VDSS sodba Psp 122/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi stroške pritožbe.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožničin zahtevek, da se odpravita odločba Območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 20. 1. 2005 in odločba Centrale na sedežu št. ... z dne 22. 6. 2005, s katerima je tožena stranka dokončno zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se tožnici priznajo pravice invalida I. oz. III. kategorije invalidnosti ter, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, v 8 dneh.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08 – ZPP) pritožila tožnica in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje, kljub upoštevanju navodil drugostopenjskega sodišča o dopolnitvi dokaznega postopka, dejanskega stanja še vedno ni pravilno ugotovilo. Pretežno se je oprlo na ugotovitve izvedenke docentke dr. S.Š.J., njene ugotovitve pa so v bistvenem nasprotju z mnenjem druge specialistke nevrologinje mag. M.C.. Povzema njeno mnenje z dne 27. 5. 2004, da tožnica trpi zaradi bolečin in glede na prognozo ni pričakovati izboljšanja. Kronični bolečinski sindrom, stanje po histerektomiji, anksioznost in depresivno čustvovanje imajo za posledico storilnostno nezmožnost tožnice. Postavila je diagnozo neopredeljene organske motnje osebnosti in vedenja zaradi možganske bolezni, poškodbe ali disfunkcije. Izvedenka dr. S.Š.J. se ni v zadostni meri opredelila do izvidov elektromiografije, ugotovitev specialistke fiziatrinje ter mnenja specialistke nevrologinje M.C.. Posebej bi se morala izvedenka opredeliti do postavljene diagnoze s šifro F09.7, ki jo je nevrologinja določila v mnenju z dne 27. 5. 2004 in bi morala izvesti ustrezne preiskave, s tem pa se sploh ni ukvarjala. Že sodišče druge stopnje je v razveljavitvenem sklepu opozorilo na nejasnosti v mnenju specialista ortopeda, ki je navedel, da je bila zmožnost tožnice za delo že v marcu in maju 2004 zmanjšana vsaj za 10 %. Dodatno je na glavni obravnavi pojasnil, da je bila tožnica nezmožna za opravljanje svojega dela, ne le glede na rezultat izvida nevrološke ambulante z dne 27. 5. 2004, temveč tudi ob upoštevanju izvidov iz marca 2005. Izvedenec ortoped je menil, da zaradi okvare živcev v zapestjih in degenerativnih sprememb v ramenih in hrbtenici tožnica ni zmožna za delo, kjer je potrebna stalni prisilna drža, fin prijem prstov ter stalno dvigovanje bremen nad 10 kg. Opozoril je, da je tožnica zaradi zdravstvenih težav za delo manj motivirana. Ortopedski status in težave je opisoval specialist ortoped dr. K. v mnenjih z dne 22. 10. 2003, 26. 5. 2004 in 16. 3. 2005, v katerih ugotavlja recidivno bolečinsko motnjo v vratnem delu hrbtenice ter nepojasnjeno mravljinčenje v konicah prstov. Z elektromiografijo je bila 2. 2. 2004 ugotovljena blaga utesnitvena nevropatija, pretežno senzoričnega nitja medialnih živcev v zapestnih prehodih in je bila tožnici predpisana opornica za noč za desno roko. Mnenje izvedenke, ki jo je sodišče prve stopnje postavilo v ponovljenem postopku, je nepopolno in se bistveno razhaja z ostalimi izvidi tožnice, zlasti z izvidi nevrologinje, ortopedov, psihiatrinje pa tudi z mnenjem Instituta RS za rehabilitacijo z dne 2. 2. 2004 in 13. 1. 2004. Sodišče prve stopnje bi moralo navedena nasprotja odpraviti s soočenjem obeh specialistk nevrologije ter specialista ortopeda. Predlaga, da se tožničino zdravje in zmožnost za delo ponovno oceni z drugim izvedencem nevrologom, ortopedom in psihiatrom ter, da se pridobi ustrezno mnenje Instituta RS za rehabilitacijo. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v bistvenem obsegu upoštevalo navodila Višjega delovnega in socialnega sodišča iz obrazložitve sklepa z dne 6. 3. 