VDSS sodba Psp 62/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik krije stroške pritožbe sam.

Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na odpravo odločb toženca z dne 27. 3. 2006 in 27. 2. 2007 ter priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 4. 1992 dalje.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje naredilo napako, ko je pri odločanju o tožnikovi pravici do nadomestila plače na drugem ustreznem delu ugotavljalo njegovo plačo in pokojninsko osnovo na dan 1. 4. 1992. Ker je bil tožnik z odločbo toženke z dne 6. 9. 1979 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti od 19. 7. 1979 dalje, bi mu morala biti izdana na podlagi te odločbe, glede pravice do nadomestila zaradi zaposlitve na drugem ustreznem delu, posebna odločba o priznavanju te pravice, kar pa tožena stranka ni naredila in je tako tožnik že od leta 1979 dalje prejemal manjšo plačo. Da bi bila krivica odpravljena bi bilo potrebno ugotoviti pokojninsko osnovo na dan 19. 7. 1979 in plačo na drugem ustreznem delu na ta dan ter tako ugotovljeno pravico do nadomestila revalorizirati tako, kot se usklajujejo ostale dajatve iz naslova pokojninsko invalidskega zavarovanja. Tega sodišče prve stopnje ni naredilo in je ostalo dejansko stanje nepopolno in pomanjkljivo ugotovljeno posledično pa je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče v postopku ni ugotavljalo pravno relevantnih odločilnih dejstev, zaradi česar ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, s čimer je podana absolutna kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in ob pravilni uporabi prava pravilno odločilo. Postopkovnih določb na katere se pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – Ur. l. RS, št. 36/2004 - v nadaljevanju: ZPP), ni kršilo. Sodbo je obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih ne ponavlja. Glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da zaradi tega ker sodišče ni ugotavljalo pravno relevantnih odločilnih dejstev, ima sodba takšne pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje je dovolj jasno in argumentirano ter razumljivo navedlo iz katerih razlogov se tožbeni zahtevek tožnika zavrača. Pri tem pritožbeno sodišče ne more slediti navedbam pritožbe, da bi bili razlogi o odločilnih dejstvih nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba je jasna in se lahko preizkusi. Izrek sodbe je popolnoma razumljiv ter ne nasprotuje ne samemu sebi ne razlogom sodbe.

Dejansko stanje je bilo v celoti in popolno ugotovljeno.

Tožnik je bil z odločbo Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SRS št. I-520414 z dne 6. 9. 1979 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu avtomehanika, brez dviganja in prenašanja bremen nad 10 kg, s polnim delovnim časom od 19. 7. 1979 dalje. Odločeno je bilo, da bo o pravici do nadomestila zaradi zaposlitve na drugem ustreznem delu odločeno s posebno odločbo, da ponovni komisijski pregled ni potreben in da podjetje A-T. obdrži delovnega invalida na delu. Glede pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je bilo v obrazložitvi odločbe tožniku pojasnjeno, da bo do tega nadomestila upravičen, če bo izpolnjeval pogoje, ki bi jih moral dokazati z ustreznimi dokazili o razporeditvi na drugo ustrezno delo in o višini novo določene plače. Pri podjetju Z.I. se je tožnik zaposlil dne 1. 8. 1985 in je tukaj zaposlen še danes. Razporejen je bil na delovno mesto „popravila in vzdrževanja transportnih sredstev in strojev – osebnih vozil“, ki glede na dopolnilno izvedensko mnenje z dne 14. 3. 2006 ustreza omejitvam iz odločbe s katero je tožnik pridobil pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu. Tožnik je dne 6. 2. 2006 vložil zahtevo za odmero nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Z odločbo z dne 27. 3. 2006 in z dokončno odločbo z dne 27. 2. 2007 je toženka zavrnila zahtevo tožnika, da ima ta pravico do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 4. 1992 dalje. Tožnik je v tožbi zahteval, da se navedeni odločbi odpravita in da se mu od 1. 4. 1992 dalje prizna pravica do nadomestila plače na drugem ustreznem delu skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 1992 dalje in sicer od vsakokratnega posamičnega zapadlega zneska dalje, do plačila v roku 8 dni, pod izvršbo. Upoštevajoč to, da je bil tožnik 1. 8. 1985 razporejen na ustrezno drugo delo je toženka za izračun pokojninske osnove upoštevala njegove plače od leta 1975 do 1984. Desetletna pokojninska osnova na podlagi plač oz. osnov zavarovanja iz obdobja 1975 – 1984, usklajena po 150 in 151. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZPIZ-1) na dan 1. 4. 1992 znaša 18.834,82 SIT, to je 78,60 EUR, preračunano skladno z Zakonom o uvedbi evra (Ur. l. RS, št. 114/06) po tečaju zamenjave 239,640 SIT za en evro. Iz potrdila delodajalca z dne 2. 3. 2006 je razvidno, da znaša tožnikova plača na drugem ustreznem delu 41.527,81 SIT bruto na mesec (173,30 EUR), preračunano s predpisanim količnikom 1,66085 znaša 25.003,95 SIT neto na mesec (104,30 EUR). Ker plača na drugem ustreznem delu ni bila manjša od tožnikove pokojninske osnove je toženka zavrnila zahtevo tožnika do pravice do nadomestila plače na drugem ustreznem delu.

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljano.

Skladno s 446. členom ZPIZ-1 ima po 133. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami – v nadaljevanju: ZPIZ) pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu tisti delovni invalid II. ali III. kategorije invalidnosti, ki na podlagi priznane pravice do razporeditve oz. zaposlitve opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo. Po 134. členu ZPIZ je nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu enako razliki med pokojninsko osnovo, od katere bi se delovnem invalidu odmerila invalidska pokojnina ob razporeditvi na drugo ustrezno delo, in plačo, določeno ob razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi. Po določbi 137. člena ZPIZ se pri izračunu pokojninske osnove za odmero nadomestil iz pokojninskega zavarovanja smiselno uporabljajo določbe o oblikovanju pokojninske osnove in o najvišji in najnižji pokojninski osnovi. V skladu z 39. in 40. členom ZPIZ-1 v povezavi s 406. členom ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove za odmero nadomestil v letu 1985 upoštevajo mesečne povprečne plače, ki jih je tožnik prejel v katerih koli zaporednih 10 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Za leto zavarovanja se upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oz. nadomestilo plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja. Ne upoštevajo pa se plače, nadomestila plače ali zavarovalne osnove iz koledarskega leta, v katerem je uveljavljena pravica. Pokojninska osnova se nato preračuna na dan uveljavitve pravice, to je v danem primeru na dan razporeditve na drugo ustrezno delo. Ker je tožnik v tožbi zahteval, da se mu prizna pravica do nadomestila plače na drugem ustreznem delu za čas od 1. 4. 1992 dalje, je bilo potrebno ugotoviti, ali so bili na ta dan izpolnjeni za priznanje nadomestila pogoji po prej citirani pravni podlagi. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnikova plača na dan 1. 4. 1992 ni bila nižja od pokojninske osnove, od katere bi se mu na dan 1. 4. 1992 odmerila invalidska pokojnina, ni izpolnjen pogoj po 1. odstavku 134. člena ZPIZ. V posledici navedenega tudi ni moč upoštevati pritožbene navedbe, da bi se morala pokojninska osnova in plača na drugem ustreznem delu ugotavljati na dan 19. 7. 1979 ter ne na dan 1. 4. 1992.

V skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožnik, ki v pritožbi ni uspel, v skladu s 154. členom v povezavi s 165. členom ZPP, krije stroške pritožbe sam.