbo za sestavo pritožbe z dne 25. 11. 2004 v višini 375 točk OT oziroma 41.250,00 SIT, povečanih za 20 % DDV 8.250,00 SIT, ne glede na to, da je tedaj s pritožbo uspel, ni upravičen, zaradi česar je bilo njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

Ker tožnik tudi s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe. Prav tako pa tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni z ničemer prispeval k razjasnitvi sporne zadeve.

Ker pa je glede stroškov postopka v določbi 1. odstavka 68. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) določeno, da v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva ne glede na izid postopka krije svoje stroške postopka sam zavod in torej tudi drug nosilec socialnega varstva, je pritožbeno sodišče odločilo, da toženec sam nosi stroške za svojo pritožbo, ne glede na to, da je s pritožbo uspel.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče razsodilo tako, kot je razvidno v izreku sodbe.