2008, z dopolnitvijo dokaznega postopka je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, tako ne zatrjevanih, kot tudi ne kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Višje delovno in socialno sodišče je v sklepu o razveljavitvi prvostopenjske sodbe z dne 6. 3. 2008 opozorilo na nejasnosti in nasprotja med izvedenskim mnenjem specialista ortopeda in ostalo medicinsko dokumentacijo v spisu, zlasti mnenji nevrologinje mag. M.C. ter tudi na nasprotja med delovno zmožnostjo po mnenjih specialistov in delovnimi obremenitvami tožnice na delu “embalerja 2” po delovni dokumentaciji, predloženi v upravnem spisu. Tožnica je v delovni anamnezi med ovirami za opravljanje dela navedla predvsem bolečine v skeletu, v križnem ter vratnem delu hrbtenice, mravljinčenje v rokah in prstih, bolečine v trebuhu, glavobole, vrtoglavice in slabosti. Omenila je tudi zmanjšano zmožnost koncentracije. Iz predloga osebne zdravnice za začetek postopka za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja izhaja, da je tožničina zmožnost za delo zaradi pooperativnih motenj sečil in spolovil kot glavne bolezni ter cervikobrahialnega sindroma in mešane anksiozno depresivne motnje, kot drugih bolezni, ki vplivajo na delovno zmožnost, popolnoma izgubljena. Takšne ugotovitve niso podprte z ostalo medicinsko dokumentacijo, priloženo predlogu osebne zdravnice. Specialistka fiziatrinja je za ocenitev delazmožnosti tožnice v mnenju 13. 1. 2004 predlagala podrobnejši pregled v centru za poklicno rehabilitacijo Inštituta za rehabilitacijo RS.

Invalidnost je po 1. odstavku 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – ZPIZ-1) podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z ZPIZ-1, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. V postopku za ugotovitev pravic iz zavarovanja pri toženi stranki dajejo izvedensko mnenje o invalidnosti na podlagi 1. in 3. odstavka 261. člena ZPIZ-1 izvedenski organi zavoda, v tem primeru invalidske komisije. Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Ur. l. RS, št. 113/2002 s spremembami, v nadaljevanju: Pravilnik) v 2. odstavku 16. člena določa, da mora invalidska komisija mnenje o invalidnosti podati v ustrezni sestavi, upoštevajoč zavarovančeve zdravstvene težave. Mnenje o invalidnosti invalidska komisija poda na podlagi popolne medicinske in delovne dokumentacije ter izvida osebnega pregleda zavarovanca. Iz upravnega spisa izhaja, da sta tožničino delovno zmožnost v predsodnem postopku ocenjevali invalidska komisija I. stopnje 2. 12. 2004 v sestavi specialistke medicine dela, specialista ortopeda in strokovnjaka za varstvo pri delu ter invalidska komisija II. stopnje dne 9. 6. 2005 v sestavi specialista medicine dela, specialista ortopeda, specialista nevropsihiatra in specialista za varnost pri delu. Dodatno je sodišče že v prvem postopku pridobilo izvedensko mnenje specialista ortopeda, ki je v pisnem mnenju navedel, da je bila tožnica do izdaje dokončne odločbe dne 22. 6. 2005 zmožna opravljati delo “embalerja 2” po opisu v delovni dokumentaciji, v polnem delovnem času. Dvom v pravilnost in popolnost mnenja pa je povzročil z dodatnimi pojasnili, podanimi na naroku, da je bila tožničina zmožnost za delo zmanjšana za 10 %, da je bila zaradi dokazane okvare živcev v zapestjih in degenerativnih sprememb v ramenih omejena pri fizičnem delu in sicer ni zmožna za dela, kjer se zahteva stalna prisilna drža, dela, ki zahtevajo dvigovanje rok nad nivo ramen, za dela, kjer je potreben fin prijem prstov ter stalno dvigovanje bremen nad 10 kg. Po drugi strani pa je pojasnil, da z diagnostičnimi postopki ni bila dokazana hujša ortopedska prizadetost in tudi niso bile objektivno dokazane tožničine težave z vratno in ledveno hrbtenico. Ultrazvočni pregled avgusta 2005 je pokazal le zmerne degenerativne spremembe.

Glede na takšna neskladja je sodišče prve stopnje, upoštevajoč opozorilo drugostopenjskega sodišča, pravilno odločilo, da je za presojo zakonitosti dokončne zavrnilne odločbe tožene stranke, potrebno pridobiti novo izvedensko mnenje specialista nevrologa in na ta način, kot nalaga 254. člena ZPP, odpravi dvom o pravilnosti že podanega mnenja. Specialistka nevrologinja je v mnenju ocenila zbrano medicinsko dokumentacijo, opredelila se je do vseh nevroloških izvidov tožnice in ocenila tudi kasnejšo medicinsko dokumentacijo npr. izvid specialistične ambulante M. z dne 12. 10. 2005. Ob osebnem pregledu tožnice se je izvedenka seznanila tudi z medicinsko dokumentacijo, zbrano v osebnem zdravstvenem kartonu. Končna ugotovitev izvedenke nevrologinje je, da nevroloških izpadov pri tožnici ni in je v tem oziru njen zdravstveni status v mejah normale. Za delo “embalerja 2” je bila do izdaje dokončne odločbe zmožna brez omejitev v polnem delovnem času. Ob pregledu pri ortopedu 17. 3. 2005 in v drugih primerih poslabšanja bolečin je za tožnico indiciran le bolniški stalež, ki ni daljši od 1 meseca. Pri postavitvi izvedenca je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izpoved tožnice na naroku 17. 1. 2007, da dela “embalerja 2” ni zmožna opravljati predvsem zaradi bolečin v hrbtenici, prisilne drže ter mravljinčenja v rokah, za takšne težave pa je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje najustreznejše mnenje specialista nevrologa. Izvedenka je postavila končno oceno in iz mnenja ne izhaja, da bi bilo potrebno tožničino zdravstveno zmožnost ugotavljati še z mnenji specialistov z drugih medicinskih področij. Dodatno mnenje po presoji drugostopenjskega sodišča zadošča za preizkus zakonitosti dokončne zavrnilne odločbe. Specialistka nevrologinja je v obrazloženem mnenju, v katerem se je opredelila do medicinskih izvidov, ugotovila, da je bila do izdaje dokončne odločbe tožnica zmožna opravljati svoje delo z občasnimi razbremenitvami v primeru bolečin. Do izdaje dokončne odločbe je le nevrologinja v mnenju z dne 27. 5. 2004 navedla, da se pri tožnici kronični bolečinski sindrom zaradi radikularnih bolečin ob anksioznosti in depresivnem čustvovanju izraža s storilnostno nezmožnostjo. Do takšnega mnenja pa se je izvedenka dr. S.Š.J. opredelila in navedla, da se kronični tenzijski glavobol in cerivkobrahialni sindrom splošno pojavljata med prebivalstvom, ob odsotnosti nevroloških izpadov se pri takšnih težavah ne ugotavlja trajne nezmožnosti za delo. Tudi v izvidih dr. C. niso ugotovljeni nevrološki izpadi in zato ni predlagala nadaljnjih preiskav. Osebnostna spremenjenost, ki so jo ugotovili psihiatri, se praktično ne zdravi, saj ne gre za bolezen in takšno stanje tudi ne vpliva na delovno zmožnost. Soglašala je z ugotovitvami specialista ortopeda dr. K., ki je omejeno delovno zmožnost ugotavljal le glede izjemnih obremenitev pri dvigovanju težkih bremen. Dejansko stanje glede tožničinih zdravstvenih težav in delovne zmožnosti je v zadostni meri razčiščeno.

Glede fizičnih obremenitev pa je potrebno opozoriti, da mora delodajalec upoštevati določbe Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (Ur. l. RS, št. 30/2000), predvsem splošno omejitev v 1. odstavku 8. člena, da sme delavec najhitreje v dveh urah premestiti le 1000 kg najtežjih bremen in isti dan ne sme biti obremenjen z dodatnim delom premeščanja. Za ženske v tožničini starosti velja, da je največja dovoljena masa bremen po prilogi 1 omenjenega Pravilnika 25 kg. Če je tožnica mnenja, da delodajalec ne zagotavlja varnega dela pri ročnem premeščanju bremen, lahko v skladu z 2. odstavkom 33. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami – ZVZD) odkloni delo, zaradi katerega ji grozi neposredna nevarnost za zdravje, ker niso izvedeni varnostni ukrepi in tudi zahteva, da se nevarnost odpravi. V primeru delodajalčeve opustitve ima delavec po 4. odstavku omenjenega člena nadaljnjo možnost, da zahteva posredovanje inšpekcije dela. Glede navedenega so tožnici na razpolago ukrepi po ZVZD in splošnih aktih, ki urejajo varnost in zdravje pri delu.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge s pridobitvijo novih izvedenskih mnenj, zavrnitev je tudi ustrezno obrazložilo, sodišče druge stopnje je zato ugotavlja, da pritožba ni utemeljena. Na podlagi 353. člena ZPP je izpodbijano sodbo potrdilo.

Zaradi zavrnitve pritožbe je na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da tožnica sama nosi pritožbene stroške.